Vse kaže, da so teorije zarote stalnica človeške civilizacije. O tem pričajo primeri že od antike naprej, znano je, da so se te razširile o požigu Rima, čeprav je bil cesar Neron tedaj nekje drugje in je celo organiziral pomoč, brž ko se je vrnil v mesto. Nekatere so izredno trdožive, vztrajajo ali se celo še bolj razvijejo mnogo kasneje. Tako je iz 60. let prejšnjega stoletja znana teorija zarote o umoru predsednika Kennedyja, po kateri bi naj, kljub nespornim uradnim dokazom, obstajala organizirana mreža storilcev. Najbolj pa so pri tem osupljivi rezultati večkratnih Gallupovih merjenj javnega mnenja, kjer je takoj po umoru v zaroto verjela dobra polovica Američanov, potem pa se je odstotek zlagoma povečeval do leta 1975, ko je bilo takih že 81%. Po rahlem upadu se je malodane ista vrednost ponovno pojavila po letu 2000. Šele okoli l. 2010 beležimo znatnejši padec, čeprav je po mnogih dodatnih javno objavljenih dokazih še zmeraj več kot 60% prepričanih v nasprotno.
Psihologa van Prooijen in Douglasova zato menita, da teorije zarote lahko postanejo nekakšne koherentne zgodovinske naracije, ki se prenašajo od generacije do generacije, čeprav ni na razpolago nobenih oprijemljivih dokazov. Tisto, kar se enkrat prične kot psihološki odziv spoprijemanja z neko stresno situacijo, lahko postane del naših zgodovinskih predstav. Podrobnejša analiza pokaže, da teorije zarote niso pravzaprav nič drugega, kot poenostavljeni odgovori na vprašanja, ki se porajajo ob določenih kriznih situacijah, so torej reakcija na občutja anksioznosti, negotovosti in pomanjkanja kontrole. Njun zaključek se navezuje na Popperjevo trditev, da sam potek zgodovine determinira peščica vplivnih posameznikov in skupin. Pomembno vprašanje, ki se ob tem poraja je, ali se teorije zarote s časom spreminjajo? Jih je danes več, kot jih je bilo nekoč? Ali ravno obratno? Občudovanja vredno izredno intenzivno raziskovalno delo sta opravila Uscinski in Parent, seveda s timom usposobljenih sodelavcev, ko sta vsebinsko analizirala več kot 100.000 pisem, ko so jih ameriški državljani v dolgem obdobju od 1890 in 2010, poslali dvema časopisnima hišama, New York Timesu in Chicago Tribune. Čeprav se je vsebina teh teorij v tem obdobju znatno spreminjala, pa se sam obseg ni kaj prida povečal.
Okvirna definicija izhaja iz predpostavke, da gre za tajne načrte ali spletke, skrite pred očmi javnosti, z namenom doseganja nekega zlonamernega cilja: zlorabe politične oblasti ali ekonomske moči, kršenja temeljnih državljanskih pravic ali spodkopavanja temeljnih institucij. Tukaj akterji ne pripadajo nekim običajnim kriminalnim združbam, kot so npr. roparji, ampak gre za družbene odločevalce z veliko socialno močjo in vplivom.
Prvi znanstveni poskusi razumevanja teorij zarot
Proučevanje teorij zarot na družbo in posameznika v njej je bila sprva domena zgodovine, filozofije in sociologije. Kot pionirja na tem področju najpogosteje navajajo slavnega ameriškega zgodovinarja in javnega intelektualca Richarda Hofstadterja, ki je videl v paranoji, katero sicer ne pojmuje kot psihopatoški fenomen, temveč bolj ko ne normalno stanje duha, tisto značilno lastnost ameriške politike, frustriranega nacionalizma, celo fašizma. Pri tem je treba vedeti, da ta ni omejena izključno na ekstremno desnico. Za paranojo bi naj bila tipična sumničavost, zarotniške fantazije, močno pretiravanje, v političnem diskurzu pa sugestije o obstoju obširne, zahrbtne mednarodne zarotniške mreže, katera zoper celotno nacijo kuje najbolj podle načrte. Ameriška zgodovina je polna takšnih primerov: od protimasonskih in protikatoliških gibanj 19. stoletja do povojnega makartizma. Sodobni konspirološki stil je notranje zelo konsistenten, temelji na marljivem zbiranju, selekciji in sintezi informacij, ki nudijo »neizpodbitne dokaze« o njegovi kredibilnosti. Bistveno pa je to, da na določeni kritični točki izostane adekvatno vzročno-posledično sklepanje, namesto tega smo priče nenadnemu preskoku v imaginaciji, vse do fantastičnih zaključkov. Ne moremo se izogniti vtisu, da služi takšna dovršena predpriprava le argumentaciji za zamenjavo, kot pravi Hofstadter, »nespornosti z neverjetnostjo«. Avtor sklene, da pospešuje paranoidni stil v politiki konfrontacija diametralno nasprotnih, nepomirljivih ideoloških interesov, katerih se ne da usklajevati skozi normalne procese pogajanj in kompromisov.
