The Century of the Self (2002)
Zapis po drugem delu dokumentarne serije »The Century of the Self«, Adama Curtisa
»Serija govori o tem, kako so ljudje na oblasti uporabili Freudove teorije z namenom, da bi v dobi množične demokracije nadzorovali nevarne ljudske množice.«
Adam Curtis
Serija »Stoletje jaza« (The Century of the Self, 2002) v štirih enournih delih skozi prizmo Freudove psihoanalize raziskuje vzpon potrošniške družbe v 20. stoletju. Triumf »jaza« je v 20. stoletju pomenil uveljavitev demokracije, v kateri je moč odločanja na videz prešla na ljudi. Gotovo je posledica tega dejstvo, da imajo ljudje danes občutek, da so stvari v njihovih rokah. Vendar, a je to res? »The Century of the Self« pripoveduje kontroverzno zgodbo o vzponu množične potrošniške družbe, o tem kako je bila ustvarjena in v čigavem interesu. V srcu te nove socialne zgodovine je Freudova dinastija. Sigmund Freud, kot oče psihoanalize, njegov nečak Edward Bernays, kot pionir odnosov z javnostjo (PR), Sigmundova hčerka Anna Freud in njegov vnuk, sodobni PR guru, Matthew Freud. Delo Sigmunda Freuda je spremenilo svet in način kako ga dojemamo. S tem ko je predstavil princip dostopanja do podzavesti, je Freud ponudil uporabno orodje za razumevanje skritih želja ljudi. Njegovo delo je služilo kot temelj sveta političnih »spin doktorjev«, oglaševalskih mogotcev in prepričanja, da je osnovni cilj bivanja sreča in zadovoljitev vseh naših želja.
Drugi del serije razkriva, kako so ljudje na oblasti v povojni Ameriki uporabili Freudove ideje o podzavesti za to, da so kontrolirali množice.
Politiki in načrtovalci družbe prihodnosti so verjeli Freudovi osnovni premisi, da so globoko v človeku skrite nevarne in neracionalne želje in strahovi. Bili so prepričani, da je sproščanje teh instinktov vodilo do barbarizma nacistične Nemčije. Da bi preprečili, da bi se kaj takšnega ponovilo, so želeli najti način, kako bi tega skritega sovražnika v človekovem umu lahko kontrolirali.
Hčerka Sigmunda Freuda, Anna Freud, in njegov nečak, Edward Bernays, sta ponudila strokovno podlago tovrstnemu iskanju. Ameriška oblast na čelu s svojimi kontraobveščevalnimi službami je na podlagi te filozofije razvila tehnike, s katerimi so upravljali in kontrolirali ameriško prebivalstvo. A to ni bila cinična vaja v manipulaciji. Ljudje na oblasti so verjeli, da je to edini način, na katerega lahko demokracija deluje. Vzpostaviti je potrebno stabilno družbo, ki bo zatrla divjega barbara, ki se skriva v jedru in pod površjem vsakega izmed nas.
Drugi del – Oblikovanje privolitve (The Engineering of Consent)
Anna Freud, hčerka Sigmunda Freuda
»Povejmo nekaj besed o sanjah. Vsi imamo misli, za katere nikoli nismo vedeli, da obstajajo. Preveč so neprijetne in v neskladju z našim odraslim jazom, da bi si jih zapomnili. Kljub temu pa pogosto moteče »bobnijo« pod površjem, kot lava v vulkanu. Sanje pa so kraljevska pot do teh misli. Kraljevska pot do podzavesti.«
To je zgodba o tem, kako so ideje Sigmunda Freuda o podzavesti, uporabili vodilni v povojni Ameriki, da bi tako poskušali nadzorovati množice. Politiki in načrtovalci so prišli do spoznanja, da je imel Freud prav, ko je predpostavil, da so globoko v vsakem posamezniku skrite nevarne in neracionalne želje ter strahovi. Prepričani so bili, da je sprostitev teh instinktov vodila v barbarstvo nacistične Nemčije. Da bi preprečili, da bi se to ponovilo, so se osredotočili na iskanje načina, ki bi omogočal nadzor nad tem skritim sovražnikom v človekovem umu. V središču zgodbe sta Freudova hčerka Anna in njegov nečak Edward Bernays, ki je iznašel profesionalne »stike z javnostjo«. Njune ideje so uporabljali vlada ZDA, korporacije in CIA, da so razvili tehnike, ki bi omogočale nadzor in upravljanje z mislimi Američanov. Vodilni so menili, da je edini način, ki omogoča demokracijo in stabilno družbo, zatiranje divjega barbarstva, ki tli pod površjem običajnega ameriškega življenja.
Zgodba se začne sredi divjih bojev druge svetovne vojne. Ko se je bojevanje stopnjevalo, se je ameriška vojska soočala z velikim številom živčnih zlomov v svojih četah. 94 odstotkov vseh vojakov evakuiranih iz boja, je bilo poslanih nazaj, ker so trpeli zaradi duševnih težav. V obupu se je vojska obrnila na nove ideje v psihoanalizi. Uporabili so skrite kamere, da so lahko naredili video posnetke poskusov.
To je bilo prvič, da se je kdorkoli tako posvečal čustvom in strahovom navadnih ljudi. V jedru eksperimenta je bilo nekaj begunskih psihoanalitikov iz osrednje Evrope. Sodelovali so z ameriškimi psihiatri, da bi vodili in sooblikovali projekt.
Martin Bergmann, psihoanalitik, uslužbenec vojske ZDA, 1943 – 1945
»Ko sem prvič prišel v Ameriko, sem delal v psihiatrični službi z vojaki in se trudil, da bi jih ponovno usposobil. Z vlakom sem potoval z vzhodne na zahodno obalo. Bil sem neznansko radoveden, kaj se dogaja v vsakem izmed tistih malih mest, mimo katerih se vozim z vlakom. Po nekaj letih v vojski sem natančno poznal dogajanje v vsakem izmed teh malih mest. Ker sem videl in spoznal tako veliko ljudi, ki so prihajali od tam. Razumel sem njihove želje, razočaranja in čustva. Bilo je kot da bi me nekdo povabil na privilegirano potovanje v notranjost duš Američanov.«
Psihoanalitiki so uporabili tehnike, ki jih je razvil Freud, da so paciente popeljali nazaj v njihovo preteklost. Prišli so do spoznanja, da živčni zlomi niso bili samo neposredna posledica bojev. Stres, ki so ga občutili v boju, je le sprožil stare spomine iz otroštva. To so bili spomini na njihova lastna nasilna čustva in želje, ki so jih potlačili, ker so bili preveč prestrašeni. Za psihoanalitike je bil to dokaz Freudove teorije, da so ljudje podzavestno pod vplivom primitivnih, iracionalnih sil.
