Veliko teorij zarote za zmeraj ostane le fikcija, nekaj namišljenega, prismuknjene nebuloze pač, katerim se lahko edinole smejemo. Taka je recimo teorija, da je bivši ameriški predsednik Obama pravzaprav v resnici reptil. Ali pa, da je cepivo zoper COVID-19 opremljeno s čipi za nadzorovanje. Ampak ali jih lahko kar vse zviška zavržemo? Kdaj, v kateri točki se te vendarle preobrazijo v resničnost?
Prava narava znanosti
Avstralski filozof Neil Levy je prepričan da tedaj, ko prikriti nameni v resnici spodletijo (npr. v aferi Watergate) in se celotna zgodba razgali v javnosti zahvaljujoč prizadevanjem in konsenzu ekspertov. To pa niso le znanstveniki, ampak vsi kredibilni in odgovorni posamezniki z adekvatnega področja, tudi novinarji, odvetniki, pripadniki civilne družbe itd. Levy ne naključno poudarja »konsenz« ekspertne skupnosti, relevantnih epistemičnih avtoritet, kar pomeni tisti presežek razsvetljenstva, ki teži k najboljši aproksimaciji tega, čemur pravimo resnica. In ko pride do kontradikcij med temi epistemičnimi avtoritetami in političnimi, vladnimi, bomo seveda verjeli prvim! Druga opcija je slepa ulica, nekritična vera v raznorazne »odrešenike«, populiste, ampak tu smo že na spolzkem terenu Le Bonove masovne psihologije ali kasnejšega Adornovega koncepta avtoritarnosti o čemer je bilo že veliko zapisanega na tem portalu. Levy poudarja, da je tako za laično javnost, kot intelektualce skoraj zmeraj bolje, če ne sprejemajo teorij zarote. Zakaj? Iz preprostega razloga zato, ker so znanstvena spoznanja vedno globoko konstitutivno socialna, medsebojno trdno povezana v soodvisno mrežo, temelječo na neštevilnih prizadevanjih mnogih generacij razsvetljenih umov. Gre enostavno za radikalno socializirano znanje, nasprotje temu je napačno zastavljen, od znanstvene skupnosti in celotne intelektualne zapuščine odrezan intuitivni individualizem. V nadaljevanju avtor dokaže, da si zunanjega sveta ne moremo predstavljati s pomočjo notranjih reprezentacij, ampak izključno zunanjih. To je zdaleč najbolj učinkovita mentalna strategija, vendar terja skupni, javno dostopni medij.
Z lahkoto je možno dokazati »invalidno epistemologijo« pri snovalcih in razširjevalcih teorij zarot. Glede na njihove opisane kognitivne, emotivne, motivacijske, ideološke in končno evolucijsko pogojene karakteristike je tak izid pričakovan. Verjeti Trumpu ali Janši, objavam sumljivega izvora na Facebooku ali drugih socialnih omrežjih, ne pa »epistemičnim avtoritetam«, ni racionalno. Koliko zanikovalcev virusa COVID-19 razume metodologijo znanstvenega raziskovanja, recimo tehnike vzorčenja, domet regresijske analize ali sploh elementarno logiko navadne korelacije med dvema spremenljivkama? Koliko jih je seznanjeno z idejami Kuhna, Popperja, Lakatosa, navsezadnje (ali celo!) Feyerabenda, brez katerih si napredka znanosti in reflektiranja njenih temeljev ni mogoče niti zamisliti? Katerim uspeva ločevati zrno od plev? Vse prepogosto sklicevanje na takšne ali drugačne »kredibilne raziskave« ali »znanstvenike« pač ne more biti prepričljivo. A za hip ostanimo še pri Levyju – iz njegovega naziranja izhaja, da je hipotetično vsaka ideja, hipoteza, teorija, možna. Dokler je ne sprejme ali zavrže (in to je bistven kriterij!) relevantna znanstvena skupnost. Nenazadnje, če bi v zgodovini znanosti ostali samo pri »normalnih«, konvencionalnih idejah in bi že apriori zavračali vse nenavadne in končno tudi »divje« ideje, kje bi pristali? Verjetno v slepem črevesu družbene stagnacije.
