Zgodovina zahodne civilizacije izpričuje, da so že v sivi davnini obstajale delitve in pojmovanja neenakosti med ljudmi. V Antiki vrhunec diskriminacije predstavlja Platonova hierarhija bitij, kjer bogovom sledijo ljudje, nato živalsko in rastlinsko carstvo, na dnu je neživa narava. Odnos nadrejenosti in podrejenosti se pri ljudeh pokaže v razliki med omikanimi Grki in brezpravnimi sužnji. Tudi Aristotel je slednje imel za manjvredne, saj so tako kot živali nerazumna bitja in je zato njihovo zasužnjevanje popolnoma opravičljivo.
V srednjem veku se je ta koncept še bolj profiliral. Evropejci so na Zemlji zasedli podoben privilegiran položaj kot Bog v vesolju, postali so nesporni vladarji narave, neizbežna hierarhična urejenost pa je zopet definirala skupine manjvrednih, komajda človeških bitij na samem koncu te velike verige. Sem so spadali Judje, poleg njih pa še afriški, azijski in ameriški domorodci, na katere so evropski zavojevalci naleteli ob odkrivanju novih svetov. A diskriminacija ni zadevala le njih, temveč tudi ženske in pripadnike nižjih razredov. To naziranje je v zahodni kulturi kmalu pridobilo osrednji kontekst, niso mu ubežali niti največji duhovi, celo še v renesansi in razsvetljenstvu ne. Leibnitz in Locke sta verjela v obstoj na pol učlovečenih bitij, Voltaire, Hume, Kant in Linne pa so bili vsi po vrsti prepričani, da rase označuje različna stopnja mentalnih sposobnosti. Še Hegel in Wagner sta bila izpričana antisemita. Biolog in filozof Ernst Haeckel je recimo trdil, da so neevropske rase bližje psom in opicam, podobno je antropolog in nevrolog Paul Broca dokazoval to za črnce z merjenjem njihovih lobanj. Zdravnik Benneth Bean je stopil še korak dlje, ko je podvomil o uspešnosti uvajanja višješolskega učnega programa za temnopolte.
Tako so nastale prve predhodnice evropskih in ameriških rasnih teorij, katerih nujna posledica je bila opravičevanje izkoriščanja, podjarmljanja in iztrebljanja manjvrednih ras in etnij. V času suženjstva so beli Američani črnce obravnavali kot udomačene živali. Odkriti rasizem je izrazil vodilni ameriški psiholog Stanley Hall, ko se je navduševal nad iztrebljanjem ameriških indijancev. Ravno to je pozneje navdahnilo Hitlerja, da se je lotil načrtnega iztrebljanja manjvrednih ljudstev.
Vznik znanstvenega rasizma
V drugi polovici 19. stoletja se je Francis Galton, Darwinov bratranec, sprva ukvarjal z analizo mentalnih sposobnosti med različnimi rasami in etničnimi skupinami. Ker tedaj še niso obstajali psihometrični instrumenti za merjenje inteligentnosti, je bil primoran uporabiti manj zanesljive metode opazovanja in deskripcije. Tako je antične Grke ocenil kot najbolj inteligentne, Angleže tistega časa nekaj nižje, najmanj pa ameriške črnce in avstralske aboridžine. Bil pa je tudi prvi, ki je uporabil predvsem za kasnejša obdobja zloslutni izraz evgenika, zanj je bil to poskus izboljševanja rase s pomočjo selektivne vzreje.
Biologija rase je bila temeljni kamen “znanosti o človeku” v 19. stoletju. To je bil čas prizadevanj za rasno čistost. Evgenika se je sprva močno zakoreninila na ameriških tleh, saj so vplivni lobiji in gibanja dosegli otipljiv napredek. Med najbolj dejavnimi je bil Davenport, ki se je zavzemal za skopljanje kriminalcev kot najboljše prakse za preprečevanje kriminalitete, kar so potem v ZDA počeli skoraj do začetka 20.stl. Poleg tega pa je zagovarjal še restriktivno imigracijsko politiko (kakšna podobnost z današnjimi časi!), ko je priporočal preverjanje družinske zgodovine vseh tistih, ki bi se želeli preseliti v Novi svet. Harvardski profesor Robert Ward pa je predlagal preverjanje pismenosti kot odločilnega kriterija za priseljevanje, kar je bilo čez nekaj let tudi uzakonjeno.
