Ob misli na božič zaradi vsaj dveh zelo dobrih razlogov takoj pomislimo na Charlesa Dickensa. Za začetek, Dickens je eden redkih angleških pisateljev, ki so dejansko pisali o božiču. Božič je najbolj priljubljen angleški praznik, pa vendar se je o njem pisalo presenetljivo malo. Obstajajo po izvoru večinoma srednjeveške božične pesmi, nekaj pesmi Roberta Bridgesa, T. S. Eliota in nekaterih drugih; med te pa spada tudi Dickens, to pa je skoraj vse. Drugič, Dickens je med modernimi pisatelji izjemen, skoraj edinstven po tem, da je sposoben podati tako prepričljivo podobo sreče.
Dickens se je z božičem uspešno ukvarjal dvakrat; prvič v enem izmed poglavij dela Pickwickovci (The Pickwick Papers, 1837) in drugič v delu Božična pesem (A Christmas Carol, 1843). Slednjo so prebrali Leninu na njegovi smrtni postelji in po besedah njegove žene, se mu je njena »buržoazna sentimentalnost« zdela popolnoma neznosna. Na nek način je imel Lenin sicer prav, a če bi bil boljšega zdravja, bi mogoče opazil, da ima zgodba zelo zanimive sociološke implikacije. Najprej, čeprav je Dickens pretiraval v opisih in kakorkoli je »patos« Tiny Tima odvraten, družina Cratchit vendarle daje vtis, da zna zares uživati. Za razliko od na primer državljanov iz utopije Williama Morrisa Novice od nikoder (News From Nowhere, 1890), se zdijo srečni. Še več – in Dickensovo razumevanje tega je ena od skrivnosti njegovega uspeha -, njihova sreča v glavnem izhaja iz nasprotij. Dobro so razpoloženi, ker imajo vsaj enkrat na leto na mizi dovolj hrane. Pred vrati je volk, vendar ta sedaj opleta s svojim repom. Vonj božičnega pudinga se razlega okoli zastavljalnic in tovarniških delavnic in v nekem smislu ob jedilni mizi stoji duh Skopušnika. Bob Cratchit si celo želi piti na Skopušnikovo zdravje, kar pa gdč. Cratchit nemudoma zavrne. Člani družine Cratchit lahko uživajo božič samo zato, ker se božič slavi samo enkrat v letu. Njihova sreča je tako prepričljiva, ker je božič samo enkrat v letu in ker je prikazana kot nepopolna.
Po drugi strani pa so se vsi poskusi, da bi opisali trajno srečo, ponesrečili. V zadnjih treh ali štirih stoletjih so utopije (mimogrede, beseda utopija ne pomeni »dobro mesto« ampak mesto, ki dejansko »ne obstaja«) v literaturi postale kar običajne, vendar so »najpriljubljenejše« vedno neprivlačne in neživljenjske.
Daleč najbolj znane sodobne utopije je napisal H.G.Wells. Wellsova vizija prihodnosti je najbolj celostno izražena v dveh knjigah, ki jih je napisal v zgodnjih 1920-ih, Sanje (The Dream, 1924) in Ljudje kot bogovi (Men Like Gods, 1923). V njih Wells prikazuje sliko sveta, kot bi jo rad videl, ali pa vsaj misli, da bi jo rad videl. Gre za svet, katerega ključni značilnosti sta razsvetljeni hedonizem in znanstvena radovednost. Vse slabosti in težave, za katerimi trpimo danes, izginejo. Nevednost, vojna, revščina, umazanija, bolezen, frustracije, lakota, strah, preobremenjenost in vraževerje, vse izgine. Kot tak, ni dvoma, da je to tiste vrste svet, po katerem vsi hrepenimo. Vsi si želimo odstraniti stvari, ki jih želi odstraniti tudi Wells. Vendar ali dejansko obstaja kdo, ki bi si želel živeti v Wellsovi utopiji? Nasprotno, ne živeti v takšnem svetu, ne se zbujati v higieničnih predmestnih vrtovih, preplavljenimi z golimi učiteljicami, je dejansko postal zavesten politični motiv. Knjige kot je Krasni novi svet (Brave New World, 1931), so odraz resničnega strahu, ki ga čuti sodobni človek do racionalizirane hedonistične družbe, ki jo je sicer sposoben ustvariti. Nek katoliški pisec je pred kratkim dejal, da so utopije sedaj postale tehnično izvedljive in da je zaradi tega postal resen problem kako se jim izogniti. Tega ne moremo preprosto odpisati kot neumno opazko. Eden od virov fašizma je prav želja ljudi, da bi se izognili preveč racionalnemu in udobnemu svetu.
