V mestu, kjer mnogim bije srce pol zase, pol pa za njegove mitološke junake, se je pred dobrima dvema letoma zaiskrilo v glavah zaskrbljenih intelektualcev, da so spisali javni poziv, ki je bil deležen dodatnih 263. podpisov podpore, v katerem so takratnemu županu modro predlagali, da zaradi številnih medijsko razkritih korupcijskih ravnanj odstopi. Tudi županu je srce takrat bilo pol zase in pol za mesto, zato tega predloga pri zdravi pameti ni mogel sprejeti. Tako je minilo še poldrugo leto, da so anonimni administratorji na družbenem omrežju Facebook uspeli pritegniti kot 40.000 všečkov in mobilizirati nekaj tisoč ljudi, da so se začeli udeleževati mariborskih vstaj.
Potek vstaj je javnosti dobro znan, bodisi zaradi lastne udeležbe ali zaradi spremljanja medijev. V istem času je v ozadju potekalo povezovanje politično najbolj izkušenih, družbeno najbolj angažiranih in retorično najbolj spretnih posameznikov, ki so ustanavljali različne neformalne vstajniške skupine. Nekateri od teh posameznikov so se kasneje javno izpostavili, organizirane so bile javne tribune, pogovori z mediji, nekateri so celo javno spregovorili na vstajah, ostali pa so svoje mišljenje izražali na družbenih omrežjih. Ko je župan na zadnji dan lanskega leta tudi zares odstopil, so nekatere skupine začele iskati primernega kandidata za župana, kandidaturi za mestne svetnike pa so se odpovedale. Na koncu je edinega resnega kandidata predlagala prej omenjena skupina zaskrbljenih intelektualcev. Bil je pravzaprav idealen kandidat, brez formalnih strankarskih povezav, z dolgoletno tradicijo v angažiranem družbenem delovanju, v medijih predstavljen kot žrtev nerazumnega izobčenja iz organizacije, v kateri je bil zaposlen in znan kot moderator družabnih družboslovnih srečanj z gosti z levega političnega spektra. Od tu naprej ni bilo posebnih ovir za najboljšega vstajniškega kandidata, ki je javno spregovoril na eni od vstaj, ki se je v času pred volitvami na sestankih koordinacije vstajniških skupin nekajkrat pojavil v živo in ki je prostodušno priznal, da ne izhaja iz skupine ampak iz skupine posameznikov, ki nima svojega političnega programa, zato pred volitvami ne more sklepati nobenih koalicij z drugimi skupinami. Potem je neformalno koalicijo kljub vsemu sklenil z anonimnimi administratorji virtualne mobilizacije, ki so vodili in organizirali njegovo volilno kampanjo, ob pomoči sodelavcev v štabu. Na koncu je bil izvoljen prav on in to jim gre šteti kot njihov velik uspeh.
Po volitvah je župan svojo ekipo sestavil hitro in brez posebnih zapletov. Pogodbe o zaposlitvi ali svetovanju so brez javnih razpisov dobili sodelavci iz volilnega štaba, lojalni prišepetovalci iz predvolilne kampanje in ostali zaslužni za volilno zmago. Župan trenutno krmari ladjo iz omar padajočih okostnjakov prejšnjega župana in pri tem spretno povzema to, kar mu svetujejo svetovalci, prebere v medijih ali sliši v pogovoru z ljudmi na mestnih ulicah. Na deset zahtev, ki so mu jih poslale vstajniške skupine, da bi ga opozorile na prve pomanjkljivosti, predvsem v komunikaciji, ki meji na intelektualni snobizem in antropozofsko moraliziranje, in ga spodbudila k drugačnemu in boljšemu delu, se njemu in njegovi ekipi ni zdelo vredno odgovoriti pisno, na zahteve je odgovoril v površnem polurnem monologu. V prihodnje naj bi mu ogledalo nastavljal vstajniški sosvet, kakšna bo županova podoba v njem, pa ostaja neodgovorjeno vprašanje za prihodnost.
