Bere se skorajda kot kriminalka ali še bolje, kot dobra vohunska zgodba. Že kmalu po podpisu Varšavskega pakta, ki je utrl pot sovjetski dominaciji v vzhodnoevropskih državah in s tem definitivno razdelitev Evrope z »železno zaveso« na dva antagonistična pola, se je pričela skupina pogumnih poljskih, čeških in madžarskih znanstvenikov tajno povezovati in sodelovati pri proučevanju totalitarističnih mehanizmov, bolje rečeno, vplivu individualnih psihopatoloških dejavnikov na celotno družbeno strukturo. Vendar se je hitro zalomilo. Originalni rokopis, vsi zapiski in empirični izsledki so morali romati v peč dobesedno nekaj minut pred vdorom poljske tajne policije. Čez čas so ti znanstveniki, ki so ves čas delovali pod nemogočimi pogoji represije in nasilja, z muko ponovno sestavili koščke v celoto. To drugo kopijo so nato po kurirju skrivoma poslali v Vatikan, a o prejemu pošiljke nikoli niso bili obveščeni. Končno je leta 1984 (kakšna pomenljiva letnica!) poljski psihiater Andrew Lobaczewski, zadnji preživeli član raziskovalne skupine, po spominu napisal tretjo in obenem zadnjo verzijo tega dela. Vendar oviram ni bilo videti konca. Takratni svetovalec za nacionalno varnost ZDA, Zbigniew Brzezinski je preprečil izdajo te knjige. In šele čez pol stoletja so to toliko inkriminirano delo »Politična ponerologija«, vendarle objavili. Še danes, po vsem tem času, osuplja s svojo neposredno naracijo in neposrednimi kliničnimi opisi prave narave zla. Lobaczewski opisuje dejavnike, ki vzpostavljajo in ohranjajo nečloveške, najbolj zavržne totalitaristične režime. Po njegovem mnenju imajo zahvaljujoč vzajemnemu vplivanju daleč najvažnejšo vlogo pri tem psihopati, ki so resda maloštevilni, a zato toliko bolj prodorni. So družbeni predatorji v pravem pomenu besede, ki so si nagrabili ogromno socialno moč, za vsemi njihovimi manipulacijami, goljufijami, kamuflažami, celo odkrito nasilnim ravnanjem, se skriva en in edini namen osebnega okoriščanja in brezmejnega vladanja, podrejanja vseh in vsakogar. Vse skupaj se običajno prične z oblikovanjem ožje socialne skupine, zlim jedrom, kliko, ki si lasti posebne zasluge in zahteva posebne privilegije, čez čas pa rekrutira nove in nove člane ter se razširi v obsežno mrežo sistemske korupcije, avtoritarne vladavine, odkritih mafijskih in kriminalnih metod. Vsem ostalim sodržavljanom, ki niso »njihovi« izčrpavajo življenjsko energijo, jih psihično uničujejo, dobesedno »žrejo« njihove duše. Hranijo se s človeškim trpljenjem in nesrečo. Politično delovanje je zanje naravnost idealna priložnost, pravzaprav nekakšno naravno stanje stvari, da realizirajo svoje patološke interese. Točko preloma predstavlja pričetek spletanja interesne mreže politično vplivnih posameznikov s psihopatološkimi nagnjenji, kar pomeni začetek konca normalno delujoče demokratične družbe, kot jo poznamo. Postopoma, a vztrajno se utrjujejo strukture družbene moči in vpliva v rokah maloštevilne elite, patokracije, za katero je značilna podobna psihopatologija. Doseg njihovega vpliva se zajeda v vse pore družbenega življenja in končno nepovratno privede do totalitarnega političnega režima. Osebnostno moteni posamezniki postopoma prevzemajo vodstvene položaje tako, da se infiltrirajo v najpomembnejše družbene institucije. Takšna patološka klika vzporedno kreira še ideologijo in propagando, s čimer upravičuje lastni obstoj. Ta patokracija polagoma paralizira celotno družbeno življenje, se razrašča kot rak in sproži splošni družbeni regres, toliko lažje, saj je način njenega delovanja sistematični teror in vsiljena indoktrinacija. Na soroden način delujejo vse patokracije na svetu, ko ustvarjajo nov, privilegiran razred znotraj družbe, »krasni novi svet« po svoji podobi.
