Spremna beseda v knjigo Margrit Kennedy, »Zavzemimo denar – Pot v ekonomski sistem, v katerem bomo vsi zmagovalci«
Kaj pomeni »zavzeti« denar? Namig bi lahko našli v protestih gibanja Zavzemimo Wall Street iz leta 2011, ki so bili zagotovo v navdih pri naslovu knjige. Proteste je zaznamovalo predvsem dvoje. Prvi povod zanje so bili neenakomerna porazdelitev bogastva in dolgovi, temi, ki ju obravnava tudi ta knjiga. Ko pa so zrasla šotorišča, se je pojavilo še drugo vprašanje: pravica do zasedbe javnega prostora. Zavzeti je privzelo pomen spet zahtevati od manjšine nekaj, kar naj bi pripadalo večini. Šotorišča so simbolično razglašala: »Ta država je na voljo vsem.«
Je tudi denar na voljo vsem? Živimo v ideologiji, po kateri je denar nagrada za trdo delo, odlike posameznika, učinkovitost in inovativnost, toda širi se dvom o tem, da so reči zares tako preproste. Ko se po letih trdega dela upokojimo, ugotovimo, da je naša obljubljena pokojnina izropana. Ko po letih prizadevnega študija diplomiramo, ugotovimo, da na trgu dela ni prostora za nas. Po desetletjih — stoletjih — tehnološkega razvoja bi morali živeti v obilju, kot ga v zgodovini še ni bilo. Toda nekako se zdi, da je obilje dostopno le čedalje manjši peščici — peščici tistih, ki imajo denar.
Naša ideologija odlik in upravičenosti ne more več gasiti vtisa nepoštenosti, ogorčenosti ob teh razmerah. Bogastvo tega planeta, tako naravno kot kulturno, bi v osnovi moralo pripadati vsem. Kdo ima večjo pravico kot drugi do sadov iznajdb Thomasa Edisona ali do obilja Zemljinih oceanov, humusa, gozdov in biološke raznovrstnosti? Revščina, stiske, pomanjkanje, ki pestijo čedalje več ljudi, ne izvirajo iz naravnega primanjkljaja. Izvirajo iz našega dogovora o tem, kako bomo uporabljali in razdeljevali to bogastvo. Iznašli smo sistem, v katerem soglašamo, da uporaba bogastva koristi čedalje manjšemu deležu ljudi, primarni simbol in medij teh dogovorov pa je denar.
Zavzemimo denar torej govori o prekinitvi teh dogovorov. Ne gre za to, da bi vzeli denar tistim, ki ga imajo, temveč predvsem za spreminjanje družbene in politične ureditve, ki sistem nagibata k čedalje večji neenakopravnosti in nepravičnosti.
Morda bo kdo ugovarjal: »Samo malo. Zemlja je obstajala pred ljudmi, zato naj pripada vsem. Z denarjem pa je drugače, denar je človeška iznajdba. Nihče ne more ustvariti zemlje, vsak pa lahko `ustvarja denar’. Lahko upravičeno zahtevamo javno pravico do nečesa tako očitno zasebnega, kot je denar?«
Lahko. Denar je kolektivna, družbena iznajdba, ki ima vrednost samo zaradi družbenega dogovora. Ta dogovor določa tudi, kdo lahko ustvarja denar in pod kakšnimi pogoji. Kot poudarja Margrit Kennedy, so v našem sistemu ta »kdo« zasebne banke, pogoji pa so takšni, da mora prejemnik novega denarja (izposojevalec) na koncu banki dati še več denarja. Ti dogovori niso vrednostno nevtralni, temveč vzdržujejo in celo zaostrujejo neenakost, ki smo ji danes priča.
Te dogovore je mogoče tudi spremeniti. Z zavzetjem denarja bi zato od zasebnih bank spet prevzeli funkcijo kreditiranja, morda celo ustvarjanja denarja. Ljudje lahko »zavzamemo« skupno dobro kreditnega sistema in ga vzamemo iz rok izključno zasebnih interesov. Kako lahko to storimo? Knjiga opisuje nekaj načinov: različne koščke nastajajoče sestavljanke, ki vključuje posojilne zadruge, bančništvo JAK, brezposredniška posojila, javne banke, vzajemne kreditne sisteme in komplementarne valute.
Glavna značilnost našega obstoječega denarnega sistema, ki povzroča koncentracijo denarja v rokah čedalje manjšega kroga ljudi, so obresti. Dokler so obrestne mere višje od stopnje gospodarske rasti, bodo tisti z denarjem bogateli hitreje od tistih brez denarja, zato tak sistem zakoliči zgodovinsko visoko raven ekonomske nepravičnosti in vzdržuje razredne razlike. In obrestne mere niso naravni zakon, temveč še en družbeni dogovor, ki se izraža prek političnih in pravnih institucij. Nobeno naključje ni, da gre pri populističnih ekonomskih politikah običajno za zniževanje obrestnih mer ali uzakonjanje ekspanzivnih javnofinančnih politik, ki enak učinek dosežejo z inflacijo. Kakor koli že to dosežemo, je blaženje ali izenačevanje učinkov obresti bistvenega pomena pri odpravljanju koncentracije bogastva, za kar si prvenstveno prizadeva gibanje Zavzemimo.
