Vzpon skrajne desnice v zadnjih letih ni nepričakovan. Na to možnost so humanistični misleci opozarjali že desetletja. Kar se zdi bolj presenetljivo, je lahkotnost, s katero ostali deli družbe tako neprizadeto, pasivno spremljajo to novodobno reprizo. Kot da se iz zgodovine ne naučimo ničesar. Še več, vtis je, da pred najbolj pošastno móro hitimo izklapljati svoj razum, vest, predvsem pa odgovornost. Morda pa tudi ta omrtvičenost ni tako zelo osupljiva? Spomniti se velja znamenitih Milgramovih poskusov v zvezi z nekritično poslušnostjo do avtoritete in velikega števila tistih, ki so ji podlegli.
Brexit in Trump – dva pojava s skupnim imenovalcem
Ugotavljanje podpore nekaterim najbolj znanim evropskim desnim ekstremističnim strankam je razkrilo presenetljivo osebnostno podobnost volivcev. Ta njihova skupna lastnost se imenuje avtoritarnost, ki jo najpreprosteje opišemo kot netolerantnost in celo aktivni odpor do vsakršne drugačnosti, ki ni skladna z obstoječim družbenim redom in normami. V Veliki Britaniji je bilo skoraj 36% vseh anketirancev visoko avtoritarnih. Podporo stranki UKIP pa je zagotovilo kar petkrat več takšnih oseb od tistih, ki to niso. Pa ne samo to, ravno avtoritarnost volivcev je odločilno vplivala na zagotavljanje podpore volivcev za izstop te države iz EU.
V Franciji, Nemčiji in na Švedskem so bili rezultati precej podobni. Francosko volilno telo je še bolj avtoritarno (skoraj 39%) in podpira tamkajšnjo skrajnodesničarsko Nacionalno fronto Marine Le Penove. Še najmanj avtoritarni so Švedi (nekaj več od 20% volilne baze), kar gre najbrž pripisati dolgi tradiciji socialne demokracije v tej državi. V Nemčiji pa je verjetnost, da bo neavtoritarni volivec izbral skrajne desničarske stranke le nekaj več kot 5%, za razliko od avtoritarnežev, ki skoraj v polovici primerov (dobrih 47%) zagovarjajo prav te.
Ameriški primer je nekaj posebnega. Za razliko od močnega vpliva leve politike v razvitih državah zahodne Evrope vse od konca II. svetovne vojne pa do 80-ih let prejšnjega stoletja, kar je pripeljalo do kompromisa med delom in kapitalom v obliki instituta socialne države, je ameriška politika že od 60-ih let prejšnjega stoletja vpeta v večno konfrontacijo med republikanci in demokrati. Govorimo o evoluciji svetovnega nazora, kjer ameriško politiko skozi desetletja označuje zmeraj večja polarizacija glede ključnih preferenc, te pa strukturira ravno avtoritarnost (gre za téme, kot so rasna emancipacija, pravice istospolnih, zajezitev kriminala, nacionalna varnost, imigranti itd).
Jasno je razvidna paralela med evropskimi podporniki populizma in ameriškimi alt-right privrženci Donalda Trumpa. Več kot očitna je zopet njihova avtoritarnost, saj presega tisto, ki je bila izmerjena v omenjenih evropskih državah. Druga pomembna značilnost, ki prav tako vpliva na vedenje volilcev, je strah pred terorizmom. Do Trumpove zmage je še veljalo, da so nekatere druge demografske variable (spol, izobrazba, starost, rasa, vernost, dohodek) dovolj dobro napovedovale vedenje volivcev, a poslej vse to ni nič več pomembno. Njegovi podporniki so se od privržencev ostalih kandidatov (Teda Cruza, Bena Carsona, Jeba Busha) razlikovali ravno glede izrazitosti te poteze in tako ostajajo ključna volilna baza.