Makiavelisti, odstrite tančico s svojega obraza!
Zaradi pravkar opisanih peripetij skoraj zagotovo ameriška socialna psihologa, Richard Christie in Florence Geis, nista mogla poznati raziskovalnih prizadevanj Andrewa Lobaczewskega in njegovih sodelavcev. Pa vendar sta konec 60. let prejšnjega stoletja pristopila k proučevanju fenomena, za katerega se zdi, kot da je nadaljevanje tistih študij, le da ne gre za patokratske elite, ampak za splošno populacijo. Gre za makiavelizem, za pojav, katerega izraz nakazuje na znano zgodovinsko osebo, Niccolo Machiavelija, renesančnega političnega teoretika, državnika in diplomata. Res je, da z njim že dolgo časa v politični filozofiji označujejo tiste politične voditelje, kateri so se do visokih družbenih položajev dokopali zahvaljujoč svojemu avtoritarnemu in despotskemu karakterju. Avtorjema ta pojav pomeni osebnostno potezo, vedenje in svetovni nazor obenem, tisto, kar je pomembno, pa je, da ne gre za avtoritarno osebnost. V njunem najbolj znanem delu, »Študije makiavelizma« (Studies in Machiavellianism, 1970), najdemo številne empirične izsledke in teoretične koncepcije. Razen tega sta avtorja razvila več merskih pripomočkov, nekateri se v raziskavah uporabljajo še danes.
Pet ključnih lastnosti določa osebnostni profil makiavelista: manipulativnost, amoralnost, cinizem, čustvena hladnost in pomanjkanje empatije. Takšni posamezniki zmeraj zasledujejo priložnosti, da bi z zavajanjem drugih nekaj pridobili. Ne preseneča njihova brezčutnost, zlonamernost, sebičnost, zmožni so ekscesnega goljufanja, varanja, laganja, vendar so hkrati previdni zaradi bojazni pred razkritjem. Svoje nečednosti racionalizirajo, opravičujejo s prepričanjem, ki izhaja iz globoko zakoreninjenega nezaupanja do soljudi, da bi jim namreč ti storili enako, če bi le imeli priložnost, zato sami delujejo »preventivno«, samo da bi jih prehiteli. Obstajajo tri vrste situacij, kjer njihovi manipulativni pristopi najbolj pridejo do izraza: v manj strukturiranih socialnih okoljih, takrat, ko gre za osebni odnos z manipuliranimi in pri intenzivnih emocijah. Ker zasledujejo izključno lastne interese, jih ne obremenjujejo moralni standardi ali prepovedi, sploh se ne držijo socialnih norm, npr. pravičnosti, vzajemnosti, odgovornosti. Upirajo se družbenim pričakovanjem, ker ne želijo, da bi principi in pravila vplivali nanje in zlahka zlorabijo zaupanje drugih. Po amoralnosti so podobni psihopatom, a razlika je v tem, da makiavelisti zmeraj delujejo izključno iz racionalnih motivov, psihopati pa uživajo v tujem trpljenju. Neizogibne lastnosti so cinizem, indiferentnost, rezerviranost, pa pripisovanje negativnih lastnosti drugim. Nanje gledajo strogo racionalno, ne zanimajo jih njihova čustva. V vsaki situaciji hočejo vzpostaviti kontrolo. Iz opisanega sledi njihova najpomembnejša značilnost: pomanjkanje empatije, kar se lepo vidi tudi v odsotnosti interesa za poklice socialnih storitev in nege.