Na tej točki smo trčili ob epohalno delo Thomasa Kuhna »Struktura znanstvenih revolucij« (1962). Po njem znanstvena spoznanja ne napredujejo kontinuirano, zvezno, ampak sunkovito, v skokih, kaskadah. Obdobje doseženega znanstvenega konsenza etablirane »normalne« znanosti, sčasoma zaradi zmeraj bolj evidentnega in vztrajnega kopičenja nasprotujočih si raziskovalnih evidenc, anomalij, zamenja nemirna faza krize, prave vojne za prevlado splošno uveljavljenega znanstvenega naziranja (paradigme), kar se potem lahko izcimi v pravo znanstveno revolucijo oz. nepovratno spremembo od starega znanja k novemu. Na tak način se razvijajo eksaktne znanosti, v družboslovju težje. Menda jih v psihologiji sploh še ni (obstajajo posamezne konkurenčne teorije, ne pa celovita paradigma).
Kasneje je Fritjof Capra, ameriški fizik, ekolog in sistemski teoretik, bistveno razširil razumevanje pojma paradigme. Po njegovem prepričanju gre v zgodovini človekove misli za zaporedje dveh stadijev, najbolj posplošenih epistemičnih modelov. Prvega je poimenoval kartezijansko-newtonska paradigma, ki je kar 400 let dominirala v novoveški znanosti, zasnovana pa je na mehanicističnem rezoniranju, preprostih vzročno–posledičnih odnosih, determinizmu, elementarizmu, poudarjanju entitet. Drugi je stadij ekološko – entropične holistične paradigme, utemeljen na dveh izvorih: na zahodnjaških spoznanjih teorije sistemov, kvantne mehanike, relativnostne teorije, teorije kaosa in obenem na starodavnih vzhodnjaških filozofsko-religioznih tradicijah taoizma, hinduizma ter budizma. V fiziki je do t.i. epistemološkega preloma prišlo že pred več kot stoletjem, a ni šlo brez težav. Spori med raziskovalci, ki so orali ledino nove znanosti in celo njihove čisto osebne težave so bile na dnevnem redu. Znano je, da so teze o verjetnostni naravi pojavov kvantne mehanike tako razburile Einsteina, da je razkačen zavpil: »Bog se z vesoljem ne kocka!« In Niels Bohr ga predrzno zavrne: »Kdo ste, da bi Bogu govorili, kaj naj naredi?« Erwin Schrodinger pa je o tej isti kvantni mehaniki dejal: »Ne maram je in žal mi je, da sem kdajkoli imel kaj opraviti z njo«.
Znanstvene in družbene krize
Ostale znanosti so večinoma ostale na trdnih tleh determinističnega mehanicizma, čeprav je opaziti tu in tam spodbudne premike. Tako danes guruji managementa, npr. Danah Zohar, že govorijo celo o kvantnem leadershipu. A medicini ni uspel paradigmatski preboj, kar je tudi razlog, da prihaja do zmeraj bolj nevzdržnih anomalij, ki se kopičijo in kopičijo, a jih je nemogoče stlačiti v »Prokrustovo posteljo« zastarelega naziranja. Nič čudnega, če obstajajo takšne težave s holističnim dojemanjem tako zelo kompleksnega sistema, kot je to človeški organizem. Morda pa je ravno to, poimenujmo kar epistemološko neskladje, v medicini povzročilo globoko ločnico med zahodnim, alopatskim modelom in vzhodnjaškimi medicinskimi sistemi, recimo ayurvedo. Resnici na ljubo je vendarle potrebno priznati, da so ponekod že presegli predsodke in prakticirajo oboje. Takšen komplementarni model lahko prinese samo koristi nadaljnjemu napredku, saj mora biti medicina enovita veda, ne pa aplikabilna posebej za »zahodnjaški« oz. za »vzhodnjaški« tip človeškega organizma.
