»Auschwitz se poraja povsod, kjer kdo ob pogledu na klavnico reče: ʾSaj so samo živaliʿ«.
Theodor Adorno
»Če bi imele klavnice steklene stene, bi vsak postal vegetarijanec«.
Paul McCartney
V predhodnem poglavju smo videli, da lahko negativen vpliv desničarske ideologije pričakujemo tudi v odnosu do narave in podnebnih sprememb. Vendar, če je živalsko carstvo neločljiv del narave, ali to velja tudi za izkoriščanje živali in konzumiranje mesa? Kljub temu, da so se prvi nesistematični poskusi, to so bile preproste študije stališč do živali, pričele pojavljati že pred kakimi štirimi desetletji (Kellert, 1979; Braithwaite, 1982; Bowd, 1984), se je že tedaj izrisala tipična ambivalenca: po eni strani skrb za dobrobit samih živali, po drugi pa njihovo neusmiljeno izkoriščanje.
Psihološki obrambni mehanizmi izkoriščanja živali
Potem je ob prelomu stoletja socialni psiholog Scott Plous na osnovi teh izsledkov in tudi poznejših evidencah detajlno proučil psihološke mehanizme, kateri so bili dotlej v veliki meri spregledani in ki spremljajo izkoriščanje živali za človekove potrebe. Takšno ohranjanje pozitivne samopodobe deli na štiri obsežne sklope: disociacijo, redukcijo konflikta, uvrščanje živali v človeku tuje skupine (outgroups) in upoštevanje principa podobnosti. Namen disociacije je doseči zatajitev dejstva, da je konzumiranje prehranskih artiklov živalskega izvora nujno povezano s povzročanjem bolečine, trpljenja in seveda smrti. Zato se v vsakdanjem jeziku uporabljajo evfemizmi, ki zakrijejo to neprijetno spoznanje. Razosebljenje služi ločevanju konsumpcije od povzročanja trpljenja. V industriji predelovanja živali že dolgo vedo, da je potrebno ločiti izgled živih živali od samih mesnih izdelkov. Zaradi tega se redko kupuje meso skupaj z glavo, očmi, saj to asociira na živo bitje, na individualnost. Nujna je objektifikacija, nadomeščanje predstav o nečem živem z zaznavo brezosebnega objekta. Druga zelo učinkovita disociacijska strategija je oddaljenost, nedostopnost klavnic, obratov za predelavo mesa in laboratorijev. Vsi ti objekti redko pritegnejo medijsko pozornost, ozaveščenost javnosti je minimalna. Navsezadnje pa je tudi zgodnja socializacija otrok takšna, da igra pomembno vlogo pri razvoju te čustvene otopelosti. Gre za oblikovanje predstav, da meso izvira iz srečnih živali, ki živijo v idiličnem okolju (npr. krave, prašički). Tudi likovno se prikažejo kot ljubke.
Disociacija oz. čustvena odmaknjenost je osnovni mehanizem, ki varuje zavest pred preplavljanjem nelagodnih občutij. Plous naniza še vse ostale, ki ga podpirajo, saj se zgodi, da njegovo delovanje kdaj tudi spodleti. Naslednja je redukcija konflikta, premagovanje razkoraka med predstavo o sebi kot čutečem posamezniku in spoznanjem lastne odgovornosti za trpljenje živali. Ti poskusi zajemajo različne oblike, vsa od preprostega izogibanja téme, do različnih oblik racionalizacije, pa zanikanje dejstva, da živali čutijo bolečino enako kot človek. Nadalje, izkoriščanje živali olajšuje še uvrščanje v socialne kategorije, ki nam niso blizu (outgroups). To je sicer dobro raziskan mehanizem kognitivne pristranosti pri razločevanju lastne referenčne skupine od vseh drugih, običajno deprivilegiranih, inferiornih (pripadnikov drugih ras, etnij itd.). Zgodovina uči, da so bili še v prvi polovici 19. stoletja zakoni o posedovanju sužnjev in tisti o živalih praktično enaki.
