Iz Večerove kolumne »Zgodbe o stvareh«
Dobitnik Nobelove nagrade za mir je svet obvestil, da proti devetindvajsetletnemu hekerju ne bo uporabil večje vojaške sile, denimo ameriških brezpilotnih letal. Britanski komik John Oliver, ki trenutno nadomešča Jona Stuarta v dnevnem političnem norčevanju iz ameriške politike v oddaji Daily Show, je na to odgovoril, da je to v redu, da pa hekerji danes niso stari več kot … petnajst let. Eden se je nespretno in nediplomatsko, drugi pa sarkastično obregnil ob usodo človeka, ki mu življenje visi na nitki: Edwarda Snowdna. Izjava predsednika Obame posredno pomeni, da bodo v primeru Snowden izvedli manjšo akcijo – morda ga bo, kjerkoli na svetu se bo znašel, ubil kak agent ali pa mu bodo pred tem postregli ruski čaj, začinjen s plutonijem. Edino, česar mu niso ponudili, je dogovor s sodiščem, kar je običajen postopek v ZDA. Kako je to videti v resničnosti, lahko od nedavnega opazujemo tudi pri nas. V primerjavi z Assangeem in drugimi žrtvami/storilci, ki so se zamerili najmočnejši državi na svetu, Snowden deluje popolnoma kontrolirano in zveni izrazito razumno. Kaj je glavna krivda državljana Snowdna? To, da ustavo ZDA ščiti pred hipertrofirano in škodljivo močjo državnih služb, ki so prekoračile svoje ingerence. Ker gre za najmočnejšo državo na svetu, so evropske države sramotno stisnile rep med noge in onemogočile letalski prelet predsedniku neprimerno manj močne države. Snowden še ni objavil nobenega konkretnega podatka, ki bi bil neprijeten za katerokoli državo, zaradi česar je histerija še večja, saj se predvideva, da je to, kar ve, neprimerno bolj resno in nevarno. S tem je samo potrdil to, kar bi lahko danes kdorkoli na svetu uganil, in sicer da ameriške (in britanske) institucije, od elektronske industrije do izvršne oblasti, vohunijo za številnimi ljudmi na planetu in da lahko vohunijo za vsakim človekom na planetu. Lahko bi rekli, da Snowden ni razkril ničesar več od banalne resnice. Celo škandal, da je na seznamu prisluškovanih tudi Evropska unija s svojimi organi, med evropskimi nosilci oblasti ni izzval niti toliko revolta, da bi pokazali solidarnost z bolivijskim predsednikom … Snowdnova nesreča je torej, da se je zameril državi.
Pred Snowdnom Amerika ni poznala pojma disident na način, kot je bil udomačen v Evraziji v času, ko se je svet delil na dve najmočnejši državi. Bili so prebegi in preleti tajnih agentov, poskusi, da bi jih vrnili ali ubili, in spektakularne izmenjave. Kar zadeva civilne disidente iz socialističnega bloka, so bili primeri, ko se je nekdo od njih zameril tudi državi, ki ga je sprejela, precej redki. Primer filmskega režiserja Miloša Formana, češkega disidenta, najbolj nazorno kaže, kje je bilo mogoče razviti kritičnost do gostiteljske države. Forman je vsaj v treh filmih, Slačenje (1971), Let nad kukavičjim gnezdom (1975) in Lasje (1979), najostreje kritiziral ameriško stvarnost vključno z militarizmom, za kar je bil celo nagrajen. Lahko smo torej utešljivo verjeli, da se demokracija ne boji kulture. Ko je državni socializem propadel in je svet dobil samo eno vojaško najmočnejšo državo, pa smo postopoma spoznali, da je kultura, ne glede na to, kako odpadniška in kritična je, za demokracijo pravzaprav nezanimiva. Ob nizki stopnji občutljivosti preprosto umanjka financiranje, na malo višji se organizira medijski molk, na najvišji stopnji pa se povzročitelju podtakne škandal/nesreča. Gledano v zgodovinski perspektivi, so ameriški postopki do povzročiteljev v nekem obdobju – predvsem v času makartizma, nekako od leta 195o do leta 1956 – sledili socialističnemu povezovanju kritike v kulturi z vohunjenjem oziroma so bili zrcalna slika sovjetskih procesov. Takrat so v Evropi resnično bivali ameriški disidenti, med njimi tudi Jules Dassin, ki je naredil neprekosljiv in danes še kako aktualen film o trčenju toge (in napačne) slike o antiki in grške realnosti oziroma film o tem, da so najnižji pripadniki družbe nosilci emancipacije in sprememb, z naslovom Nikoli v nedeljo (1960). Film je bil za glasbo Manolisa Hadzidakisa nagrajen z oskarjem.