Ugotovitve rasne znanosti so bile splošno sprejete: obstoj jasnih ločnic med rasami in rasne hierarhije, ki temelji na opazljivih fenomenih, mešane rase so inherentno inferiorne čistim, geografska pozicioniranost določenih ras, ker so inferiorne rase številčnejše, lahko to ogrozi superiorne. Vse te predpostavke so danes zamaskirane v moderne znanosti, vse od epidemiologije, psihologije, statistike, zgodnje genetike s poudarkom na hereditarnosti, pa vse do klinične medicine. Tehnike vladanja so bile dobro vzpostavljene znotraj medicinske in biološke stroke in so bile vse do 30. let prejšnjega stoletja ključne za socialno politiko (t.i. židovsko vprašanje v zahodni Evropi, problem črncev v ZDA). Evgeniki so kot dokaz za obstoj biološko pogojenih razlik med rasama, navajali tudi „dokaze“, da pripadniki superiorne lahko vstopajo v svet znanosti, pripadniki inferiorne pa ne.
Nemški znanstveniki so občudovali ameriške dosežke, nemške strokovne revije so sproti poročale o najnovejših raziskavah. A se ni ustavilo le pri tem. Tako je npr. Rockefellerjev dobrodelni sklad izdatno finančno podprl tamkajšnje evgenične raziskave. Evgenika je v Nemčiji po I. svetovni vojni pognala globoke korenine v znanstvenih in medicinskih krogih, imenovali so jo kar „rasna higiena“. Celo ugledni akademiki, kot sta bila recimo Karl Binding in Alfred Hoche, sta se javno zavzemala za zakonsko sprejetje evtanazije vseh manjvrednih, torej duševno prizadetih, za katere sta menila, da so „nepotrebno breme človeštva“, „prazne človeške lupine“ itd. Kasneje je evgenična izkušnja navdušila samega Hitlerja, z vsemi konsekvencami, ki so iz tega sledile. Nacistična Nemčija je hitro presegla ameriške dosežke: obstajajo ocene, da je bilo za časa Tretjega Rajha steriliziranih med 300.000 in 400.000 „manjvrednih“ Nemcev!
Prikladni pojem inteligentnosti za opravičevanje rasne diskriminacije
Testi inteligentnosti so stari komajda kaj več kot stoletje. Seveda je za evgenike in rasiste tovrstno testiranje nemudoma postal dobrodošel alibi za dokazovanje bioloških razlik med rasami in drugimi „manjvrednimi“ skupinami, čeprav so bili izvorno namenjeni zelo praktičnim in družbeno koristnim razlogom: ugotavljanju zrelosti otrok za vstop v šolo, selekciji rekrutov v obeh svetovnih vojnah, kasneje kadrovanju v organizacijah. Žal so ravno mnogi psihologi tistega časa po vsej sili skušali dokazovati obstoj rasnih razlik in opravičevati diskriminacijo na tej znanstveni osnovi – pravzaprav so psihologijo kot znanost zlorabili.
Tako je npr. Lewis Terman, ki je sicer dodelal široko uporabljan Stanford-Binetov inteligenčni test, brez najmanjših zadržkov govoril tudi o večji incidenci mentalne zaostalosti med nebelskimi rasami v ZDA in poudaril, da rasnih razlik v splošni inteligentnosti ni mogoče odpraviti ali vsaj omiliti z edukacijo. Skupaj z drugim renomiranim psihologom Goddardom sta resno opozarjala, da duševno prizadetim posameznikom ne sme biti dovoljena reprodukcija. Inteligenčne teste so pričeli v ZDA med drugim uporabljati tudi v evgenične namene – za opravičevanje sterilizacije mentalno retardiranih. Obenem pa so te preizkušnje postale zelo uporabno orodje za kontrolo imigracije, saj je strokovno javnost še posebej skrbel priliv migrantov iz vzhodne in južne Evrope. Prevladovalo je namreč prepričanje, da lahko ti zaradi pomembno znižanih kognitivnih sposobnosti povzročijo drastičen upad celotne nacionalne inteligentnosti. Ti strahovi, temelječi na kvazistrokovnih priporočilih so potem res rezultirali z zakonsko odrejenimi kvotami za migrante iz Italije in Poljske (The Immigration Act of 1924).