Precej bolj obširno je o tej problematiki pisala ameriška socialna psihologinja in aktivistka Melanie Joy v svoji pretresljivi knjigi (Why We Love Dogs, Eat Pigs, and Wear Cows: An Introduction to Carnism, 2010), ki se bere kot nekakšno nadaljevanje in poglobitev Plousovih zaključkov. V njej opredeljuje karnizem kot kognitivno shemo, kot prevladujoči sistem prepričanj glede izkoriščanja živali in uživanja njihovega mesa, ta namreč selektivno odloča o tem, katere informacije sprejeti, katere pa zavreči. Ta nasilna ideologija je, kot smo videli prej, nevidna, a zato nič manj dejavna in trdovratna. Takšen malodane konspirativni karakter celotne mesno-predelovalne industrije, načrtno zatajevanje realnega stanja, omogoča nemoteno nadaljevanje brezčutnih praks, saj gre za zavedanje, da bi razkritje obsega in podrobnosti teh grozodejstev (samo v ZDA letno zakoljejo reci in piši 10 milijard kopenskih živali, približno toliko pa ulovijo še morskih organizmov) odvrnilo marsikaterega vsejeda od nadaljnjega uživanja mesa. Ampak, če ostaja zlo nevidno, javnost ne more biti obveščena in posledično ne more aktivno ukrepati, da bi zajezila ali vsaj izboljšala pogoje pri izvajanju teh nehumanih praks. Podmene karnizma predstavljajo tri zakoreninjena prepričanja o uživanju mesa: 1) da je to nekaj normalnega, ker je široko razširjeno, 2) da gre za skladnost s človekovo naravo in 3) da je zato tudi nujno potrebno. Takšno ideologijo ščitijo različni obrambni mehanizmi, zelo podobni tistim, o katerih govori Plous. Poglavitni je tisti, ki ga avtorica poimenuje »psihična otrplost«, kar ne pomeni nič drugega, kot mentalno oz. emocionalno odklapljanje, distanciranje od izkustva. Percepcija postane izkrivljena, empatija se spreobrne v apatijo. Ker umanjka empatija, ni možno doživljanje odpora, gnusa do konzumiranja mesa.
Psihopatologija krutega ravnanja z živalmi
Psihiatri in kriminologi že dlje časa vedó, da je okrutnost do živali v otroštvu pomemben diagnostični kriterij poznejše antisocialne osebnosti in celo kriminalnega vedenja. Takšni otroci naj bi tudi sicer manifestirali resnejšo vedenjsko simptomatiko od tistih, pri katerih te okrutnosti ne zasledimo. Zato je krut odnos do živali svojevrsten marker podskupine vedenjskih motenj s slabšo prognozo (Luk et al., 1999). Tako sploh ni naključje, da je bilo tovrstno ravnanje v zadnjih dveh revizijah (1987, 1994) Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM-III-R, DSM-IV), ki ga sicer izdaja Ameriško psihiatrično združenje (APA), klasificirano kot simptom vedenjske motenosti, saj gre za evidenten »vztrajen in ponavljajoč se vedenjski vzorec, pri čemer so temeljne pravice drugih ali glavne, starosti primerne societalne norme ali pravila kršene« (APA, 1994).
Ideja o napovedovanju kriminalitete s pomočjo triade simptomov (enureza, piromanija in mučenje živali), se je porodila že v 60. letih prejšnjega stoletja, a so bili takratni izsledki nekonsistentni, vse od popolne odsotnosti zveze, do visoke predikcije. Nato pa se je bolj poglobljeno s to problematiko v obširnih kliničnih intervjujih z zaporniško populacijo pričel ukvarjati Felthous (1985). Odkril je, da je kar polovica tistih najbolj agresivnih, nekoč v otroštvu zelo kruto ravnala z živalmi. Prav dramatično se pri njih izkaže zgodnje pojavljanje družinskega nasilja: tri četrtine jih poroča o ekscesnih in ponavljajočih se zlorabah, skoraj polovica o alkoholizmu. Avtor zaključuje, da je zlorabljanje živali samo ena od vrst vedenja, ki drugače sodi v vzorec difuzne, impulzivne agresivnosti v otroštvu in adolescenci. Je torej samo del splošne dispozicije k razdiralnemu vedenju, usmerjene k širokemu spektru zunanjih ciljev: k drugim ljudem, živalim in celo objektom. Druga možnost bi bila, da je agresivno vedenje do živali prej kot generalizirana dispozicija samo nižja stopnja deviantnega razvoja (t.i. graduacijska ali eskalacijska hipoteza), kar bi lahko pojasnili s socialno teorijo učenja. Hensley in sodelavci (2006, 2010) najdejo neizbežno kontinuiteto, ki se pričenja z okrutnim tretmajem živali, vendar čez čas postane to početje manj vznemirljivo, zato si storilec izbere sočloveka.
Dilemo glede etiologije agresivnega ravnanja z živalmi je bolj prepričljivo rešil šele Dadds s sodelavci (2004, 2006). Najprej je na obširnem vzorcu več kot 1.300 otrok, starih od 3 do 9 let zastonj iskal signifikantno zvezo med starševskim vzgojnim slogom in okrutnostjo do živali. Tudi poznejša interpretacija delno strukturiranih intervjujev z otroci, starimi od 6 do 13 let ter njihovimi starši, ni temu pritrdila, ampak nasprotno, pokazala na korelacijo med agresivnostjo do živali in razvojem psihopatske osebnostne strukture, kar je že pred tem domnevala tudi skupina drugih avtorjev (Luk et al., 1999). Biološki dejavniki bi torej presegali vplive primarnega okolja. Odsotnost empatije in brezčutnost, kot dva ključna temperamentalna (biološka) faktorja poleg drugega dobro prognozirata tudi zavržna ravnanja z živalmi. To, da se v obeh raziskavah indici o težkih družinskih razmerah v otroštvu niso izkazali za posebej impresivne, je presenetljivo glede na obsežen opus raziskovalne literature. Tako je recimo Deviney (1983) našel pogoste zlorabe živali v družinah, kjer je bila pogostejša tudi zloraba ali zavračanje otroka, Flynn (1999) pa je odkril, da so moške, ki so v otroštvu trpinčili živali, pogosteje fizično kaznovali že njihovi očetje.