V teh časih lahko domnevamo, da si je medicinska stroka, še posebej izpostavljena epidemiologija, prizadevala doseči neko stopnjo konsenza o zoperstavljanju virusnim okužbam. Videti je bilo, da je pri tem kar konsistentna. Tako se je vsaj zdelo na začetku pandemije COVID-19 in kasneje, ko so trg preplavila cepiva različnih proizvajalcev. Toda kmalu se je izkazalo, da ta vseeno niso tako vsemogočna in da uveljavljen koncept čim večje precepljenosti, ki bi naj povzročil efekt »čredne« imunosti, tukaj enostavno ne vzdrži. Sedaj vemo, da se okužbe pojavljajo ne glede na stanje precepljenosti. Tudi toliko opevana zaščita pred težjim potekom bolezni (in posledično hospitalizacijo) ter smrtnostjo ni več to, kar bi naj bila. V ameriškem Centru za nadzor in prevencijo bolezni so npr. ugotovili, da se je stopnja smrtnosti med cepljenimi od januarja do maja lanskega leta, povečala od 0 do 15,1% (seveda pa to ne pomeni, da pri necepljenih ne more biti višja!). O vsem tem pričajo najnovejše študije, odmevna je recimo tista, ki so jo lansko jesen izvedli v skoraj 3000 okrožjih ZDA in v skoraj 70 drugih državah po celem svetu (Subramanian, Kumar) ali ona iz istega leta na podlagi poročil iz nemškega vladnega inštituta Roberta Kocha (Kampf).
Dodatna težava je v tem, da gre za konvergenco različnih vrst krize: ekonomske, zdravstvene, politične, geostrateške, ekološke. Prepletajo se največji problemi človeštva: neenakost, enormno izkoriščanje delovne sile, naraščajoča revščina, politična manipulacija in težnje po kontroli celotnih populacij, marsikje zdrs v odkrito avtoritarni režim vladanja, ropanje naravnih virov, pospešeno izumiranje živralskih in rastlinskih vrst, ravnodušnost ali celo zavajanje odločevalcev glede ogljičnega odtisa itd. Ne pravi zastonj Žižek, da neoliberalizem postaja samo še spomin in da drvimo proti nečemu, kar bi najbolj prikladno lahko poimenovali korporativni fevdalizem. In dalje, Mastnak ima popolnoma prav, ko poziva k odločnemu odporu zoper ta razčlovečeni politično-ekonomski model oz. ideologijo, katere vrh ledene gore je prav spodleteli boj zoper pandemijo. A s pomembnim razločkom: znanstvena skupnost, ta epistemična avtoriteta ostaja zaveznik človeštva, ne njegov sovražnik ali rabelj. Nihče ne more sicer zanikati, da niso koruptivni tudi določeni posamezniki ali morda celo širši krogi v farmacevtski industriji ali v zdravstvu, vendar zle intencije generalizirati kar na celotno znanstveno skupnost pomeni tlakovati pot mračnjaštvu srednjega veka, lova na čarovnice ali inkvizicije. Sicer pa, kako naj vemo da recimo alternativna medicina, ayurveda ali homeopatija zmorejo zagotoviti boljše učinkovine zoper virus COVID-19? Katere »kredibilne znanstvene raziskave« to dokazujejo? Katere »avtoritete«? Kako naj verjamemo, da med njimi ni mogoče naleteti na šarlatane ali takšne s slabimi nameni, ki se želijo samo okoristiti (kot v primeru propagiranja raznih prehranskih dopolnil, ki so hitro postala cvetoči biznis)? Pa smo zopet pri Levyju, ki prepričljivo pokaže, da takšne nebogljene poskuse ni mogoče postaviti ob bok večstoletni intelektualni zapuščini človeštva.
