Poročila o epidemiji ošpic v nekaterih evropskih državah in prvi primer te bolezni pri nas so sprožili najprej zdravstveni alarm, kmalu zatem pa še moralno paniko.
Po podatkih pristojnih ustanov precepljenost v naši državi zadnja leta počasi, a vztrajno upada in je na sami meji, ki vsem skupaj, tudi tistim, ki se iz takih ali drugačnih razlogov niso cepili, še zagotavlja čredno imunost proti tej zelo nalezljivi in resni bolezni. Kaj storiti? Naj se nasprotnikov cepljenja, defektorjev oziroma slepih potnikov lotimo s palico ali s korenčkom?
Najprej, kakorkoli čudno že to zveni iz ust poklicnega moralnega filozofa, se velja za vsako ceno vzdržati moraliziranja. Iščemo rešitve na nivoju zdravstvene politike in moraliziranje, čeravno z njim zadovoljujemo pomembne psihološke potrebe, ni ena od njih.
Dalje, priznajmo si, da so vzroki za upad precepljenosti kompleksni. Ni vsak oče ali mama, ki zavrača cepljenje svojega otroka, preprosto sebičen in/ali iracionalen. Tudi tu velja sto ljudi, sto čudi. Raziskave kažejo, da v taboru proti cepljenju manjšina cepljenje zavrača a priori, dogmatično in brezpogojno, medtem ko je velika večina sicer sumničava, a načeloma dojemljiva za evidenco in argumente, ki bi lahko pomirili njihove včasih bolj, drugič manj utemeljene sume in dvome. Po svojih intelektualnih sposobnostih in kognitivnih omejitvah so proticepilci naši bližnjiki in ne bitja iz vesolja, ki jih ne bi zmogli razumeti in s katerimi ne bi znali komunicirati. Jih je pa treba nagovoriti potrpežljivo in v dobri veri.
Tretjič, sprijazniti se bo treba, da enostavnih in hitrih rešitev za omenjeni problem ni. Pričakovanje, da bi precepljenost kar čez noč vrnili na stopnje, značilne za preteklost, je nerealno, ker to otežuje vrsta objektivnih dejavnikov, od kulturnih in ekonomskih do socialnih in psiholoških: rastoč dvom v vse vrste avtoritet, tako politične kot strokovne, trdno ukoreninjeno nezaupanje javnosti do farmacevtske industrije, pogoste afere, nepravilnosti in korupcijski škandali v zdravstvu, poplava kontradiktornih informacij o učinkih cepiv, dovzetnost ljudi za teorije zarote, prevlada hedonistične, na tu-in-zdaj usmerjene miselnosti, navsezadnje tudi vrsta kognitivnih pristranskosti, ki izkrivljajo ocene ljudi o zdravstvenih tveganjih in določajo njihov ambivalentni odnos do njih. Že skrb za zdravje posameznikov, kaj šele boj za javno zdravje, je v teh razmerah čedalje bolj podobna plavanju proti toku.
In končno, ukrepi zdravstvenih oblasti bodo morali biti v luči zgoraj rečenega raznovrstni, premišljeni in dobro usklajeni. V Sloveniji je v primerjavi z zahodnimi državami, kjer je odločitev o cepljenju otrok v glavnem še prepuščena staršem, za stopnjevanje ukrepov razmeroma malo manevrskega prostora. Cepljenje otrok je že obvezno in se ga ne da narediti še bolj obveznega. Lahko bi zaostrili kazni za starše, ki se izmikajo cepljenju otrok, ali jih vsaj dosledneje kaznovali, a tako stopnjevanje represije ni le krivično (nekooperativne starše od neke točke dalje težko kaznujemo, ne da bi hkrati kaznovali njihove otroke, ki niso ničesar zakrivili) in kontraproduktivno, tudi po dometu je precej omejeno – necepljenemu otroku lahko v skrajnem primeru prepoveš vpis v vrtec, ne moreš pa mu čez nekaj let pred nosom zaloputniti še šolskih vrat.
Sodobna znanost, zlasti vedenjska ekonomija, nam na srečo ponuja izhod iz te zagate. Namesto da bi posameznike silili k preudarnim in družbeno koristnim odločitvam, jih k tem raje blago spodbujajmo (nudging) in neopazno usmerjajmo. Tovrstne spodbujevalne strategije segajo od omejevanja upravičenih izjem od obveznosti cepljenja otrok do spremenjenega načina komuniciranja zdravnikov s starši necepljenih otrok, posameznikom pa ne omejujejo možnosti izbire pri zdravstvenih (pa tudi finančnih in drugih življenjskih) odločitvah, temveč skušajo nanje vplivati z oblikovanjem situacije izbire. Taki ukrepi zato obljubljajo združevanje prednosti obeh tradicionalnih pristopov – učinkovitosti obveznega cepljenja in moralne sprejemljivosti svobodnega (čeprav ne tudi povsem avtonomnega) odločanja posameznikov. Niso čarobna palica, bi pa znali, če jih usmerimo v premišljeno izbrane tarče, v prvi vrsti na omahljivce v proticepitvenih vrstah, občutno okrepiti učinek drugih, tudi prisilnih ukrepov, ki so trenutno v veljavi.