Uvod v temo
Nesporno se je strpnost danes razvila v eno najvitalnejših družbenih vrednot, brez katere si težko predstavljamo družbeno kohezijo in harmonično sobivanje med ljudmi. Z njo največkrat opisujemo pestro paleto naših ravnanj, predvsem pa spoštovanje in sprejemanje različnih mnenj, stališč in prepričanj ter sočutno ravnanje do tako ali drugače »drugačnih« pripadnikov družbe. V podstati pojma se zagotovo skriva reflektiran pogled na svet, da nas medsebojna različnost tako ali drugače bogati in ji moramo zato ponuditi prostore bivanja.
Če odmislimo njene praktične vidike v sodobni družbi, je koncept strpnosti dolga stoletja zavzemal pomemben prostor predvsem v filozofskih razpravah, kamor segajo njegove korenine. Že v antiki so klasične avtoritete starogrške filozofije, kot so Sokrat, Platon in Aristotel, gradile svoje razumevanje spoznavnih možnosti na prepričanju, da je za iskanje resnice potrebno strpno upoštevanje različnih mnenj, kjer nato po poti dialoga z drugimi in skozi spiralo dobre argumentacije iščemo končno resnico, vselej podano kot rezultanto pretresanja različnih argumentov in njihovega skrbnega tehtanja. Kasneje se je, najmanj v 16. stoletju, pojavila ideja verske strpnosti, s katero se je zagovarjalo takrat skrajno pomembno svobodo veroizpovedi. Še kasneje, predvsem v 18. stoletju, so filozofi razvili koncept politične strpnosti, kar je bila spet nekakšna aplikacija začetnega zasnutka zagovora strpnega sožitja različnih političnih prepričanj.
Danes je zanimanje za pojem strpnosti v družboslovju tako rekoč eksplodiralo in se obenem nanaša na najširši spekter družbenih in kulturnih razlik, med katerimi iščemo ravnovesje. Obenem vključuje tudi druge vidike, kot so spolna usmerjenost, rasna razlika in družbeni položaj. Toda kar je zares ključnega pri javni obravnavi, je prav njena osnovna naperjenost v sprejemanje različnosti, in to v perspektivi bodisi idej, prepričanj, verovanj tudi takrat, ko jih ne delimo in se z njimi ne strinjamo. Vidikov njene pojmovnosti je veliko in o strpnosti lahko govorimo na mnogotere načine, na primer z razpravo o etičnih dilemah človeka in sveta, kot so na primer pravice in dolžnosti nas kot posameznikov. Lahko izpostavimo njihovo bolj sociološko in družboslovno relevantno perspektivo, kjer so pomemben gradnik medsebojnih odnosov in strukturacije družbenih razmerij, saj si z njo prizadevamo za več človekove svobode, enakosti, dostojanstva in končno tudi demokracije. Z družbenim razvojem, ko smo soočeni z vedno več večkulturnosti in njenimi posledicami, migracijami in z njimi povezano raznolikostjo prepričanj, vrednot in svetovnih nazorov, pa se zdi, da postaja ena vedno bolj nepogrešljivih vrednotnih orientacij in tudi zagat, ki ji svojo mejo riše predvsem njeno nasprotje: nestrpnost, diskriminacija, ksenofobija, rasizem, izključevanje, politični in verski ekstremizem, porast družbenega nasilja in podobno.
Razmišljati o strpnosti je težava že vse od tako imenovanega Popperjevega »paradoksa strpnosti«: mar strpnost do nestrpnih, ki si je ne želimo, na koncu ne pripelje do tega, da nestrpnost prevlada nad strpnostjo in nestrpni nad strpnimi? Večina se bo v današnji kompleksni družbi strinjala, da je nestrpnost negativen in škodljiv odnos. Ne želimo si kršitev človekovih pravic, diskriminacije in pregona drugače mislečih, ker ima vsak pravico živeti v skladu s svojimi prepričanji in vrednotami. Še manj hrepenimo po skupnosti, v kateri nastopajo konflikti in delitve in kjer je preveč sovraštva. Končno nestrpnost največkrat temelji na predsodkih in stereotipih glede posamičnih družbenih skupin, s čimer nujno zanika dejstva ali dokaze, kar skoraj vedno vodi v nepravično obravnavo, neenakost in diskriminacijo. Po eni strani nestrpnost gotovo pripelje v nasilje in konflikt, povzroča materialno in duševno škodo, je končno tudi življenjsko nevarna, po drugi omejuje odprtost za drugačna znanja in razumevanje svežih in drugačnih pogledov, kar lahko pripelje do omejevanja naših spoznanj in osebne rasti. Če kaj, je strpnost varovalka, da se po družbi ne bi razlezel virus sovraštva in izključevanja, ker si pač želimo ostati vključujoča in odprta družba. Kot pravi tokratna intervjuvanka Anna Elisabetta Galeotti, redna profesorica politične filozofije, je strpnost še vedno najboljše orodje, ki ga imamo za spopadanje z nesoglasji in neodobravanjem v zelo raznoliki družbi.
Vseh naštetih zelo heterogenih vprašanj in tudi področij, v katere se vedno bolj zarezuje problematika strpnosti in nestrpnosti, se na svež način, s paleto svetovno referenčnih avtoric in avtorjev in hkrati slovenskih premišljevalk in premišljevalcev, loteva tudi tematska številka Dialogov pred vami. Podpisana urednika si zato ponižno želiva, da bi bralstvo v strokovnih premislekih na naslednjih straneh revije Dialogi našlo kakšno novo spoznanje zase, s čimer bo osrednji motiv za njeno pripravo in nastanek tudi dosežen. Če nas kaj lahko dela strpne, je to zagotovo kvalitetno mišljenje o strpnosti.