Nedolgo zatem zaobjame filozof Karl Popper samo bistvo tega fenomena s človeku imanentno težnjo po pripisovanju intencionalnih aktivnosti kot vzroka določenim posledicam. Tu ni prostora za predvidevanje nenamernih, slučajnih dejavnikov. Pravi, da »človekov duh protestira proti kaosu«, odtod iskanje pomena v nejasnih okoliščinah. Tezo o pripisovanju intencionalnosti nečemu tujemu, neki manjšini, ki ne pripada naši skupnosti, nadalje razvija tudi starosta socialne psihologije Serge Moscovici, ko iz nje izpelje še sklep o diaboličnih močeh, ki bi jih naj te zunanje skupine ali posamezniki posedovali. Na konspirološko mentaliteto gleda kot na obliko dogmatizma, ki povzroča ostro družbeno polarizacijo zaradi nepomirljivega nasprotja med postuliranim dobrim in zlim. Nič ni nemogoče, nobena logična kontradikcija, niti takšna ali drugačna dejstva nimajo teže.
Med pionirje na tem področju velja šteti še sociologa Teda Goertzela, ki je svoje metodološke prijeme zastavil sila preprosto: najprej je izbral deset dobro poznanih zarotniških razlag, jih preizkusil na vzorcu nekaj sto po naključju izbranih respondentov z metodo telefonske ankete, ob tem pa apliciral še nekaj trditev iz predhodno znane skale anomije in tiste o medosebnem zaupanju. Kljub temu so nekateri njegovi izsledki pomenljivi in držijo še danes – predvsem ta, da imamo pri teorijah zarote opraviti z generalizirano težnjo oz. z monološkim sistemom prepričanj, kar pomeni, da posamezniki, ki verjamejo eni takšni teoriji, bodo zelo verjetno verjeli še drugim podobnim teorijam. Tako ena razlaga služi kot dokaz za drugo, vsaka nekongruentna informacija pa se zavrže. Tudi občutja anomije (odtujenost in nezadovoljstvo z etabliranimi institucijami) ter manjše medosebno zaupanje, sta še danes upoštevanja vredna prediktorja konspiroloških stališč. Teh je največ opaziti v manjšinskih skupnostih. Razen tega avtor napotuje še na spregledane teze nekaterih drugih raziskovalcev izpred desetletij, ki so predvidevali povezanost teh teorij s pojavi antisemitizma ter avtoritarnosti, torej ideološkimi konstrukti.
Aktualni trendi v psihologiji pri pojasnjevanju teorij zarot
A šele od sredine 90. let naprej so tovrstna pionirska prizadevanja spodbudila pozornost širše psihološke srenje, da je najprej precej stihijsko, nato pa mnogo bolj sistematično in z dodelanim metodološkim arzenalom, razširila védenje o tem predmetu. Prav v zadnjih nekaj letih smo priče pravi eksploziji intenzivnega preverjanja, zahvaljujoč tudi (ali predvsem) izzivom, ki jih postavlja pandemija virusa COVID-19 pred človeštvo.