Še tudi v 30. letih prejšnjega stoletja so vztrajala podobna radikalna stališča glede rasnega vprašanja. Tako je znameniti angleški psiholog, sicer zaslužen za epohalna odkritja s področja psihologije osebnosti in sposobnosti, Raymond Cattell, napovedoval katastrofalne posledice mešanja pripadnikov različnih ras. Zaradi tega je zagovarjal striktno rasno ločevanje, kontrolo rojstev, sterilizacijo, vzpostavljanje posebnih azilov in rezervatov ter celo evtanazijo!
Na rasne razlike v duševnih sposobnostih pa dobršen del takratne znanstvene skupnosti ni sklepal le iz dosežkov na inteligenčnih testih (za mnoge od njih so trdili, da so kulturno nepristranski in zato ni dvoma glede objektivnosti), ampak še iz drugih preizkušenj. Eden takih prvih poskusov afirmacije modernega znanstvenega rasizma je bila t.i. mentalna kronometrija ali merjenje reakcijskih časov, pa tudi merjenje velikosti samih možganov. V obeh primerih naj bi obstajala korelacija med rasnimi kategorijami in meritvami.
V tistem času so bile zelo vplivne različne fundacije v ZDA, npr. Eugenics Society ali Pioneer Fund, katerih temeljni cilj je bil promocija evgenike in segregacije s pomočjo finančne podpore obsežnim lobističnim in raziskovalnim aktivnostim. Cela plejada prominentnih znanstvenikov, psihologov, antropologov, biologov in zdravnikov je bila mnoga desetletja deležna tovrstnih spodbud, zato ni nič čudnega, če je rasizem tako močno zakoreninjen.
Protiudarec z nasprotnega ideološkega pola
Toda prehod v 20. stoletje je bilo obdobje velike tenzije v znanstveni skupnosti. Po eni strani so še vedno vztrajali zastareli nazori medicinske, biološke in psihološke stroke, po drugi se je prebujala sociologija z novimi pogledi na rasno vprašanje, v psihologiji pa je pomemben zasuk pomenil nagel razvoj socialne psihologije. Postopoma je tako vendarle zamiralo nevzdržno biologistično, izključno na dednosti zasnovano razumevanje razlik med rasami.
Pomembni vprašanji sta se izkazali dve: Zakaj sta bili medicina in psihologija tako dolgo resistentni glede novih odkritij o rasi? In: kaj je povzročilo paradigmatski premik v dojemanju rasnega vprašanja ob koncu II. svetovne vojne? Psiholog in zgodovinar Franz Samelson meni, da gre za več vzrokov: revolt znatnega dela strokovne javnosti ob sprejetju prej omenjenega imigracijskega zakona, povečano število nebelcev v medicini in psihologiji, ideološki zasuk na levo, ki je sledil Veliki depresiji in odpor do Tretjega Reicha. Dejstvo je, da je mnogo židovskih znanstvenikov postalo aktivnih na razvijajočem se polju socialne psihologije, še posebej stališč in predsodkov, v 30.letih, še prej pa v psihoanalizi. Sam rasizem je postal individualna patologija.
Hannah Arendt je mnenja, da rasizem in antisemitizem nista le povezana, ampak sta odraz kolonialnega imperializma. Ideološka moč je zakoreninjena v svoji internalizirani obliki in postane del kolektivno nezavednega. Je standardno izhodišče, ne norost, ampak normalnost. Ko je enkrat rasizem sprejet kot ideologija in postane nevprašljiv, se implicitno zaredi v vseh idejah, institucijah in kulturnih praksah. Nove elite, ne pa norost posameznikov težijo h kontroli s pomočjo rasne represije.