V psihološki literaturi je raziskovanje najbolj zverinskega in krvoločnega ravnanja, kot so recimo serijski umori (posebej seksualno motivirani) ali množični poboji (npr. strelski pohodi po šolah) prava rariteta, a zato nič manj pomembni za odkrivanje povezav med preteklimi vedenjskimi vzorci v otroštvu ali adolescenci ter kasnejšimi usodnimi posledicami. Tako so že konec 70. let prejšnjega stoletja v ameriškem zveznem preiskovalnem uradu (FBI) najprej posumili o okrutnem ravnanju z živalmi kot zgodnjih opozorilnih znakih za poznejše izvrševanje serijskih umorov. Potem pa je Ressler s sodelavci (1988) objavil študijo o vedenjskih lastnostih serijskih morilcev in postregel s podatki, da jih je kar 36% trpinčilo živali v otroštvu, 46% v adolescenci in jih je tudi 36% nadaljevalo s tem početjem še pozneje v obdobju odraslosti. Da res gre za rizični dejavnik, nazorno pokažeta tudi Johnson in Becker (1997) v poročilu o tistih adolescentih, ki so trpinčili živali, pa so samo fantazirali o seksualno-sadistično izvršenih serijskih umorih. Nekoliko kasneje sta Wright in Hensley (2003) v študijah primerov izluščila tragično statistiko: od 354 serijskih morilcev jih je 75 zagotovo trpinčilo ali ubijalo živali že prej, kar znaša nezanemarljivih 21%. Avtorja razložita ta pojav s prej omenjeno graduacijsko hipotezo, za katero se zdi, da se dobro prilega teoriji socialnega učenja (Dollard in Miller, 1950). Razen tega so nekatere študije primerov razkrile še, da so serijski morilci pri ljudeh uporabili iste metode ubijanja, kot nekoč v preteklosti pri živalih, kar se ujema tudi z analizami Merz-Perezove in sodelavcev (2001). Verjetno je najbolj povedna obširna analiza Michaela Stona (2007), v kateri je proučil več sto popolnih biografij oseb, ki so zagrešile težke zločine in številne članke o njih v tiskanih medijih ter seveda izvedel poglobljene intervjuje z njimi v zaporih. Ugotavlja, da so nekatere osebnostne motnje nadpovprečno prisotne med temi zločinci, predvsem narcisistične, antisocialne, psihopatske, sadistične, paranoidne. Ko je pa primerjal 111 obsojencev, kateri so ubili svoje žene s 141 obsojenimi za serijske, seksualno motivirane umore, je skoraj polovica slednjih nekoč že mučila živali in samo dobra petina prvih. In še, med serijskimi morilci, ki so dolgo uživali v mučenju svojih žrtev, je bilo mnogo več tudi mučiteljev živali, bistveno manj pa med tistimi, ki tega svojim žrtvam niso počeli.
Manj je znano o morebitni zvezi med trpinčenjem živali in množičnimi poboji, ki bi jih naj domnevno zagrešili duševno neuravnovešeni posamezniki, najpogosteje v strelskih pohodih na javnih mestih. A kot je videti, tega statistični podatki ne potrjujejo. Med 88 množičnimi morilci v ZDA med leti 1982 in 2018 je le okoli 10% tistih s takšno brutalno preteklostjo. Arluk s sodelavci (2018) je sicer zajel širši interval (od l. 1966 do l. 2018), pa tudi ni našel kaj več od 20 primerov. Ali to, da ti precej manj, serijski morilci pa veliko bolj trpinčijo svoje žrtve morda pomeni, da obstaja vendarle neka dispozicijska razlika med obojimi? Kot smo pravkar videli, je znanstveni konsenz o večinoma psihopatskih in sadističnih potezah serijskih morilcev nedvoumen, kar pa ne velja tudi za množične morilce, ki na en mah, v enem pohodu pobijejo večje število ljudi. Slednji se ne navdušujejo toliko nad mučenjem žrtev, pomembnejša jim je zgolj njihova eliminacija (običajno s strelnim orožjem, kar pomeni hitro smrt). Ravno te psihopatološke značilnosti storilcev ima v mislih Fox s sodelavcema (2018), ko analizira ekstremne zločine, masovne in serijske.