Od običajnih ljudi makiaveliste ločujejo specifični motivi. Eden takih je Rotterjev koncept lokusa kontrole, kjer gre za dilemo, ali lahko na neke dogodke vplivamo sami (t.i. notranji lokus kontrole ali internalnost) izključno s svojimi sposobnostmi in drugimi lastnostmi, ali pa sploh ne (t.i. zunanji lokus kontrole ali eksternalnost), kjer igrajo odločilno vlogo zunanji dejavniki, npr. višje sile, slučaj, sreča, zunanje okoliščine. Internalni posamezniki delujejo sila storilnostno motivirani, eksternalni pa krivdo za neuspeh valijo na vse drugo, razen na sebe. Od tu fatalizem makiavelistov, ta pozunanjen lokus kontrole, čemur se pridružuje še privlačnost zunanje stimulacije, ko vedenje usmerjajo pričakovane nagrade (denar, moč, vpliv itd.), manj notranji vrednostni okvir. O tem pričajo izsledki eksperimentalnih študij, ki simulirajo realne življenjske situacije. Lastna jim je težnja k zmagi, k pridobivanju največjega dobička, po možnosti takoj. Kljub temu pa se znajo prilagoditi tudi situacijskim zahtevam in razvijejo uspešne strategije, ki zagotavljajo dolgoročni uspeh. So izključno ciljno orientirani, nikoli k osebam.
Čeprav nekateri podatki (npr. meta-analiza O’Boyla in sodelavcev, 2013) kažejo na to, da takšne osebe v delovnih organizacijah manifestirajo bolj deviantno vedenje od ostalih in so nasploh manj delovno uspešne, pa druge študije zaradi njihove materialistične orientacije slednjemu ne pritrjujejo. V neki madžarski študiji so recimo ugotovili (Bereczkei, 2013), da so dosegli top managerji v podjetjih višji skor makiavelizma, medtem ko so managerji srednjega nivoja in vodje timov izkazali nižjega. Vendar se je ta vzorec pojavil samo v na novo ustanovljenih, ne pa tudi starejših firmah. Ravno tako Shultz s sodelavci (1993) že dosti prej v sorodni nemški raziskavi poroča, da makiavelisti za razliko od običajnih sodelavcev, v podjetjih, kjer gre za neučinkovito organizacijo, bistveno bolje prosperirajo, ker zaslužijo celo dvakrat več in ohranijo več strank, kot pa tam, kjer teh težav ni. Poučen in obenem edinstven je prispevek britanskega raziskovalca Silvestra in sodelavcev (2014), ki so se predikcije uspešnosti lokalnih politikov lotili na posebno izviren način in sicer tako, da so uporabili takšno metodologijo za merjenje delovne izvedbe, kot je sicer že dolga leta v veljavi v nepolitičnih organizacijah na področju upravljanja s človeškimi viri (Human Resources Management). Kompleksno zastavljena študija je, če izvzamemo samo vpliv makiavelizma na politično kompetentnost, razkrila pričakovane zveze, ki potrjujejo prejšnja odkritja, katera nesporno nakazujejo na manipulativnost.
Po vsem povedanem bi upravičeno pričakovali povezanost tega pojava s psihopatologijo. Vendar prevladuje strokovno mnenje, da v splošnem ne moremo imeti makiavelizma za resno, klinično definirano osebnostno motnjo, še manj za bolezen. Tako recimo niso našli kakih omembe vrednih zvez med rezultati nekoč najbolj razširjenega standardnega inventarja za merjenje osebnosti in psihopatologije MMPI (Minnesota Multiphasic Personality Inventory) in makiavelizmom. Je pa res, da se nekateri indici približujejo opisu antisocialne osebnosti in to zaradi njej lastne impulzivnosti, prevzemanja čezmernega tveganja in kršenja socialnih norm. Ko pa so raziskovali pogostost nasilnih dejanj, so se pričakovano psihopati uvrstili najvišje, tesno pa so jim sledili prav makiavelisti. Raziskovalec John McHoskey pa celo meni, da se kljub manifestiranju simptomov različnih drugih osebnostnih motenj, makiavelisti še najbolj približujejo t.i. mejni (borderline) osebnosti, ki ima že precej značilnosti prave psihoze. Za oboje je namreč značilna difuzija identitete, kjer gre za občutje brezoblične entitete brez jasnih meja in celovitosti, nadalje za strah pred zlivanjem z drugo osebo in nenazadnje za obstoj primitivnih obrambnih mehanizmov (npr. razcepa). Ravno ti rezultati dobro podpirajo znano Eysenckovo teorijo kontinuuma normalnosti in abnormalnosti. Obstajajo zadostne raziskovalne evidence, ki kažejo na to, da je anksioznost v jedru skorajda vsake oblike psihopatologije. A to ne velja za makiaveliste, saj se je v mnogih laboratorijskih eksperimentih razločno pokazala njihova hladnokrvnost, odpornost na stres in trezna presoja situacije.