Kaj početi s teoretiki zarot?
Vendar pozor, pravnika s Harvarda, Cass Sunstein in Adrian Vermeule (2009) izrecno poudarjata, podobno kot zgoraj Levy, da teorij zarote, ki se razvijejo v različnih situacijah ali družbah, ne moremo in ne smemo imeti kar vsepovprek za neupravičene ali zgrešene. Veliko je odvisno od institucij, ki producirajo in diseminirajo znanje (univerza, šole, mediji, nevladne organizacije, strokovna združenja). Če so te na splošno dovolj neodvisne, zaupanja vredne, kredibilne, če si jih tako pri nas, kot v nekaterih drugih diktatorskih državah represivna vladajoča politika še ni dokončno podredila ali celo uničila, če so te institucije znanja trdno vraščene v odprto družbo in omogočajo prost pretok idej ter informacij, jih je vse skupaj seveda nemogoče negirati, zato bodo teorije zarote res strel v prazno in nekaj, proti čemur se je treba boriti. Ko pa gre za avtoritarni režim, za podrejanje ključnih institucij znanja eni sami ideologiji, z omejevanjem svobode govora in drugih državljanskih pravic, potem pa obstajajo tudi dobri razlogi, da dvomimo v dobronamernost oblasti in so zato teorije zarote, ne glede na to ali so resnične ali ne, več kot upravičene, saj nosijo v sebi kal spremembe.
Prav zato nepremišljena, skorajda refleksna polarizacija na teoretike zarote ter zagovornike razsvetljenske znanosti ne pelje nikamor. Še posebej ne, ker se ideološka polarizacija političnega spektra »levo – desno« celo poglablja. Pravzaprav smo obtičali v zelo nezavidljivem položaju. Namesto, da bi preobrazili obstoječi neoliberalni sistem v nekaj boljšega, npr. v demokratični socializem, eko-socializem ali preprosto v zdravo družbo, se zdi, kot da nam sedaj grozi dvojna polarizacija: ideološko-politična in epistemološka. V praksi bi to pomenilo obstoj koordinatnega sistema s tema dvema ortogonalnima dimenzijama in razbitje populacije v štiri kvadrante. Ni potrebno posebej poudarjati, da takšna fragmentacija omogoča dominacijo vladajočega razreda za nedoločljiv čas.
Kaj storiti? Ali so na obzorju kakšne rešitve? Sunstein in Vermeule priporočata postopke, za katerimi naj vendarle stoji vlada, a izključno pod pogojem, ko vanjo obstaja visoko zaupanje in če to nesporno koristi družbenemu blagostanju. Vsakršno netransparentno, neetično ravnanje ima lahko hude posledice. Predpogoj za uspeh je, kot smo ravnokar videli, ohranjanje čim bolj odprte družbe – in nasprotno, bolj kot je družba avtokratska, zaprta, nesvobodna, manj uspešen bo boj zoper zarotništvo. To implicira, da je poseganje vlade smiselno samo tedaj, če obstaja širši družbeni konsenz (recimo glede obveznega cepljenja) in kolikor toliko delujoča demokracija, sicer se bo zgodilo ravno obratno – vzplamtel bo upor neslutenih razsežij in nepredvidljivih posledic.
