O prezrti obravnavi Evropske prestolnice kulture 2012
KLIKNI NA SLIKO (PDF)
Za ogled knjige kliknite na sliko.
Knjiga ima 582 strani in je velikosti 4,87MB.
Spletni naslov knjige je http://www.zofijini.net/eknjige/resnicamesta.pdf
Za uvod
Zgodba o mariborski Evropski prestolnici kulture (EPK) v Mariboru leta 2012 je pripovedka o napihnjeni žabi, ki se je skoraj razpočila od ponosa. Temu bom rekel hrbtna plat projekta, o kateri se ne ve veliko in se je še manj smelo govoriti. Prav njej se posveča pričujoča e-knjiga, predvsem tudi medijski recepciji in kolaboraciji v razmerah, ko je EPK moral uspeti. Ko je bila takšna tako rekoč zapoved. Ob siceršnji izčrpni spremljavi poteka razvoja projekta pred letom 2012, omenjenega leta in po njem, želi besedilo v nadaljevanju razgaljati simptomalna ozadja o cenzuri in pregonu slehernega dvoma v samoosmišljujoči enoletni dogodek, nenadoma odkriti diki mesta – in simptome nakazajočih načinih iskanja njegove izgubljene samozavesti. Maribor je kanil s tem projektom postati on sam, so nam dopovedovali. Oni in zelo angažirano tudi mediji. Kreatorji in verniki v projekt EPK so bili prepričani, da bodo mestu prinesli Resnico. Še več, da bodo oni resnica tega mesta. Ko se se dogodile mariborske vstaje, na jesen istega leta, so ne le za hip pomislili, da so prav oni njeni skriti kreatorji. Doživeli so razodetje, zafingirali so končno samoosmislitev.
EPK je nastal kot kulturni dogodek par excellence v času župana Franca Kanglerja in času mariborskih vstaj; zato je hkrati tudi del širše zgodbe o korupciji in tistih, ki so se ji vdali. Je zgodba o ponižnosti kulturnikov in njihovi zlizanosti s politiko. Njihovi nizki ceni, moralni nizkotnosti in posledični bedi. Leto 2012 ni preneslo le vrhuncev kulture, temveč tudi vrhunce gneva ljudi zaradi kulminacije politične korupcije in arogance. Res obstaja tako veliko naključje, da se je prav tega leta, ob njegovem slovesu, moral s svojega prestola posloviti koruptivni župan? Je res koincidenca, da se je prav 31. decembra 2012 spustil zastor za projekt EPK in obenem Franca Kanglerja, ki je po nemirih na ulicah prav na ta dan odstopil s svoje funkcije?
Kdor želi in ga zanima, bo zato na naslednjih straneh prebiral kroniko tega, kakšen je družbeni status kulture v mestu, sledil bo samoocenam njenih protagonistov, čudil sem bo mariborskim kulturnikom in okoliščinam, ki sprožajo njihovo iskanje identitete. Naletel bo na dovolj točen opis geneze projekta – tudi s pomočjo časopisnih člankov in medijskih odmevov. Njegov najbolj substancialen del so dobesedno tvorile njegove dovolj enoznačne medijske prezentacije in ravno zato je ključ do razumevanja medijska analiza ali vsaj refleksija. Vsaj pridržanje zrcala. V knjigi bo bralec naletel tudi na obravnavo kritične distance do EPK, na dejstvo torej, kako se oblikuje in formira cenzura v večini lokalnih medijev in širše, kar sicer razumem tudi širše kot pregon ali izgon kritičnosti in kritičnih intelektualcev iz mesta.Vse trditve, četudi so videti preveč vehementne, so dobro dokumentirane, zato polemik ne pričakujem: običajna praksa je to, ko dialog in refleksijo nadomeščata prezir in bojkot tam, kjer so argumenti enoznačni. Vsakdo si lahko ustvari svoje mnenje ob prebiranju strani, ki sledijo, v korist katerekoli ugotovitve. Lahko ugotavlja tudi, da se avtor te knjige moti. Pa vendar prej pričakujem nadaljnjo arogantno ignoranco tistih, ki so EPK tako ali drugače interesno, medijsko ali kako drugače podpirali in zatirali njegovo mišljenje: ciljam predvsem na novinarje, lokalne kulturne matadorje, čaščene in nagrajevane akademike in lavreate, če politikov niti ne omenim. Povedano v žargonu mariborskih vstaj – to mesto je pač vedno generiralo svojo lastno hobotnico, ne le politično, temveč tudi medijsko, kulturno in akademsko, gojilo samozadostnost, se trepljalo po ramenih in izganjalo tiste, ki jim niso bili povšeči. Čeprav mi ni vseeno, se ponosno prištevam v to drugo kategorijo. In nikomur ne prizanašam.