In kaj pravzaprav danes vemo o etiologiji tega morda najbolj pesimističnega nazora o človekovi naravi in ljudeh nasploh, od katerih taka oseba pričakuje vse najslabše, zaradi česar razvije nenehno manipuliranje in neskončni cinizem? Z nekaj psihološke erudicije bi v temeljnem nezaupanju do ljudi, kar Erik Erikson (1950; po McIlwain, 2003) uzre v najnežnejšem obdobju življenja, utegnili zaznati tisti pravi, ključni dejavnik tega osebnostnega ustroja. Pozneje so nekateri drugi avtorji skušali nadgrajevati tovrstno izhodišče ali pa ugotavljati še druge antecedense tega pojava. Tako recimo Hale (1972; po McIlwain, 2003) pri teh posameznikih najde močne ozaveščene inhibicije, katere preprečujejo, da bi se mogla čustva svobodno izraziti. Govorimo o tendenci k intelektualni kontroli in izključno racionalnemu razumevanju soljudi, kar spodbuja manipulativno taktiko. Tudi Sutton in Keogh pristopata z razvojnega vidika, ko domnevata, da dokončno izoblikovanemu makiavelističnemu pogledu na svet predhodijo nekatera zgodnejša nagnjenja. Avtorja sta namreč s prirejeno skalo merjenja makiavelizma pri otrocih (Kiddie-Mach) in Eysenckovega osebnostnega vprašalnika (Junior Eysenck Personality Questionnaire) pri otrocih, starih med 9. in 12. letom, zasledila pozitivne korelacije in sicer med makiavelizmom in nevroticizmom ter psihoticizmom. Ob tem sta našla še indikacije za pomembno razvojno zakonitost, da nezaupanje do človekove narave s starostjo narašča, še posebej izrazito pri dečkih. Pri teh je najti tudi več nezaupanja in nepoštenosti v primerjavi z deklicami. Doris McIlwain pa gleda še širše in opozarja na dva pomembna predhodnika makiavelizma: prvi je že omenjeno nezaupanje do ljudi, izvirajoče iz zgodnjih izkušenj nesprejetosti, drugi pa čustvena otopelost, kot posledica šibke afektivne ekspresije. Na tej točki, ko govorimo o afektih, ne moremo mimo vplivnega ameriškega psihologa Silvana Tomkinsa, ko pravi, da so za pojavljanje afektov odločilne proprioceptivne izkušnje. Če v zgodnjem otroštvu pride do težav v njihovem izražanju, se to pozneje pri odraslih pokaže v manipulativnem vedenju, kar je seveda tipično makiavelistični pristop. Makiavelisti namreč zmeraj dajejo vtis, kot da je doživljanje intenzivnih čustvenih stanj zanje nekaj neznosnega.
