Requiem for the American Dream, 2015, Peter D. Hutchison, Kelly Nyks, Jared P. Scott
Prirejeni transkript:
Noam Chomsky velja za najbolj vplivnega intelektualca našega časa. To so njegovi zadnji daljši dokumentirani intervjuji, posneti v razponu štirih let.
V času velike ekonomske krize, ki se je še lahko spominjam, je bil velik del moje družine nezaposlen delavski razred. Bilo je hudo. Veliko huje kot danes. Toda bilo je pričakovanje, da se bodo stvari obrnile na bolje. Ljudje so imeli upanje. Tega danes ni. Neenakost je brez primere. Če pogledamo na splošno neenakost, je kot najhujše obdobje ameriške zgodovine. Do neenakosti pride zaradi izjemnega bogastva peščice ljudi, majhnega deleža enega odstotka. Bila so obdobja, kot so zlata dvajseta, bučna devetdeseta in tako naprej, ko so se stvari razvijale podobno. Naše obdobje pa je skrajno. Če pogledamo porazdelitev bogastva, do neenakosti prihaja zlasti zaradi najbogatejših. Vrh ene desetine enega odstotka so le izjemno bogati ljudje. To samo po sebi ni le izjemno nepravično, neenakost ima zelo negativne posledice na družbo kot celoto, ker ima škodljive vplive na demokracijo.
Del ameriških sanj je razredna mobilnost. Si reven, trdo delaš in obogatiš. Delavec je lahko dobil dostojno delovno mesto, kupil hišo, avtomobil in omogočil šolanje svojih otrok. Sedaj se je vse to sesulo.
Predstavljajte si, da opazujete svet od zunaj, iz Marsa. Kaj vidite? V ZDA obstajajo priznane vrednote, kot je demokracija. V demokraciji bo javno mnenje imelo nekaj vpliva na politiko. Nato bo vlada izvajala ukrepe, ki jih določa prebivalstvo. To je demokracija v pravem pomenu. Pomembno je razumeti, da privilegirani in vplivni sektorji družbe iz zelo dobrih razlogov nikoli niso marali demokracije. Demokracija namreč daje moč v roke prebivalstva in jo odvzema njim. To je nekakšno načelo kopičenja bogastva in moči.
10 načel kopičenja bogastva in moči
Kopičenje bogastva povzroča kopičenje moči, posebej, ko cena volitev močno poskoči, kar politične stranke sili v žepe velikih korporacij. Ta politična moč se hitro prevede v zakonodajo, ki še povečuje kopičenje bogastva. Fiskalne politike, kot tudi davčne politike, deregulacija, pravila korporativnega upravljanja podjetij in številni ukrepi, politični ukrepi, so zasnovani za kopičenje bogastva in moči, ki prinašajo še več političnega vpliva in moči. To vidimo zadnje čase. Imamo neke vrste začaran krog. To je v bistvu tako običajno, da je že leta 1776 v slavnem delu »Bogastvo narodov«, opisal Adam Smith. Dejal je, da so v Angliji osnovni ustvarjalci politike ljudje, ki si lastijo družbo. V njegovem času so to bili trgovci in obrtniki. Poskrbeli so za to, da je bilo za njihove interese zelo dobro poskrbljeno, ne glede na to kakšen vpliv je to imelo na ljudi v Angliji ali ostale. Danes to niso trgovci in obrtniki, ampak finančne institucije in multinacionalke. Ljudje, ki jih je Adam Smith poimenoval »gospodarji človeštva« in sledijo zlemu vodilu »vse za nas in nič za druge«. Prizadevali si bodo za politiko, ki bo njim v korist in škodovala vsem ostalim. V odsotnosti splošnega ljudskega odziva, je to tudi pričakovano.