Martin Bergmann, psihoanalitik, uslužbenec vojske ZDA, 1943 – 1945
»Druga svetovna vojna je bila izjemno pretresljiva izkušnja, ker sem odkril velikansko vlogo iracionalnega v življenju večine posameznikov. Lahko rečem, da sem iz tega spoznal, da je razmerje med racionalnim in iracionalnim v Ameriki zelo v prid slednjemu. Kar pomeni več nesrečnih ljudi in več trpljenja. Veliko več. Amerika je nesrečnejši narod, kot si mnogi predstavljajo iz oglasov. In veliko bolj problematična država.«
Zmago v drugi svetovni vojni so praznovali kot zmago demokracije. Zasebno pa so bili mnogi politiki zaskrbljeni glede rezultatov, ki so jih prinesle analize vojakov. Izkazalo se je namreč, da podzavest Američanov ženejo iracionalni in nasilni nagibi. Kar se je namreč zgodilo v Nemčiji, je ta dognanja potrjevalo. Vpletenost navadnih nemških državljanov v množične poboje med vojno je pokazala, da lahko ti nagibi zlahka privrejo na dan in premagajo demokracijo.
Ellen Herman, zgodovinarka ameriške psihologije
»Načrtovalci in politiki so bili zaradi izkušenj med drugo svetovno vojno prepričani, da se ljudje zaradi vse te surove in nepredvidljive čustvenosti lahko obnašajo zelo neracionalno. Nekakšen kaos, ki vlada v samem bistvu posameznikov bi lahko dejansko v takšni meri »okužil« družbo, da bi postala izprijena. Verjeli so, da se je tako zgodilo v Nemčiji, kjer je iracionalnost in anti-demokratičnost podivjala. To je bila vizija človeške narave, ki je popolnoma destruktivna. Postalo jih je strah, da bi Američani postali takšni ali pa da so se sposobni obnašati na takšen način. Na vsak način so se hoteli temu izogniti.«
Martin Bergmann, psihoanalitik, uslužbenec vojske ZDA, 1943 – 1945
»Kar so torej potrebovali, je bil človek, ki bi lahko ponotranjil demokratične vrednote, da jih ne ogrozi vsak vihar. Psihoanaliza v sebi nosi obljubo, da je to mogoče. Odprle so se nove poti v smislu spreminjanja notranje strukture posameznika, z namenom, da bi postal bolj vitalen in svoboden vzdrževalec in podpornik demokracije.«
Psihoanalitiki so bili prepričani ne samo, da razumejo te nevarne sile, pač pa tudi, da poznajo način kako jih obvladati. Te načine so uporabljali, da so ustvarjali demokratične posameznike. Ker demokracija sama tega ni zmogla.
Vir teh idej pa ni bil samo Sigmund Freud, ampak tudi njegova hčerka Anna. Pred izbruhom vojne je skupaj z očetom odšla v London, kjer je po očetovi smrti postala vodilna strokovnjakinja psihoanalitičnega gibanja. Svojo nalogo je videla v izpolnitvi očetovih sanj, da bi njegove ideje sprejeli po celem svetu.
Anton Freud, nečak Anne Freud
»Nadaljnji razvoj Freudovega gibanja je bil v celoti odvisen od Anne, ker se ji je uspelo znajti v tem položaju. Vsi so jo poznali kot takšno in ne samo kot njegovo hčerko. Za to si je prizadevala. Bila je rahlo zoprna, ni bila topla oseba, tip tete, ki bi jo lahko poljubil, kaj šele objel. Sploh ne. Njeno celotno življenje je bilo posvečeno širjenju psihoanalize.«
Freud sam je videl vlogo psihoanalize v tem, da omogoča posameznikom, da razumejo svoje nezavedne želje. Anna Freud pa je verjela, da je posameznika mogoče naučiti, kako obvladati te želje. Do tega spoznanja je prišla tako, da je analizirala otroke. Predvsem otroke svoje prijateljice, Dorothy Burlingham. Dorothy je bila ameriška milijonarka, ki ji je v 1920-ih propadel zakon in je svoje otroke pripeljala k Anni na Dunaj. Otroci so trpeli zaradi strašne tesnobe in agresije. Anna pa je bila prepričana, da jih lahko tega osvobodi tako, da spremeni njihovo okolje.
Michael Burlingham, vnuk Dorothy Burlingham
»Menila je, da lahko vstopi v njihovo okolje, ker so bili otroci, niso imeli svojega neodvisnega življenja. Imela je stike z njihovimi starši, lahko se je pogovarjala z materjo, lahko je šla v njihove šole, lahko je vplivala na resnični svet, da bi spremenila njihova življenja in jim pomagala.
– In da bi jih spremenila kot ljudi?
Zdi se mi, da je bil to del njenega načrta. Zdelo se ji je, da jih lahko spremeni.«
Iz svojih analiz Burlinghamovih otrok, je Anna Freud sestavila teorijo o tem, kako jim pomagati obvladati notranje nagone. Verjela je, podobno kot v psihoterapiji, da če bodo spodbujeni, da se prilagodijo dobremu družinskemu in družbenemu okolju, bo njihov zavestni del uma, imenovan Ego, ojačan v svojem boju za nadzor nad nezavednim. Namen Anne Freud je bil pomagati otrokom. Toda, vedno je bil psihoanalitik ta, ki je odločil, kaj je pravo okolje in pravo obnašanje za otroke. In pogosto je to zrcalilo družbene vrednote tistega časa.
Michael Burlingham, vnuk Dorothy Burlingham
»V primeru mojega očeta jih je skrbelo, da je homoseksualec. In tako so se v večji meri trudili preprečiti, da bi moj oče postal homoseksualec. Ne glede na to, ali je to bil ali ne. Vsaj jaz o tem ne vem nič.
– Zakaj bi mu želeli to preprečiti?
Ker so menili, da to ni normalno, da to ni normalen razvojni potek. Želeli so, da se razvija po poteh, ki jih je družba sprejemala kot normalne. V nasprotnem primeru bi bili pod vplivom sil, ki jih ne razumemo, niti se jih ne zavedamo.«
Analiza se je zdela zelo uspešna, zato so se v tridesetih letih Burlinghamovi otroci vrnili v Ameriko. Ustalili so se v srečno zakonsko življenje v predmestju. Niso se pa zavedali, da bo eksperiment z njimi postal vzorec za veliki družbeni eksperiment, ki bo nadzoroval notranje duševno življenje Američanov.
Leta 1946 je predsednik Truman podpisal državni zakon o duševnem zdravju. Zakon je izhajal iz odkritij psihoanalitikov med vojno, da je veliko vpoklicanih vojakov trpelo zaradi skritih tesnob in strahov. Namen zakona je bil spoprijeti se s to nevidno grožnjo družbi.