V zmedi pojmov in pojavov ne pomaga dosti ameriški izraz “whistle-blower” ali žvižgač, čigar položaj je v ZDA zakonsko opredeljen že od sredine 19. stoletja. V javnosti se razkrivanje državnih nepravilnosti celo spodbuja, na primer s plakati in letaki, ki so državljanom na voljo v vseh državnih institucijah. Vrsta državnih odločitev, zakonov in ravnanj pa tega potencialnega rešitelja demokracije v resnici postavlja v zelo ambivalenten položaj. Še pred nekaj leti, celo pod dinastijo Bush, bi se Snowden morda lahko izvlekel na sodišču ob podpori medijev in s predvidljivimi rezultati – prodaja zgodbe, knjiga + film + video igra + plastične igrače (zadnje je šala). Ne tako daleč stran je malce starejši filmski režiser Oliver Stone, ki razkriva največje ameriške državne zarote, oskarjevec in milijonar, ki nastopa na subverzivnem (???) festivalu v eni od najbolj revnih evropskih držav in s svojimi radikalnimi stališči dviguje na noge publiko, ki v preddverju žica za kavo, del pa tudi za prenočišče.
Toda zameriti se državi pod prvim ameriškim predsednikom, ki je dobil Nobelovo nagrado za mir, pomeni nekaj povsem drugega: v začetku tega leta se je mladi računalniški genij Aaron Swartz ubil, da ne bi dočakal sojenja in morda dosmrtnega zapora. Njegov zločin je bilo izkoriščanje v glavnem dostopnih podatkov na internetu, njegov cilj je bila demokratizacija informiranja. Ni imel načina, da bi pobegnil, morda tudi ne sredstev, kar je bila Snowdnova prednost (beg s Havajev, odlična plača). Prav tako ni imel podpore novinarjev, kot sta Laura Poitras in Glenn Greenwood, za katera še zmeraj verjamemo, da jima glasnost in ugled zagotavljata nedotakljivost.
Če bi pri Snowdnu pokazal predsedniško milost, bi se Obama verjetno lažje odločil obiskati mesto, kjer je samooklicani vigilant ubil temnopoltega dečka, ker se mu je zdel sumljiv, ter povedal kaj pametnega (kar sicer zna), še preden so ljudje množično odšli na ulice. Več zadržanosti je pokazal, ko je polovica sveta resno jemala jedrske grožnje severnokorejskega diktatorja. Vse to so elementi za postavitev neprijetne diagnoze o vse manj prikritem, pravem ameriškem imperializmu, ki si prisvaja vse pravice, ki jih negira drugim. V času Busha mlajšega so neki resno nevarni akademski norci predlagali, da se predsednik razglasi za cesarja in odpravi to mečkanje in sprenevedanje glede demokracije. Obama zagotovo ne bo vzel krone in bo v skladu z zakonom končal svoj mandat. A s svojimi dejanji, ne-zaprtjem zapora v Guantanamu, nadaljevanjem vojn, paravojaškimi akcijami iztrebljanja ameriških sovražnikov, preganjanjem Snowdna, nezanimanjem za družbena gibanja, hladnim odnosom do navadnih ljudi, izvrstno retoriko, ki še bolj izpostavlja hipokrizijo, in čistim nasiljem je v veliki meri utrl pot za najbolj strašne scenarije. Kako se bo s tem sposobna soočiti Hillary, je predvidljivo. Bipolarne delitve za vzpostavitev ravnotežja, ki zahteva upoštevanje etičnih meril na obeh straneh, nikakor ni – ob novem azijskem sužnjelastništvu povsem zagotovo ne. Ostajata dve rešitvi: da sedimo v svojih luknjah pred zasloni vseh možnih velikosti in se zgražamo, zabavamo in si dopisujemo, vse dokler ne bo zmanjkalo toka, ali pa, da se po prvem pop vzoru nove dobe postavimo po robu zlobnemu imperiju z nekega zelo oddaljenega planeta.