70 let po Hirošimi in Nagasakiju bi se morali z začudenjem spraševati, kako smo sploh preživeli
Konec julija je umrl 93-letni Theodore Van Kirk, še zadnji živeči iz dvanajstčlanske posadke bombnika Enola Gay, ki je odvrgel atomsko bombo na Hirošimo. Prva atomska bomba, ki je 6. avgusta 1945 ob 8.15 zapustila prostor za bombe in začela padati proti cilju, je bila popisana z ameriškimi sporočili, med katerimi so bila tudi nekatera obscena, na primer “posadka Indianapolisa pozdravlja cesarja”. Križarka Indianapolis je v ameriško oporišče na pacifiškem otoku Tinian pripeljala dele atomske bombe, ki je Hirošimo spremenila v pekel ognja in dima ali v “grozen oblak”, kot ga je poimenoval Paul Tibbetts, pilot bombnika Enole Gay, preden jo je torpedirala in potopila japonska podmornica, pri čemer je življenje izgubilo več sto ameriških mornarjev.
Bomba, ki so imenovali tudi Little Boy oziroma Deček in jo je nosil bombnik Enola Gay, ni pomenila samo bližajočega se konca silovite svetovne vojne, ki je povzročila skoraj nepopisno uničenje, ampak tudi rojstvo nečesa novega. Razvoj vojskovanja je utrl pot načinu njene uporabe – vse več napadom na civilno prebivalstvo iz zraka (to lahko še danes prepoznamo v masakru v Gazi). Zgodovina tega mračnega razvoja sega od nemškega bombardiranja Londona (1915) preko Guernice (1937), Šanghaja (1937) in Coventryja (1940) do bombardiranja Dresdna (1945) in Tokia (1945) z zažigalnimi bombami v zadnjem letu druge svetovne vojne. Zgodovino razvoja lahko spremljamo tudi v človeški domišljiji, saj so pisatelji (in drugi) desetletja sanjali o nevzporedni sprostitvi predhodno neznanih oblik energije v vojaške namene.
7. avgusta 1945 se je končalo staro obdobje in se začelo novo. V jedrskem obdobju orožje za uničenje celotnih mest ni bilo nič posebnega, poleg tega pa se je iz velesil razširilo tudi na druge države, vključno z Veliko Britanijo, Kitajsko, Indijo, Pakistanom, Severno Korejo in Izraelom. Tarča svetovnega jedrskega arzenala so civilni prebivalci mest ali celo celotnega planeta. 6. avgusta pred 70 leti je odgovornost za apokalipso prešla iz božjih rok v človeške, kar pomeni, da se je začela nova vrsta zgodovine, katere konca ne poznamo, čeprav se zavedamo, da “skromno” jedrsko obračunavanje Indije in Pakistana ne bi opustošilo le Južne Azije, ampak bi zaradi fenomena jedrske zime povzročilo lakoto na svetovni ravni. Sedemdeset let kasneje apokalipso predstavljamo mi. Kljub temu boste v ZDA o atomski bombi brali le v povezavi z Iranom (čeprav Iran takšnega orožja nima). Resne razprave o ameriškem jedrskem arzenalu, več kot 4800 slabo hranjenih kosih jedrskega orožja, ki bi lahko upepelili več planetov v velikosti Zemlje, pa ne iščite v največjih državnih časopisih ali v poročilih, temveč raje v stripu John Oliver.
Koliko minut nam je še ostalo?
Če bi vesoljci pripravljali zgodovino homo sapiensa, bi koledar verjetno razdelili na dve obdobji: p. j. o. (pred jedrskim orožjem) in o. j. o. (obdobje jedrskega orožja). Zadnje obdobje se je začelo 6. avgusta 1945, na dan, ko se je začelo odštevanje do morebitnega neslavnega konca te nenavadne vrste, ki je imela inteligenco, da je odkrila učinkovito sredstvo za samouničenje, ne pa tudi morale in intelektualne sposobnosti za nadziranje svojih najslabših instinktov.
Prvi dan jedrskega obdobja označuje “uspeh” Dečka oziroma preproste atomske bombe. Četrti dan je Nagasaki izkusil tehnološki triumf Debeluha (Fat Man), bolj sofisticirane bombe. Pet dni kasneje je sledil “veliki finale”, med katerim je tisoč bombnikov napadlo več japonskih mest in ubilo več tisoč ljudi. Z bombami so nad mesta odvrgli tudi letake z napisom Japonska se je predala. Ameriški predsednik Truman je kapitulacijo Japonske objavil, še preden se je zadnji bombnik B-29 vrnil v svojo letalsko bazo.
