… s filozofi v mariborskem parku
Nič ni pomembnejše od tega, da ne sledimo čredi pred seboj kakor ovce, ki ne gredo tja, kamor bi bilo treba priti, temveč tja, kamor se pač gre.
Pet dni zapored so Zofijini ljubimci v Mestnem in Magdalenskem parku v Mariboru razpravljali o filozofskih pogledih na življenje. Mi smo bili poleg pri temi Če vesolje nima namena, ali to pomeni, da življenje nima smisla? Pod drevesom eni na klopi, drugi na travi sedeči, smo za Seneko poskušali ponavljati, da ni nič pomembnejše od tega, da ne sledimo čredi pred seboj kakor ovce, ki ne gredo tja, kamor bi bilo treba priti, temveč tja, kamor se pač gre. Se dotaknili prvega dela Aristotelove misli, da je najprej treba jesti, potem filozofirati. In tedaj tudi pritrjevali Heglu, da je filozofija čas ujet v misli.
“Če so možgani biološki stroj, kako lahko stroj misli? Ali bi v svobodni družbi morali imeti pravico do ne-dela? Ali nam je realnost v celoti dostopna, ko pa smo omejeni z zaznavnim in spoznavnim aparatom? Moralne dimenzije prostega trga: ali kdaj, če sploh, je sporno plačati za preskok vrste ali boljšo celico v zaporu?” so člani humanističnega društva Zofijini ljubimci čas lovili v misli na ostalih srečanjih. Tudi sredin Vem, da nič ne vem, je bil zdajšnji. Čeprav filozofija plemeniti, filozofi niso iz vesolja, ampak od tu, kjer so vojne, požrešne elite, propadanje kapitalizma, izkoriščanje ljudi, katastrofalne posledice slabega ravnanja z okoljem, tekmovalnost, ki hodi po človečnosti, in številni drugi razlogi za pesimizem.
Zakaj nekaj je?
Zakaj nekaj je in ni raje nič? je v mariborskem parku vprašal Leibnitz, no resda ne on, ampak to sredo nekdo drug, in so bili odgovori, ki jih ponujajo drugi veliki filozofi ter seveda modrosti iz življenjskih izkušenj zbranih. Irena, Janko, Bojan, Tina, Jani, Aleš, Gregor, Leon, Branko, Maja, Sonja, Vito, Tanja in še nekateri, ki so pred koncem odšli, zato jih nisem mogel vprašati po imenu, smo se načelno ves čas strinjali, da je v filozofiji samo na jasno postavljeno vprašanje možen jasen odgovor.
“Filozofi se vprašajo, kaj pomeni, kaj mislimo z nečim, in vprašanje o smislu v tem kontekstu nima enotnega odgovora. Ali se sprašujemo o pomenu besede življenje, o biološkem življenju ali človekovem življenju? Ali je to vprašanje o vsem bivajočem ali vprašuje po izčrpni razlagi, zakaj vesolje obstaja in kakšno je naše mnenje v njem? Če slednje, ali vprašanje vsebuje teleološko (smotrno) predpostavko, ki ne bi bila izpolnjena v čisto mehanistično-vzročni zgodbi? Morda vprašanje zahteva odgovor na vprašanje za kaj sploh gre,” je usmerjevalec pogovora Alen vrgel kost, za katero smo živahno stekli.
“Kakšen je namen (mojega) življenja? Kaj dela življenje vredno živeti? Zakaj sploh karkoli obstaja? Ali ima življenje namen? Če ga ima, kakšna sta njegova narava in izvor. Pogosto smo strastno investirani v življenjske cilje in projekte in jih razumemo kot dragocene in vredne. Ali vrednost teh ciljev in projektov potrebuje utemeljitev na nečem drugem? Trpljenje in in bolečina sta del sveta. Kako se vse konča? Ali je smrt konec?” ni konca vprašanj in seveda možnosti pri odgovarjanju.
“Je Bog nujen, v kolikor želimo vzpostaviti smisel življenja? Ali je fizični svet brez duhovnih bitnosti zadosten za vzpostavitev smisla? Je to, da nam je zelo mar za nekaj, da imamo nekaj zelo radi in se za to zavzemamo, zadosten razlog za smiselnost življenja? Ali negativne sestavine življenja onemogočajo, da bi življenje imelo smisel?” je vprašanj (pre)več za jasne odgovore. Oglašali smo se od tam, kjer smo bili prepričani, da smo kost našli. “Tisti, ki na vprašanje o tem, ali ima življenje smisel, odgovarjajo, da ne, nimajo nobenih težav,” je modro rekel Bojan. Ostali si bomo vse življenje bolj ali manj intenzivno prizadevali najti odgovore, kakšen je, v čem je.