Danes že obstaja dovolj dokazov za to, da gre pri razvoju makiavelistične orientacije za izkrivljen afektivni razvoj v zgodnjem otroštvu. Neizogibno se zastavlja vprašanje: ali gre za prevladujoč vpliv zgodnjih vzgojnih izkušenj ali hereditarnosti? Avstralski psiholog Jonason (2014) je s sodelavci raziskoval kvaliteto odnosov med otroci in njihovimi starši, t.i. stil navezanosti (attachment). Prišli so do ugotovitve, da ta dejansko pogojuje različne razvojne posledice, ki se kasneje manifestirajo v različnih aspektih t.i. »temne triade« (Dark Triad), torej treh najbolj temnih osebnostnih plati: makiavelizma, narcisizma in psihopatije. Za razvoj prvega je najbolj odgovoren t.i. »plašno-izogibajoči« stil navezanosti, ta nastane zaradi neposrednega zavračanja staršev, kar privede te osebe do tega, da pridobijo negativno predstavo o sebi in drugih. Avtorji so našli pozitivno korelacijo (r = 0,29) med obema spremenljivkama. Vedeti pa je treba še, da je makiavelizem izmed vseh treh zvrsti »temne triade«, najbolj podvržen ravno vplivom zgodnjega družinskega okolja, genetskim manj. Dovolj zgovorna je študija poljskih raziskovalk Anne Siwy – Hudowske in Irene Pilch (2014), ki sta pri 131 bioloških družinah iskali hereditarne izvore makiavelizma s primerjavo stopenj makiavelizma pri zakoncih in pri očetih ter mlajših otrocih (še posebej sinovih), vendar ne starejših od 20 let. Močno je izstopala vloga očeta kot identifikacijske figure še zlasti pri mlajših otrocih, sinovih. Razen tega sta izračunali še koeficient hereditarnosti z metodo vedenjske genetike (h²), ki pa ni posebej visok (20%). Njuni izsledki so skladni še z rezultati podobnih študij, recimo prve tovrstne Vernona in sodelavcev (2008). Ti so namreč na vzorcu odraslih enojajčnih in dvojajčnih dvojčkov izpeljali študijo z vprašalnikoma »temne triade« in osebnosti (»Big Five«), kjer je jasno izstopil trend, da je genetski vpliv na fenotipsko lastnost makiavelizma v nasprotju z ostalimi variablami (narcisizem, psihopatija, druge osebnostne lastnosti), bistveno manjši primerjalno z efekti okolja. Heritabilnost pojasni le 31% variance, vpliv skupnega (družinskega) okolja pa 39%.
Najtemnejše osebnostne plati: »temna triada« (Dark Triad) in »temna tetrada« (Dark Tetrad)
Prva sta interes za proučevanje razširjenega kompleksa t.i. »temnih« plati osebnosti, poimenovan kar »temna triada« (Dark Triad), izkazala dva kanadska psihologa, Delroy Paulhus in Kevin Williams (2002). Tudi njiju so pritegnili različni tipi socialno averzivne osebnosti, tako kot jih je opisal že Kowalski in ki so takoj pritegnili največ raziskovalne pozornosti. Res se je pokazalo, da imajo kljub različni etiologiji makiavelizem, narcisizem in psihopatija, številne skupne karakteristike, zaradi česar je opaziti vsaj zmerne korelacije med njimi. Avtorja sta našla pozitivne povezave v obsegu med 0,25 in 0,50. Še enkrat velja pri tem poudariti, da ne gre za psihopatološke kategorije, ampak prej za subklinične, takšne, ki še zmeraj spadajo v domeno normalnega. Vse te osebe v splošnem imponirajo kot brezčutne, hladne, prepirljive, pri čemer so narcisistične najbolj podvržene samoolepševanju in nerealni, grandiozni samopodobi, psihopatske so neprilagojene, antisocialne in nimajo zavor, zaradi česar ne doživljajo anksioznosti, kaj šele vesti ali občutkov krivde, kot najbolj realistične pa se izkažejo prav makiavelistične osebe.
Na polju politične psihologije se je za proučevanje učinka »temne triade« na širše kulturne fenomene in seveda ideološke variable, prav v zadnjih letih izredno povečalo zanimanje. Izstopajo prizadevanja nekaterih poljskih raziskovalcev, ki pospešeno lovijo zaostanek za doneski raziskovalnih »velesil« drugod po svetu. Tako sta se Pilchova in Górnik-Duroseva (2016) lotili intrigantnega vprašanja glede odnosa potez iz »temne triade« in materializmom, kot ključno motivacijsko determinanto sodobne potrošniške družbe. Empirični podatki večinoma pritrjujejo tezi, da sta makiavelizem in narcisizem pozitivno povezana z materialistično orientacijo, psihopatija pa šibkeje, kar kaže na to, da psihopate manj motivirata materialni uspeh in prestiž. Bolj subtilna metoda multiple regresije pa pokaže, da »temna triada« kot celota pojasni le 36% variance materializma, torej pomeni, ne gre za prevladujoče strategije izpolnjevanja teh motivacijskih ciljev, ampak da obstajajo še drugi dejavniki, ki jih ta raziskava ne obravnava.