To so bili obetavni začetni dnevi obdobja jedrskega orožja. Sedemdeset let zatem bi se morali z začudenjem spraševati, kako smo sploh preživeli. Samo ugibamo lahko, koliko let nam je še ostalo.
O mračnih napovedih je razmišljal tudi general Lee Butler, nekdanji vodja strateškega poveljstva ZDA (Stratcom), ki nadzira jedrsko orožje in strategijo. Pred dvajsetimi leti je Butler zapisal, da smo obdobje jedrskega orožja do zdaj preživeli zaradi kombinacije spretnosti, sreče in božjega posredovanja. Ob spominjanju na svojo dolgoletno kariero v razvijanju strategij uporabe jedrskega orožja in organizaciji sil za njihovo učinkovito uporabo se je z obžalovanjem opisal kot “najbolj goreč zagovornik jedrskega orožja”. Kasneje je spoznal, da nam je jedrsko orožje izredno slabo služilo. Danes se sprašuje, s kakšnimi pooblastili so si novi voditelji držav z jedrskim orožjem prilastili pravico do odločanja o nadaljnjem življenju na našem planetu. In zakaj takšna predrznost v trenutku, ko bi se morali s strahom soočiti z našo neumnostjo in si skupaj prizadevati za odpravo njenih najbolj smrtonosnih oblik?
Ameriški strateški načrt iz leta 1960, ki je zahteval avtomatiziran brezkompromisni napad na komunistični svet, je Butler označil za najbolj absurden in neodgovoren dokument, ki ga je v življenju kdaj preučeval. Sovjetska različica je bila verjetno še bolj nora.
Preživetje v zgodnjem obdobju hladne vojne
V skladu s splošnim prepričanjem v akademskih in intelektualnih razpravah je glavni cilj državne politike “nacionalna varnost”. Pa vendar obstajajo številni dokazi, da doktrina nacionalne varnosti ne obsega tudi varnosti prebivalcev. Iz različnih dokumentov je razvidno, da grožnja takojšnjega uničenja z jedrskim orožjem ni bila uvrščena visoko med skrbmi strategov. To je bilo dokazano že zgodaj in velja še danes.
V zgodnjih dneh jedrskega obdobja so bile ZDA neizmerno močne in so imele izredno varnost: nadzorovale so hemisfero, Atlantski in Tihi ocean ter tudi obale na nasprotnih straneh omenjenih oceanov. ZDA so že precej časa pred drugo svetovno vojno postale najbogatejša država na svetu z neprimerljivimi prednostmi. Njihovo gospodarstvo je med vojno cvetelo, medtem ko je druge industrijske družbe vojna hudo prizadela in oslabila. V začetku novega obdobja so ZDA posedovale približno polovico celotnega bogastva na svetu in še večji delež svetovne proizvodnje.
Toda tu je bila tudi grožnja: medcelinske balistične rakete z jedrskimi konicami. O tej grožnji je več študij napisal McGeorge Bundy, svetovalec za nacionalno varnost v Kennedyjevem in Johnsonovem kabinetu. Po njegovem mnenju je bil pravočasen razvoj balističnih raket v času Einsenhowerjeve administracije eden največjih dosežkov tega obdobja. Ob tem pa je tudi priznal, da bi bile ZDA in Sovjetska zveza izpostavljene veliko manjši jedrski nevarnosti, če teh raket ne bi nikoli izumili. A kot je ugotovil v nadaljevanju, nobena vlada ni predlagala, da bi balistične rakete prepovedali s sporazumom. Očitno ni vlada niti razmišljala o tem, da bi preprečila edino resno grožnjo za ZDA, grožnjo popolnega uničenja v jedrski vojni s Sovjetsko zvezo.
Ali bi lahko to grožnjo odpravili? Na to seveda ne moremo odgovoriti z gotovostjo, vendar se nam zdi nepredstavljivo. Rusi, ki so močno zaostajali v industrijskem razvoju in tehnologiji, so bili v veliko bolj ogroženem položaju. Zaradi tega so bili tudi veliko bolj ranljivi za takšne vojaške grožnje kakor ZDA.