Vse »priljubljene« utopije se zdijo med seboj podobne v tem kako opisujejo popolnost, medtem ko niso sposobne povedati kaj je to sreča. Novice od nikoder (News From Nowhere, 1890) je primer tovrstne pretirano izboljšane verzije Wellsovih utopij. Vsi so tako prijazni in razumni, ves videz izhaja iz svoboščin, vendar vtis, ki nam ostane na koncu, je neke vrste vodena melanholija. Še bolj presenetljivo je dejstvo, da niti Jonathan Swift, eden najbolj domiselnih avtorjev vseh časov, ni bil pri ustvarjanju »priljubljenih« utopij nič kaj uspešnejši kot drugi.
Prva poglavja knjige Guliverjeva potovanja (Gulliver’s Travels, 1726) predstavljajo verjetno najbolj uničujoč napad na človeško družbo, ki je bil kdaj napisan in je veljaven še danes; mestoma vsebuje dokaj natančne prerokbe političnih grozot našega časa. Swiftu pa ne uspe opis rase bitij, ki jih sam občuduje. V zadnjem delu so nam v nasprotju z odvratnimi Yahooji razodeti plemeniti Houyhnhnmsi, rasa inteligentnih konj, ki nima človeških napak. Ti konji so navkljub svojemu mogočnem karakterju in nezmotljivi zdravi pameti izredno pusta bitja. Kot prebivalcem raznih drugih utopij je tudi njim glavna skrb kako se izogniti vsakemu nemiru. Živijo monotona, obvladana in »razumna« življenja, brez prepirov, nereda ali kakršnekoli negotovosti, kakor tudi brez »strasti« in fizične ljubezni. Partnerje si izbirajo na osnovi rasne čistosti, izogibajo se pretiranemu izkazovanju naklonjenosti, smrt pa, ko pride njihov čas, dočakajo skoraj z olajšanjem. V prvih poglavjih knjige je Swift pokazal kam človeka vodita neumnost in podlost, toda če odvzamemo to neumnost in podlost, nam očitno ostane le še mlačen obstoj, komaj vreden življenja.
Poskusi, da bi opisali srečo na drugem svetu, niso bili nič kaj bolj uspešni. Nebesa so tako velika polomija kot utopija, pekel pa zavzema v literaturi pomembno mesto in so ga velikokrat opisovali zelo podrobno in tudi prepričljivo.
Znano je, da krščanska nebesa, kot so običajno predstavljena, ne pritegnejo nikogar. Skoraj vsi krščanski pisci so o raju povedali, da je preprosto neopisljiv ali pa so ga ovijali v zamegljeno sliko zlata, dragih kamnov in neskončnega petja himen. Res pa je, da je to navdihnilo nekaj najlepših pesmi:
Zidovi so iz dragocenega kamna,
trgi iz brušenih diamantov,
vrata iz orientalskih biserov,
nepojmljivo dragocenih in redkih! (Novi Jeruzalem, anonimen avtor, 1601)
Vendar pa niso znali opisati sveta, v katerem bi navaden človek zares želel živeti. Veliko reformatorjev, veliko jezuitskih duhovnikov (poglejmo samo na primer zastrašujočo pridigo v delu Umetnikov mladostni portret (A Portrait of the Artist as a Young Man, 1916) Jamesa Joycea, je na smrt strašilo svoje farane z zgodbami o peklu, vendar takoj ko so prišli do nebes, so se nemudoma vrnili k besedam kot so »zanos« in »blaženost«, brez da bi pobližje pojasnili o čem pravzaprav govorijo. Verjetno najboljši opis na to temo je znan odlomek, v katerem Tertulijan razlaga, da je eden glavnih užitkov v nebesih opazovanje mučenja pogubljenih.