Prepričljivejši so rezultati še bolj sveže raziskave o napovedovanju efekta »temne triade« na skrajna politična stališča in strankarsko pripadnost. Avstralska raziskovalca Mossa in O’Connorja (2020) je namreč zanimalo, kako vplivajo lastnosti »temne triade« na oblikovanje dveh skrajnih vrst levičarskih stališč, t.i. politične korektnosti – avtoritarnosti (PCA) in politične korektnosti – liberalizma (PCL) ter po drugi strani skrajnih desničarskih stališč, t.i. belskega identitarizma (WI). Avtorja sta odkrila, da na WI in PCA res močno vplivajo vse dimenzije »temne triade«, na PCL pa ne. Na osnovi tega smemo sklepati, da so si navkljub vsebinskim vrednotnim razlikam skrajni desničarji (identitarci) in del skrajnega »levega« pola, ki ga predstavljajo manj sočutni, bolj agresivni zagovorniki direktne akcije, v marsičem podobni. Tisti z liberalnejšimi PCL stališči pa se razlikujejo od obojih, kar je najbolj evidentno pri lastnosti psihopatije.
V naslednji, prav pred kratkim opravljeni raziskavi, ki bo uradno objavljena v strokovni reviji Personality and Individual Differences šele naslednje leto, pa je skupina ameriških avtorjev (Bird et al., 2020) iskala zveze med lastnostmi »temne triade« in desničarsko (RWA) oz. levičarsko (LWA) avtoritarnostjo pri podpornikih demokratske oz. republikanske stranke. Rezultati kažejo na kompleksne odnose med osebnostnimi predispozicijami in politično pripadnostjo, saj se visok skor na »temni triadi« pri podpornikih demokratske stranke obenem povezuje še z višjo stopnjo desničarske avtoritarnosti (RWA) in obratno, pri podpornikih republikanske stranke pa z višjo stopnjo levičarske avtoritarnosti (LWA). To, na prvi pogled osupljivo kontradiktorno evidenco, pojasnjuje specifični emocionalni stil, kjer »temna triada« posreduje med emocionalnostjo (še posebej občutjih samozavedanja in občutljivostjo za kontekst, ki so najbolj relevantna za politična stališča) in avtoritarnostjo, kar potem nepričakovano pri levičarjih poveča RWA, pri desničarjih pa LWA. Zato si bodo »temni demokrati« in »temni republikanci« glede avtoritarnosti zelo podobni, ne glede na to, ali gre za »levičarsko« (LWA) ali »desničarsko« (RWA). Nasprotno pa bodo bolj čustveno zreli pripadniki obeh političnih strank poleg nižje ravni »temne triade«, izkazovali tudi manj takšne ali drugačne avtoritarnosti. Zlasti pri privržencih demokratov bo stopnja RWA zelo nizka.
Tudi za »temno triado«, podobno kot pri večini drugih variabel v socialni psihologiji velja, da so ta pojav proučevali predvsem v razvitih zahodnih državah, zato se mnogokrat upravičeno poraja dvom, ali je sploh možno dobljene rezultate posploševati na druge kulture. V tem pogledu je veliki met pred kratkim uspel mednarodni skupini raziskovalcev (Jonason, Żemojtel-Piotrowska, Piotrowski et al., 2020), ko so v kar 49 državah sveta iskali sociološke, ekonomske, politične in kulturne dejavnike variranja potez narcisizma, makiavelizma in psihopatije. Izkaže se, da obstaja v manj razvitih, manj svobodnih, nemiroljubnih in v bolj koruptivnih ter spolno diskriminatornih družbah, tudi višja stopnja narcisizma celotne populacije, kar avtorji razlagajo z evolucijskimi faktorji. Šlo naj bi za adaptacijsko težnjo po pridobivanju omejenih resursov, za tekmovalnost in individualizem, kjer so tudi razlike med spoloma manjše. V razvitejših demokratičnih družbah pa je zaslediti ravno nasprotno tendenco, stopnja narcisizma je na splošno nižja, razlike med spoloma večje, pri čemer prednjačijo moški. Nasprotno pa se v takih deželah, kot sta npr. Švedska in Norveška, povečuje makiavelizem, domnevno zato, ker takšna okolja uspešneje obvladujejo odkrito antisocialno vedenje, zaradi česar so določeni posamezniki prisiljeni razvijati bolj prefinjene oblike manipulativnega vedenja. Prav tako lahko tukaj pričakujemo še več psihopatije zaradi manj pristnih in nasploh šibkejših socialnih vezi, spet predvsem med moškimi.