Avtoritarna duša pod drobnogledom
Zanimivo, da so raziskovanje avtoritarnosti v znanstvenih krogih pred skoraj sedemdesetimi leti spodbudile prav njene posledice – grozote II. svetovne vojne. Kako je bilo mogoče, da so se milijoni tako zlahka in nekritično podredili nacistični diktaturi? Danes vemo o tem pojavu mnogo več, kot ob objavi pionirskega dela “Avtoritarna osebnost” Adorna in sodelavcev iz davnega leta 1950 in to zahvaljujoč predvsem napredku v metodologiji, za kar je najbolj zaslužen kanadski psiholog Bob Altemeyer.
V obdobju od 60-ih pa do 80-ih let prejšnjega stoletja naj bi se ta pojav v populaciji znatno povečal. Danes se večina znanstvene skupnosti strinja s tem, da je poteza avtoritarnosti značilna za privržence ideološke desnice, za levičarje pa ne. Desničarsko avtoritarnost (rightwing authoritarianism) Altemeyer opredeljuje kot osebnostni sindrom, ki ga sestavljajo tri med seboj povezane značilnosti:
– avtoritarna submisivnost: podrejenost in pokorščina legitimnim družbenim avtoritetam (politikom, cerkvenim dostojanstvenikom, managerjem, predstavnikom organov represije…)
– avtoritarna agresivnost: sovražnost in napadalnost do oseb z družbenega obrobja (različnih nacionalnih in rasnih manjšin, migrantov, ljudi z drugačnim življenjskim stilom, svetovnim nazorom, spolno usmerjenostjo itd.), še posebej, če to tolerirajo legitimne avtoritete
– konvencionalnost: sprejemanje splošno razširjenih socialnih norm, navad in tradicij
Avtoritarna osebnost je zelo drugačna od neavtoritarne. Kot da gre za različne svetove. Razlike je opaziti v mnogih temeljnih psiholoških dispozicijah, zato je tudi njeno vedenje tako posebno. Ste kdaj imeli priložnost debatirati z visoko avtoritarno osebo, npr. z zapriseženim desničarjem, morda reakcionarnim konservativcem? Tovrstna izkušnja je verjetno pustila znaten občutek nelagodja, vtis, kot da stojite pred neprebojnim zidom. Običajni ljudje namreč spremenimo svoja prepričanja, zlasti tedaj, ko se soočamo z racionalnimi, na objektivnih dejstvih temelječih dokazih. A avtoritarni osebi sleherna znanstvena spoznanja, logična razvidnost, celo zdrav razum ne pomenijo veliko, ko enkrat “konservirajo” od oboževanih avtoritet sprejete informacije in jih aktivno branijo pred nasprotnimi dokazi.
Njena dogmatičnost, uokvirjenost, nedopovedljivost, je torej logična reakcija. V pravem pomenu besede gre za zaprti duh (closed mind), kot bi temu rekel Milton Rokeach. Vso pojavno raznolikost socialnega sveta, ki se ne sklada z njenimi nazori na silo tlači v eno in isto osovraženo kategorijo. Vsi tisti, ki so nevarni njenemu zarobljenemu notranjemu svetu, so npr. „komunajzarji“ ali „levajzarski luzerji“. Pisca tega besedila bi avtoritarna oseba brez dvoma postavila ob bok Milanu Kučanu, čeprav imava skupno le to, da sva oba Prekmurca.
Morda ste z veliko mero potrpljenja in nekaj raziskovalne žilice skušali vsebinsko analizirati njene izjave? Vas je pri tem še bolj osupnila nezmožnost kompleksne sinteze, t.i. “helikopterskega” pogleda ali celo očitnih, a neozaveščenih kontradikcij? Ste se jezili, kako da ne razume povsem razvidne zveze med npr. privatizacijo in zmeraj večjo revščino širokih slojev prebivalstva? In da jim je ob neoliberalni ofenzivi tako malo mar zase in prihodnje rodove! Zmeraj sem se spraševal, kako zmore neki sindikalni zastopnik, ki je obenem tudi simpatizer SDS, premagovati to očitno kognitivno disonanco.