Ker smo bili predvsem v zadnjem desetletju priče kopičenju nepregledne množice empiričnih spoznanj z vseh koncev sveta in ko kronično primanjkuje integrirani uvid v problematiko porajanja teorij zarot, ki bi zagotovil kolikor toliko spodoben epistemološki okvir, je več kot dobrodošla iniciativa dveh avstrijskih raziskovalcev, Goreisa in Voracka, ko sta se leta 2019 lotila prve vseobsežne meta-analize relevantnih psiholoških raziskav s tega področja. V nabor sta vključila kar 96 raziskav, od katerih jih je bilo več kot polovica objavljenih med leti 2015 in 2018. Ugotovitve so bile naslednje: na splošno obstajata dve smeri psihološkega raziskovanja, klinično-psihološka in socio-politična. Pri prvi gledajo avtorji na teorije zarote kot na simptom osebnostnih motenj, predvsem kot paranojo, paranoidno ideacijo in shizotipijo. Zadnji dve sta precej podobni, združuje ju magično mišljenje, sumničavost, nenavadna in čudaška prepričanja. Nadalje, pomemben raziskovalni predmet je osebnostna struktura, pa še dinamika, torej emocionalna stanja. Kot pomembne prediktorje zarotniških razlag navajajo narcisizem, strah in anksioznost, občutek pomanjkanja kontrole nad situacijo. Prav slednje je med poglavitnimi razlogi vznika takih teorij, ker je tolmačenje pomembnih zunanjih dogajanj in s tem dojemanja smisla bivanja v svetu, onemogočeno. Zanimivo pa je, da novejša dognanja kažejo na odsotnost signifikantnih zvez med temi razlagami in osebnostnimi lastnostmi, razširjenimi v splošni populaciji (npr. takimi, ki jih meri vprašalnik Big Five). Več avtorjev opisuje še vlogo parapsiholoških fenomenov, kot recimo psihokineze, ekstrasenzorne percepcije itd., pa vraževerja in celo religioznih prepričanj, kot nasprotnim principom objektivnega znanstvenega sklepanja. Po drugi strani ne moremo mimo socialnih in političnih dejavnikov, ki sooblikujejo tovrstne teorije. Poudarek je na negativnih stališčih do etabliranih avtoritet, političnem cinizmu in prej omenjeni anomiji. Glede ideoloških variabel izstopata orientacija k socialni dominantnosti (SDO) in desničarska avtoritarnost (RWA), prav tako politični ekstremizem obeh ideoloških polov.
Potem pa je že v lanskem letu mednarodna skupina kar enajstih raziskovalcev objavila obsežno sistematično poročilo o izvorih in posledicah specifičnih konspiroloških prepričanjih o COVID-19. Sintezo teh spoznanj so pridobili iz kar 85 študij, pri čemer so po eni strani kot najverjetnejše izvore analizirali individualne razlike, osebnostne poteze, demografske variable, stališča, kognitivne stile, skupinsko identiteto, zaupanje v medije, uporabo socialnih medijev ter po drugi strani specifične oblike vedenja (protektivno, nase osredotočeno, nevarno) in negativne družbene posledice (diskriminacija, nasilje). Na tem mestu nas bodo najbolj zanimala prevladujoča spoznanja o vzrokih za nasprotovanje znanstvenim dokazom o obstoju tega virusa. Nedvomno so percepcija ogroženosti (tako pred infekcijo, kot pred posledicami), pa pomanjkanje avtonomije in agentnosti (samopotrjevanja, odločnosti) ter ponovno osebne kontrole, tisti odločilni dejavniki, ki sprožijo razvoj zarotniških idej. Ko govorimo o epistemičnih motivih, ne moremo mimo psevdoznanstvenih prepričanj o cepljenju, celo paranormalnih fenomenih (npr. verovanju v duhove, magične moči, spiritualnost) in težnji k povezovanju nesporno nepovezanih pojavov, torej pretežno intuitivnih spoznavnih pristopih, kateri nasprotujejo analitičnemu uvidu. Ostale kognitivne pristranosti so več kot očitne, tako npr. prehitro zaključevanje na osnovi pomanjkljivih informacij, ali trdovratno oklepanje lastnega, čeprav napačnega mnenja. Gre za tisto, kar je Russell Hardin (2002) poimenoval »invalidna epistemologija« v smislu skromnega poznavanja neke problematike, pa še to je bolj ko ne napačno. Vsekakor je nezaupanje v uradno znanost v sami srži teh prepričanj. Ugotovili so, da se v deželah, kjer prevladuje skepsa do znanosti, tudi težje izvajajo preventivni ukrepi (npr. vzdrževanje fizične distance). Teorije zarote se lažje širijo v državah, kjer gre za zaupanje v populistične vlade (npr. Brazilija, Velika Britanija, ZDA), pa tudi v tistih, kjer gre za nezaupanje v demokratične vlade (npr. Finska, Nova Zelandija). Pri osebnostnih potezah raziskovalci poudarjajo poteze t.i. »temne tetrade« (makiavelizma, narcisizma, psihopatije, sadizma), ki vzbujajo nezaupanje do drugih, čudaška prepričanja in celo blodnje. Slednje pri teorijah zarote o COVID-19 povzročajo psevdoznanstvene protektivne prakse, npr. konzumiranje koloidnega srebra. Po drugi strani impulzivnost in pretirana težnja k sprejemanju rizika prispevata k vedenju, ki ne zmanjšuje eksponiranosti za okužbo.