Propagandni film
»Šok ob spoznanju velikega števila posameznikov, ki so trpeli za vojnim sindromom, je pripomogel k sprejetju zakona o duševnem zdravju, ki je prvič prepoznal, da so duševne bolezni državni problem. Najbolje se je prihajajočih problemov zavedal dr. Robert H. Felix, direktor novega projekta.«
Dr. Robert H. Felix
»Primarni namen državnega programa o duševnem zdravju je povečati znanstvena vedenja o duševnem zdravju in boleznih. Tega še ne počnemo. Zakaj? Zato, ker nam primanjkuje ustrezno usposobljenih zdravstvenih delavcev.«
Dva izmed ključnih sodelavcev pri zakonu sta bila brata Menninger, Carl in Will. Will je med vojno vodil psihoanalitične eksperimente, nato pa sta z bratom pričela z uvajanjem na stotine novih psihiatrov. Menningerova sta bila prepričana, da bo ideje Anne Freud možno uporabiti in prilagoditi širšim množicam. Tako odraslim kot otrokom. Psihiatrova naloga naj bi bila naučiti Američane, kako naj nadzirajo nezavedne želje. Psihoanalizo bi lahko uporabili za izboljšanje družbe.
Dr. Robert Wallerstein, psihoanalitik, Menningerjeva klinika, 1949 – 1966
»Menili so, da bi psihoanalitično razmišljanje lahko pripomoglo k boljši družbi, ker bi lahko spreminjali načine delovanja misli. Načine, s katerimi so ljudje škodili sebi in drugim bi lahko spremenili tako, da bi jih ljudje bolje razumeli. In to je bila vizija, ki jo je prinesla psihoanaliza.
– Da lahko dejansko spreminjamo ljudi?
Da, tako je. In lahko jih spreminjaš na neomejeno število načinov.«
V poznih štiridesetih se je v Ameriki pričel veliki projekt, ki naj bi ideje o psihoanalizi ponesel med širše množice. V številnih mestih so se pojavili psihološki centri. Nekateri izmed psihiatrov so verjeli, da je njihova naloga nadzorovati skrite sile v mislih milijonov povprečnih Američanov. Istočasno se je na tisoče svetovalcev učilo psihoanalizo vpeljati v zakonsko svetovanje. Socialne delavce so pošiljali na domove, da bi ljudem svetovali glede psiholoških struktur družinskega življenja. Za vsem tem je tičala temeljna ideja Anne Freud, ki je govorila, da če ljudi spodbujamo, da se prilagajajo sprejetim vzorcem družinskega in družbenega življenja, se bo njihov Ego okrepil. Sposobni bodo nadzorovati nevarne sile znotraj samih sebe.
Propagandni film
»Kadar vaša čustva nadzorujejo vaša dejanja, to ne vpliva samo na vas, ampak tudi na ljudi okoli vas. Če se takšno vedenje pogosto ponavlja, to lahko vodi v trajno preobrazbo osebnosti. Sposobni ste nadzorovati ogenj vaših čustev, da bi vaša osebnost postala bolj prijetna.«
Dr. Harold Blum, psihoanalitik
Pričakovali smo, da je nekdo, ki je šel skozi takšno izkušnjo, postal dosti bolj dojemljiva, razumevajoča in urejena oseba. Urejena vključuje, da se lahko sprijazni z vsem, kar je bilo, da lahko uživa v nogometni tekmi. To je bolj razumevajoča, racionalna in primerno čustvena oseba. Nadzorni deli človekovega uma, bi tako postali »glavni«.
– Namesto česa?
Namesto, da bi v nas prevladale strasti in temni impulzi. Posameznik bi postal gospodar ali gospodarica svojih strasti.«
Dr. Neil Smelser, politični teoretik in psihoanalitik
»Menili so, da je pot do sreče v prilagajanju zunanjemu svetu, v katerem so živeli. Da bi se ljudje lahko ozdravili svojih lastnih nevrotičnih konfliktov in impulzov, da se ne bi vpletali v samodestruktivno obnašanje, da bi se pravzaprav prilagodili realnosti okoli sebe. Nikoli pa se niso vprašali, kakšna je dejansko ta resničnost. Da je resničnost lahko vrsta zla, ali pa je nekaj, čemur se ne moreš prilagoditi brez kompromisov, trpljenja, ne da bi se na nek način izkoriščal. To je bilo torej prikladno za takratno politiko.«
Propagandni film
»Obvladovanje čustev je torej pomembno za zdravo osebnost.«
Toda to je bil šele začetek naraščajoče pomembnosti psihoanalize v Ameriki. Psihoanalitiki so bili tik pred tem, da razširijo področje delovanja in uporabijo svoje tehnike ne samo za ustvarjanje vzornih ljudi, ampak tudi vzornih potrošnikov. Prejšnja epizoda je pokazala, kako je bil Freudov nečak Edward Bernays prvi, ki je prepričal ameriške korporacije, da lahko svoje izdelke prodajajo tako, da jih povežejo z nezavednimi željami ljudi. Nato pa je skupina psihoanalitikov na podlagi začetega dela iznašla celo vrsto tehnik, s katerimi lahko prodremo v potrošnika in nadziramo njegove nezavedne želje. Delo je vodil Ernest Dichter. Dichter je imel na Dunaju pisarno zraven Freuda, ko pa je prišel v Ameriko, je v starem dvorcu na severu New Yorka zasnoval Inštitut za motivacijske raziskave.
Propagandni film
»To je Inštitut za motivacijske raziskave. Prostor, posvečen zapletenim raziskavam, s katerimi ugotavljamo, zakaj se ljudje obnašajo tako kot se. Zakaj kupujejo tako kot kupujejo. Zakaj se odzivajo na oglaševanje tako kot se. In to je dr. Ernest Dichter.«
Dr. Ernest Dichter
»Mi ne hodimo ven in sprašujemo ljudi zakaj to kupujete tega pa ne. Kar počnemo je to, da poskušamo razumeti celotno osebnost. Samopodobo kupca. Uporabljamo vse vire modernih družbenih znanosti. To ponuja nekaj spodbudnih psiholoških tehnik za prodajo kateregakoli novega izdelka.«
Tako kot drugi psihoanalitiki, je tudi Dichter verjel, da so ameriški državljani v temelju neracionalni in jim ne gre zaupati. Njihovi pravi razlogi za nakup izdelkov so bili zakoreninjeni globoko v njihovi podzavesti. Dichter pa je hotel najti načine, kako odkriti, kar je sam imenoval »skriti jaz ameriškega potrošnika«.