1. načelo: krči demokracijo
Skozi ameriško zgodovino se ponavlja spopad med pritiskom za večjo svobodo in demokracijo od spodaj in prizadevanjem elite za nadzor in prevlado od zgoraj. To sega vse do ustanovitve države. James Madison, eden osrednjih ustanoviteljev, ki je takrat prav toliko verjel v demokracijo kot kdorkoli drugi, je kljub temu menil, da bi sistem ZDA moral biti zasnovan tako -, in je z njegovo iniciativo tudi bil tako zasnovan -, da bi bila moč v rokah bogatih. Bogati so namreč odgovornejša skupina ljudi, zato je struktura formalne ustavne ureditve dala največ moči v roke senata. Spomnimo, da senat v tistih časih ni bil izvoljen. Bil je sestavljen iz premožnih ljudi. Ljudje so, po Madisonovih besedah: »čutili naklonjenost do lastnikov in njihovih pravic«. Če berete razprave ustavne konvencije, je Madison dejal: »poglavitna skrb družbe mora biti zaščititi premožno manjšino pred večino«. Za to je imel tudi argumente. Predpostavimo, da bi vsi lahko volili svobodno, dejal je: »večina revnih bi se sešla, se organizirala in odvzela premoženje bogatim. To bi bilo nepravično, zato tega ne moremo dovoliti«. Zato mora biti ustavna ureditev zasnovana tako, da preprečuje demokracijo. Zanimivo je, da ima ta razprava zelo staro tradicijo. Sega vse do prve pomembne knjige o političnih sistemih, Aristotelove »Politike«. Pravi, da je »izmed vseh najboljša demokracija«, toda nato izpostavi prav to pomanjkljivost, o kateri govori tudi Madison. Če bi bile Atene dejanska demokracija za svobodne ljudi, bi se revni združili in premožnim odvzeli bogastvo. Ista dilema je ponudila nasprotujoči si rešitvi. Aristotel je predlagal nekaj, kar bi danes imenovali država blaginje, dejal je: »poskušajmo zmanjšati neenakosti«. Torej ista težava, toda nasprotni rešitvi. Ena je zmanjšanje neenakosti in ne bo tega problema, druga je krčenje demokracije. Če pogledamo zgodovino ZDA, vidimo nenehen boj med tema dvema težnjama -, težnjo po demokraciji, ki večinoma prihaja od ljudstva in dobimo ta nenehen boj, obdobja nazadovanja in obdobja napredka. 1960-ta so bila na primer obdobje pomembne demokratizacije. Sektorji prebivalstva, ki so bili običajno pasivni in apatični, so postali organizirani, aktivni ter začeli terjati svoje zahteve. Vse bolj so bili vpleteni v odločanje, aktivizem in tako naprej. To je v marsičem spremenilo zavest. Pravice manjšin.
Malcolm X
»Če demokracija pomeni svobodo, zakaj naši ljudje niso svobodni? Če demokracija pomeni pravičnost, zakaj nimamo pravičnosti? Če demokracija pomeni enakost, zakaj nimamo enakosti?«
Pravice žensk.
Gloria Steinem
»Ta nečloveški sistem izkoriščanja se bo spremenil, vendar samo, če ga bomo vsi skupaj prisilili k temu.«
Skrb za okolje.
Walter Cronkite
»Končuje se izjemen dan v zgodovini Amerike. Dan protestov po državi, za človeštvo, ki mu je mar za lastno preživetje.«
Upor proti agresiji.
Benjamin Spock
»Tistim, ki nas obsojajo zaradi našega nestrinjanja lahko povem, da če zakon in red jemljejo resno, bi to morali najprej zagotoviti vietnamskemu ljudstvu, našim temnopoltim in revnim ljudem.«
Skrb za druge.
Martin Luther King, Jr.
»Nekega dne moramo postaviti vprašanje, zakaj imamo v Ameriki 40 milijonov revnih ljudi? Ko se začnete spraševati o tem, postavljate vprašanje o ekonomskem sistemu, o širši delitvi premoženja, vprašanje o prestrukturiranju celotne ameriške družbe.«
Vse to so civilizacijski učinki, ki so povzročili precej strahu. Nisem pričakoval takšne sile. Moral bi, vendar nisem pričakoval tako silnega odziva na te civilizacijske učinke 1960-ih let. Nisem pričakoval tako silnega odziva nanje. Takšnega odpora.