Klinično-psihološke razlage o teorijah zarote
Ker se je napovedovanje konspiroloških prepričanj izjalovilo na podlagi običajnih, normalnih osebnostnih potez, razširjenih v splošni populaciji, zmeraj več avtorjev posega po prediktorjih, ki jih lahko imamo za subklinične, kar predstavlja nekaj vmesnega med pravimi duševnimi motnjami oz. boleznimi in normalnimi lastnostmi. Taki primeri so recimo koncepti »temne triade« in »temne tetrade«, o katerih je bilo govora v prejšnjem članku ali pa shizotipija, ki je domnevno povezana s pravo shizofrenijo.
Nekatere predhodne raziskave so potrdile domnevo, da sta makiavelizem in psihopatija tisti komponenti »temne triade«, ki še posebej uspešno napovedujeta obstoj zarotniških prepričanj. Ameriški psiholog Cameron Kay se je želel prepričati, ali lahko tudi v razširjenem naboru lastnosti iz »temne tetrade« (makiavelizem, narcisizem, psihopatija, sadizem), vsako je namreč še dodatno razčlenil na podkategorije, najdemo dodatne prediktorje konspiroloških idej o pandemiji virusa COVID-19, ki rezultirajo z nespoštovanjem priporočenih ukrepov (npr. nošenje mask, upoštevanje fizične distance), kakor tudi v odporu do cepljenja. Najprej se je izkazalo, da poskusne osebe z višjim nivojem makiavelizma tudi bolj pristajajo na teorije zarote o COVID-19, a to velja le za makiavelistični svetovni nazor kot tak, torej za splošno nezaupanje in cinizem, ne pa tudi za konkretne manipulativne taktike. Pri lastnosti psihopatije dobro napovedujeta zarotniške ideje še specifični subkategoriji antisocialnosti in egocentrizma, ne pa tudi brezčutnosti. Pomemben je še sadizem, narcisizem pa ne.
Avtor je naknadno opravil še dve študiji. V prvi je poleg merjenja teh štirih osnovnih dimenzij »temne tetrade«, predvidel še pet mediacijskih variabel, torej nekih drugih karakteristik, ki bi teoretično posredovale in izkazale signifikantno korelacijo med dimenzijami »temne tetrade« in zarotniško ideacijo. Ti mediatorji bi lahko bili naslednji: čudaška prepričanja, fatalizem, pomanjkanje zaupanja, težnja po kontroli in potreba po edinstvenosti. Rezultati indicirajo na to, da se konspirološke teorije razvijejo le s pomočjo določenih specifičnih aspektov posameznih dimenzij »temne tetrade« (svetovni nazor pri makiavelizmu, voditeljstvo/avtoritativnost in upravičenost/izkoriščanje pri narcisizmu, egocentričnost in antisocialnost pri psihopatiji, fizična, verbalna in posredna oblika sadizma), s posredovanjem drugih pa ne. Še več kot to: v konspirološke teorije so posamezniki verjeli zaradi nekih skupnih razlogov, torej ravno učinka mediatorjev (kot signifikantni so se izkazali prvi trije prej našteti) in kateri šele omogočijo pomemben učinek različnih dimenzij »temne tetrade« na zarotniška prepričanja. Ampak, kaj predstavljajo ti skrivnostni mediatorji, ta čudaška prepričanja, fatalizem in nezaupanje? Kay domneva, da je v ozadju faktor sprejemljivosti oz. prijetnosti, ki ga meri recimo vprašalnik »Big Five«. Za posameznike iz »temne tetrade« upravičeno domnevamo, da imajo znižano raven te osebnostne lastnosti.
Pri drugi študiji pa se je Kay ukvarjal izključno z narcisizmom, kot eno od konstituant »temne triade« oz. »tetrade«. Njegov interes so narekovala dokaj kontradiktorna spoznanja nedavnih prispevkov, tudi njegovih lastnih, in nenazadnje raziskovalno preferiranje »grandioznega« narcisizma pred »ranljivim«. Prvi tip narcisizma označuje pretirana samozavest, občutek lastne veličine in superiornosti nad drugimi. Drugi tip narcisizma je po eni strani prvemu podoben glede brezčutnosti, arogance in zahtev po posebnih pravicah oz. statusu, po drugi strani pa se bistveno od njega oddaljuje v občutjih negotovosti, sramu in samozavedanja. Avtor je ravno tako, kot prej operiral še s teoretično relevantnimi mediatorji, tokrat je vključil blodnjave ideje, paranojo, občutja edinstvenosti in potrebo po kontroli. Izsledki indicirajo na pomembnost blodenj, ki povezujejo obe vrsti narcisizma s teorijami zarote. Je pa opazna pomenljiva razlika drugje: »ranljivi« narcisi podležejo takim teorijam predvsem zaradi paranoičnosti, »grandiozni« pa zaradi občutka lastne edinstvenosti.
