Odziv na zapis v Večeru, 13.9. 2013
Na osnovi članka izpod peresa Rozmari Petek je mogoče znova razbrati, da se zavajanje o življenju Hermana Potočnika Noordunga s strani protagonistov projekta Ksevt nadaljuje z nezmanjšano intenzivnostjo. V članku so zavrnjene “morebitne” polemike o tem, zakaj so “spomenik” Hermanu Potočniku postavili v Vitanju, kjer sploh ni bil rojen niti ni tu nikoli živel. Odgovor je: “Je pa morebiti prav tukaj, kjer je bila doma njegova mama, spal na peči:’ Podobno interpretacijo lahko preberemo v članku Boruta Perka z naslovom Živadinov garal doma, Žbogar pomagal na tujem (Slovenske novice, 18. 5. 2013, str. 14, 27). Med drugim je zapisano: “Mati Minka Kokošinek in (Hermanov) ded sta bila iz Vitanja, in ker mu je oče umrl, ko je bil star leto in pol, in je zanj skrbela mati, so se možje odločili za Vitanje, saj sta tam z mamo živela nekaj let.”
Sprašujem se, kolikokrat bo še treba zapisati, da tako rekoč nič od zapisanega seveda ni res. Akterji vedo, da večkrat izrečena laž na koncu postane resnica, o tem, da sami sebi verjamejo o povedanem, pa verjetno ne gre dvomiti. Polemiko na to temo sem sprožil pred dobrim letom, odziva z druge strani pa seveda ni bilo, saj razprave brez argumentov ni mogoče peljati.
Edina resnica je ta, da je davnega 15. 2. 1809 bil v Vitanju rojen Franz Kokoschinegg, oče Potočnikove matere. Kokoschinegg se je iz Vitanja za stalno izselil leta 1842. Hermanova mati Maria Francisca Carolina je bila rojena 7. 2. 1854 v Mariboru, v Graškem predmestju št. 241. Otroštvo in mladost je preživela v Slovenski Bistrici, kjer seje 6.3. 1875 poročila z Josefom Potočnikom. Po poroki sta se preselila v Pulj, kjer je Potočnik služboval kot zdravnik v cesarski kraljevi vojni mornarici. V Pulju se je 22. 12. 1892 rodil Herman Potočnik. Po očetovi smrti 10.3. 1894 seje Hermanova mati z otroki preselila v Maribor. Stanovali so v drugem nadstropju poštne palače v sedanji Poštni ulici. Po zaključeni petrazredni deški osnovni šoli v Mariboru je šolanje nadaljeval na nižji vojaški realki v Bad Fischauu pri Dunaju….
Vsi ti podatki so podkrepljeni s primarnimi arhivskimi viri. V nekaj letih sem z veliko napora zbral številne dokumente, na osnovi katerih bo konec leta izšla knjiga o Potočnikovem življenju. Upam, da bo ta knjiga za vselej prepričala tiste, ki so za potrebe določenega projekta pripravljeni spreminjati življenjepis pomembne osebnosti.
Kot je bilo v medijih že objavljeno, sem pred dobrim letom na dunajskem pokopališču odkril grob, v katerem je Herman Potočnik pokopan, ne da bi bilo na nagrobni plošči zapisano njegovo ime. junija sem na upravi dunajskega pokopališča sprožil uradni postopek za zaznamovanje njegovega groba. Še isti dan, ko je pošta prispela na Dunaj, meje poklical direktor centralnega pokopališča dr. Markus Pinter in po preverjanju dokumentacije potrdil moje odkritje. Ker gre za precej zapleten postopek, predvidevam, da bo končni dogovor stekel v nekaj mesecih. Ob tem naj omenim, da je moja pobuda deležna podpore mariborskega župana dr. Andreja Fištravca in prav tako direktorice Pogrebnega podjetja Maribor mag. Lidije Pliberšek, ki trenutno predseduje Mednarodnemu združenju historično pomembnih pokopališč v Evropi (ASCE). Predvideno spominsko obeležje bo poklon velikemu Mariborčanu, ki je živel pred svojim časom. S svojo tragično osebno življenjsko zgodbo in humanističnim pristopom pri drznih idejah osvajanja vesolja nam je vsem lahko velik vzornik.
Prav zaradi tega si Herman Potočnik ne zasluži potvarjanja svoje življenjske zgodbe.
Primož Premzl, Maribor