Bodi povedano znova, kar štejem za čisto simptomatiko: epekajevski ustvarjalci so na začetku decidirano napovedali, da bo EPK razodel nič manj kot resnico mesta. Maribora torej. Dobesedno, da ne bo nesporazuma: Resnico mesta. Od tod dovolj lahka odločitev za naslov knjige. Kajti EPK je morda razgalil neko resnico ‘per negationem’, resnico Maribora, vendar je ta radikalno drugačna od napovedane. Kulturniški Prometeji so bržčas želeli povedati, da bodo nevedni in zaplankani raji odprli oči. Mesto so razumeli kot svoj plen, svojo igračko v igri bogov. Njihovo pozicioniranje razodeva premisa vzvišenosti mesta, s katerega govorijo, češ v temačne mariborske duše bomo vlili svetlobo. In resnično, to jim je treba priznati, so proizvedli neko mesto resnice. Resnica njihovega rekanja o resnici mesta je namreč mesto, ki simptomalno razodeva manipulacijo, laž, Potemkinovo vas ideologije in blefa, vredno nekaj manj kot 30 milijonov evrov. Prav toliko torej, kolikor je bil vreden najtežji kulturni projekt v zgodovini samostojne države. Na koncu se je projekt pač moral končati s tem, kar je bilo vanj všteto že ves čas: s pogubnimi ugotovitvami finančne revizije, z »resnico« poslovanja EPK, in odsotnostjo pravih trajnostnih učinkov. Toda komu je še mar?
Vse se je odvilo, vse se je zarodilo že prej. Pred letom 2012. Morda se velja za trenutek vrniti v daljno leto 2008. Tega leta je novinar Večera zapisal, da kultura mariborski mestni vrhuški ni ravno med prvimi prioritetami, a da se še kako rada baha s projektom evropske kulturne prestolnice (EKP) v letu 2012. Temu je zoperstavil vsesplošno krčenje sredstev in slepomišenje z multikulturnim centrom Pekarna. Ni bil prvi, ki je začrtal tak kontrast, slednji se je leta 2008 razvil kar v stereotipen očitek mariborski občini. Težava je po njegovem v tem, da se »klasična visoka umetnost« zaradi prestiža pač venomer regenerira in zlahka preživi, prav tako nima težav popularna (kvazi) kultura, saj jo hranita vedno večja komercializacija in primitivizacija, edina žrtev pa je, pravi novinar, kajpak tisto, kar je – po njegovem -, mariborska oblast obsodila na životarjanje in sodi v register sodobnega, inovativnega, avantgardnega, angažiranega in nekonvencionalnega.
Na prvi pogled je ugotovitev točna, pritrjuje ji tudi stanje v mariborski kulturi na jesen leta 2013. Toda manjka ji globinska dimenzija. Iz opisane »kategorizacije« našega (ali občinskega) razumevanja tipov kulturnih produkcij bi lahko razvili še kakšno misel več. Implicitni očitek, ne le v zgornjem zapisu, temveč že skorajda ponarodel, se namreč glasi, da tisti odločevalci, ki govorijo in se veselijo kulture, tega ne počnejo iskreno. Da jih ne vodi resnična moralna skrb. Ter da mogoče, implicite, sploh ne vedo, kaj je kultura, na kar kaže njihova »konceptualizacija« tega pojma. S tem bi se lahko strinjali, vendar bom v nadaljevanju izpostavil temu nasprotno poanto, iz katere je jasno razbrati, da se je »konceptualizacija« še kako zgodila. Dilemo lepo opisuje tale anekdota: ko sem tistega leta na okrogli mizi o usodi mariborske Pekarne sedel z županom Francem Kanglerjem in njegovo pomembno sodelavko, je moderatorka slednjo provokativno vprašala, če ve, kaj je alternativna kultura. Njen odgovor je bil poveden: da ji na to vprašanje ni treba odgovarjati, je dejala, ker je po izobrazbi diplomirana univerzitetna kulturologinja!
Takšno je torej bilo stanje 2008, v času geneze in odločitve za EPK. Tisti, ki z neverjetnim žarom v očeh govorijo o EPK, ker menda že vedo, kaj kultura je, so le s težavo prenašali pomisleke in dobrohotno kritiko. In res, EPK je prišel kot obliž na staro diagnozo o tem, da Mariboru vlada kulturna sivina in da nekateri preprosto ne morejo brez nje. En EPK bi jim porušil tezo o usojenosti Maribora, ki mora ostati kulturno siv, pa četudi premine svet, oni pa bi vendar radi presegli takšno deterministično zaplankanost. Njihova razlaga je, vsaj v nekaterih primerih, nedobronamerna. Nihče ni odrekal Mariboru priložnosti, ki se mu je obetala. Pač pa smo se vsi skupaj spraševali, ali so odločevalci o usodah kulture in njenih socialnih in medijskih upodobitvah res do konca premislili svoje koncepte. Da jih niso, je bilo precej jasno od samega začetka.