Fritz Gehagen, psiholog in uslužbenec Ernesta Dichterja
»Poskušal je prepoznati človeške misli in razumeti nezavedne motivacije, ki so jih imeli kot potrošniki. Te so bile lahko seksualne, psihološke, sociološke, želja po statusu, po priznanju. Bilo je nekaj stvari, ki jih ljudje niso mogli povedati, ker so bile zanje preveč skrivnostne, preveč v neskladju z njihovo naravo. Bilo bi jih sram, če bi na glas priznali takšne stvari.«
Hedy Dichter, žena Ernesta Dichterja
»Intervjuval je ljudi, vendar ne tako, da bi jim postavljal neposredna vprašanja, ampak jim je pustil, da prosto govorijo, kot se to počne v psihoanalizi. Ta pa je bila njegova podlaga.«
Fritz Gehagen, psiholog in uslužbenec Ernesta Dichterja
»Dejal je: »Zakaj ne moremo imeti skupinske terapije o izdelkih?« In tako je Dichter zgradil sobo nad svojo garažo, nato pa predlagal, da imamo tam skupinske terapije, kjer bo lahko vsakdo prosto govoril in izražal svoje želje in potrebe. Te terapije je lahko opazoval, vsi so lahko komentirali, lahko so se pogovarjali in vsakdo se je lahko vključil. Bil je prvi, ki je to naredil. Tega ni počel še nihče. Imeli so filmski projektor, kjer so lahko gledali reklame in podobno, ljudje pa so se lahko nanje odzivali. Izumil je tehnike, s katerimi je opazoval nezavedne želje, ki so jih ljudje imeli do izdelkov. To so postale fokusne skupine.«
Dichterjev uspeh je prišel s študijo fokusne skupine, ki jo je opravil za prehrambne proizvode Betty Crocker. Kot veliko drugih proizvajalcev hrane v zgodnjih petdesetih, so si tudi oni zamislili novo linijo hitro pripravljenih gotovih jedi. Čeprav so potrošniki tržnim raziskovalcem povedali, da jim je ideja o gotovih jedeh všeč, izdelkov niso kupovali. Največji problem je bila mešanica za Betty Crocker torto. Dichter je izvedel nekaj fokusnih skupin, v katerih so lahko gospodinje prosto govorile o tem proizvodu. Ugotovil je, da so se podzavestno čutile krive, ker so v procesu izdelave premalo sodelovale.
Bill Schlackman, psiholog in uslužbenec Ernesta Dichterja
»Z drugimi besedami, razumel je, da nakup izdelka preprečuje gospodinjin občutek krivde glede njegove uporabe. Čeprav so si želele svoje delo olajšati, so zaradi tega imele občutek krivde. Kar je torej moral v danih okoliščinah storiti, je bilo, da odstrani prepreko. Gospodinjam je moral dati občutek večjega sodelovanja pri pripravi.
– In kako to storiš?
Tako, da dodaš jajce.
– Tako preprosto?
Da. Tako preprosto.«
Dichter je Betty Crocker svetoval, da na embalažo doda navodilo, da morajo dodati jajce. To bo nezaveden simbol aktivnega sodelovanja gospodinje, kot darilo svojemu možu, ki bo zmanjšalo občutek krivde. Betty Crocker je to naredil in prodaja je narasla.
Bill Schlackman, psiholog in uslužbenec Ernesta Dichterja
»Potrošnik ima namreč svoje želje, ki pa jih ne razume. Te želje moraš poznati, če želiš razumeti potrošnika. Ali je narobe, če ljudem daš kar hočejo tako, da jim odvzameš njihovo obrambo, da jim pomagaš odstraniti obrambo?«
Dichterjev uspeh je korporacije in oglaševalske agencije pripeljal do tega, da so pričele zaposlovati psihoanalitike. Ti so postali znani kot »globoki fantje« in so podjetjem obljubljali, da jim bodo pokazali, kako zaslužiti milijone tako, da izdelke povežejo s skritimi željami ljudi. Dichter sam je postal milijonar, slaven, ker si je izmislil slogane kot so »tiger v vašem tanku«. Celo marketing za Barbie je izšel iz fokusne skupine otrok.
Dichter je bil prepričan, da je to veliko več kot le prodajanje. Tako kot Anna Freud je verjel, da lahko okolje uporabimo za ojačanje človekove osebnosti. Izdelki pa imajo moč, da zadovoljijo notranje želje in dajo ljudem občutek splošne sprejetosti v družbi. To je bila strategija za ustvarjanje stabilne družbe. Dichter jo je imenoval »strategija želja«.
Ernest Dichter
»Da bi razumeli stabilnega državljana, se moramo zavedati, da sodobni človek pogosto poizkuša premagati svoje frustracije tako, da nagrajuje samega sebe. Sodobni človek je vedno pripravljen na izboljševanje svoje samopodobe tako, da kupuje proizvode, ki ga dopolnjujejo.«
Hedy Dichter, žena Ernesta Dichterja
»Če se identificiraš z določenim izdelkom ima to lahko terapevtsko vrednost, izboljša tvojo samopodobo in tako postaneš bolj prepričan vase. Nenadoma si pridobiš toliko samozavesti, da lahko greš v svet in uspešno počneš kar si želiš. Bernays je verjel, da bi takrat to lahko izboljšalo našo družbo, ki bi tako postala najboljša družba na tem planetu.«
Do zgodnjih petdesetih so ideje o psihoanalizi prodrle globoko v življenja Američanov. Psihoanalitiki so postali bogati in vplivni. Mnogi izmed njih so imeli ordinacije s pogledom na Centralni Park v New Yorku. Politiki in slavni pisatelji, kot npr. Arthur Miller in Tennessee Williams so postali njihovi pacienti. Niso iskali le pomoči, hoteli so razumeti skrite korenine človeškega vedenja.
Martin Bergmann, newyorški psihoanalitik
»Bili smo iskani. Washington je zanimalo kaj razmišljamo. Pomembni pisatelji in pomembni politiki so se posluževali psihoanalize. Bilo je… imeli smo čakalne liste, ker je bilo toliko pacientov, ki so si želeli, da jih analiziramo. Po malem smo postajali domišljavi.«
Ko so se psihoanalitične ideje uveljavile v Ameriki, se je v politiki, socialnem načrtovanju in poslovanju pojavila tudi nova elita. Vezni člen te elite je bila predpostavka, da so množice v temelju iracionalne. Da bi ameriška demokracija prostega trga delovala, so morali uporabiti psihološke tehnike, da bi nadzorovali iracionalnost množic.