Ideološke (socio-politične) razlage za nastajanje teorij zarot
Poleg referenčnega okvirja klinično-psihološkega raziskovanja teorij zarot, ki ga je zastavil že Hofstadter, in njene najnovejše različice o pandemiji COVID-19, obstaja kot smo videli, tudi socio-politični okvir. Od ideoloških variabel, ki nas bodo v nadaljevanju najbolj zanimale, sta zagotovo desničarska avtoritarnost (RWA) in socialna dominantnost (SDO), pa tudi konservativizem kot svetovni nazor nasploh. Resnici na ljubo je treba povedati, da v znanstveni skupnosti, ki raziskuje psihološko podstat konspiroloških idej, še danes primanjkuje konsenza o trdnih teoretičnih podlagah, prizadevanjem za oblikovanje paradigme še ni videti konca. Ravno zaradi tega so prizadevanja nekaterih avtorjev, da veliko število empiričnih dognanj o zarotniški ideaciji naslonijo na prejšnje, dobro verificirane teorije, toliko bolj dragocena.
Da sta morda avtoritarnost (RWA) in konspirološka miselnost nekako povezana, je zaslutiti že iz zgodnjih psihodinamičnih razlag. Spomniti se velja na Frommovo razumevanje avtoritarnega, sadomazohističnega karakterja, katerega najočitnejši dinamizem je prav projekcija lastnih nesprejemljivih nezavednih nagonskih vzgibov navzven. Zato ni naključje, da so ravno v obrambnem mehanizmu projekcije, tako značilnem za paranojo, številni avtorji uzrli bistvo konspirološke ideacije. Še bolj eksplicitno se to pokaže v klasičnem delu Adorna in sodelavcev Avtoritarna osebnost, kjer najdemo med devetimi osebnostnimi dimenzijami, ki jo tvorijo, ponovno projekcijo. Tipična postavka te subskale se recimo glasi: »Večina ljudi se ne zaveda, kako zelo naša življenja kontrolirajo zarote, ustvarjene na skrivnih mestih«. Mnogo kasneje je Imhoff opozoril na usodno teoretsko zmoto, ki izhaja iz splošno sprejetega konsenza znanstvene skupnosti o fenomenu »desničarske« avtoritarnosti (RWA). Po Altemeyerju jo namreč konstituira le troje lastnosti: submisivnost, dominantnost in konvencionalnost. Vse ostale, med njimi seveda tudi projektivnost, pa so izostale. Ta manko danes ne omogoča več razumevanja aktualnega političnega dogajanja, recimo vznika skrajno nacionalistične, desničarske retorike, ki vzpostavlja subverzivno subkulturo anti-establishmenta.
Pojem »konspirološke miselnosti« si izposoja tudi Imhoff, ko pravi, da gre za posplošeno stališče o tem, da imajo neke zle zarotniške skupine usodo sveta v svojih rokah. Avtor je v empiričnih študijah pokazal, da je konspirološka miselnost povezana tudi z antisemitizmom (r = 0,52) in s t.i. »personaliziranim« (posebej prilagojenim) antikapitalizmom (r = 0,56), razen tega odraža posplošeno nezaupanje do socialno vplivnih skupin. Takšna koncepcija je v očitnem nasprotju z uveljavljenima konceptoma RWA in SDO, saj tukaj grožnjo predstavljajo vplivne socialne skupine, pri slednjih dveh pa gre za ogroženost, ki jo vzbujajo skupine z nižjo socialno močjo. Zdi se, da imamo vendarle opravka s komplementarnim teoretičnim konstruktom. Vendar razlage za porajanje te konspirološke miselnosti ni mogoče najti v motivaciji po simplificiranju kompleksnega razvoja dogodkov v zunanjem svetu, saj nenazadnje izrazitih potreb po kognitivnem zaključevanju (Kruglanski), torej vzgibov po iskanju enostavnih in dokončnih odgovorov, ni veliko. Namesto tega avtor kot primarni antecedens predlaga pomanjkanje kontrole nad dogodki, na katere ni mogoče vplivati.