Gre za to, da vse ideje, predstave, prepričanja, vsi povzeti slogani, citati itd. v avtoritarni glavi ostajajo nepovezani, nekako sortirani v ločene razdelke (compartmentalized thinking). Zakaj je temu tako? Zato, ker nobena takšna vsebina ni njena lastna. Vse je nekakšen nepregleden, vsiljen, kaotičen konglomerat.
Nenazadnje ni mogoče spregledati niti silne negotovosti in nezaupanja do drugih ljudi. Od tu infantilna odvisnost od idealiziranih avtoritet, z njimi so simbiotično povezani. Kako bi jih sicer s tako fanatično gorečnostjo malikovali skorajda kot božanstvo? Prikličimo si v spomin emocionalni naboj Trumpovih privržencev na njegovih predvolilnih shodih ali pa jok in stok onih, ki so spremljali Janšo v zapor ob aferi Patria. Pripravljeni so se odpovedati osnovnim državljanskim pravicam, se utapljati v bedi, jim slediti do pekla in nazaj. Da, marsikdo ne pomišlja celo umreti za ljubljenega vodjo. Takim osebam predstavlja zunanji svet nenehno grožnjo, zaradi česar iščejo varnost, predvidljivost, stabilnost, red, ki meji že na rigidnost. So izrazito konformistični, njihovo notranje doživljanje je revno. Strah jih je vsega novega, vsakršne spremembe in drugačnosti. Kreativnost je zanje španska vas.
Še namig: kako se prepričati, da je vaš sogovornik resnično avtoritarna oseba? Vprašajte jo kdaj (pod katerimi pogoji) bi se odrekla svoji ljubljeni avtoriteti! Če jih v zadregi ne najde, potem veste, koliko je ura.
Intelekt in morala – Ahilova peta avtoritarnih
Lep dokaz, da obstajajo tudi v znanosti tabu teme, je merjenje razlik v inteligentnosti med avtoritarnimi in neavtoritarnimi, torej tiste čiste, surove moči intelekta. Najbrž so se tej “vroči” temi raziskovalci v minulih desetletjih raje izogibali predvsem zaradi eksplicitnih ideoloških razlogov. Danes pa tudi te ovire padajo. Vedeti moramo namreč, da sodelujejo na tem kompleksnem področju in z njim povezanimi konstrukti, pravi mednarodni ekspertni timi in da gre za vključevanje zelo obsežnih vzorcev v t.i. metaanalizah. Te niso nič drugega kot sinteze empiričnih spoznanj velikega števila raziskav iz različnih držav in v različnih časovnih obdobjih. Tako so odkrili negativno korelacijo (r = -0,26) med intelektualnimi sposobnostmi in desničarskimi prepričanji in to na kar 124 neodvisnih vzorcih z več kot 29.000 respondenti! Za boljšo predstavo: če bi npr. imeli 100 avtoritarnežev, bi jih kar 63 doseglo podpovprečno in le 37 nadpovprečno inteligentnost (pričakovana razporeditev bi seveda bila 50:50).
Čim večji je prenos družbene odgovornosti na posameznika, tem bolj se mora ta zanašati na lastno avtonomijo in kritično mišljenje, kar pa je možno le pod pogojem, da so njegove temeljne demokratične orientacije dovolj razvite. Kohlberg meni, da bolj ko je lastnost avtoritarnosti izrazita, manj razvite strukture spoznavno-moralnega razvoja je pričakovati. In res, vse kaže na to, da avtoritarne osebe v situacijah, ki zahtevajo moralne odločitve, funkcionirajo na nižjih, manj zrelih fazah (orientacija k poslušnosti in izogibanju kazni, h konformnosti, osebnemu interesu, vzdrževanju socialnega reda), bistveno manj pa upoštevajo t.i. postkonvencionalno, više razvito moralno orientacijo, ki temelji na socialnem dogovoru in na univerzalnih etičnih principih. Slednje je bolj značilno za neavtoritarne.