Priložnost za zmanjšanje nevarnosti jedrskega napada je bil predlog sovjetskega voditelja Josipa Stalina iz leta 1952, da bi se Nemčija s svobodnimi volitvami lahko združila, če se ne bi pridružila sovražni vojaški zvezi. Stalinov predlog je resno vzel le priznani politični komentator James Warburg, medtem ko so ga drugi ignorirali ali se mu posmehovali. Strokovnjaki imajo danes drugačno stališče. Protikomunistični sovjetski strokovnjak Adam Ulam je Stalinov predlog označil za nerazrešeno skrivnost: “Ali je bil Stalin resnično pripravljen žrtvovati novoustanovljeno Nemško demokratično republiko (DDR) na oltarju prave demokracije?” To bi lahko imelo ogromne posledice za svetovni mir in ameriško varnost. “Washington je njegov predlog brez razmišljanja zavrnil in svojo odločitev utemeljil z neprepričljivimi razlogi,” je zapisal Ulam.
Eden najbolj spoštovanih strokovnjakov za obdobje hladne vojne Melvyn Leffler je z začudenjem odkril, da je Lavrenti Beria, brutalni vodja ruske tajne službe, Kremlju predlagal, naj Zahodu ponudi dogovor o združitvi Nemčije v nevtralno državo. S tem naj bi Kremelj žrtvoval vzhodnonemški komunistični režim za umiritev napetosti med Vzhodom in Zahodom ter za izboljšanje političnih in gospodarskih razmer v Rusiji. Priložnost, ki jo je Zahod zapravil v zameno za članstvo Nemčije v Natu. Takšen sporazum bi ameriške državljane najverjetneje zaščitil pred tedaj največjo grožnjo. Toda ameriška vlada o tem očitno ni niti razmišljala, kar kaže, kako majhno vlogo ima varnost v državni politiki.
Kubanska kriza in obdobje po njej
Ta sklep potrjujejo tudi dogodki, ki so sledili. Ko je Nikita Hruščov po Stalinovi smrti leta 1953 prevzel vodenje Sovjetske zveze, je priznal, da tedanja ZSSR vojaško ne more tekmovati z ZDA, najbogatejšo in najmočnejšo državo v zgodovini. Če je želela Sovjetska zveza kdaj ustaviti svoje gospodarsko nazadovanje in odpraviti uničujoče posledice zadnje svetovne vojne, potem je morala ubrati drugo taktiko v merjenju vojaških moči. Hruščov je zato predlagal veliko zmanjšanje ofenzivnega orožja, kar je Kennedyjeva administracija zavrnila. Namesto tega se je osredotočila na hitro krepitev svoje vojske, ki je bila že tako in tako veliko močnejša od vojske ZSSR. S tem je ameriška vlada znova škodovala nacionalni varnosti v prid krepitvi državne moči.
Ameriški obveščevalci so potrdili, da je Sovjetska zveza resnično zmanjšala svoje vojaške zmogljivosti. Leta 1963 je Hruščov znova pozval k zmanjšanju oborožitve. V ta namen je umaknil svojo vojsko iz Vzhodne Nemčije in ZDA pozval k enakemu koraku. Toda Washington je tudi ta predlog zavrnil. William Kaufmann, nekdanji svetovalec Pentagona in varnostni analitik, je neukrepanje ZDA v tem primeru označil za svoje edino obžalovanje.
Sovjetska reakcija na ameriško krepitev vojske je bila namestitev jedrskih raket na Kubo oktobra 1962. Kubanska kriza, ki je tedaj izbruhnila, je bila po besedah zgodovinarja Arthurja Schlesingerja, Kennedyjevega svetovalca in zaupnika, najbolj nevaren trenutek v človeški zgodovini. Ob vrhuncu krize je Kennedy prejel zaupno pismo Hruščova, ki je predlagal sočasen umik ruskih raket s Kube in ameriških raket iz Turčije. Ameriške rakete so bile tako ali tako že predvidene za umik, ker naj bi jih nadomestile veliko bolj smrtonosne podmornice v Sredozemskem morju. Kennedy je ocenil, da bi ob morebitni zavrnitvi predloga s 33do 50-odstotno verjetnostjo lahko prišlo do jedrske vojne, ki bi po Eisenhowerjevih besedah lahko uničila severno poloblo. Kennedy je kljub temu zavrnil Hruščev predlog za javni umik raket. To je bila ena najbolj strahovitih odločitev v zgodovini, Kennedyja pa še danes hvalijo zaradi hladnokrvnega poguma in državništva.