Drugače je razmišljala poljska psihologinja Grzesiak-Feldmanova. V nekaj zapovrstnih lastnih študijah in prispevkih drugih avtorjev (Altemeyer, Abalakina-Paap, Korzeniowski itd.) se je dokopala do spoznanj, ki nasprotujejo Imhoffovim. Na zarotniško miselnost, ki ima po njenem mnenju dva obraza (glede posameznih dogodkov in glede socialnih skupin, stereotipov) namreč ni mogoče gledati kot na poseben konstrukt, ki se glede etiologije razlikuje od ostalih politično-ideoloških variabel (RWA, SDO), ampak z vidika vzročno-posledičnih odnosov. Avtorica v prvi študiji zaključuje, da je RWA daleč najmočnejši prediktor konspiroloških idej, tako posameznih glede posamičnih dogodkov, kot socialnih skupin (stereotipov), v drugi pa nekoliko drugače, da namreč lahko RWA pripišemo le povezanost z dogodki, medtem ko se SDO kot mera intergrupnih relacij nanaša samo na zarotniške stereotipe.
Naslednji, teoretsko razširjen pristop pa temelji na Duckittovem dualnem modelu ideologije in predsodkov. Wilson in Rose (2014) sta pri razjasnjevanju vloge paranoje pri kreiranju konspirološke ideacije uporabila ta dobro znan in preizkušen model, ki danes postaja že skoraj standard na področju politične psihologije. Najprej se je na štirih študentskih vzorcih potrdila pričakovana, a vendarle samo zmerna povezanost med paranojo in konspirološkimi prepričanji. V dodatnem vzorcu pa sta najtesnejšo asociacijo s slednjimi izkazala dva psihopatološka indikatorja: grandiozna in paranoidna prepričanja (r = 0,40; r = 0,34). Pri tem je bilo najbolj presenetljivo to, da sta ravno oba precej korelirala z RWA in SDO (0,30 < r < 0,44). To pomeni, da bolj kot so posamezniki socialno dominantni in avtoritarni, več paranoidnih in grandioznih idej izražajo. Poleg preganjavice se obenem pri njih pojavljajo še veličinska občutja, domišljanje, da so nekaj posebnega. Ampak, kako se povezujejo ta politično-ideološka stališča s psihopatologijo in zarotniškimi idejami? Na to vprašanje si je doslej prizadevalo odgovoriti bolj malo raziskovalcev. Avtorja sta z modeliranjem strukturnih enačb skušala raziskati odnose med temi spremenljivkami. Paranoidna prepričanja so se izkazala za uspešne prediktorje samo SDO in pripadajočega kompetitivnega svetovnega nazora, ne pa tudi RWA. To je popolnoma skladno s spoznanji drugih avtorjev, ki povezujejo SDO s »temno triado« oz. »temno tetrado« (kamor seveda spada tudi subdimenzija paranoje).
Šele nedavno je večja skupina britanskih raziskovalcev (Hartman et al., 2021) objavila študijo, v kateri so na vzorcu več kot tisoč respondentov opazovali, kako se ideološke dispozicije in druge variable povezujejo z različnimi vrstami konspiroloških teorij o izvoru COVID-19. Te različice so bile naslednje: 1) virus izvira iz tržnice z mesom v Wuhanu na Kitajskem, 2) virus je bil razvit v posebnem laboratoriju v Wuhanu, 3) virus povzroča omrežje 5G. Zaključki te študije kažejo na to, da so nekatere spremenljivke tesno povezane s konspirološkimi teorijami o COVID-19, vendar na različne načine. Tako je recimo prepričanje o namerni laboratorijski produkciji močno povezano z RWA, SDO in splošno zarotniško ideacijo, pa z manj zanesljivimi občili, z nezaupanjem v znanost in anksioznostjo glede pandemije. Prepričanje o učinku tehnologije 5G se ponovno tesno povezuje s SDO in nezaupanjem v znanost, a manj z zarotniško ideacijo in informacijami iz socialnih omrežij, zanimivo pa negativno z RWA. In končno, prepričanje o izvoru virusa iz mesne tržnice se nanaša na netolerantnost do negotovosti, etnocentričnost, anksioznost zaradi epidemije, presenetljivo pa je z nezaupanjem do znanosti negativno povezano.