Toda če ima zgodnja agresivnost do živali korelate v kasnejšem življenju, celo v najbolj hudih oblikah kriminalitete, doslej ni bilo veliko znanega o tem, kako se ta oblika agresivnosti manifestira v zlorabah in okrutnosti do živali pri odrasli, normalni populaciji. Ali se tudi tukaj pojavljajo podobni psihopatološki mehanizmi, kot pri dokazanih psihiatričnih motnjah? Šele nedavno je to vprašanje pritegnilo pozornost širše strokovne javnosti. Te prezrte téme sta se lotila ameriška psihologa Hopwood in Bleidorn (2021). Na dveh obsežnih vzorcih s skoraj 1.500 respondenti sta uporabila celi niz psihometričnih sredstev. Pri prvi študiji sta uporabila kar študentski vzorec, v drugo, ponovljeno, pa sta vključila respondente, izbrane iz ogromne on-line zbirke podatkov. Večina korelacij je bila srednjega do visokega ranga. Obe sta potrdili tesno povezanost med antisocialno osebnostjo in stališči oz. vedenjem do živali (0,46; 0,44). Pri študentih se je z negativnim odnosom do živali najbolj povezovala bipolarna osebnostna dimenzija sprejemljivosti/antagonizma iz petfaktorskega modela osebnosti („Big Five“): pri sprejemljivosti (-0,40), pri antagonizmu (0,29). Ta evidenca dokazuje, da je osebnostno jedro izkoriščanja in okrutnega ravnanja z živalmi ravno nižje sprejemanje, torej odsotnost sodelovalnih oz. nasploh pozitivnih odnosov do drugih ljudi (in živali), obenem z visoko stopnjo antagonizma, ki ravno nasprotno pomeni nezaupanje in brezčutnost, to pa naj bi bil pogoj za razvoj antisocialnega vedenja, agresivnosti, nemoralnosti in tudi zlorabe psihotropnih substanc. Prav tako je druga študija večinoma potrdila izsledke prve. Končno sta avtorja iskala še asociacije med indikatorji antisocialne osebnosti oz. negativnimi stališči (vedenjem) do živali in prehranskimi navadami respondentov. Izkazalo se je, da so bili mesojedci tudi manj sprejemajoči (bolj antagonistični), bolj egocentrični, pa brezbrižni, z manj empatije, obenem pa visoko socialno dominantni, v primerjavi z vegetarijanci. Najpomembnejša ugotovitev njunega raziskovalnega projekta je, da psihopatologija, konkretno antisocialnost, presega zgolj relacije med ljudmi, saj se zrcali tudi v odnosu do živali (in okolja v širšem smislu). S tem bi se potrdilo zdravorazumsko naziranje, da tisti, ki ne marajo živali, ne bodo niti drugih ljudi in obratno, zavračanje soljudi se izteče tudi v kruto ravnanje do živali.
Vpliv vrednot in ideoloških variabel na odnos do živali
Skupaj s temi bolj kvalitativnimi opisi, so se pričele pojavljati tudi prave empirične študije. Vsekakor velja omeniti prizadevanja avstralskega psihologa Michaela Allena in sodelavcev, ki so se temeljito lotili razkrivanja ideološkega in vrednotnega odnosa do živali. Avtorji izhajajo iz socioloških in antropoloških spoznanj o vlogi simboličnega pomena mesa pri kreiranju preferenc do hierarhične dominacije. V ta namen so pri prvem vzorcu primerjali prepričanja in vrednote vegetarijancev (veganov) in vsejedcev na populacijskem približku manjšega novozelandskega vzorca. Nabor uporabljenih merskih instrumentov je zajemal RWA (desničarska avtoritarnost) in SDO (orientacija socialne dominantnosti) ter mero prehranskih preferenc. Rezultati so bili več kot pomenljivi: RWA in SDO sta sicer šibko, a pozitivno korelirala s prehranskimi preferencami, kjer so se vsejedci izkazali za bolj avtoritarne in socialno dominantne od vegetarijancev oz. veganov. Nato je metoda regresijske analize razkrila še precej večji kombinirani učinek obeh ideoloških variabel (multipli R = 0,33), čeprav gre ta učinek pripisati bolj RWA (β = 0,29), kot SDO (β = -0,01). Pri drugem vzorcu pa so avtorji proučili samo odnose vrednot na prehranske navade, pri čemer so uporabili seznam potrošniških vrednot in razširjeno Rokeachevo lestvico instrumentalnih ter terminalnih vrednot. Ker je bilo posameznih vrednot veliko (40 na razširjeni Rokeachevi lestvici in 34 na seznamu potrošniških vrednot), je bilo smiselno najprej izpeljati grupiranje z metodo faktorske analize. Ta je izluščila sedem faktorjev pri prvem merskem instrumentu in štiri pri drugem. Končno pa je regresijska analiza pokazala, da gre za precejšnje vplive nekaterih faktorjev, izvirajočih iz obeh vrst vrednot, na prehransko orientacijo. Tako kažejo vsejedci višjo stopnjo samokontrole in odgovornosti, poudarjajo logiko, pravičnost, tudi socialno moč (vpliv); vegetarijancem (veganom) pa so bližje intelektualne vrednote, vznemirljivost, ljubezen, sreča, rast (razvoj), seveda še mir, enakost ter socialna pravičnost. Potrošniške vrednote kažejo mnogo nižjo napovedno vrednost prehranskih navad: tako so vsejedci bolj naklonjeni reputaciji in praktičnosti, vegetarijanci oz. vegani pa preferirajo več ekspresivnosti in afektivnosti.