2. načelo: oblikuj ideologijo
Zgodila se je velikanska, usmerjena, usklajena poslovna ofenziva, ki se je začela v 1970-ih, v poskusu zatrtja egalitarnih prizadevanj, ki so se dogajala v obdobju Nixonove vlade. Na desnici lahko to vidimo v stvareh, kot je slavni »Powellov memorandum«, ki je bil s strani kasnejšega sodnika vrhovnega sodišča, Powella, poslan trgovinski zbornici, največjemu poslovnemu lobiju, v katerem jih opozarja na to, da gospodarski sektor izgublja nadzor nad družbo in je treba nekaj storiti proti tem silam. Seveda vse predstavi v smislu obrambe, »obrambe nas pred zunanjo silo«.
»Powellov memorandum«, odlomek:
»Nihče ne more dvomiti, da je ameriški ekonomski sistem napaden.«
Toda to je poziv gospodarskemu sektorju, da uporabi svoj nadzor nad viri in izvede večjo ofenzivo za ustavitev tega vala demokratizacije.
»Powellov memorandum«, odlomek:
»Ključna premisa tega dokumenta je, da je ekonomski sistem v težavah in da je skrajni čas.«
Na liberalni strani se dogaja nekaj podobnega. Prvo večje poročilo trilateralne komisije zadeva prav to. Naslov ima »Kriza demokracije«. Trilateralno komisijo sestavljajo liberalni internacionalisti. O njih veliko pove dejstvo, da so sestavljali administracijo Jimmyja Carterja. Prav tako so bili vznemirjeni zaradi demokratizacijskih teženj 1960-ih in menili, da se moramo nanje odzvati. Bili so zaskrbljeni, da je prišlo do »presežka demokracije«. Prej pasivni in poslušni del prebivalstva, ki se ga včasih imenuje »posebni interesi«, se je začel organizirati in poskušal vstopiti v politično areno. Dejali so, da »to predstavlja preveč pritiska na državo, ki ne prenese vseh teh pritiskov«. Zato se morajo vrniti v pasivnost in postati depolitizirani. Še posebej jih je skrbelo, kaj se dogaja z mladimi: »mladi postajajo preveč svobodni in neodvisni.«
Študentski protestnik
»Nihče od nas ne bo povzročal kakšnega nasilja. Če bo prišlo do nasilja, bo zaradi policije.«
Po njihovem mnenju je neuspeh na plečih šol, univerz, cerkva, institucij, ki so odgovorne za »indoktrinacijo mladih«. To so njihove besede, ne moje. Če pogledamo njihovo študijo, naletimo na interes, ki ga nikoli ne omenjajo – zasebni poslovni interes. To seveda nekako po definiciji niso »posebni interesi«, ampak »nacionalni interesi«. Zato so v redu. Dovoljeno jim je imeti lobiste, kupovati kampanje, postavljati ljudi na izvršilne položaje, sprejemati odločitve. Ostali, »posebni interesi« oz. splošno prebivalstvo pa je tisto, ki ga je treba podrediti. To je spekter. Je nekakšna ideološka raven odpora. Največji odpor, ki je bil temu vzporeden, pa je bilo preoblikovanje ekonomije.
3. načelo: preoblikuj ekonomijo
Od 1970-ih si gospodarji človeštva, lastniki družbe prizadevajo za spremembo ekonomije v dveh ključnih pogledih. Prvi je povečanje vloge finančnih ustanov, bank, investicijskih podjetij, zavarovalnic. Do leta 2007, ravno pred zadnjim zlomom, so imele finančne institucije 40% vseh korporativnih dobičkov, kar daleč presega vse v preteklosti. V 1950-tih, kot mnoga leta pred tem, je ekonomija ZDA temeljila predvsem na proizvodnji. ZDA so bile velik proizvodni center sveta. Finančne institucije so imele v preteklosti v ekonomiji precej majhno vlogo. Njihova naloga je bila razdelitev neporabljenih sredstev, kot denimo bančnih prihrankov, v proizvodne dejavnosti.