Je vesolje bog?
“Magnetna sevanja vplivajo na naše počutje, naše življenje, vesolje torej ima vpliv. Je to bog? Obstoj boga in vzpostavitev primernega odnosa z njim sta zadostna pogoja za smiselno življenje. Znanje, ki ga imamo na podlagi fizikalne vede, tega ne more potrditi. Planeti vplivajo na naše počutje, podnevi zavestno dihamo, lahko vdihnemo počasneje ali kasneje, ponoči, to počnemo samodejno. Kako to? Pojma nimamo o teh stvareh,” se krešejo iskre pri belem dnevu. “Tudi če dodamo korpusu fizikalnega znanja še znanje o fizikalnih zakonih, ki jih ne poznamo, ne dosežemo identitete s tistim vesoljem, ki jih je gospod prej v razpravi enačil z bogom. Še vedno govorimo samo o strukturi stvarstva. Če si predstavljamo, da je stvarstvo ustvarjeno na ta način, da obstaja končno število naravnih zakonov, po katerih zadeve delujejo, potem je v naši moči, da odkrijemo to končno število naravnih zakonov. Ampak ko odkrijemo končno število, se še vedno to nanaša na strukturo stvarstva. To še vedno ni enako tistemu, čemur tradicija pravi bog. In zato je neupravičeno reči, da nam ta struktura karkoli počne ali da ima moč, da na nas vpliva. Zakaj bi danes bilo treba tradicionalno gledati na boga? Zakaj ostati v okvirih znanosti, ki vse izmeri? Zakaj, ne nazadnje, ostati v okvirih starih filozofskih nazorov, ki so produkt določenega časa in razmer. Spustimo se na tla, vesolje in bog se ne moreta enačiti. Ne, on pravi, da ob fizikalnem vesolju in bogu obstaja še neka tretja možnost, bog plus fizikalno, nam vidno in nevidno, vesolje.”
Potem iščemo vejo, ki bi se je vendarle v razpravi lahko oprijeli. “Ustvarjanje sreče je smisel življenja,” je misel, ki navdaja z optimizmom. Imamo njivo, ki jo obdelujemo ali ne, če jo, se sami odločimo, kako bomo orali, sejali, sadili in želi. Kmetovali bomo tako, da bomo ob tem srečni, zadovoljni. Vesolje oziroma nebo vpliva na rast, vendar se sami odločamo, ali ga bomo upoštevali. sami smo torej svoje sreče kovači. “Sreča ni mogoča, ker nosi s seboj strah, da jo izgubiš. Ali sreča lahko človeka otopi in tisti, ki je srečen, ne ustvarja več? Ustvarjanje sreče je povezano z odnosom do smrti,” očitno sploh ni vse tako enostavno. Bi bilo za našo vrsto častno, da zanikamo svoj program na ta način, da se nehamo razmnoževati in skupaj izumremo? Se samo slepimo, da smo priča dogajanja, pravi odgovor pa je, da smo programirani, da to delamo?”
Da izumrtje človeštva in smrt posameznika ne more biti smisel življenja, zabrenči med zbranimi. “V srednjem veku so ljudje bili prepričani, da je to življenje samo pot k lepemu posmrtnemu življenju, da jih, tukaj trpeče, tam čaka sreča, a so se vseeno bali smrti in radi živeli,” opomni Branko.
Bolj se zadeve razvnemajo, več povemo, bolj se zdi, da bi bilo treba še kaj reči. Kot se spodobi za takšno situacijo, da ne bi ostalo preveč neizrečenega, se diskusija nadaljuje v več dialogih hkrati. Nihče ni rekel, da je smisel življenja sedenje na travi in razglabljati o tem. Vendar je Vem, da nič ne vem, v parku bil sproščujoč. Nisem povsem prepričan, kaj je tisto, morda spraševanje o svojih dilemah in razmišljanje o odgovorih nanje, me še zdaj prepričuje, da je bilo sedenje na travi med modrovalci v parku smiselno.
Zofijini ljubimci
Zofijini ljubimci so se iz iniciative razvili v humanistično društvo. Brezbrižnost javnosti in kritičnih posameznikov je omogočila odsotnost prostora intelektualnega in s humanističnimi ideali prežetega življenja v Mariboru in okolici. Temu je prispeval tudi (zaradi finančnih malverzacij) propad Katedre. Maribor pa potrebuje kritično-refleksijsko študentsko produkcijo. Prirejajo cikluse javnih predavanj in okroglih miz, skrbijo za redno tedensko oddajo na Radiu Marš in za javnost pišejo kritične prispevke.