Deset let kasneje, leta 1973, v zadnjih dneh izraelsko-arabske vojne, je Henry Kissinger, svetovalec za nacionalno varnost v Nixonovi administraciji, razglasil jedrski alarm. S tem je nameraval Ruse posvariti, naj se ne vtikujejo v delikatne diplomatske manevre, ki naj bi zagotovili zmago Izraela in ZDA zagotovili nadzor nad regijo. ZDA in Sovjetska zveza so skupaj dosegle premirje, nato pa je Kissinger tajno obvestil Izrael, da ga lahko ignorirajo. Z jedrskim alarmom je želel le pregnati Ruse. Varnost Američanov je bila znova na drugem mestu.
Deset let kasneje je Reaganova administracija s simuliranjem zračnih in morskih napadov preizkušala ruski zračni obrambni sistem. To se je dogajalo v zelo razburljivem obdobju, ko je Washington v Evropi nameščal strateške rakete, ki so lahko v petih minutah dosegle Moskvo. Takšno ravnanje je povzročilo preplah v Rusiji, ki je bila veliko bolj ranljiva kot ZDA. Študija ameriške obveščevalne agencije CIA je razkrila, da je ameriška obveščevalna služba leta 1983 podcenjevala rusko zaskrbljenost zaradi jedrskega napada in njen odziv. Ameriške vaje bi se namreč lahko končale z jedrskim protinapadom Sovjetske zveze. BBC je lani poročal, da je septembra 1983 ruski sistem za zgodnje odkritje raketnih napadov zaznal raketni napad iz ZDA. Po protokolu bi morala Sovjetska zveza na to odgovoriti z jedrskim protinapadom. A dežurni sovjetski častnik Stanislav Petrov se je odločil, da ne bo upošteval protokola in lažnega alarma ne bo prijavil nadrejenim, zardi česar je bil kasneje kaznovan z ukorom. Po njegovi zaslugi pa smo danes še živi in lahko govorimo o tem.
Varnost državljanov za Reaganovo administracijo, pa tudi za njegove predhodnike, ni bila prednostna naloga. In tako je še danes.
Preživetje po hladni vojni
Tudi dejanja in prepričanja državnih voditeljev v obdobju po hladni vojni niso nič bolj pomirjujoča. Vsak predsednik, ki se ceni, mora imeti svojo doktrino. Clintonovo doktrino povzema njegov slogan Ukrepali bomo multilateralno, če bo to mogoče, in unilateralno, če bo to nujno. Svoj slogan je natančneje razložil pred kongresom: “ZDA so upravičene uporabiti unilateralno vojaško silo, da bi si zagotovile neomejen dostop do ključnih trgov ter oskrbo z energijo in strateškimi viri.” Stratcom je v času Clintonovega predsedovanja izdelal pomembno študijo z naslovom Značilnosti zastraševanja v obdobju po hladni vojni, ki jo je objavil precej časa po razpadu Sovjetske zveze, ko je Clinton nadaljeval program predsednika Georgea H. W. Busha za širitev Nata na Vzhod, s čimer je prekršil obljubo, dano sovjetskemu premierju Mihailu Gorbačovu, kar ima posledice še danes.
Stratcomova študija je obravnavala vlogo jedrskega orožja v obdobju po hladni vojni. Glavni zaključek študije je bil, da morajo ZDA ohraniti pravico do prvega napada, tudi proti državam, ki nimajo jedrskega orožja. Prav tako mora biti jedrsko orožje vedno v pripravljenosti, saj “meče senco čez vsako krizo ali konflikt”. Jedrsko orožje naj bi se uporabljalo ves čas, tako kot roparji uporabljajo pištole, če želijo oropati trgovino, vendar jih ne sprožijo. Niti sledi o plemenitih ciljih, ki jih nenehno razglašajo, ali o obvezi iz pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, da si bodo v dobri veri prizadevali za odpravo te nadloge z obličja Zemlje. Študija je veliko bolj podobna priredbi satirične pesmi Hilaira Belloca o prvi avtomatski strojnici: “Naj se zgodi karkoli, mi imamo atomsko bombo, oni pa ne.”