Raziskovanje najtemačnejših plati osebnosti in njihov učinek na ideološke variable pa se ni zaključilo s »temno triado«. Srbska psihologa Međedović in Petrović sta v preteklem desetletju na osnovi nekaterih predhodnih indicev konceptualizirala še t.i. »temno tetrado« (Dark Tetrad), pri čemer sta prejšnjim trem lastnostim, narcisizmu, makiavelianizmu in psihopatiji, pridružila še četrti element, sadizem, ki se je izkazal kot boljši prediktor brutalnega, agresivnega vedenja kot pa psihopatija in to zlasti pri recidivu kriminalitete. Tak razširjen model »temne osebnostni« pomembno poglablja razumevanje amoralnega in antisocialnega vedenja. Razkrivanja dimenzij politične ideologije v navezavi s potezami »temne tetrade« pa sta se lotila druga dva psihologa, tokrat ameriška, Bardeen in Michel. Tak kontekst je noviteta zadnjih nekaj let, a je doslej prinesel precej nekonsistentne rezultate. Omenjena avtorja sta iz rezultatov uporabljenih vprašalnikov socialne in ekonomske politične ideologije, »temne triade«, sadizma ter osebnostnega vprašalnika »Big Five« razbrala bolj enoznačne trende. Najprej se pokaže nekonsistentnost povezav sadizma z dimenzijami politične ideologije, potem pa dva povsem razvidna trenda, prvi, da kombinacija visokega ekonomskega konservativizma in visokega socialnega liberalizma rezultira z najvišjo izmerjeno stopnjo makiavelianizma, in drugi, da visoki socialni konservativizem hkrati z visokim ekonomskim liberalizmom, vodi do najvišje ravni narcisizma. Ti spoznanji vsaj delno korespondirata z mnogo obširnejšim pristopom zgoraj omenjene medkulturne študije (Jonason, Żemojtel-Piotrowska, Piotrowski et al.), kjer se višja stopnja makiavelizma pojavlja v razvitejših deželah z neoliberalno ekonomijo, a vseeno dobro delujočo demokracijo, medtem ko je več narcisizma v manj razvitih, diskriminatornih družbah, ki so obenem hierarhično razslojene in kompetitivne.
Pogovorimo se o profilaksi!
Danes je že veliko spoznanega o vplivu osebnostnih dinamizmov in nedemokratične stališčne ter vrednostne orientacije na težave, ki tarejo človeško družbo od vekomaj: na rasizem, etnocentrizem, seksizem in najrazličnejše vrste predsodkov, skratka na družbeno patologijo, katera onemogoča miroljubno koeksistenco slehernikov in splošni družbeni progres. Včasih se res zdi, da se kolo zgodovine obrača nazaj, da se kolektivno pogrezamo v živi pesek nevednosti in nemoči. Vendar ne moremo reči, da je znanost zatajila. Sploh ne, o fenomenu avtoritarnosti kot osebnostne predispozicije vemo danes mnogo več, kot pred skoraj stoletjem, ko so jo lucidni umi, kot npr. Reich, Fromm, pozneje Adorno s sodelavci, pričeli raziskovati. Orientacija socialne dominantnosti, kot imanentni predmet proučevanja socialne in politične psihologije je sicer mnogo novejšega datuma, njen obstoj datira v 90. leta prejšnjega stoletja, a raziskovalna spoznanja vsepovsod po svetu vznikajo z neznansko hitrostjo. Še najbolj skrivnosten se v zadnjem desetletju ali dveh zdi pojav »temne triade«, sploh pa še najnovejša odkritja o obstoju »temne tetrade«. Epistemološki domet je tako s temi spoznanji mnogo večji, saj identificira vzroke ideologije in posledično socialne patologije v mnogo širšem spektru od normalnih vidikov osebnostega delovanja, v t.i. subkliničnih, lahko bi rekli mejnih fenomenih makiavelizma, narcisizma, psihopatije, nazadnje kot smo videli, celo sadizma. Navsezadnje lahko zaključimo, da tovrstno raziskovanje nedemokratične orientacije pravzaprav nima tolikšne teže za samo spoznavno teorijo, kot predvsem za družbeno prakso.