Obstajajo poučni primeri, kako lahko s preprosto organizacijo spletnega informiranja, razkrinkavanja govoric in teorij zarot (v ZDA sta dovolj kredibilna www.snopes.com in www.counterknowledge.com, pri nas se je na Facebooku vzpostavila javna skupina Science Mamma’s Vaccine Forum), dosežemo zavidljive uspehe. Na začetku implementacije vladne strategije si je potrebno odgovoriti na vprašanje, kakšno strategijo sploh ubrati v zvezi s teorijami zarote: se proti njim boriti, jih ignorirati ali jih enostavno sprejeti? Potem, reagiranje na več teorij zarote hkrati ima lahko sinergične učinke, čeprav je težko napovedati, kako obsežni bodo ti v resnici. Kot specialno taktiko avtorja predlagata t.i. kognitivno infiltracijo in persuazijo, ki morda res asociirata na vohunske intervencije, sta pa učinkoviti. Gre za to, da vladni agenti vstopajo na forume, v on-line socialne mreže, tudi fizično v ekskluzivne (hard-core) skupine, z namenom spodkopavanja in sejanja dvomov v zarotniške ideje tako, da ravno nasprotno operirajo z dejstvi, kavzalno logiko in implikacijami za različne aktivnosti. Obstajata dve varianti te taktike, ki se nanašata na identiteto teh agentov: a) ti že na začetku razkrijejo svoj institucionalni izvor, b) delujejo anonimno ali celo z lažno identiteto. Vsak od obeh pristopov ima svoje prednosti in pomanjkljivosti.
Vendar kaj tedaj, ko je celotna družba tako hudo razklana, celo fragmentirana na različne identitete oz. vrednostne orientacije, da ni le zaupanja v vladajoče, ampak celo med samimi državljani? Žal se je ta scenarij pripetil Sloveniji, vtis je, kot da razpadamo pri živem telesu. V tem primeru vsakršno rožljanje s prisilnimi ukrepi odpade – nenazadnje to so odločevalci in epistemične avtoritete jasno izjavili z različnih forumov. Proti prisilnemu cepljenju se tako izreka vse več institucij: najprej WHO, pri nas epidemiologi na NIJZ, pa celotna opozicija KUL, celo vladna strokovna skupina ni več enotna. Do poživitvenega odmerka je nedavno dvignila kritični glas celo referenčna Evropska agencija za zdravila (EMA). Gre za jasen signal totalitarnim političnim strukturam v državah, da se ne igrajo z ognjem oz. z javnim zdravjem.
Mnogi, celo najbolj izpostavljeni intelektualci, kot je Noam Chomsky, so skeptični glede epistemološke integracije obeh strani: teoretikov zarote in zagovornikov razsvetljenske znanstvene zapuščine. Vtis je, kot da gre za dva nepomirljiva pola, ločena svetova, podobno kot »levo-desna« ideološka pozicioniranost. Morda skupni jezik res ni mogoč, saj anticepilci vidijo socialno realnost drugače od zagovornikov cepljenja, vendar ali res ni mogoče najti podlage za skupno sožitje? Navsezadnje imajo mnoge iniciative in gibanja mnogo skupnega s progresivnimi, anti-avtoritarnimi političnimi strankami. Če primerjamo programska izhodišča Zdrave družbe, ki jo imajo nekateri za gibanje blizu teorijam zarote s programom naše najbolj »leve« stranke Levica, je moč najti mnogo skupnih imenovalcev (ohranjanje pravne države, zagotavljanje medijske svobode, socialnih in državljanskih pravic, ekologije v širšem smislu itd.). Nevralgična točka je zagotovo cepljenje. Pa je to nerešljiv problem?