Sicer pa je tudi Altemeyer v mnogih izvirnih raziskavah ugotavljal, da se imajo avtoritarni za zelo pravičniške, moralno superiorne pred drugimi. Vendar se v praksi izkaže ravno obratno. Veliko bolj so nagnjeni k zavajanju in goljufanju, olepševanju svoje podobe v socialnih situacijah, so nekonsistentni, zlonamerni in imajo dvojne standarde, pod okriljem avtoritete pa pripravljeni početi tudi zelo nasilna dejanja. Označuje jih izrazita nekritičnost do vseh mogočih avtoritet, pripravljeni so jim tolerirati tudi najbolj koruptivna in druga zavržna dejanja, po drugi strani pa so popolnoma neuvidevni do lastnih pomanjkljivosti.
Usodna privlačnost novodobnih prerokov prevare
Fromm je bil med prvimi, ki je razmišljal o avtoritarnosti. Dejal je, da občutje temeljne negotovosti, izkoreninjenosti v modernem, težko predvidljivem svetu povzroča, da bodo posamezniki izbrali raje »beg pred svobodo«, s čimer je poudaril pomen zunanje ogroženosti. Danes je povsem jasno, da je za avtoritarno vedenje, npr. v obliki predsodkov ali že kar neposredne agresivnosti, poleg prej omenjenih predispozicij, kot nekakšen sprožilec, nujno potreben še pogoj realne ali vsaj namišljene grožnje. Tako so npr. ugotovili, da so po terorističnih napadih v ZDA, 11. septembra 2001 posamezniki, ki so bivali blizu napadenega World Trade Centra, v političnem smislu pričeli prevzemati bolj konservativna stališča. Podobni rezultati so se pokazali po napadih v Madridu, l. 2004. Najbolj so kritične t.i. normativne grožnje, torej zunanji vplivi ali dogodki, ki ogrožajo normativni red, ta pa ni nič drugega, kot sistem skupnih vrednot in predstav o nas samih kot pripadnikih zaključene skupine (nacije, veroizpovedi, rase itd.). Biti eno in isto z lastno skupino, zliti se z njo postane ideal, obrambni zid pred nevarnim okoljem. Tipična avtoritarna duša nikoli ne pomisli, da je med njim in osovraženimi pripadniki raznih manjšin (migranti, druge etnije, istospolni itd.) mnogo manjša razlika, kot pa med njim samim in pripadniki elit, ki ga tako vešče vodijo za nos. Zato se ne more upreti družbeni neenakosti in v nebo vpijočim krivicam vseh vrst.
Vse to dobro poznajo in spretno izkoriščajo novodobni populisti z vseh koncev sveta, ti goljufivi preroki, kot bi jih poimenovala avtorja Löwenthal in Guterman (Prophets of Deceit), ki sta proučevala psihosocialne manipulativne tehnike za doseganje političnih ciljev in to že davnega leta 1949. Ali ste opazili, kako je diskurz političnih liderjev, Trumpa, Le Penove, Orbana, nenazadnje našega Janše, presenetljivo podoben kot jajce jajcu? Od tistih časov pa do danes se ni kaj dosti spremenilo, razen mnogo bolj sofisticirane tehnologije, ki pa ima zato toliko večje učinke na vedenje ljudi. Desni populizem je zmeraj bil in vselej bo brez prave vsebine, preveč kompleksne družbene probleme jemlje neznosno poenostavljeno, rešitve, ki jih ponuja, so zato nujno nekonstruktivne. Gre dobesedno za pravi družbeni regres, za stranpot v civilizacijsko brezno. Ampak to ekstremističnim manipulantom malo mar – dobro se zavedajo namreč, da bolj ko sejejo strah med negotove in nevedne državljane, večja bo njihova moč in več podpore si lahko obetajo. Zato tako krvavo potrebujejo prav „sovražnike svobode“, sicer bo njihova slava skopnela kot sneg na spomladanskem soncu.
* Opomba: „Sovražniki svobode“ (Enemies of Freedom) je naslov knjige kanadskega psihologa Boba Altemeyerja, ki je bistveno prispeval k ponovno obujenemu zanimanju za pojav avtoritarnosti v zadnjih letih
mag. Andrej Korošak, dipl. psih.