S poganskimi različicami raja je morda nekoliko bolje, če sploh. Dobimo občutek, da je nad Elizejskimi poljanami ves čas somrak. Olimp, kjer živijo bogovi s svojim nektarjem, ambrozijo, nimfami, Hebami temi »nesmrtnimi priležnicami«, kot jih je poimenoval D. H. Lawrence, bi lahko rekli, da se zdi nekoliko bolj domačen kot krščanska nebesa, a se tudi tukaj ne bi želeli zadrževati prav dolgo. Muslimanski raj, kjer moškemu pripada 77 hurij, ki si verjetno vse v istem trenutku želijo njegove pozornosti, mora biti prava nočna mora. Spiritualisti, ki nam ves čas zagotavljajo, kako je tam, na drugi strani »vse svetlo in čudovito«, niso sposobni opisati tamkajšnjih dejavnosti, ki bi se razumnemu človeku zdele vzdržne, kaj šele privlačne.
Enako je s poskusi opisov popolne sreče, ki ni niti utopična, niti z drugega sveta, ampak zgolj čutna. Ti opisi vedno dajejo vtis praznine, vulgarnosti ali obojega skupaj. Na začetku La Pucelle (aka The Maid of Orleans, 1752, 1899) Voltaire opisuje življenje Charlesa VII in njegove ljubice Agnes Sorel. Pravi, da sta bila »vedno srečna«. In kaj je temelj te njune sreče? Nepretrgane pojedine, pijančevanje, lovski pohodi in ljubljenje. Kdo se že po nekaj tednih ne bi naveličal takšnega življenja? (François) Rabelais opisuje srečo tistih, ki uživajo v naslednjem svetu, ker so v našem trpeli. Pojejo pesem, ki jo lahko okvirno prevedemo tako: »Poskakovati, plesati, igrati se, piti vino belo in rdeče in ves dan ne početi drugega, kot preštevati zlate krone«. Kako dolgočasno to zveni! Izpraznjenost tega sna o neskončnih »dobrih časih« je prikazana na Breughelovi sliki Indija Koromandija (The Land of Cockaigne, 1567), kjer z glavo ob glavi spijo trije debeluhi sredi kuhanih jajc in pečenih svinjskih tac, ki samo čakajo, da se bodo prebudili in jih pojedli.
Zdi se, da ljudje niso sposobni opisati ali si vsaj predstavljati sreče drugače kot v smislu nasprotij. Zato se predstava nebes ali utopij tekom različnih obdobij spreminja. V predindustrijski družbi so nebesa opisovali kot kraj neskončnega počitka, tlakovan z zlatom, ker se je takrat povprečni človek soočal s prekomernim delom in revščino. Hurije iz muslimanskega raja pričajo o poligamni družbi, v kateri je večina žensk izginila v haremih bogatašev. Vendar vse te slike »neskončne blaženosti« vedno hitro zbledijo, ker ko blaženost postane večna (večnost v smislu neskončnosti), nasprotje izgine. Nekateri literarni motivi so nastali zaradi fizičnih pogojev, ki danes ne obstajajo več. Tak primer je kult pomladi. V srednjem veku se pomlad primarno ni povezovala s prihodom lastovic in rastjo divjega cvetja. Pomenila je zeleno zelenjavo, mleko in sveže meso po več mesecih življenja s slano svinjino v zadimljenih kočah brez oken. Pomladne pesmi so bile vesele: ne delaj drugega kot jej, se veseli in bodi hvaležen nebesom za veselo leto, ko je meso poceni in dekleta privlačna, krepki fantje pohajkujejo sem ter tja, tako veselo, vedno tako veselo! Ker imeli so razlog, da so bili veseli. Zima se je končala, kar je bilo dobro. Sam božič, sicer predkrščanski praznik, se je verjetno začel slaviti, ker je obstajala potreba po občasnem izbruhu prenajedanja in pitja, da so si tako ljudje lahko malo odpočili od neznosne severne zime.