Skupna spoznanja obeh ločenih študij potrjujejo predpostavke Adamsa (1990) in Fiddesa (1989) o simboličnem pomenu uživanja mesa kot manifestiranja hierarhične dominacije. Ta vzorec je transponiran z odnosa človeka do živali na širši socialni kontekst odnosov med različnimi socialnimi skupinami, kjer temeljni razločevalni kriterij predstavlja nadvladovanje oz. podrejenost. To se pri obeh študijah Allena in sodelavcev pokaže pri preferencah do socialne moči vsejedcev in do enakosti ter socialne pravičnosti vegetarijancev oz. veganov. Zato ne preseneča, če so prvi veliko bolj avtoritarni in socialno dominantni od drugih. Razen tega je očitna diskrepanca na polju afektov: vsejedci so nagnjeni k racionalnosti, striktni samokontroli, vegetarijanci (vegani) pa delujejo bolj sproščeno, bolj sprejemajo svoja emocionalna doživljanja. To bi bilo skladno s predhodnimi spoznanji, kjer ima meso, še posebej tisto rdeče, pomen maskulinosti. Pomembna komponenta te lastnosti pa je ravno emocionalna distanciranost. Z nekaj spekulacije lahko morda govorimo o začaranem krogu, v katerega so ujeti tisti, ki uživajo meso – njihova pretirana objektifikacija narave in emotivna distanciranost od nje omogočata nadvladovanje in sprejemanje ideologije socialne dominantnosti, kar pa še poglablja notranji razcep med razumom in čustvi.
Doneski Allena in sodelavcev pri razumevanju izkoriščanja živali in uživanja mesa so tako pomembni, da si kaže podrobneje ogledati nadaljevanje proučevanja tega pojava, ki je poglobilo prejšnje zaključke. Poleg preliminarne so tokrat raziskovalci izpeljali tri ločene študije, v vseh je sodelovalo preko 600 respondentov. Na začetku je bilo opaziti razločno težnjo, da tisti, ki jedo meso, predvsem rdeče, in nekoliko manj oni, ki uživajo ribe ali mlečne izdelke, v primerjavi z respondenti, ki konzumirajo le hrano rastlinskega izvora, izkazujejo tudi izrazitejšo preferenco do vrednote neenakosti (povzeto po Rokeachevi teoriji). V nadaljevanju se je poleg tega dognanja, že prej potrjenega v mnogih antropoloških in socioloških analizah o pomenu rdečega mesa kot simbolu hierarhije in neenakosti, nazorno pokazala obratna tendenca med samim konzumiranjem in oceno hranilne vrednosti, kjer tudi okus ne igra pomembne vloge. To pomeni, da respondenti, ki veliko uživajo prav rdeče meso in se s takšno vlogo tudi identificirajo, presenetljivo takšni vrsti hrane ne pripisujejo posebne hranilne vrednosti oz. kvalitete. Če torej zanje meso nima nutricistične vrednosti, potem mora imeti ideološki pomen! Ravno to se je potrdilo v naslednjem koraku, kjer raziskovanje s Schwartzovim naborom vrednot odkriva tesno povezanost vrednote moči s pozitivnimi stališči do mesa, kar je še posebej značilno za moške. Nato pa je sledil še eksperiment, kjer so poskusne osebe seznanili z institucionalnimi smernicami (American Dietetic Association) o škodljivosti prekomernega uživanja mesa in blagodejnih učinkih vegetarijanske prehrane. Tisti, katere bolj označuje simbolni pomen mesa, so za razliko od onih, ki v mesu vidijo le utilitarno vrednost, bili mnogo bolj odporni zoper tovrstno indoktrinacijo, kar ponovno dokazuje pomembnost ponotranjene ideologije za vzdrževanje lastne samopodobe.
Vse to evidentno napotuje na pozitivno zvezo med desničarsko ideologijo in stališči do izkoriščanja živali za človekove koristi. Povsem mogoče je, da tisti z visoko stopnjo SDO in/ali RWA nasprotujejo spremembi družbene klime, ki je do živali bolj prizanesljiva in to prav zaradi občutka ogroženosti prevladujoče dominantne, tradicionalne ideologije karnizma. Psihološki tandem Dhont in Hodson je empirično preverjal dve hipotezi, kateri bi naj razkrivali te latentne dinamizme: a) doživljanje strahu zaradi popularnosti iniciativ za zaščito živali, tudi vegetarijanstva, b) prepričanja o prevladi človeške vrste. Res se je izkazalo, da sta tako SDO, kot RWA signifikantno povezani z izkoriščanjem živali in uživanjem mesa in to preko obeh mediatorjev, ki ju predpostavljata hipotezi. Pri tem ogrožujoča vegetarianska ideologija sproža efekte pri obeh ideoloških variablah (β₁ = 0,22; β₂ = 0,34) prepričanje v človekovo superiornost pa le pri SDO (β₂ = 0,25). Sklepati je, da konservativni posamezniki prevladujočo prehransko navado uživanja mesa niso preprosto razvili le zaradi hedonističnega zadovoljstva ob okušanju mesa in mesnih izdelkov, ampak je takšno vedenje evidentno ideološke narave, saj ga definira aktivno nasprotovanje gibanjem za zaščito živali in manifestacija lastne moči ter superiornosti nad drugimi živimi bitji. Navsezadnje je takšen odnos človeka do živali nepogrešljiv za razumevanje intergrupnih konfliktov in nasilja naslutenih razsežij. O tem bo podrobneje govora nekoliko kasneje.