Leta 2008 in pred tem se je velikokrat govorilo ne le o simptomu dojemanja kulture skozi model urbane alternativnosti Pekarne, temveč tudi o drastičnem zmanjševanju sredstev za nekatere utečene projekte. In to je pravi kontekst kritike deklarativnega in ponosnega zavzemanja za EPK, v katerem se je velikokrat zaobšlo skrite motive hkratnega malikovanja in izginjanja (oziroma vrednotenja) heterogenih kulturnih praks. Povedano drugače: moralni očitek se je preveč osredotočal na sicer precej verjetno dejstvo, da bomo v Mariboru kulturo čez nekaj let ponosno razkazovali mestu, danes pa nam hkrati zanjo ni mar. Kar se je tu spregledalo, prav tako nista le dve reprezentaciji kulture, da nekdo malikuje eno in prezira drugo, da se dezavuira npr. alternativo, založništvo, literarne in humanistične vsebine, navijalo pa se hje npr. za pompozno spektakelskost gledaliških predstav kakšnega Tomaža Pandurja. Kajti spontana hierarhizacija je tu le en vidik. Vrednostno diferenciacijo kulture bi lahko ponazorili z dvema skrajnostima, ki smo ju dojemali kot vsebinski, a sta v resnici posredovani. Kakorkoli je bila hvalevredna obsežna spontana podpora Pekarni, ki je kasneje usahnila, pa bi se morali že v korenu preizprašati o razlogih, zakaj nekaj jemljemo za kulturo, spet nekaj drugega pa ne? V Mariboru se je odvijalo na desetine prireditev humanističnega tipa, vendar so za lokalne medijske usmerjevalce izpadli iz registra in ostali »nekulturni«. O tem lahko društvo Zofijini pove veliko (javne polemike so npr. dostopne na www.zofijini.net). Humanistika, družboslovje, mediji in podobni žanri se ne kvalificirajo za kulturne vesti, dogodke ali dejstva, to ostajajo predvsem in zgolj literatura, vizualne umetnosti, film in gledališče. Celo polemike o usodi Pekarne in pomembnosti kulturne produkcije, ki jo goji, se pretežno niso odvijale na kulturnih straneh časopisja in medijev, še manj so so se tam znašle njene dolgoletne programske vsebine. Od kod potem naše čudenje, če pa stotinam prireditev nekdo zavestno nikoli ni rekel »kulturni dogodek«?
EPK je to do neke mere popravil z nekaterimi programski vsebinami, ki posegajo na področje ekologije, sociale, celo hortikulture. A to je storil vpričo pomanjkanja vsebin. Spontana stratifikacija se kajpak ne odvija le po ključu konceptualnega dojemanja, temveč tudi po moči šelestenja denarja. Tisti, ki preferirajo določene tipe kultur in so ponosno zrli na projekt EPK, so imeli svoje računice, finančne ali politične. Tako nekateri mestni kulturni menedžerji, ki so sekretarsko vodili projekt, so pokrivali svoje tekoče in trenutne programe iz skupnega proračunskega mošnjička za EPK. Dihotomizirala se kulturna krajina očitno ni le na podlagi konvencionalnosti in nekonvencionalnosti, temveč blišča, ponosa in denarja na eni strani ter bede in pomanjkanja na drugi. Kultura je pač še ena sfera, kjer lahko izvršujete svojo moč in socialno določate, kaj velja za dominantno in kaj ne. Takrat sem v reviji Dialogi zapisal: »Zares žalostna in za Maribor kar simptomalna bi utegnila biti kakšna ugotovitev post festum, da je bil projekt EPK v opisanem smislu za kulturo zelo škodljiv dogodek v mestu. Upajmo, da do nje ne pride.« Danes ugotavljam, da se žal nisem motil. Ne le, da je EPK klavrno za nami in da smo znova vrženi v kulturno sivino brez denarja, od njega se niti nič nismo naučili.