Ellen Herman, zgodovinarka ameriške psihologije
»Dejansko so verjeli, da je ta elita potrebna, ker posamezni državljani sami niso sposobni biti demokratični državljani. Elita je bila nujna zaradi potrebe po zagotavljanju pogojev za ustvarjanje posameznikov, ki bi se bili sposobni obnašati kot dobri potrošniki in demokratični državljani. Svojih aktivnosti niso dojemali kot protidemokratičnih, ali v smislu podcenjevanja sposobnosti državljanov za demokracijo. Ravno obratno. Dojemali so jih kot ustvarjanje pogojev za preživetje demokracije v prihodnosti.«
Anna Freud ni nikoli načrtovala, da bi se njene ideje uporabljale na ta način, a je vzpon psihoanalize v Ameriki z veseljem sprejela. Ostala je v Angliji in živela skupaj z Dorothy Burlingham. Na zunaj je bilo njeno življenje idilično. Z Dorothy sta kupili počitniško hišico na obali. Poleti so na obisk skupaj z vnuki prihajali Dorothyjini otroci iz Amerike. Pod površjem pa so stvari šle hudo narobe. Tako Bob kot Mabbie Burlingham, ki ju je Anna analizirala v tridesetih, sta trpela zaradi osebnih zlomov in njuna zakona sta se krhala. Bob je popival, Mabbie pa je trpela zaradi hudih strahov. Pravi razlog za njune obiske v Angliji je bila želja, da bi ju Anna še enkrat analizirala.
Michael Burlingham, sin Boba Burlinghama
»Težava je bila v tem, da ni izgledalo prav dobro, kajne? Imamo nekoga, ki je imel živčne zlome in nekoga, ki je imel težave z alkoholom. To pa ni ravno nekaj, kar bi si nekdo želel. S humanega stališča to ni zaželeno. Rad bi pomagal tem ljudem, a je to imelo tudi širše posledice. Vsi v psihoanalitični stroki so vedeli, da sta Bob in Mabbie poskusna zajčka in živ dokaz, da je bil to čudovit proces. Vse je bilo pometeno pod preprogo in ni moglo priti v javnost. Ti ljudje so imeli tako izjemno moč in vpliv, da si moral biti zelo previden. Anna Freud je bila izjemno močna oseba. Ti pa si bil od nekoga vnuk. Vedela je veliko več od tebe o tem, kaj se je dogajalo v življenju tvojih staršev, to pa ni bilo nekaj v kar bi se želel zapletati, še posebej, ker si bil »produkt« celotne situacije. Hkrati pa smo vedeli, da nekaj ni bilo čisto v redu.«
Anton Freud, nečak Anne Freud
»Ko se je postarala, je postajala vedno bolj in bolj pomembna. Tako politično kot znanstveno. Ni pa vedela kdaj prenehati. Bila je nekoliko preveč pravičniška. Kar je počela je bilo vedno »tisto pravo«. Nikoli pa po moji vednosti ne bi priznala, da bi lahko naredila napako ali pa da se je motila. Tak je moj občutek.«
Moč in vpliv Freudove družine v Ameriki je še naprej rasel. Politiki so se obrnili na bratranca Anne Freud, Edwarda Bernaysa, da bi jim pomagal v času krize. Manipuliral bi naj s čustvi in strahovi množic, da bi tako ameriškim politikom pomagal v hladni vojni.
Dwight D. Eisenhower, predsednik ZDA, 1953 – 1961
»Prav tako kot nihče drugi vam nimam namena govoriti, da nevarnosti ne obstajajo. Seveda obstajajo tveganja, če nismo pozorni. Toda ni nam treba biti histerični.«
Leta 1953 je Sovjetska zveza razstrelila svojo prvo vodikovo bombo. Strah pred jedrsko vojno in komunizmom je preplavil Združene države. Vodilne je pričelo skrbeti, kako pomiriti ljudi. Ustanovili so odbore in posneli informativne filme, da bi ljudi pomirili vpričo novih groženj, kot je jedrski spopad.
V tem času je Edward Bernays živel v New Yorku. V 1920-ih je vzpostavil profesionalne stike z javnostjo in bil v tistem času eden najpomembnejših »piarovcev« v Ameriki. Delal je za večino velikih korporacij in svetoval politikom, vključno s predsednikom Eisenhowerjem. Kot njegov stric Sigmund, je bil tudi Bernays prepričan, da so ljudje pod vplivom iracionalnih sil. Edini način odnosa z javnostjo je bil, da se poveže z njihovimi nezavednimi željami in strahovi. Bernays je trdil, da bi namesto poskusa zmanjšati strah pred komunizmom, morali strah spodbujati in manipulirati. Na tak način, da bi postal orožje v hladni vojni. Racionalni argument namreč ne obrodi sadov.
Ann Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa
»Moj oče je glede skupin razumel, da se z njimi lahko manipulira, da so vodljive. Da lahko posežeš v njihove najgloblje želje oziroma strahove in to uporabiš za svoje namene. Mislim, da ni verjel, da ima javnost zanesljivo presojo in prav lahko bi glasovali za napačnega človeka, ali pa bi si želeli napačno stvar. Torej jih je bilo potrebno voditi od zgoraj.«
Ena Bernaysovih glavnih strank je bilo podjetje United Fruit Company. Posedovali so ogromne plantaže banan v Gvatemali v Srednji Ameriki. Desetletja je United Fruit s pomočjo popustljivih diktatorjev nadzoroval državo. Znana je bila kot »Banana država«. Toda leta 1950 je bil za predsednika izvoljen mladi častnik, polkovnik Arbenz. Obljubil je, da bo odstranil nadzor podjetja nad državo. Leta 1953 pa je oznanil, da bo vlada prevzela večino njihove zemlje. To je bila splošno priljubljena poteza, toda katastrofa za United Fruit, zato so se obrnili na Bernaysa, da bi jim pomagal znebiti se Arbenza.
Larry Tye, novinar časopisa Boston Globe
»Zaposlili so Bernaysa, ki je v glavnem razumel, da mora podjetje United Fruit spremeniti percepcijo, da gre za vlado, ki dela nekaj dobrega za ljudi v dejstvo, da gre za državo, ki je zelo blizu ameriški obali in je s tem grožnja ameriški demokraciji, ki je bila takrat v hladni vojni, Američani pa so se odzivali na »rdečo nevarnost« in kaj bi lahko povzročil komunizem. Bernays se je trudil to spremeniti, kar mu je briljantno tudi uspelo. Blizu ameriške obale je ustvaril komunistično grožnjo. United Fruit je izvzel iz te slike in situacijo prikazal kot grožnjo ameriški demokraciji in njenim vrednotam.«
V resnici je bil Arbenz demokratični socialist, brez povezav z Moskvo. Bernays pa ga je spremenil v komunistično grožnjo Ameriki. Za vplivne ameriške novinarje je organiziral izlet v Gvatemalo. Malo izmed njih je vedelo kaj o državi ali njeni politiki. Zanje je organiziral zabavo in srečanja z izbranimi gvatemalskimi politiki, ki so novinarjem povedali, da je Arbenz komunist, ki ga nadzira Moskva. Med izletom so v prestolnici potekale nasilne protiameriške demonstracije. Veliko tistih, ki so delali za United Fruit, so bili prepričani, da jih je organiziral Bernays sam. Prav tako je ustanovil lažno novinarsko agencijo, ki se je imenovala Srednjeameriški informacijski biro. Ameriške medije je bombardirala s tiskovnimi sporočili, v katerih je trdila, da namerava Moskva uporabiti Gvatemalo kot obalno oporišče za napad na Ameriko. Vse skupaj je obrodilo želeni učinek.