Z ideološkima variablama (RWA, SDO) je tesno povezana t.i. »temna triada« (Dark Triad), zato upravičeno domnevamo, da se ta ne kaže le v intergrupnih relacijah, ampak tudi v odnosu človeka do živali. Seveda so nekateri avtorji kmalu zaslutili tudi to možnost in se lotili odkrivanja zveze med najbolj temnimi platmi osebnosti (makiavelizma, narcisizma, psihopatije) in okrutnosti do ostalih živih bitij. Med prvimi so z on-line študijo k temu vprašanju pristopili avstralski raziskovalci (Kavanagh et al., 2013) in res ugotovili, da vse tri lastnosti, še posebej psihopatija, pozitivno korelirajo z nenaklonjenostjo do živali. To je bilo še posebej očitno pri moških in mlajših respondentih. S pripravljenostjo izvršiti tudi zelo okrutna dejanja, pa je ponovno povezana psihopatija. Ti podatki bi potrjevali tezo o brezčutnosti, kot nekakšnem skupnem jedru vseh posamičnih »temnih« lastnosti, torej zmožnost ali potencial za tovrstna zavržna ravnanja do živali.
Skupino nemških avtorjev (Mertens et al., 2021) pa je zanimalo, ali lastnosti »temne triade« nastopajo kot posrednik med spolom respondentov in konsumpcijo mesa. Najprej se je potrdilo predhodno spoznanje, da moški v večji meri opravičujejo takšno prehranjevanje, poleg tega pa edinole makiavelizem (ne pa tudi ostali dve lastnosti) uspešno posreduje pri takšni racionalizaciji (β = 0,40; p < 0,001), kar potem pripelje do konzumiranja mesa. To bi lahko pomenilo, da moški prej vidijo živali kot inferiorne in podrejene človeku, kot pa ženske, ki se tudi v večji meri vegetarijansko prehranjujejo in zavračajo kakršnokoli eksploatacijo živali. Nasploh je proučevanje vloge spola pri konsumpciji mesa, še posebej v povezavi z afiniteto do različnih vrst mesa oz. vegetarijanstvom (veganstvom), v zadnjem času dobilo nov zagon, kar je vsekakor odločilnega pomena za okoljsko politiko v širšem smislu.
Upravičeno pričakujemo, da so dobro preverjene socialno-psihološke teorije, ki so se doslej izkazale pri pojasnjevanju medskupinskih odnosov, še posebej razvoja predsodkov in ostalih oblik diskriminacije, uporabne tudi v širšem kontekstu, torej odnosu človeka do narave in živali. Tako je skupina psihologov iz newyorške univerze (Hoffarth, Azevedo, Jost, 2019) ugotavljala, v kakšni povezavi je konservativizem, pravzaprav opravičevanje obstoječega družbenega sistema (system justification), s tem vprašanjem. Za ta namen so izbrali tri obsežne neodvisne vzorce (skupaj okrog 4.000 poskusnih oseb) in veliko število merskih instrumentov. V prvih dveh študijah so prišli do zelo podobnih rezultatov – korelacije med ideološkimi variablami (politični konservativizem, SDO, ekonomsko in splošno opravičevanje sistema) kažejo negativno zvezo s podporo pravic živalim. Ob upoštevanju latentnih variabel, ki zmanjšujejo pristranost napake merjenja, se vse korelacije gibljejo med -0,08 in -0,37 (ps < 0,001). Uporaba regresijske analize je še dodatno potrdila, da ekonomski vidik opravičevanja sistema pomembno posreduje med političnim konservativizmom in zanikanjem pravic živalim, tudi če pri tem kontroliramo SDO. Ko pa so avtorji razvili preciznejši merski instrument, ki vsebuje kar 19 trditev, so se razkrili dodatni učinki; ne le na odrekanje pravic živalim, ampak tudi na pojavljanje specizma (prepričanja v inferiornost živali), kar lahko upravičeno imamo za posledico delovanja ideoloških variabel. Nasprotno pa slednja na uživanje mesa ne delujejo v pomembni meri, zato je verjetno, da gre za vpliv povsem neideoloških dejavnikov, npr. družinskih navad. Poudariti je treba še, da ima ekonomsko opravičevanje sistema, za razliko od splošnega, večji efekt, kar bi lahko nakazovalo na poglavitno vlogo korporacij pri izkoriščanju živali oz. celo širše, na pervazivnost fundamentalnih neoliberalnih praks eksploatacije okolja.