Nesposobnost človeštva, da si srečo predstavlja kako drugače kot zgolj olajšanje od naporov ali bolečine, postavlja socialiste pred resen problem. Dickens zlahka opiše revno družino, ki se masti s pečeno gosjo in da ob tem vsi delujejo srečno; po drugi strani pa prebivalci popolnih vesolj ne izkazujejo niti malo spontanega veselja in so običajno precej zoprni. Jasno je, da naš cilj ni živeti v svetu, kot ga je opisoval Dickens, verjetno niti v kakšnem drugem, ki si ga je mogoče lahko zamišljal. Cilj socialistov ni družba, kjer se na koncu vse uredi zato, ker prijazen starejši gospod nekomu podari purana. K čemu težimo, če ne k družbi, v kateri bo »dobrodelnost« nepotrebna? Želimo si sveta, v katerem bi bila Skopušnik s svojimi dividendami in Tiny Tim s svojo s tuberkulozo okuženo nogo enako nepojmljiva. Vendar ali to pomeni, da težimo k nekakšni utopiji, kjer bolečina in trud ne obstajata? Čeprav tvegam, da bom rekel nekaj, kar urednikom časopisa Tribune ne bo všeč, menim, da pravi cilj socializma ni sreča. Sreča je bila doslej vedno postranska in kolikor vemo, lahko to za vedno tudi ostane. Pravi smoter socializma je bratstvo med ljudmi. To je široko sprejeto dejstvo, čeprav se o tem običajno ne govori, ali pa vsaj ne dovolj glasno. Ljudje tvegajo svoja življenja v hudih političnih bojih, umirajo v državljanskih vojnah ali jih mučijo v skrivnih zaporih Gestapa, ne za to, da bi vzpostavili nek dobro grajen raj z centralno kurjavo, klimatsko napravo in umetno svetlobo, ampak zato, ker ljudje hrepenijo po svetu, v katerem se med seboj ljubijo, ne pa varajo in morijo. Tak svet si želijo kot prvi korak. Kam bi šli od tam, še ni jasno in poskus, da bi to podrobno predvideli, zgolj zapleta problem.
Socialistična misel se vsekakor mora ukvarjati s predvidevanjem, vendar samo v širšem smislu. Težiti mora k ciljem, ki jih pogosto lahko le bežno zaznamo. V tem trenutku, na primer, je svet v vojni in si želi miru. Pa vendar ta svet nima izkušenj z mirom in jih tudi nikoli ni imel, razen morda če je kdaj obstajal plemeniti divjak. Svet si želi nečesa, česar se le bežno zaveda, da bi lahko obstajalo in tega ne zna natančno artikulirati. Ta božič bo v ruskem snegu na tisoče mož izkrvavelo do smrti, se utopilo v ledenih vodah ali drug drugega razstrelilo na koščke na močvirnatih otokih Pacifika; brezdomni otroci bodo brskali za hrano v ruševinah nemških mest. Narediti to za nemogoče, je dober cilj. Podrobno povedati, kakšen bi bil svet brez vonj, pa je nekaj povsem drugega.
Skoraj vsi ustvarjalci utopij spominjajo na človeka, ki ga boli zob in si torej misli, da je sreča v tem, da ga zob ne boli več. Popolno družbo bi želeli ustvariti z neskončnim ponavljanjem nečesa, kar je nekaj vredno le zaradi tega, ker je kratkotrajno. Širše gledano bi lahko rekli, da bi človeštvo moralo kreniti po določeni poti, da je velika strategija že zarisana, podrobne napovedi prihodnosti pa niso nekaj, s čemer bi se morali ukvarjati. Vsak, ki si pokuša zamisliti popolnost, razkriva samo svojo izpraznjenost. To se dogaja tudi velikim pisateljem kot je Swift, ki je lahko tako lepo kritiziral škofa ali politika, ko pa je želel opisati super-človeka, nas pusti z vtisom, ki ga gotovo ni nameraval pustiti -, da so celo smrdljivi Yahooji imeli v sebi več možnosti za razvoj kot razsvetljeni Houyhnhnmsi.
George Orwell, Tribune, 20. december 1943
Izvirno je bil članek objavljen pod Orwellovim psevdonimom John Freeman.
Prevedli Katja Korenjak in Jasmina Rodošek
Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)