Iz vojaškega filmskega tednika »The Big Picture«
»V Gvatemali režim Jacoba Arbenza od svoje inavguracije leta 1951 postaja vse bolj komunističen. Komunisti v kongresu in na visokih vladnih položajih nadzorujejo večje odbore, delavske in kmetijske skupine ter propagandne ustanove. Agitirajo in vodijo demonstracije proti sosednjim državam in ZDA.«
Larry Tye, novinar časopisa Boston Globe
»V tem, kar je naredil Bernays, je bilo novo to, da je iz Gvatemale to nadlogo pripeljal na naše vrtove. Prvič smo videli »rdeče« nekaj sto kilometrov pred New Orleansom. Bernays nas je želel prepričati, da predstavlja resnično grožnjo, da bi naj bilo to sovjetsko oporišče na našem lastnem vrtu.«
Bernays pa s svojim početjem ni hotel le očrniti režima Arbenza, bil je tudi del skrivne zarote. Predsednik Eisenhower se je strinjal, da bi ZDA morale strmoglaviti vlado Arbenza, vendar na skrivaj. CIA je dobila nalogo, da organizira državni udar. V sodelovanju z United Fruit-om je CIA usposobila in oborožila uporniško vojsko in za državo našla novega vodjo, polkovnika Armasa. Na čelu CIA operacije je bil agent Howard Hunt, kasneje eden izmed »vlomilcev« v aferi Watergate.
Howard Hunt, vodja CIA operacije v Gvatemali leta 1954
»Želeli smo ustvariti kampanjo terorja, s katero bi posebej ustrahovali Arbenza in njegove čete. Podobno kot so nemški bombniki ustrahovali prebivalce Nizozemske, Belgije in Poljske med drugo svetovno vojno, kar je vse ohromilo.«
Ko so letala, ki so jih pilotirali piloti CIE, odvrgla bombe na Gvatemalo, je Bernays nadaljeval svojo propagandno kampanjo v ameriških medijih. Ameriško populacijo je pripravljal na to, da bi to videli kot osvoboditev Gvatemale, ki so jo izvršili borci za demokracijo.
Larry Tye, novinar časopisa Boston Globe
»Popolnoma je razumel, da se bo državni udar zgodil, ko bosta javnost in mediji, oziroma pogoji za to ustrezni, on pa je te pogoje ustvaril. Popolnoma je razumel kaj je pomagal ustvariti. Na koncu je preoblikoval resničnost. Preoblikoval je javno mnenje na način, ki ni demokratičen in je manipulativen.«
27. junija 1954 je polkovnik Arbenz zapustil državo, Almas pa je prispel kot novi voditelj. V nekaj mesecih je Gvatemalo obiskal podpredsednik Nixon. Na dogodku, ki ga je priredil PR oddelek United Fruita, so mu pokazali kupe marksistične literature, ki je bila domnevno najdena v predsedniški palači.
Richard Nixon, podpredsednik ZDA, 1953 – 1961
»To je prvič v svetovni zgodovini, da je bila komunistična vlada strmoglavljena s strani ljudstva. Za to čestitamo vam in prebivalcem Gvatemale za podporo. Prepričani smo, da bo pod vašim vodstvom in s podporo vašega ljudstva, ki sem ga srečal ob svojem obisku, Gvatemala vstopila v novo dobo, v kateri bo ljudem omogočena blaginja skupaj s svobodo. Najlepša hvala, ker ste nam omogočili ogled tega prikaza komunizma v Gvatemali.«
Bernays je manipuliral z Američani, toda to je naredil zato, ker je tako kot mnogi drugi verjel, da so poslovni interesi in interesi Amerike nedeljivi, še posebej, če jim grozi komunizem. Toda Bernays je bil prepričan, da Američanom tega ne bi mogel racionalno razložiti, ker niso bili racionalni. Namesto tega so v interesu višje resnice morali uporabiti njihove notranje strahove in z njimi manipulirati. To je poimenoval »oblikovanje privolitve«.
Ann Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa
»To je počel za »ameriški način življenja«, kateremu je bil sam predan. Iskreno predan. Še vedno pa je menil, da so ljudje precej neumni. In to je paradoks. Če odločitev ne prepuščaš ljudem samim, ampak jih prisiliš, da izberejo, kar ti želiš da izberejo, potem to ni več demokracija. Je nekaj drugega. Govorijo ti, kaj moraš narediti. Gre za staro avtoritarno idejo.«
Ideja, da je potrebno manipulirati s čustvi Američanov za potrebe boja v hladni vojni, je v Washingtonu dobivala vse več podpore. Predvsem v CIA, kjer so zadevo ponesli še dlje. Skrbelo jih je, da Sovjeti eksperimentirajo s psihološkimi metodami, s katerimi bi dejansko lahko spreminjali spomine in čustva ljudi, da bi tako ustvarili bolj vodljive državljane. To je znano kot »pranje možganov«. Psihologi v CIA so bili prepričani, da bi to res lahko bilo mogoče in da bi to morali poskusiti tudi sami.
Dr. John Gittinger, vodilni CIA psiholog med leti 1950 in 1974
»Podoba človeškega bitja, ki so jo zgradili v tistem času, je predpostavljala, da je v vsakem posamezniku določena mera ranljivosti, s to ranljivostjo pa je mogoče manipulirati. Programirati nekoga, da bi postal nekaj, kar sem jaz hotel, da bi bil, on pa to ni hotel biti. Da si z ljudmi lahko manipuliral tako, da bi lahko delovali samodejno, če bi tako hoteli, ne glede na tvoje namene. To je bila podoba, za katero so ljudje mislili, da je mogoča.«
V poznih petdesetih je CIA vložila milijone dolarjev v oddelke za psihologijo na univerzah po vsej Ameriki. Na skrivaj so financirali eksperimente o tem, kako spreminjati in nadzorovati človekove gone. Najbolj razvpitega med temi eksperimenti je vodil vodja ameriške psihiatrične zveze, dr. Ewan Cameron. Kot mnogi drugi psihiatri v tistem času, je bil tudi Cameron prepričan, da so v človeku nevarne sile, ki ogrožajo družbo. On pa je verjel, ne le, da je te sile mogoče nadzorovati, ampak, da jih je dejansko mogoče tudi odstraniti.