Promocijski video:
»Banka ima zmeraj shranjeno rezervo denarja, ki ga je prejela od delničarjev in varčevalcev. Na podlagi teh denarnih rezerv lahko banka ustvarja kredit. Ob zagotavljanju varnega mesta za polog denarja, banka služi skupnosti z ustvarjanjem dodatnega razpoložljivega kredita za različne namene. Za proizvajalce, da izplačajo svoje delavce v času stagnacije prodaje; za trgovce, da povečajo in preuredijo svoje prodajalne ter za številne druge razloge, zaradi katerih ljudje potrebujejo več denarja, kot ga imajo trenutno na voljo.«
To je njihov prispevek k ekonomiji. Vzpostavljen je bil nadzorni sistem. Banke so bile regulirane. Ločili so komercialne in investicijske banke. Omejili so tvegane naložbene prakse, ki bi lahko škodovale zasebnikom. Spomnimo se, da v času regulacije ni bilo finančnih zlomov. Do 1970-ih se je to spremenilo. Bili smo priče ogromnemu povečanju tokov špekulativnega kapitala, ki so se astronomsko povečali. Zgodile so se velike spremembe v finančnem sektorju, od tradicionalnih bank do tveganih naložb, kompleksnih finančnih instrumentov, manipulacij z denarjem itd. Vse bolj naloga države ni več proizvodnja, vsaj tukaj ne. Osnovna naloga tukaj je posel. To lahko vidimo tudi pri izbiri direktorjev. Direktor večje ameriške korporacije je bil v 1950-ih in 1960-ih načeloma inženir, nekdo, ki je na univerzi kot je MIT morda diplomiral iz industrijskega upravljanja. Zadnje čase pa direktorske in vodilne položaje zasedajo ljudje, ki prihajajo iz poslovnih šol in so se učili različnih finančnih trikov. Do 1970-ih je na primer podjetje General Electric lahko več zaslužilo z igranjem z denarjem, kot s proizvodnjo v ZDA. Spomnimo, da je General Electric danes v glavnem finančna ustanova. Polovico svojega dobička zasluži s premikanjem denarja na zapletene načine. Zelo nejasno je ali delajo sploh kaj koristnega za ekonomijo. To je torej en fenomen, ki se imenuje financializacija ekonomije. Ob tem se dogaja tudi selitev proizvodnje. Trgovinski sistem je bil rekonstruiran z zelo izrecno namero postavljanja delavcev po vsem svetu v konkurenco med seboj. To je privedlo do zmanjšanja deleža prihodkov delavcev. To je bilo še posebej osupljivo v ZDA, vendar se dogaja povsod. To pomeni, da ameriški delavec konkurira neizmerno izkoriščenemu delavcu na Kitajskem. Medtem pa so visoko plačani strokovnjaki zaščiteni. Niso prisiljeni tekmovati s preostalim svetom, daleč od tega. Kapital se lahko prosto giblje. Delavci se ne morejo prosto gibati, delo prav tako ne, kapital pa se lahko. Če se vrnemo h klasikom, kot je Adam Smith. Kot je sam izpostavil, je prost pretok dela temelj vsakega prostotrgovinskega sistema, toda delavci so obtičali. Premožni in privilegirani so zaščiteni, zato imamo očitne posledice, ki so prepoznane in celo hvaljene. Politika je zasnovana tako, da povečuje negotovost. Ko je Alan Greenspan pričal pred kongresom, je svoj uspeh pri upravljanju ekonomije razložil, da temelji na vodilu, ki ga je poimenoval »večja negotovost delavca«.
Alan Greenspan
»Omejevanje poviševanja nadomestil je očitno že nekaj let, a kot sem že podrobno izpostavil v pričevanju prejšnji mesec, menim, da je negotovost služb pri tem igrala ključno vlogo.«
Pustite delavce v negotovosti in bodo pod nadzorom. Ne bodo prosili za spodobne plače, ali spodobne pogoje za delo, ali za priložnost prostega povezovanja oziroma sindikaliziranja. Gospodarjem človeštva je to prav, ker ustvarjajo dobiček, za prebivalstvo pa je uničujoče. Ta dva procesa, financializacija in selitev proizvodnje, sta delno vodila do začaranega kroga kopičenja bogastva in moči.