Ali obstaja skupni izvor dehumanizacije ljudi in živali?
Domneva o izvoru predsodkov do drugačnih posameznikov v primarnem negativnem odnosu do živali, se zdi dovolj plavzibilna. Vtis je, kot da krutost do živali šele opogumlja in spodbuja k prav takšnemu ravnanju z ljudmi, seveda s pripadniki skupin, ki nam niso blizu. In če je temu res tako, ali so si psihološki mehanizmi t.i. dehumanizacije ljudi in živali podobni? Kdaj pride do usodnega preskoka? Zgodovinar Charles Patterson v pretresljivo dokumentirani knjigi Večna Treblinka (2011) v perspektivi celotnega civilizacijskega razvoja najprej pokaže, kako je pred približno 11.000 leti na starodavnem Bližnjem vzhodu z razvojem poljedelstva in udomačevanjem živali sovpadlo še izkoriščanje človeka, torej suženjstvo, pa tudi spolno podrejanje žensk, kar poznajo vse kulture. Mnogo kasneje je okruten odnos do živali končno rezultiral s holokavstom.
Da je paralele med skrajno nečloveškim ravnanjem do posameznikov deprivilegiranih socialnih skupin mogoče najti tudi v izkoriščanju ter trpinčenju živali, pa čeprav niso očitne neposredne primerjave, je prepričan Kasperbauer (2018) ko pravi, da je izražanje človekove superiornosti v pojavu infrahumanizacije (izraz ki ga je vpeljal Leyens), odločilnega pomena tudi za vedenje do živali. Gre namreč za radikalno drugačno percepcijo neke tuje skupine, ko njenim članom pripisujemo povsem drugačno esenco kot pa sebi, kar se najbolj očitno kaže v zanikanju sposobnosti doživljanja t.i. sekundarnih emocij (ponosa, občudovanja, nostalgije, usmiljenja, spoštovanja itd.). Tako tudi do živali, na katere pogosto zremo z distance, kot da pripadajo povsem drugačni kategoriji živih bitij v primerjavi z našo lastno, čemur botruje že njihov fizični izgled, obnašanje in še cela vrsta drugih karakteristik, gojimo ambivalenten odnos. Po eni strani jih zlorabljamo za doseganje lastnih koristi, po drugi se jih bojimo. V tem tiči jedro njihove dehumanizacije.
Sevillano in Fiskejeva (2016) sta izpeljali zanimivo študijo, v kateri so respondenti sortirali posamezne vrste živali v kategorije – tako so se kot najbolj kompetentne in izžarevajoče toplino izkazale predvsem udomačene živali (mačka, pes, konj) in visoko razviti sesalci (slon, opica), najniže ocenjene na obeh dimenzijah pa so pristale tiste, ki nam povzročajo gnus (podgana, miš, kača). Tistim, ki so nevarne in se jih zato bojimo (lev, tiger, medved), pripisujemo le zmerno kompetentnost, a nizko izražanje topline. Vse ostale vrste živali padejo nekam vmes med temi tremi kategorijami. Videti je, da naš odnos do živali v veliki meri določa odsotnost nekaterih označevalcev (fizični izgled, vedenjske in kognitivne lastnosti), zaradi česar jih dojemamo kot odtujene, dehumanizirane. Pa vendar, zakaj je temu tako, saj recimo rastline ali predmeti tudi ne posedujejo teh, nam pomembnih označevalcev, pa jih vendarle ne dehumaniziramo? V čem so živali tako posebne? Za odgovor na to vprašanje je treba poseči po evolucijskih razlogih.
Odnos do živali so pri naših neolitskih prednikih določali predvsem prilagoditveni pritiski. Na splošno so stališča do živali, ki jih je tudi sicer zaslediti zgodaj v ontogenezi in jih imamo tako za dedno zapuščino, treh kvalitet: prvi dve vsebujeta negativno in antagonistično konotacijo (plenilsko naravo ter možnost prenosa okužb), tretja pa pozitivni vidik skrbi in empatije. Vse tri vrste relacij so obstajale že od prej, vendar so predominantne negativne predstave. Iz tega izhaja negativna pristranost do živali, negativni odnos pa vzbujata čustvi strahu in gnusa. Obe povzročata izogibanje in averzijo. Statistika recimo kaže, da so fobije pred različnimi vrstami živali najbolj pogost tip klinične diagnoze za specifične vrste fobij, njihova prevalenca seže celo do 7% v splošni populaciji v ZDA. Vendar poleg fizične grožnje, ki jo predstavljajo živali, obstaja tudi psihološka. Učinke slednje najbolje razloži teorija obvladovanja strahu (terror management theory – TMT), avtorjev Solomona, Greenberga, Pyszczynskega (1986). Gre za averzijo posameznikov do vsega, kar spominja na njihovo lastno umrljivost, torej za zavedanje, da je smrt neizogibna (mortality salience), to pa povzroča eksistenčno anksioznost, ki jo lahko ublaži povečanje samospoštovanja ali pristajanje na določen svetovni nazor (npr. konservativizem). S slednjim je povezano doživljanje občutka superiornosti in zmeraj večjih razlik med človekom ter živalmi, kar reducira psihološko pogojen strah pred lastno minljivostjo. Vendar takšno posredno obvladovanje strahu pred živalmi nikakor ne more biti adekvatno za eliminacijo dejanskih vzrokov ogroženosti. Ravno zato prej omenjeni Kasperbauer vidi v procesu infrahumanizacije tisti razlagalni princip, ki zmore dovolj dobro pojasniti to večno ambivalenco do živali, po eni strani manifestno pozitivno subtilno vrednotenje, ki je nujno zaradi koristi, ki jih prinaša njihova bližina, udomačevanje, pa čeprav spadajo v zelo drugačno socialno kategorijo (outgroup), po drugi strani pa neusmiljeno izrabljanje in vsakršno krutost.