In končno, ameriški psiholog John Jost je z nekaterimi sodelavci ponovno pred kratkim raziskal vpliv »levo – desne« politične orientacije na razvoj konspiroloških stališč, problematike torej, ki je vse dotlej ostajala nezadostno pojasnjena. V številnih starejših študijah so namreč avtorji (npr. van Prooijen, Imhoff, McClosky in Chong) navajali, da se ta stališča enakomerno izoblikujejo na obeh političnih ekstremih. Tako bi naj oboji, zapriseženi »levičarji« in »desničarji«, ki pripadajo različnim radikalnim politično-strankarskim formacijam, v večji meri verjeli tem teorijam, kot tisti s sredine ideološkega kontinuuma. Novejša spoznanja pa ravno nasprotno bolj pritrjujejo hipotezi, da so konservativci že zaradi čisto motivacijskih razlogov, predvsem potreb po varnosti in gotovosti, kar nato rezultira z odporom do sprememb in zagovarjanjem družbene neenakosti, bolj predisponirani tudi k sprejemanju takšnih teorij. V nasprotju s splošno sprejetim mnenjem so recimo odkrili, da je med njimi več nasprotnikov cepljenja, kot med politično bolj liberalnimi. Prav tako so bolj nagnjeni še k intuitivnemu razmišljanju, kar je spet tesno povezano s sprejemanjem zarotniških idej. Jost in sodelavci so se verifikacije te »asimetrične« hipoteze lotili velikopotezno; v štirih obsežnih raziskavah s skupno več kot 5000 odraslih oseb iz ZDA, so proučevali relacije med dovzetnostjo za politično ideologijo, opredeljeno na simbolični in operativni ravni, ter konspirološkimi prepričanji na splošno. Dobljeni rezultati tej tezi nedvoumno pritrjujejo, saj konservativci ne le da bolj sprejemajo specifične konspirološke ideje, ampak tudi splošni konspirološki nazor kot tak. Najvažnejša zaključka te obsežne študije sta dva: prvič, da je zveza med političnim konservativizmom in konspirološkimi idejami linearna, pozitivna, robustna (r = 0,27) in drugič, da vzročno-posledično konstelacijo posredujeta dva neodvisna dejavnika, najbolj nezaupanje v ameriško administracijo in v manjši meri paranoidne ideje.
V politični psihologiji je že kar nekaj časa upoštevana Jostova teorija o političnem konservativizmu kot motivirani socialni kogniciji. Sklepati je mogoče, da če konservativnost res pogojuje epistemične, eksistenčne in relacijske potrebe, potem lahko o takšnih motivacijskih temeljih govorimo tudi pri teorijah zarot. Brez epistemičnih (spoznavnih) motivov ne bi bilo stabilnega, konsistentnega razumevanja zunanjega sveta in prepoznavanja pomena, kar je še kako res tudi v primeru kontradikcij, na podlagi katerih vznikajo zarotniške ideje. S temi razlagami posamezniki obranijo svoja prepričanja pred negotovostmi zunanjega sveta. Zarotniške teorije bodo izpolnile določene epistemične motive na račun drugih, recimo takrat, ko razblinijo negotovost, so pa zato manj točne. Videli smo, da jih ne spodbuja analitično razmišljanje, niti višja stopnja izobrazbe. Iskanje kavzalnih razlag pa ni nujna osnova le epistemičnim motivom, temveč tudi eksistenčnim. Doživljanje občutka varnosti in tolikokrat prej poudarjeno zagotavljanje kontrole nad okoljem sta primera takšne motivacije. Posamezniki naj bi posegali po teh teorijah zaradi kompenzacijske zadovoljitve in sicer takrat, ko umanjka realitetna kontrola nad dogodki. Konspirološke ideje zagotovijo nadomestek, kar povzroča občutja večje varnosti ali obvladovanja situacije, recimo v primeru zavračanja neke uradne razlage ali strokovnega mnenja. Tretjo vrsto motivov predstavljajo socialni motivi, tisti po pripadnosti in konstruiranju skupne »realnosti«, obenem z ohranjanjem pozitivne samopodobe ter pozitivnega vrednotenja lastne, referenčne skupine. Na ta način se občutek krivde in obtoževanje za lastne pomanjkljivosti pripiše drugim, kar je še najbolj očitno pri skupinah z objektivno nižjim socialnim statusom, ki prej sprejmejo teorije zarote. Verjetno slednje niso le simptom, temveč prav tako vzrok občutjem odtujenosti in anomije. Znano je, da konspirološke ideje razgrajujejo zaupanje v vlado in njene institucije, četudi se nanje sploh ne nanašajo, kakor tudi v politiko nasploh in celo znanost. Posledica tega je rapidna erozija socialnega kapitala. Negativni učinki na celotno družbo so torej več kot očitni.
Kaj pravi evolucijska psihologija?
Pri proučevanju vzrokov, posledic in mehanizmov porajanja konspiroloških idej se je težko znebiti občutka, da sta najbolj razširjena pristopa, klinično-psihološki in socio-politični (ideološki), katera sta doslej uokvirjala našo razpravo, vendarle epistemološko omejena. Kaj pa pravi evolucijska psihologija? Morda ne bo odveč preveriti propozicij, ki so se nabrale tekom zadnjih dveh desetletij, pri čemer nizozemska psihologa van Prooijen in van Vugt ponujata dvoje alternativnih hipotez. Po prvi so teorije zarote samo spremljajoči stranski produkti ali epifenomeni nekih drugih, pravih adaptacijskih procesov. Po drugi predpostavki pa gre za realne adaptacijske mehanizme, za funkcionalne odgovore na vprašanja reprodukcije in preživetja, kateri se razvijajo skozi naravno selekcijo.