V obstoječem finančnem sistemu se je nekaterim učinkom obresti mogoče izogniti z obvodom okoli konvencionalnega bančnega sistema, ki nam pravzaprav zaračunava uporabo denarja. Švedska banka JAK je primer brezobrestnega bančništva, ki deluje celo v trenutnem denarnem sistemu. Bodo pa takšne novosti po mojem mnenju ostale marginalne — kot plavanje proti toku —, dokler se ne spremeni tudi sistem, v katerega so vključene. Zato se mi zdi med najpomembnejšimi koncepti v knjigi ideja ležarine, ki v bistvu pomeni vnaprej vračunano negativno obrestno mero na denar. Z ležarino, ki je bila zasnovana kot sredstvo proti kopičenju zalog, bi lahko preobrazili naš ekonomski sistem in preobrnili tok učinkov obresti. Čeprav se z Margrit ne strinjava o podrobnostih izvedbe, se vsi v novem ekonomskem gibanju zavedamo potrebe po eksperimentiranju, da se lahko organsko razvije novo ekološko, pravično, pošteno in trajnostno gospodarstvo.
Druga tema gibanja Zavzemimo je selitev ekonomske moči z glavnih ulic na ulico Wall Street, izguba lokalnega, osebnega in fizičnega v korist oddaljenih, anonimnih, abstraktnih odnosov. Šotorišča niso imela zgolj simbolnega pomena, v resnici so zavzela fizični prostor. Dandanes smo v ekonomskih stikih večinoma z oddaljenimi tujci. Redko kdo osebno pozna ljudi, ki nam pridelujejo hrano, šivajo oblačila, pojejo pesmi, gradijo hiše ali izdelujejo mobilne telefone. Podobno nevidni so družbeni in okoljski učinki naših ekonomskih dejavnosti.
Kako bomo ta važna področja našega življenja spet iztrgali iz anonimnosti in abstrakcije? Kako bomo zavzeli ekonomijo, da spet postane stvarna v smislu povezovanja ljudi z odnosi dajanja in prejemanja, ki so temelj vse ekonomije? Eden od načinov je, da več ekonomskih dejavnosti prenesemo na lokalno raven. Zavzemimo denar opisuje, kako se to že dogaja: s časovnimi bankami, z vzporednimi valutami, regionalnimi valutami in podobno. To so praktične rešitve, ki jih lahko uporabi vsak državljan, ne da bi moral čakati, da oblast uvede spremembe od zgoraj.
Rad bi opisal še en pomen besedne zveze »zavzemimo denar«, v želji, da denar spet postane naš. Denar, kot ga poznamo danes, je postal nekaj tujega, nekaj, kar je sovražno človeški dobroti, kar zavira našo željo po dajanju in deljenju, kar spodbuja pohlep in vsa naša najpogubnejša nagnjenja. Nadomestil je recipročnost, vzajemno pomoč in obdarovanje, ki so jih gojile družbe preteklosti, in nas pognal po poti neskončne eksponentne rasti. Morda je ustrezal v času, ko smo cenili podrejanje narave in iskali iluzijo paradiža popolne individualne svobode. Zdaj ni več tako. Današnji denar najbogateje nagradi prav tisto ravnanje, ki uničuje svet. Ni čudno, da se mu veliko ljudi želi odreči, saj ga imajo za nekaj umazanega ali profanega.
Veselim se dneva, ko to ne bo več potrebno. Denar ni nič več kot družbeni dogovor, zgodba o vrednosti. Lahko ga spet spremenimo v nekaj svetega, kar naj bi tudi bil — sredstvo, ki olajša pretok darov med ljudmi, način ustvarjanja povezave med darom enega človeka in potrebo drugega. Ustvarimo lahko denarni sistem, ki ne bo sovražnik, temveč zaveznik vsega, kar je na svetu dragoceno. Vrednost lahko pripišemo tako, da bo usklajena z našo prebujajočo se zavestjo o tem, da je blaginja vseh nas odvisna od blaginje vsakogar od nas: vsakega človeka, vsake vrste, vsega življenja na Zemlji. Denar lahko spremenimo v nekaj, kar bomo zares sprejeli za svoje. To je po mojem mnenju bistvo poziva k zavzetju denarja.
Prevedla Maja Ropret
Knjiga Margrit Kennedy, »Zavzemimo denar – Pot v ekonomski sistem, v katerem bomo vsi zmagovalci«, je leta 2013 v prevodu Maja Ropret izšla pri založbi Sanje v zbirki Aktivni državljani