Mariborske vstajniške zgodbe pa ne gre jemati iz konteksta širših družbenih razmer. Skoraj istočasno in ne povsem neodvisno so se po preizkušenem mariborskem receptu za virtualno mobilizacijo namreč zvrstile vstaje tudi v ostalih slovenskih mestih. Ne čisto nepomembno sosledje dogodkov je hotelo, da smo že pred novim mariborskim županom dobili novo mandatarko. Nujno se je treba vprašati, ali je mariborskim in vseslovenskim vstajnikom šlo samo za nove obraze? Že bežni pregled medijskih objav razkrije nepregledno množico bolj tehtnih razlogov za vstaje, ki daleč presegajo zahteve po odstopu starih in ustoličenju novih političnih elit – izvrševanje neposredne oblasti ljudstva, ki ima temelj v slovenski ustavi, enakopravno financiranje političnih strank in list volivcev iz državnega proračuna, izenačenje pravil volilne in referendumske kampanje za politične stranke in liste volivcev, reforma volilnega sistema z uvedbo neposrednega vpliv na izbiro poslanca in možnost odpoklica poslancev, pa tudi možnost odpoklica župana in občinskih svetnikov, uvedba pokrajin in zmanjšanje števila občin, povečanje vpliva institucij, ki skrbijo za varstvo in uresničevanje vladavine prava, priprava gospodarske strategije za izhod iz krize in trajnostni razvoj, ohranitev javnega zdravstva in javnega šolstva, večja skrb za delavske in hkrati splošne človekove pravice, … in mnoge druge. Nasproti temu stojijo prvi ukrepi vlade, ki nima nobene gospodarske razvojne strategije, niti je nimajo politiki na lokalni ravni, zato se zatekajo v varčevanje pri investicijah v javno infrastrukturo in višanje davčnih bremen za navadne državljane in velikim davčnimi odpustki za močne interesne politične-kapitalsko skupine. Spremenjena je bila ustava, ki zaostruje pogoje za udeležbo in veljavnost referendume kot sredstvo neposrednega odločanja ljudstva. Kozmetični popravki volilne zakonodaje z namenom utišanja vstajnikov brez sprememb zakonodaje na področju financiranja političnih strank in volilne kampanje kažejo na to, da gre bolj za utrjevanje na novo pridobljenih političnih pozicij in restavracijo politično-kapitalskih povezav z namenom reševanja kapitalsko neustreznih državnih bank in prezadolženih podjetij na račun nepravične distribucije bremen med prebivalstvom. Zato je prazno upanje, da bi lahko do potrebnih sprememb v družbi prišlo na način, da bi ljudstvo nadaljevalo zgolj s postavljanjem zahtev na protestih.
Kaj torej vstajniki na poletnih počitnicah pozabljamo? Četudi nismo zagrešili velikih napak, pozabljamo, da mariborskim vstajnikom ni uspelo doseči odstopa mariborskega mestnega sveta kot celote, vseslovenskim vstajnikom pa ni uspelo doseči predčasnih državnozborskih volitev. Vzroki za to so kot vedno v glavah ljudi, ki se lotevajo tako pomembnih stvari, kot so spremembe družbenih odnosov. Gre za kombinacijo večvrednosti, ki ima podlago v samovšečnosti raznoraznih voditeljev, vsevednosti, ki izhaja iz nekritičnega sprejemanja velike količine informacij na internetu, nekompetentnosti, ki izhaja iz antiintelektualizma, naivnosti, ki je ranljiva za manipulacije vseh vrst in pomanjkljive sposobnosti za uravnoteženo strateško in operativno politično mišljenje. Vse to bi namreč pripomoglo k sporazumnemu preseganju manjših in večjih, takšnih in drugačnih razlik med posamezniki in skupinami. Ujetost v lastne predstave o zveličavnosti in nepogrešljivosti najmanjših in nepomembnih podrobnosti iz fantazijskega miselnega sveta onemogočajo združevanje skupin in posameznikov v številčno večjo, idejno prepoznavno in organizacijsko sposobno politično tvorbo, ki bi lahko računala na uspeh na volitvah.
Brez nadaljevanja vstaj z drugačnimi sredstvi bodo obrazi ljudskih množic še bolj mrki, nasmehi oblastnikov pa še bolj cinični.
Objavljeno v Nevladna, št. 11, julij 2013
Bojan Krajnc, Odprto zavezništvo za Maribor