Dr. Heinz Lehmann, psihiater in sodelavec dr. Camerona
»Menil je, da se psihiatrija ne sme osredotočati samo na bolne ljudi, ampak da bi morala vstopiti v vlado, politiki bi morali poslušati psihiatre, morali bi biti v vsakem parlamentu in usmerjati in nadzorovati politične aktivnosti. Oni so namreč na racionalen in znanstven način vedeli, kaj je dobro za ljudi.«
Cameron je ustanovil kliniko v bolnišnici v Montrealu, imenovano Allen Memorial, ki je zdaj že dlje časa zaprta. Cameron je sprejemal paciente, ki so imeli širok spekter duševnih težav. Njegova teorija je bila, da te izvirajo iz pozabljenih ali potlačenih spominov. Bil je preveč nepotrpežljiv, da bi za odkrivanje teh spominov uporabljal psihoterapijo. Namesto tega jih je preprosto izbrisal. Cameron je uporabljal zdravila, vključno z LSD-jem in tehniko ECT, terapijo z elektrošoki. V tistem času so jo pogosto uporabljali za lajšanje depresije. On pa jo je hotel uporabiti na nov način, da bi ustvarjal nove ljudi.
Laughlin Taylor, asistent dr. Camerona med leti 1958 in 1960
»V resnici jo je uporabljal, da bi spremenil temeljne funkcije posameznika. Da bi spreminjal njihove pretekle spomine, njihove pretekle načine obnašanja, in kot se mi zdi, da je nekoč dejal, da bi izbrisal vse, kar je bilo v njihovi preteklosti, da bi tako dobil prostor, kamor bi lahko vnesel nove načine obnašanja. Zato je uporabljal velike količine šokov. Ljudje so prejemali več zaporednih šokov na dan, po določenem času pa tudi na stotine električnih šokov. Tako jih je zreduciral na primitivno stanje »rastline«.«
Linda Macdonald, pacientka dr. Ewena Camerona
»Ne spominjam se kaj se mi je zgodilo. Predstavili so me dr. Cameronu, pa se ga sploh ne spominjam. Ne spominjam se ničesar od tega. Poslali so me v tako imenovano »sobo za spanje«. Zdravili so me z vsemi tistimi elektrošoki in velikimi količinami zdravil, LSD-ja. Ničesar od tega se ne spominjam. Ničesar iz časa, ko sem bila v bolnišnici ali česarkoli pred tem v mojem življenju. Vse je izbrisano. Vse.«
Laughlin Taylor, asistent dr. Camerona med leti 1958 in 1960
»Potem ko je nekoga tako nevtraliziral, ali pa ga privedel do tega, da so praktično delovale le še osnovne funkcije telesa, kot recimo dihanje in podobno, je pričel z »nalaganjem materiala« v te posameznike. Hranil jih je s pozitivnimi vsebinami, da bi bili možgani programirani na pozitiven način in da bi posameznika popolnoma spremenil.«
Linda Macdonald, pacientka dr. Ewena Camerona
»Pod blazine nam je polagal kasete, imenovane »psihološka gonila«, s katerimi bi nato v prazne možgane vstavil nekakšen program, za katerega se je pač odločil. Tako bi se ljudje, kot jaz, zbudili kot druge osebe.«
V resnici so bili Cameronovi eksperimenti popolna katastrofa. Vse, kar mu je uspelo ustvariti, je bilo na ducate posameznikov, ki so izgubili spomin in ki so bili sposobni ponavljati frazo: »zadovoljen sem sam s seboj«. To ni bil osamljen primer. Skoraj vsi eksperimenti, ki jih je financirala CIA, so bili enako neuspešni. Navkljub ambicijam, so ameriški psihologi pričeli ugotavljati, kako težko je razumeti in nadzorovati delovanje človekovega uma.
Dr. John Gittinger, vodilni CIA psiholog med leti 1950 in 1974
»V resnici smo lovili fantoma. Iluzijo, če želite, da je človekov um bolj dojemljiv za zunanjo manipulacijo, kot je v resnici. Ugotovili smo, da je človek izjemno zapleteno bitje. Tu ni preprostih rešitev. Morate vedeti, da so bili to zelo čudni časi.«
Psihoanalitiki so v Ameriki prišli do moči zaradi teorije, da poznajo način, kako nadzirati nevarne sile v človeku. Zdaj pa so se psihoanalitiki soočili z velikim neuspehom, ki je vodil ljudi do tega, da so začeli dvomiti o samem bistvu njihovih idej. Začelo se je v Hollywoodu. Filmsko industrijo je psihoanaliza popolnoma prevzela. Anna Freud je imela močan vpliv na mnoge analitike v Los Angelesu. Zdravili so filmske zvezde, režiserje in direktorje studiev. Najboljši prijatelj Anne Freud, najbolj iskan od vseh, je bil Ralph Greenson. Leta 1960 se je za pomoč nanj obrnila najbolj znana igralka na svetu. Marilyn Monroe je trpela zaradi obupanosti in postala odvisna od alkohola in zdravil.
Celeste Holm, igralka in bivša pacientka dr. Ralpha Greensona
»Ko sem prišla na večerjo, je bila tam Marilyn Monroe. Skupaj sva posneli film All About Eve.
– To je bila večerja pri Ralphu Greensonu?
Da. Ralph ji je skušal pokazati – Romie, nikoli mu nisem rekla Ralph,… – hotel ji je pokazati, kakšno bi v resnici moralo biti družinsko življenje. Ko sva kasneje sprehajala psa sem ga vprašala, kaj za vraga počne, »mene nisi nikoli povabil na večerjo«. On pa mi je odgovoril, »ti nisi bila tako bolna«. In sem rekla: »Oh…« Dejal je, da ta otrok nima nobenega referenčnega okvirja. Z drugimi besedami, ne ve kaj je cilj.«
Greenson je sledil teoriji Anne Freud. Če bi Marilyn Monroe lahko naučil, kako naj se prilagodi vzorcem, ki jih družba sprejema kot normalne, bi to pomagalo njenemu egu, da nadzoruje njene destruktivne nagone. Toda Greenson je zadevo pripeljal do ekstrema. Marilyn je prepričal, da se je preselila v hišo v okolici, ki je bila opremljena kot njegova. Nato jo je sprejel v svoje družinsko življenje. On, njegova žena in hčerka so se pretvarjali, da so člani Marilynine družine. Greenson sam je postal model za prilagajanje.
Dr. Leo Rangell, psihoanalitik iz Los Angelesa
»Če bi se nekdo, ki ga je smatrala za pomembnega in ga idealizirala, če bi se izkazal kot vredna očetovska figura, bi njenemu egu to koristilo. Takšna je bila vsaj teorija. Njegova žena in otroci, vsi so bili vpleteni v to. Krepili so njeno osebnost, njeno zavest. Krepili so agens, ki nadzoruje notranje življenje pred neprijetnostmi, pred nezadostnostjo, pred preveč frustracijami. Tako da Marilyn ne bi bila več nemočna oseba, ki išče ljubezen. Imela bi dovolj ljubezni.«
Toda navkljub vsem naporom, Greenson ni bil sposoben pomagati Marilyn Monroe. 5. avgusta 1962 je v svoji hiši naredila samomor. Samomor je šokiral mnoge v skupnosti analitikov, tudi Anno Freud. Med ameriško visoko družbo, ki je bila prej navdušena nad psihoanalizo, so se začela pojavljati vprašanja, zakaj je psihoanaliza v Ameriki dobila toliko moči. Je bilo to res zato, ker je koristila posameznikom, ali pa je postala oblika pritiska, ki je v interesu družbenega reda? Med kritiki je bil tudi bivši mož Marilyn Monroe, Arthur Miller.