Še beseda k zasnovi pričujoče e-knjige. V grobem je sestavljena iz dveh delov. V prvem delu so objavljeni medijski dokumenti časa, ki jih jemljem za osrednje poudarke svojega premisleka o ideološki in predvsem medijski recepciji dogajanja okrog EPK. Verjamem, da so prvine, ki prednjačijo v mojih zapisih, predvsem diskurzivno-kritične, medijske in ideološke narave. Ocenam programskih prvin se skoraj nisem predajal, ker se nisem čutil kompetentnega. Na trenutke poskušam v zapisih biti humorno piker, tudi resigniran, a se nad tem še noben bralec ni pritoževal. To so vidiki, ki so me najbolj zanimali. V drugem delu so objavljeni moji integralni zapisi v kronološkem redu, kakor so nastajali in sproti komentirali dogajanje. Značilnost mojih esejev namreč ni le v vsebinski naravnanosti, temveč v stalni in ažurni navzočnosti. Skoraj vsi so bili javno publicirani na medijskemu vratarjenju (beri: cenzuri) nedosegljivem spletu – na blogih in spletnih straneh. Osrednja stran, na kateri so zbrani ti dokumenti, je http://zofijini-epk.blogspot.com/, spet drugi so bili objavljeni na mojem blogu In media res (http://vezjak.wordpress.com/) in seveda tudi na strani Zofijinih (http://zofijini.net). In sicer kot hipni komentar, aktualna notica in kritika v tako rekoč »realnem času« in sproti, ko so se dogodki odvijali. Ponujali so določen korektiv in reinterpretacijo klasičnemu novinarskemu spremljanju, a so to mediji – zelo očitno – zavestno spregledovali. Tudi takrat, ko sem jih neposredno izzval z vprašanji in koncepti, ki bi jih morali zastaviti, včasih celo neposredno protagonistom samim. Vsekakor hvala redkim bralcem, ki so znali ceniti tak pristop.
Ob tej priložnosti se želim zahvaliti kolegicam in kolegom v društvu Zofijini za vso moralno in siceršnjo podporo v naši skupni ideji. Nekatera stališča so nastala skupaj z njimi in ponosen sem, da smo enotno, brez glasu proti, že od samega začetka projekta dvigovali kritični glas in bili, nenazadnje, eden najbolj upornih glasov proti županu Francu Kanglerju. Zahvaljujem se Emici Antončič, ker mi je v Dialogih kot skoraj edina omogočila predstavitev svojih stališč o EPK, in tistim redkim, ki so me kdaj pocukali za rokav in omogočili javno mnenje. Vsem avtorjem, predvsem novinarjem, ki bodo morda iz nekega razloga razumeli, da bi moral navesti njihovo dovoljenje, ker sem jih citiral, sem opravičujem že vnaprej. Kršitev avtorskih pravic, če je do nje sploh prišlo, je bila dobronamerna in izpeljana ob navedbi njihovega imena. Zahvaliti se moram tudi svojim cenzorjem, predvsem iz časopisa Večer in Delo, saj brez njih ne bi bilo moje vztrajnosti. Posebna hvala velja zato Petri Vidali, Meliti Forstnerič Hajnšek in Petru Raku – nobenega med njimi nisem v petnajstih letih videl na nobeni prireditvi sicer nepomembnega društva Zofijinih, zato bi se jim mimogrede zahvalil tudi za izjemno delo, ki ga opravljajo kot kulturni novinarji in uredniki ter so ga kronali s svojo epekajevsko epizodo . Podobno velja tudi za vse odgovorne v projektu EPK, ki so bili resnično konsistentni in niso nikoli, prav nikoli pokazali nobene odprtosti za izražene pomisleke, čeprav je bilo zaznati, da redno spremljamo spletne zapise. Težko je reči, če bi ob upoštevanju bil projekt kaj boljši in seveda si ne domišljam, da je bil moj trud v tej smeri edini. Bralec naj presodi, kam ga umestiti in v kakšni meri je bil upravičen.
Pričujoča e-knjiga je finančno podprta iz mojega lastnega žepa: ponudb za izdajo knjige ni bilo, še manj financerjev ali sponzorjev. Naj mi bralec ne zameri, če situacijo znova jemljem kot manifestacijo potrditve začetne premise: kultura pri koritu se plača in splača, kritično motrenje pa mora ostati tudi finančno in moralno zaničevano. Ampak se ne pritožujem, želim se le opravičiti za morebitne tehnične, oblikovne in lektorske lapsuse, ki jih je v običajnih, denarno podprtih projektih iz razumljivih razlogov manj. In še čisto za konec: prednost knjige bo zanesljivo v tem, da omogoča minimalno interaktivnost povsod, kjer so v besedilu navedene povezave na besedila, dosegljiva na spletu. Praksa sicer kaže, da sčasoma številne povezave ne delujejo več – žal ni v moji moči. Kot vse kaže, pa bo e-knjiga v celoti objavljena in dosegljiva tudi na spletni strani www.zofijini.net.
Boris Vezjak
V post-epekajevski realnosti Maribora, 29. septembra 2013