Naša družba za nekatere dopušča dolge delavnike, za druge pa dela sploh ni. To nima smisla.
Poudarek običajne politike zaposlovanja je na ustvarjanju »več dela«. Ljudje, ki so brez dela in ki prejemajo podporo, so obravnavani kot breme državi in pri iskanju dela deležni pomoči ali celo neposredne prisile. Obstaja prepričanje, da je delo najboljša oblika blaginje in da bi tisti, ki so sposobni delati, tudi morali delati. Ta obsedenost z delom pa prihaja na račun drugega, veliko bolj radikalnega političnega cilja, tj. ustvarjanja »manj dela«. V nadaljevanju bom trdil, da bi lahko težnja po opravljanju manj dela ponujala pot do boljšega standarda življenja, vključno z boljšo kvaliteto delovnega življenja.
Zamisel, da bi delali manj, da bi lahko bolj uživali življenje, nasprotuje uveljavljenem mišljenju, ki slavi krepost in disciplino trdega dela. Argument pravi, da je predanost delu najboljša pot do blaginje. Ponuja pa se tudi ideja, da ob materialnih prednostih dela, slednje ponuja tudi priložnost za samouresničitev. »Delajte tisto, kar vas veseli«, pravijo in uspeh bo sledil.
Vendar pa zgoraj navedene ideologije temeljijo na mitu, da nas delo lahko vedno osvobodi in nam nudi podlago za dobro življenje. Kot sem pisal že drugje, se tovrstna mitologizacija dela ne uspeva soočati – to celo aktivno prikriva – s perečo muko večine dela, opravljenega v sodobni družbi. Za mnoge je delo to, kar sovražiš.
Na tem mestu želim nasloviti še en problem, ki se ga v običajnih političnih razpravah spregleda, potrebo po zmanjšanju količine dela. Manj dela prinaša več prednosti. Ena od njih je priložnost preprečevanja anomalije, po kateri je preveč dela za ene in brezposelnost za druge ljudi. Enakomernejša porazdelitev dela med celotno populacijo bi z zmanjšanjem povprečnega delovnega časa omogočila, da bi tisti, ki delajo preveč, delali manj in da bi tisti, ki sploh ne delajo, prevzeli svoj delež. Druga prednost je priložnost za izboljšanje kakovosti dela z zmanjšanjem garaškega dela in širjenjem možnosti za ustvarjalnost pri delu. V tem smislu je zmanjšanje delovnega časa lahko povezano tako z večjim intrinzičnim zadovoljstvom pri delu, kot z zmanjševanjem njegovih nadležnih lastnosti.
Ekonomisti »vpijejo«, da bo skrajšanje delovnega časa povišalo stroške in vodilo do izgube delovnih mest (prevladujoča ekonomija obtožuje zagovornike krajšega delavnika, da podlegajo »zmotnemu prepričanju, po katerem je količina dela (na voljo v nekem gospodarstvu) končna in da ne vidijo dodatnih stroškov pri najemanju več delavcev za krajši delovni čas«). Eden od možnih odgovorov na to je ugotovitev, da daljši delovni čas ne zagotavlja tudi večje produktivnosti. Krajši delovni čas je lahko, če viša moralo in motivacijo delavcev, dejansko bolj produktiven. V praksi bi lahko tako dosegli enak življenjski standard z manj urami dela.
Še bolj pomembno vprašanje je, ali sploh lahko zahtevamo od družbe, da tolerira dolge delavnike za nekatere in nič dela za druge. Zagotovo lahko družba najde način za bolj pravično razporeditev dela, ki bi ponujal vsakomur dovolj časa za delo in dovolj časa, da počne kar želi. Na tem mestu bi lahko trdili, da bi skrajšanje delovnega časa nudilo pot do takšne nove razdelitve dela.
V zvezi s tem, ali bi smeli meriti vrednost naših življenj s tem, kar proizvajamo, obstaja še globlji problem. Kult produktivnosti izpodriva druge bolj »ležerne« načine življenja, ki prav tako lahko doprinesejo k blaginji človeštva. Kljubovanje temu kultu in iskanje načinov, da bi zmanjšali delovno obremenitev, bi nam lahko omogočilo, da bi tako zunaj kot znotraj dela živeli boljša življenja.
Argumenti za krajši delovni čas imajo dolgo zgodovino. Keynes je na primer izrazil podporo skrajšanju delovnega časa kot načina za doseganje polne zaposljivosti. V pismu pesniku T. S. Eliotu leta 1945 je Keynes je sugeriral, da manj dela predstavlja »najboljšo rešitev« za brezposelnost. Keynes je zaslugo za zmanjšanje delovnega časa videl v povečanju produktivnosti, znano pa je tudi, da je z veseljem pričakoval čas (okrog leta 2030), ko bi ljudje morali delati le 15 ur na teden. Delati manj je bilo del Keynesove vizije »dobre družbe«.
Marx je iz radikalno drugačne perspektive videl skrajšanje delovnega časa, kot bistveno sestavino komunistične družbe prihodnosti. Delo je bilo del »kraljestva nujnosti«, ki bi se ga z uporabo tehnologije lahko skrčilo v korist »kraljestva svobode«, v katerem bi lahko ljudje uresničevali svoje ustvarjalske sposobnosti pri dejavnostih po svoji lastni izbiri. Še pomembneje, Marx je menil, da bi delo v komunizmu znotraj »kraljestva nujnosti« ljudi izpolnjevalo, ker bi izvabilo in vpreglo ustvarjalnost delavcev. Kakršnokoli neprijetno delo, ki bi v komunizmu še ostalo v »kraljestvu nujnosti«, pa bi lahko olajšali z uporabo tehnologije.
Še en zagovornik krajšega delovnega časa je bil J. S. Mill. »Evangelij dela«, ki ga je predlagal Thomas Carlyle, je zavrnil, ker je, vključno s suženjstvom, ki ga je Carlyle zagovarjal, zakrival realne stroške dela. Namesto tega je Mill zagovarjal »evangelij prostega časa« z argumentom, da bi morali za skrajšanje delovnega časa kolikor je mogoče uporabiti tehnologijo. Ta poudarek na tehnologiji, kot načinu za skrajšanje delovnega časa, se je kasneje pojavil tudi v eseju Bertranda Russella iz leta 1932 »Hvalnica brezdelju«.
Bistvene ideje zgoraj navedenih piscev odmevajo še danes. »Režejo« skozi romantične poglede na delo in kažejo, kako je človeški napredek odvisen od družbe, ki opravlja manj, ne več, dela. Čeprav so se razvile na povsem različne načine, njihove ideje kažejo na prihodnost, v kateri je delovna obremenitev manjša, na voljo pa je več časa za prostočasne ustvarjalne dejavnosti. Vsaj v primeru Marxa še vedno obstaja možnost spreobrnitve dela v izpolnjujočo dejavnost, vendar je ta cilj dosegljiv le v razmerah, v katerih je delovni čas skrajšan. Manj dela se kaže kot nujen pogoj za boljše delo.
Skrajšanje delovnega čas nenazadnje pomeni ustvarjanje več možnosti za ljudi, da uresničijo svoj potencial v vseh možnih dejavnostih, vključno s tistimi znotraj delovnega področja. Skratka, manj dela nam dovoljuje, da bolj živimo. Delajmo na tem, da to dosežemo.
Članek je bil izvorno objavljen na Pieria
theguardian.com, torek, 4. februarja 2014
Prevedla Nina Šimanovič