V kakšni smeri se bo v prihodnosti razvijala naša civilizacija, v mnogočem zavisi od odgovorov na, v pričujočem tekstu zastavljena vprašanja. Odstiranje tančice skrivnosti z najtemnejših vidikov osebnosti in njihov vpliv na celotno družbo je nesporno domača naloga, kateri se družbeni odločevalci ne bodo mogli izogniti. Lotevati se je treba pravih problemov in iskati učinkovite odgovore, tako nekako, kot to počnejo danes številne raziskovalne skupine s celega sveta, ko recimo proučujejo osebnostne razlike med ekstremnimi političnimi skupinami obeh ideoloških polov, vzročne kognitivne ali nevrološke dejavnike pripadnosti ameriškim demokratom oz. republikancem, ali pa samo naravo predsodkov in najuspešnejše metode njihove nevtralizacije.
Pri nas na sončni strani Alp se tem vprašanjem izogibamo v velikem loku. Ko bi morali na kakšno pomembno družbeno-ideološko vprašanje odgovoriti, nam je nerodno kot kakšni kmečki nevesti. V svetovni znanstveni skupnosti s področja politične psihologije zaman iščemo slovenske strokovnjake. Še hrvaškim, srbskim, madžarskim ali poljskim raziskovalcem, ki objavljajo študije v uglednih strokovnih publikacijah, lahko samo gledamo v hrbet. Zakaj doslej še ni bilo storjene nobene prave raziskave glede individualnih razlik med pripadniki različnih političnih opcij? Takšne raziskovalne evidence so v razvitem svetu nekaj povsem običajnega. Ali je res irelevantno, kakšen je recimo osebnostni profil podpornikov Levice in kakšen tistih, ki prisegajo na SDS? Ali nas ne sme zanimati, kakšne lastnosti iz recimo »temne tetrade« so razširjene v ožjem vladnem jedru in kakšne pri širši strukturi podrepnikov? Kdo bo raziskal osebnostne dispozicije kakega Vizjaka ali pa Dikavčiča? Nenazadnje samega Janeza Janše? Ah, da ne pozabimo predsednika Pahorja! In zakaj? In po drugi strani, kakšni so dispozicijski potenciali voditeljev strank KUL? Zakaj bi »fasali« še enega mačka v žaklju? Kdo od politikov bo upal stopiti pred klinične psihologe in psihiatre?
Ta zadnja vprašanja nas vrnejo na začetek pričujočega prispevka, k Lobaczewskemu, ki protistrup zoper razraščajočo karcinogeno »patokracijo«, torej vladavino klike težko osebnostno motenih posameznikov, najde v konstituiranju t.i. konzilija modrecev, skupine najbolj kompetentnih strokovnjakov s področja medicine, psihiatrije in psihologije, katerih naloga bi bila eksploracija osebnostnih dinamizmov in psihičnega zdravja najvišjih političnih predstavnikov in ostalih družbenih odločevalcev. Tak konzilij bi po njegovem služil pravnemu sistemu (zakonodajnim telesom), nudil bi supervizijo najvišjemu vodstvu države, mnenjem teh strokovnjakov bi težko oporekali. Kot zaključuje Lobaczewski, bi na ta način namesto vladavine »patokracije«, postopoma dobili »logokracijo«. Dodajamo: iz njegovih ust v božja ušesa!