Odločilni udarec znanstvenim predsodkom je zadala civilna družba z zahtevami svojih številnih emancipatoričnih gibanj v revolucionarnih 60. letih prejšnjega stoletja. Takrat je psihološko testiranje s premalo veljavnimi merskimi inštrumenti psiholog Jackson poimenoval kar „črni genocid“ in terjal moratorij za psihološko testiranje diskriminiranih skupin. Znan je primer levičarske organizacije Znanost za ljudi (Science for the People), ki so jo sestavljali prominentni akademski kritiki hereditarnih raziskav rase in inteligentnosti.
Istočasno so se množile evidence o pomembnem vplivu različnih dejavnikov okolja na mentalne sposobnosti, kar je bilo do tedaj zanemarjeno. Danes vemo, da je vpliv dednosti in okolja vzajemen. Tako na razlike v socialnoekonomskem statusu (SES) otroka lahko vplivajo genetsko posredovane razlike v inteligentnosti staršev, po drugi strani pa npr. na razlike v velikosti možganov bistveno vpliva okoljski dejavnik kvalitete prehrane. Kot kritični faktorji so se izkazali še: zastrupitev s svincem v zgodnjem otroštvu, krajše obdobje dojenja, otrokova manjša porodna teža, nezadostna prehrana, pomanjkanje železa ali joda v prehrani. Slednje npr. povzroči povprečen upad IQ za kar 12 točk, kar je veliko. Retardacijo nedvomno povzročajo zgodnje infekcijske bolezni. Posebej velik pomen pripisujejo slabemu izobraževalnemu sistemu, pa še raznovrstnim socialnim in ekonomskim dejavnikom (npr. kvaliteti verbalne interakcije med otrokom in starši, kvaliteti vzgojnega sloga, izobrazbi staršev, ekonomskemu položaju družine itd.). Nisbett je prepričan, da posamezniki iz višjega socialno-ekonomskega statusa (SES) mnogo uspešneje razvijejo svoj polni biološki potencial, kot tisti z nižjim. Torej lahko rečemo, da se genotip izrazi v fenotipu skozi mnoge sinergične učinke okolja.
Ni naključje, da ravno našteti dejavniki pomenijo veliko oviro za zdrav mentalni razvoj otroka v deprivilegiranih okoljih. Povprečne medkulturne in rasne razlike so znatne. Ugotovili so, da je inteligentnost bistveno manj dedno determinirana v zgodnjem otroštvu (le 30 – 50% variance v IQ skorih), veliko bolj pride do izraza kasneje, v pozni adolescenci (75 – 80% variance v IQ skorih), kar pomeni, da je še posebej pomembna kvaliteta zgodnjih socialnih spodbud . Ravno zaradi tega pride do velike diskrepance pri meritvah inteligentnosti pripadnikov različnih ras.
Sodobna prizadevanja za interpretacijo rasnega vprašanja: geni ali okolje?
Seveda zagovorniki hereditarnega vpliva na IQ (in s tem na raso) niso ostali križem rok. V zadnjih desetletjih je nedvomno najbolj razvpit primer serije raziskav, ki jih je izvajal ameriški psiholog Arthur Jensen in imel pri tem več kot imanentno akademsko podporo somišljenikov (Eysenck, Cattell, Rushton, Herrnstein itd.). Debata, ki jo je sprožil že davnega leta 1969, se je nanašala na genetske izvore nižje stopnje inteligentnosti pri ameriških črncih, zaradi česar je sleherna pobuda, da se z edukacijo kompenzira ta primanjkljaj, že vnaprej obsojena na neuspeh. Pravzaprav se črnci z belci izenačijo le pri asociativnem učenju, ne pa tudi pri abstraktnem mišljenju, kjer bi naj bile razlike nepremostljive. Prav tako se ta avtor nikoli ni javno distanciral od politike evropske skrajne desnice, celo več, v nekem intervjuju je celo izjavil, da se človeške rase med seboj ločijo bolj, kot pa nekatere živalske vrste! Pa še, da so se genetsko pogojene razlike med belci in črnci, če jih natančno preračunamo, pojavile že pred več kot 46.000 leti.