Arthur Miller v intervjuju leta 1963
»Moj argument je, da če psihoanaliza obravnava trpljenje kot napako, oziroma kot znak šibkosti, ali celo kot znak bolezni, čeprav so se največje resnice, ki jih poznamo, rodile iz trpljenja, potem težava ni v odpravljanju trpljenja ali njenega brisanja z zemljine površine, ampak v ozaveščanju naših življenj, namesto, da se ga nenehno poskušamo pozdraviti in se mu izogibati. Izogniti se poskušamo vsemu, razen lobotomizirajočemu občutku tega, čemur pravijo sreča. Zdi se mi, da gre bolj za poskus, kako človeka nadzirati ne pa osvoboditi. Ga opredeljevati, namesto mu pustiti prosto pot. To je del ideologije tega časa, ki je obsedena z močjo.«
Istočasno so se pričeli napadi na način, kako podjetja uporabljajo psihoanalizo za nadzor nad ljudmi. Prvi udarec je prišel z izidom knjižne uspešnice »Skriti prepričevalci«, ki jo je napisal Vance Packard. Psihoanalitike je obtožil, da Američane spreminjajo v emocionalne lutke, katerih edina funkcija je, da ohranjajo delovanje množične proizvodnje. To so počeli z manipuliranjem nezavednih želja ljudi, da bi ustvarjali hrepenenje po vedno novih znamkah in modelih. Prebivalstvo so spremenili v nevedne udeležence sistema načrtnega zastaranja. Drugi udarec je prišel s strani vplivnega filozofa in družbenega kritika, Herberta Marcuseja, ki je bil tudi izučen psihoanalitik.
Herbert Marcuse v intervjuju leta 1967
»To je otročja uporaba psihoanalize, ki sploh ne upošteva zelo resničnega politično-sistematičnega zapravljanja virov, tehnologije in delovnih procesov. Na primer načrtno zastaranje, produkcija neštetih znamk in naprav, ki so na koncu vedno iste. Izdelovanje neštetih različnih znamk avtomobilov. Ta blaginja istočasno, zavedno ali nezavedno, vodi v nekak shizofren obstoj. Verjamem, da se v tej družbi nabira velika količina agresije in destruktivnosti, predvsem zaradi prazne blaginje, ki nato preprosto izbruhne.«
Marcusev argument je bil, ne le, da je bila psihoanaliza uporabljena za izprijene namene. Bil je bolj fundamentalen. Marcuse je trdil, da je sama ideja, da je treba ljudi nadzorovati, napačna. Človeška bitja res imajo notranje čustvene gone, a sami po sebi niso nasilni ali zlobni. Družba je tista, ki te gone z zatiranjem in sprevračanjem dela za nevarne. Anna Freud in njeni pristaši so to zatiranje še povečali tako, da so ljudi silili v prilagajanje družbi. S tem so ljudi naredili le še bolj nevarne, ne manj.
Dr. Neil Smelser, politični teoretik in psihoanalitik
»Marcuse je izzval ta družbeni svet in dejal, da se temu svetu ne bi smeli prilagajati. Dejansko je bilo to, čemur so se posamezniki prilagajali, pokvarjeno, hudobno in pokvarljivo. Z drugimi besedami, zamenjal je izvor zla iz notranjih konfliktov na družbo samo. Pokvarjenost v družbi je na družbeni ravni, ne pa v pokvarjenosti ljudi v njej. Če ljudje tega ne izzovejo, potem se dejansko uklanjajo zlu.«
Martin Luther King, Jr., leta 1967
»Moderna psihologija ima besedo, ki je najbrž uporabljena pogosteje, kot katerakoli druga v psihologiji. To je beseda »neprilagojen«. Uporabljajo jo tudi v moderni otroški psihologiji. Seveda si vsi želimo živeti dobro prilagojena življenja, z namenom, da bi se izognili nevrotičnim in shizofrenim osebnostim. Toda ko se bližam svojemu zaključku, bi vam danes rad na zelo iskren način povedal, da obstajajo nekatere stvari v naši družbi in našem svetu, zaradi katerih sem ponosen, da sem neprilagojen. Pozivam vse ljudi dobre volje, da so neprilagojeni na nekatere stvari, dokler dobra družba ne bo uresničena. Iskreno vam moram povedati, da se nikoli ne nameravam prilagoditi rasni segregaciji, diskriminaciji, nikoli se ne nameravam prilagoditi verskemu fanatizmu. Nikoli se ne nameravam prilagoditi ekonomskim pogojem, ki odvzemajo osnovne dobrine mnogim, da bi dajali razkošje redkim in tako puščajo milijone božjih otrok v zadušljivi in nepredušni kletki revščine, sredi bogate družbe.«
Političnega vpliva freudovskih psihoanalitikov je bilo konec. Zdaj so jih obtoževali, da so pomagali ustvariti represivne oblike družbenega nadzora. Anna Freud in Dorothy Burlingham sta še naprej živeli v stari hiši Sigmunda Freuda v Londonu. Leta 1970 je Dorothyjin sin Bob umrl zaradi alkoholizma. Leta 1973 pa se je njegova sestra Mabbie vrnila, da bi jo Anna Freud še enkrat analizirala.
Michael Burlingham, vnuk Dorothy Burlingham
»Vrnila se je na analizo, živela je na naslovu Maresfield Gardens 20, v Freudovi hiši, kot vedno, ko ni bila s svojim možem. Naredila je samomor. Vzela je prevelik odmerek uspaval.
– V Freudovi lastni hiši?
Da. V njegovi hiši. Očitno je veliko stvari, ki bi jih lahko potegnili iz tega, svoj konec je pač dočakala tam. Čeprav se je to zdelo zelo načrtno dejanje. Samomor je že sam po sebi zelo politizirano dejanje, da ga je pa naredila v Freudovi lastni hiši, pa je gotovo drugače, kot če bi ga naredila v Riverdaleu v New Yorku.«
V naslednji epizodi bomo povedali zgodbo o vzponu na oblast nasprotnikov Freudove družine. Verjeli so, da je pot do boljše družbe, da svoj jaz osvobodimo. Niso se pa zavedali, da bo ta ideja o osvobajanju ponudila podjetjem in politikom še en način za nadzor nad jazom, tako, da so hranili njegove neskončne apetite.
Prevedla Petra Bekš
Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci www.zofijini.net
Podnapis (opensubtitles.org)