Bodisi med predstavniki slovenske narodne skupnosti v Italiji, bodisi v določenih političnih in gospodarskih krogih v matični Sloveniji, vlada okrog krize goriške delniške družbe KB1909 precejšnje zanimanje, predvsem kar se tiče razlogov za njene negativne poslovne izide, in seveda za morebitne posledice njene likvidacije za širše zamejsko gospodarstvo. Kljub temu se poraja vtis, da se najbrž zaenkrat le malokdo zaveda, da zna biti ta nov udarec prehud za slovensko manjšino v Italiji.
Konec zamejskega »družbenega« gospodarstva
Ob izteku lanskega leta je zamejce v Italiji pretresla novica, da je finančna delniška družba KB1909 zaprosila za likvidacijo1. Omenjena družba je do pred kratkim veljala za eno izmed zadnjih poslovnih družb, ki so bile posredno ali neposredno vezane na t.i. družbeno gospodarstvo zamejskih Slovencev. Gre za sistem, ki sicer temelji na zasebni lastnini, ki je dlje časa predstavljal gospodarsko osnovo slovenske manjšine v Italiji. Tkivo zamejskega družbenega gospodarstva so v preteklosti tvorila nekatera podjetja, ki so delovala na področju uvoza in izvoza z dobrinami – predvsem z nekdanjo Jugoslavijo –, ter nekaj manjših tovarn, ki so se izkazale za uspešne na krajevni ravni.
Eden izmed usodnih udarcev za omenjeni gospodarski sistem je bil polom Tržaške kreditne banke, ki je zašla v likvidacijo leta 1996. Postopek likvidacije se je formalno zaključil šele leta 2015. Družbeno gospodarstvo, ki je bilo sprva precej podrejeno interesom slovenske narodnostne skupnosti, je nudilo potrebne vire in finančna sredstva za razvoj skupnosti v širšem pomenu, torej tudi za njen kulturni in družbeni razvoj. Danes vemo, da je bil uspeh takega gospodarstva vezan na zgodovinske, kulturne in geografske okoliščine, ki so zaznamovale kolektivno identiteto in delovanje slovenske manjšine v Italiji med 70. in 90. leti prejšnjega stoletja. Zamejsko gospodarstvo se je začelo majati z nastopom krize bivše Jugoslavije, ki je bistveno spremenila družbeno-politične sisteme na vzhodnih mejah, in ki so predstavljale referenčni trg podjetij v lasti zamejskih Slovencev.
Na te nezanemarljive spremembe sta bila v dobri meri vezana ravno propada Tržaške kreditne banke in goriške Kmečke banke. Slednjo je delno prevzela Čedajska Banka, preostali del pa je ostal v lasti zamejskih Slovencev in je začel delovati v obliki samostojne skupine – finančne družbe KB1909. KB1909, ki je sedež ohranila v Gorici, je postopoma začela delovati čedalje bolj tržno in to seveda tudi zaradi obvez do lastnih delničarjev.
Likvidacija in njeno ozadje
KB1909 se je že nekaj let nahajala v težki situaciji zaradi previsoke zadolžitve. Obenem je kapital družbe, ki je še do leta 2012 znašal 33 milijonov evrov, leta 2016 znašal komaj 3,5 milijona evrov. Že leta 2016 so delničarji odobrili dokapitalizacijo družbe in sprejeli ukrepe za kritje finančnih izgub, do katerih je prišlo na primer v kavnem sektorju (pomislimo na likvidacijo tržaškega podjetja za nakup in prodajo surove kave, Cogeco), v nepremičninskem sektorju in v finančnem poslovanju. Kriza goriškega finančnega holdinga je lani dosegla kritično mejo, in jo morda celo presegla. Zaradi tega je bil na lanski seji delničarjev sprejet predlog upraviteljev o uvedbi likvidacijskega postopka. Kaj to pomeni?
Likvidacija je postopek, s katerim pravna oseba preneha z rednim poslovanjem ker ni več zadostnih pogojev za njeno redno poslovanje. V večini primerov gre pri tem za posledice ekonomske stiske in nerentabilnega poslovanja, ali pa ne obstajajo dovoljšnja jamstva za obnavljanje sredstev potrebnih za redno poslovanje. Tak je tudi slučaj delniške družbe KB1909. Med vzroke, ki so privedli do njene krize, izvedenci navajajo vrsto napačnih investicij, tvegano poslovanje v nekaterih sektorjih ter (pre)visoko zadolžitev skupine – predvsem do bank-upnic.
Po ustanovitvi je družba KB1909 začela razvojno fazo in se iz leta v leto širila, ter kmalu razpolagala s široko paleto podjetij, katere je upravljala. Še do pred nekaj leti je skupina štela nad trideset odvisnih in povezanih družb predvsem na območju Furlanije – Julijske krajine in Slovenije, prisotnih tudi na trgih srednje in jugovzhodne Evrope, in aktivnih na področjih elektronike, nepremičnin, v medicinskem sektorju, založništvu, v medijskih panogah, v živilstvu, nenazadnje v finančnem sektorju. KB1909 je v vlogi matične družbe nadzorovala ta podjetja ter jim podaja strateške smernice za razvoj2.
Cilj KB1909 je bil ustvariti trajno vrednost s povečanjem rentabilnosti odvisnih ali povezanih družb. Preden bi nastopili izredni pogoji, je družba KB1909 delovala predvsem v korist svojih delničarjev, hkrati pa slovenske narodnostne skupnosti, saj ravno iz nje izhajajo oziroma so izhajali njeni največji delničarji. S svojo dejavnostjo je omenjena družba želela prispevati h gospodarskemu razvoju podjetniškega sistema na lokalni ravni, in to tudi prek srednje-ročnih naložb v tvegani kapital malih podjetij. Očitno pa se je nekje močno zataknilo.
Posledice krize so nejasne
Posledice, ki ga bo imela kriza goriškega finančnega holdinga KB1909 za slovensko manjšino v Italiji, so v tem trenutku težko predvidljive. Skrb je velika. Kakorkoli že, medtem ko je slovenska skupnost v Italiji s pravnega vidika bolje zaščitena kot je bila v preteklosti (npr. na podlagi Zaščitnega zakona za Slovence v Italiji 38/20013), je z avtonomnega finančnega vidika bistveno bolj obubožana. Skratka, če naj si izposodim metaforo iz igre šaha, lahko zaključim, da se je slovenska manjšina v Italiji v mat pozicijo tokrat spravila kar sama. To pa nakazuje potrebo po nujni problematizaciji pojma manjšine in njene uporabe tako v teoriji kot v praksi.