Kot običajno, je tako kot na drugih področjih življenja, privatnem in poklicnem, odločilna komunikacija, socialni odnosi torej. Znan je primer iz ZDA, ki ga opisuje sloviti kanadski psiholog Bob Altemeyer, ko so ustanovili posebno društvo in vanj povabili ateiste in globoko verne. Pa ne z namenom prepričevati drug drugega, ampak pridobivanja izkušenj, vzajemnega učenja medosebnih veščin, regulacije vedenja, doseganja tiste »aha« izkušnje. Poznane so številne metode skupinske dinamike, uporabne v najrazličnejših institucijah, razvite že od konca II. svetovne vojne naprej, s pomočjo katerih je možno izboljšati socialne odnose in doseči samovpogled – najbolj znani in popularizirani so zagotovo t.i. treningi senzitivnosti (sensitivity trainings), ki se pojavljajo v številnih oblikah, kot npr. skupine srečanj (encounter groups), treningi skupinske dinamike (group-dynamics trainings), »T-groups«, pa Morenova psihodrama itd. Razen tega so bili že zdavnaj razviti in dobro preizkušeni še programi redukcije predsodkov. Enega takih je že pred časom priporočal starosta psihologije osebnosti Hans Eysenck, ko je pri osebah z izrazitimi predsodki opazil znaten upad po zaključku krajšega tečaja, temelječega na principih vedenjsko-kognitivne terapije. Ugodne učinke so menda opazili še po dveh letih! Skorajda neverjetno pa se zdi, da se diskriminacija pripadnikov različnih socialnih skupin zmanjša celo ob uporabi takih tehnik, kot je budistična metta meditacija, poimenovana tudi »ljubezniva naklonjenost« (loving kindness meditation). S pomočjo te je namreč moč vzbuditi široko paleto pozitivnih čustev. Scherer pa ugotavlja, da čustvo ljubezni reducira kategorizacijo, katera tiči v sami srži stereotipov.
A kdo danes pri nas o čem podobnem sploh razmišlja? Ali se ob pričakovani zamenjavi diktatorske oblasti v naslednjih mesecih sploh spomnimo na možnost doseganja drugačne družbene pogodbe: zagotoviti pravico do prostovoljnega cepljenja zoper COVID-19 ob striktnem (in tudi sankcioniranem) spoštovanju vseh drugih preventivnih ukrepov (zaščita z boljšimi maskami, testiranje, instaliranje učinkovitih sistemov prezračevanja v vseh javnih ustanovah)? Najbrž tudi od še tako zagrizenih »zarotnikov« ne bi bilo preveč pričakovati oz. zanje ne bi predstavljalo prevelike žrtve, da se slednjega držijo, pa četudi ne verjamejo v obstoj samega virusa. V posameznikovi motivaciji namreč zmeraj obstaja tehtanje med »dobiti« in »dati«, kar bi lahko bila dobra podlaga takega širokega konsenza, namesto grobe prisile.
Kdaj bomo končno spregledali in shodili?
Velikokrat je slišati besede o neslutenem napredku znanosti, čeprav je možno takšno navdušenje tudi relativizirati. Katerih znanosti? Kje, razen v fiziki, je uspel dokončen epistemološki prelom z zastarelo mehanicistično paradigmo? Zakaj čakamo že več kot stoletje na te tektonske premike, ki bi najprej poleg vseh drugih znanstvenih disciplin kasneje preobrazili še celotno družbo? Da sploh ne govorimo o etičnih dilemah glede tega, v kakšni meri oz. ali sploh, toliko opevani »napredek« v okviru kartezično-newtonske paradigme, služi koristim celotnega človeštva. Kaj, če je ta spodleteli epistemološki preobrat medicine, ekonomije in drugih znanosti pravi razlog za porajanje novih in novih teorij zarote? Kaj, če se nam Rene Descartes še po skoraj 400 letih smeje iz groba, ker ne premoremo kvalitativno drugačne refleksije sebe in sveta okoli nas od tiste, ki je preokupirala njega samega? In končno, od kod mehanicistični »normalni« znanosti pravica, da že sam izraz »teorije zarote« uporablja v slabšalnem, pejorativnem pomenu? Kaj ni bila nekoč tudi sama, ko se je ločevala od religije, v istem položaju? Mogoče bi si res lahko sedanjo ambivalentno situacijo, ko mehanicistična znanost hkrati zavrača in nehote producira teorije zarote, naslikali s skorajda tragikomično prispodobo slepca, ki nosi hromega. Prvi je zaslepljen zaradi mehanicistične indoktrinacije, drugi sicer vidi še tisto, kar ne obstaja, a s svojo nebogljeno epistemologijo ne pride daleč. No, v tem trenutku nam ne more biti do smeha. Morda pa se bodo nekoč muzali naši vnuki…