Clintonu je sledil George W. Bush, čigar široko odobravanje preventiv¬ne vojne bi lahko primerjali z japonskim napadom na ameriški vojaški oporišči decembra 1941, ko so se japonski militaristi dobro zavedali, da so Američani kot po tekočem traku izdelovali leteče trdnjave B-17 in jih nameščali v omenjenih bazah z namenom, da bi “industrijsko srce cesarstva zažgali z zažigalnimi bombami, ki bi jih odvrgli na mrgoleči mravljišči iz bambusa – Honšu in Kjušu”. Tako je predvojne načrte opisal njihov avtor, general vojnega letalstva Claire Chennault, in za njih požel entuziastično odobravanje predsednika Franklina Roosevelta, zunanjega ministra Cordella Hulla in poveljnika vojske, generala Georgea Marshalla.
Zdaj še Obama
Nato je prišel Barack Obama s prijetnimi besedami o odpravi jedrskega orožja in z načrti za investiranje bilijona dolarjev v jedrski arzenal ZDA v prihodnjih 3o letih, kar pomeni le odstotek vojaškega proračuna v primerjavi z izdatki za nabavo novih strateških sistemov v 80. letih pod predsednikom Ronaldom Reaganom.
Tudi Obama se je bil brez razmišljanja pripravljen igrati z ognjem v politično korist. Kot primer lahko navedemo prijetje in umor Osame bin Ladna, ki so ga izvršili pripadniki posebne enote ameriške mornarice, tjulnji. Obama je to s ponosom omenil v pomembnem govoru o nacionalni varnosti maja 2013. O govoru so poročali številni mediji, a so pri tem izpustili njegov ključni del.
Obama je operacijo pozdravil in obenem dodal, da takšne operacije ne morejo pomeniti ustaljenega delovanja. Kot je povedal, so bila tveganja ogromna. Pripadniki posebne enote bi se lahko znašli v dolgotrajnem oboroženem spopadu. »Čeprav se to k sreči ni zgodilo, so bili močno načeti naši odnosi s Pakistanom, skrb vzbujajoč pa je bil tudi odziv pakistanske javnosti nad prodorom naših posebnih enot na njihovo ozemlje.«
Dodajmo še nekaj podrobnosti. Pripadnikom posebne enote so ukazali, naj se z bojem uprejo poskusom aretacije. Če bi se znašli v dolgotrajnem oboroženem spopadu, ne bi bili prepuščeni usodi. Za njihovo osvoboditev bi uporabili vso silo ameriške vojske. A tudi Pakistan ima močno in dobro izurjeno vojsko, ki strogo varuje državno suverenost. Ima pa tudi jedrsko orožje in pakistanski strokovnjaki so zaskrbljeni zaradi možnosti dostopa džihadskih elementov do njihovega jedrskega varnostnega sistema. Ob tem pa ni skrivnost, daje bilo pakistansko prebivalstvo zagrenjeno in zradikalizirano zaradi napadov ameriških brezpilotnih letal in drugih politik Washingtona.
Medtem ko so bili pripadniki tjulnjev še v bin Ladnovem skrivališču, je bil poveljnik generalštaba pakistanske vojske Ašfak Parvez Kajani obveščen o operaciji. Vojski je zato ukazal, naj napade vsako neidentificirano letalo, o katerem je predvideval, daje indijsko. Medtem je načelnik centralnega poveljstva ameriške vojske, general David Petraeus, v Kabulu ameriškim bojnim letalom ukazal, naj reagirajo, če bi Pakistanci napadli njihova lovska letala. Kot je povedal Obama, se k sreči ni zgodilo nič hujšega, čeprav bi se lahko situacija končala precej grdo. Toda s tem tveganjem so se soočili brez vidne zaskrbljenosti ali kasnejšega komentarja.
Kot je omenil že general Butler, je skoraj čudež, da se nam je do zdaj uspelo izogniti uničenju. Dlje ko bomo preizkušali usodo, manjša je verjetnost, da bomo s pomočjo božjega posredovanja še naprej deležni tega čudeža.
Noam Chomsky, zaslužni profesor na oddelku za lingvistiko in filozofijo na tehnološkem inštitutu v Massachusettsu (MIT)
Tekst Noama Chomskega je bil natisnjen v Guardianu 6. avgusta, prvič pa je bil objavljen dan prej na www.tomdispatch.com.