Ena glavnih evolucijskih pridobitev človeške vrste je zagotovo percepcija značilnih vzorcev v okolju, saj je prepoznavanje resničnih vzročno-posledičnih odnosov med raznovrstnimi dražljaji naravnost življenjskega pomena. Tako bi ravno iluzorna zaznava neke urejenosti, tipičnega vzorca, katera spremlja vsako teorijo zarote, lahko osmišljala sicer kaotične socialne dinamizme. Drug tak stranski produkt bi lahko bila t.i. agentna detekcija, to je kapaciteta za prepoznavanje motivov in intencij, ki vodijo aktivnosti drugih oseb. Ta je tesno povezana s teorijo uma (theory of mind), torej razumevanjem drugih na takšen način, da jim pripisujemo neka mentalna stanja. Čeprav je namen takšne prepoznave regulacija socialnega življenja v skupnosti (kooperacija, empatija, skupne norme), pa se ta vendarle pojavlja tudi takrat, kadar ne obstajajo razlogi zanjo. Nadalje, evolucija sama narekuje, da kot vrsta razvijemo takšen sistem prepoznavanja življenjsko nevarnih dražljajev in situacij, ki omogoča preživetje. Najprej je tu funkcionalno obnašanje, ki se izogiba nevarnim patogenom, potem pa še samozaščitni sistem pred ogrožanjem fizične integritete. Zaradi takega opozorilnega sistema je povsem možno, da so konspirološke ideje zgolj epifenomen. Komplementaren temu sistemu upravljanja z grožnjo (threat-management system) je še zadnji evolucijski mehanizem, t.j. detekcija zavezništva (alliance-detection system), katerega osnovni namen je prejšnjemu nasproten, ker gre za prepoznavanje možnih koalicij in vzajemno sodelujočih posameznikov. Če ta zataji, se vzpostavijo pogoji za oblikovanje teorij zarote.
Našteti razlogi za tezo o teorijah zarote kot stranskem učinku pravih adaptacijskih procesov, vsebujejo bistveno pomanjkljivost: če bi to res držalo, potem zarot v pravem pomenu besede sploh ne bi bilo ali pa ne bi predstavljale omembe vrednega selekcijskega pritiska! Vendar zgodovina neizpodbitno dokazuje, da zarote in skupine, ki jih kujejo, obstajajo že od davne preteklosti. Zato si sedaj velja ogledati, kakšno argumentacijo ponuja alternativna teza o teorijah zarote kot o adaptivni funkciji. Zaslutimo lahko, da so naši davni predniki razvijali tovrstne predstave zaradi izogibanja življenjsko nevarnim situacijam. Pri tem rezoniranju lahko pomaga Neubergova teorija obvladovanja napak (error-management theory), ki je razvidna iz spodnje slike:
Slika 1: teorija obvladovanja napak v kontekstu teorij zarote (Vir: van Prooijen, J.W., van Vugt, M. Conspiracy Theories: Evolved Functions and Psychological Mechanisms, 2018)
Po tem sklepanju neprepoznavanje nevarnosti zarote (ogrožujočih koalicij) lahko ogrozi celo življenje, nasprotno pa pretirana občutljivost ne privede do usodnega izida (ampak kvečjemu do čudaškega obnašanja). In nenazadnje, prej omenjeni psihološki procesi, ki delujejo v ozadju konspiroloških teorij (zaznavanje vzorcev, agentna detekcija, spopadanje z grožnjami, detekcija zavezništva), služijo opozarjanju na potencialno ogrožujoče situacije in koalicije ter tako služijo realni adaptivni funkciji, zato ne morejo biti zgolj postranskega značaja. Ključno pa je naslednje vprašanje: če so nekoč ti adaptacijski mehanizmi našim neolitskim prednikom omogočali golo preživetje, ali so prav tako nujno potrebni tudi v današnji, visoko tehnološko razviti civilizaciji, v demokratični družbi z urejenimi medsebojnimi razmerji? Še posebej, ko spremljamo zaskrbljujoče aktualno dogajanje, ki razkriva njihove številne negativne posledice: nasprotovanje cepljenju, skepticizem glede podnebnih sprememb, politično radikalizacijo, številne intergrupne konflikte. Na to težavno vprašanje bomo skušali odgovoriti v naslednjem prispevku.