Redke so empirične raziskave, ki z uveljavljeno psihološko metodologijo nadaljujejo tam, kjer je ostal Patterson s svojim širokim zgodovinskim vpogledom. Zagotovo sem sodi tista, v kateri skušata Costello in Hodson (2009) razkriti vlogo, ki jo ima percepcija podobnosti med živalmi in človekom na human odnos do migrantov. Domnevala sta, da orientacija k socialni dominantnosti (SDO) z imanentno težnjo po dehumaniziranju drugačnih socialnih skupin, lahko izvira tudi iz doživljanja večje distance med živalmi in človekom. Nasprotno pa t.i. univerzalna ali inkluzivna ideološka orientacija pomeni odsotnost predsodkov, ne samo njihovo nižjo raven. Gre za večjo stopnjo integracije sebe z drugimi, izrazitejšo empatijo, sprejemanje socialne enakosti in vsakršne drugačnosti, kar je pravo nasprotje avtoritarnosti in socialne dominantnosti. Osebe s takšno orientacijo med različnimi socialnimi skupinami prej vidijo podobnosti, kot pa razlike. Seveda je za pričakovati, da bodo bolj naklonjene in humane tudi do živali. Dve zaporedni študiji, izvedeni sicer na študentskih vzorcih, sta potrdili to hipotezo. Percepcija podobnosti med živalmi in človekom je bila pomembno povezana tudi z bolj naklonjenim odnosom do migrantov, kjer se je stopnja humanizacije izkazala kot pomemben mediator.
Že Aristotelova trditev, da živali obstajajo zaradi človeka in Platonova predstava o hierarhični urejenosti kozmosa, zaobjeta v ideji »velike verige bitij« (Lovejoy, 1960), je odprla pot do razumevanja morda najbolj razdiralnega, kompleksnega socialnega pojava, dehumanizacije, ki bo podrobneje predstavljen v naslednjem prispevku. A dokončno so ločnico med človeštvom in živalskimi vrstami za vselej zamejili v srednjeveškem krščanstvu. Iz te ideje so izhajali tudi novoveški misleci, še celo v renesansi in razsvetljenstvu je veliki umi, kot so npr. Leibnitz, Locke, Bacon in drugi, niso mogli preseči. Od vseh je to doktrino najbolj poudarjal René Descartes, po katerem živali niso nič drugega, kot stroji ali avtomati, podobni uram, ki sicer zmorejo delovati zapleteno, a manjka jim razumske presoje in zmožnosti občutenja. Njegovi nasledniki so celo trdili, da živali ne čutijo bolečine, kar je odločilen kriterij, ki dovoljuje oz. opravičuje vsakršna ravnanja z živali, celo tista najbolj surova. Sinteza obeh doktrin, platonističnega oz. zgodnjekrščanskega naziranja o izključno utilitarni vrednosti živali in kartezijanskega mehanicističnega pogleda, ki implicira odsotnost občutkov pri njih, je privedla do masovnega klanja in vsemogočega izkoriščanja živali neverjetnih razsežnosti. Še bolj tragično je, da ni ostalo samo pri tem. Patterson je prepričan, da je ta velika ločnica med človekom in drugimi živimi bitji kmalu postala splošno pravilo razlikovanja med različnimi socialnimi skupinami. Tovrstna hierarhična miselnost je kasneje spodbujala kolonializem na vseh celinah in s tem prve primere zločinov največjega obsega, genocida. Znano je, da je bil Adolf Hitler velik občudovalec načrtnega iztrebljenja indijanskih plemen v Severni Ameriki, kakor tudi kasnejših evgeničnih praks. Na ta način se izriše celovita slika: vzreja domačih živali je bila predhodnica sužnjelastništvu, plemenitenje vrst model evgeničnih praks, industrializirano klanje pa zamisel za dokončno rešitev judovskega vprašanja. Patterson tako zaključuje: „Pot v Auschwitz se začenja v klavnici“.