Drug tak primer je izdaja znamenite knjige „Zvonasta krivulja¨ (The Bell Curve), avtorjev Richarda Herrnsteina in Charlesa Murraya, ki je tovrstni znanstveni diskurz obnovila. Reakcija širše strokovne javnosti je bila res impozantna, z argumentacijami „za“ in „proti“. Napisane so bile številne knjige in razprave kot odgovor nanjo, ameriško stanovsko združenje (American Psychological Association) pa je celo leta 1995 objavilo merodajno strokovno poročilo, v katerem sicer priznava obstoj razlik v IQ med belci in črnci, a pri tem ne najde prave razlage za to.
Še kasneje sta Lynn in Vanhanen kmalu po prelomu stoletja objavila še bolj diskutabilne rezultate medkulturnih primerjav, kjer sta skušala dokazati pomembne razlike v IQ med razvitimi deželami in tistimi iz tretjega sveta, še posebej populacijami iz podsaharske Afrike. Vendar je njun metodološki pristop močno vprašljiv, kar so dokazali mnogi drugi raziskovalci. Še posebej je sporna načrtna izbira vzorcev iz držav v razvoju, kar je seveda skregano z načelom znanstvene objektivnosti. Po drugi strani pa se danes večina znanstvene skupnosti strinja s tem, da vendarle obstajajo pomembne razlike v povprečnem IQ med razvitimi in nerazvitimi deželami, a to gre na rovaš okoljskih vplivov, npr. nerazvite infrastrukture v domeni zdravstva in izobraževanja.
Hud udarec je rasne teorije inteligentnosti (ironično!) zadel prav z njim lastnega izhodišča – genetike. Dobro je potrjeno, da gre pri inteligentnosti za poligenetsko potezo, kar pomeni, da nanjo vplivajo številni geni, najbrž celo nekaj tisoč. Zato je efekt večine individualnih genetskih variant zelo majhen, celo pod 1% variabilnosti splošnega faktorja inteligentnosti (g). Novejše študije res niso posebej uspešne v iskanju posameznih genov, odgovornih za mentalne sposobnosti. Vpliv sistematičnega faktorja, torej dednosti na rasne razlike v inteligentnosti ni potrjen. Gre le za korelacijo med kognitivnimi dosežki (inteligentnostjo) in geni. Ni pa možno nedvoumno pojasniti vzročne povezave, ki je lahko genetskega ali pa tudi okoljskega izvora.
Če povzamemo – navkljub intenzivni znanstveni debati v zadnjem stoletju glede rasno pogojenih razlik v mentalnih sposobnostih, povsem dokončnega odgovora še zmeraj nimamo. In če se je prej zdelo, da se tehtnica bolj nagiba na stran zagovornikov hereditarnosti, se v zadnjem času vendarle dozdeva, da geni nimajo tolikšnega vpliva, kot bi morda pričakovali, kar pomeni, da res gre za odločilni vpliv okolja. Zato bi se obujanje zastarelih postulatov rasne (ali rasistične?) psihologije zdelo skorajda anahronistično in posmeha vredno, če ne bi šlo za hudo resne namene zlorabe tega starega vprašanja v ideološke, marsikdaj celo populistične namene. Torej v opravičevanje diskriminacije kot preizkušene politične strategije ideološke desnice – namernega prikrivanja pravega vzroka družbene represije, tistega, ki izvira iz dominacije vladajočega razreda.
Zato je vprašanje glede inteligentnosti potrebno zastaviti v drugačni luči. Kot smo ravnokar videli, je v sodobnem času prevladujoče znanstveno naziranje tisto o (najmanj!) vprašljivem genetskem vplivu na rasne razlike v inteligentnosti. Ali bi potemtakem lahko iskali izvore teh razlik še pri drugih ključnih neodvisnih variablah? Nemara pri ideološki orientaciji? Izredno zanimivo in še posebej družbeno relevantno vprašanje bi recimo bilo tisto o obstoju razlik v inteligentnosti med pripadniki konservativne desnice in pripadniki bolj liberalne, torej „leve“ politične provenience. Vendar je kljub nesporni intrigantnosti to še zmeraj tabu tema v politični psihologiji. A o tem več v prispevku, ki sledi…