Noam Chomsky, arhivski posnetek:
»Sem Noam Chomsky in delujem na MITju. Zadnja leta se vedno bolj vključujem v protivojne aktivnosti.«
Novinar
»Noam Chomsky je po svetu znan zaradi dveh stvari. Je eden izmed voditeljev ameriškega odpora proti vietnamski vojni in kot profesor lingvistike, ki je pred dopolnitvijo 40 leta preoblikoval naravo svojega predmeta. Povezujejo vas z novo levico, karkoli že to pomeni. Bili ste tako aktivist kot tudi pisatelj.«
William F. Buckley Jr.
»Profesorja Noama Chomskya vsak uvršča na seznam pol ducata največjih junakov nove levice. To je v zadnjih dveh ali treh letih dosegel s sprejetjem številnih nepopustljivih pozicij. Z zavrnitvijo vsaj ameriške zunanje politike in celo Amerike same.«
Pojem »protiameriški« je precej zanimiv. Dejansko gre za totalitarni pojem. V svobodnih družbah se ga ne uporablja. Če kdo denimo v Italiji kritizira Berlusconija ali korupcijo italijanske države, ga ne bodo imeli za protiitalijanskega. Če bi ga klicali tako, bi ljudje na ulicah Rima ali Milana padli v smeh. V totalitarnih državah pa je ta pojem v rabi. Nekdanje sovjetske disidente so imenovali protisovjetski. To je veljalo za najhujšo obsodbo. V brazilski vojaški diktaturi so jih klicali protibrazilski. Res je, da so v vsaki družbi kritike obrekovali ali z njimi, odvisno od narave družbe, na različne načine grdo ravnali. Na primer v Sovjetski zvezi bi Vaclava Havla zaprli. V od ZDA odvisnem El Salvadorju, bi njegove kolege postrelile s strani ZDA podprte državne teroristične sile. V ostalih družbah bi bili le obsojani ali obrekovani. V ZDA je eden od načinov zlorabe, uporaba pojma »protiameriški«. Obstaja še nekaj drugih, kot je na primer »marksist«. Lahko najdemo celo zbirko izrazov zlorabe. Toda v ZDA imamo zelo visoko stopnjo svobode. Četudi vas obrekuje nekaj komisarjev, koga briga, vseeno nadaljujete s svojim delom. Ti koncepti se pojavijo le v tistih kulturah, v katerih, če kritizirate državno oblast – in z državno mislim na širšo oblast, ne le vlade, temveč korporativno državno oblast -, če kritizirate nakopičeno moč, ste proti družbi, proti ljudem. Precej presenetljivo je, da se uporablja v ZDA. Kolikor vem, je to edina demokratična družba, v kateri ta koncept ni zasmehovan. Je znak elementov elitne kulture, ki so precej grdi.
4. načelo: prenesi breme
Ameriške sanje so bile, kot veliko idealov, delno simbolične in delno realne. 1950-ta in 1960-ta je bil čas največjega napredka v ameriški ekonomski zgodovini. Zlata doba. Šlo je za precej egalitarno rast. Najrevnejša petina prebivalstva je napredovala približno tako kot najbogatejša. Uvedli so nekatere ukrepe socialne države, ki so za velik del prebivalstva izboljšali kakovost življenja. Temnopolti delavci so na primer imeli možnost dobiti dostojno službo v avtomobilski tovarni, lahko so kupili dom, avtomobil in izšolali otroke. Tako je bilo povsod. Ko so bile ZDA predvsem center proizvodnje, so morale skrbeti za svoje potrošnike. Henry Ford je zvišal plače svojim delavcem, da so si lahko kupili avtomobile. Ko se premikamo v mednarodno »plutokracijo«, kot to rade imenujejo banke, majhen odstotek svetovnega prebivalstva pridobiva vse več bogastva. Kaj se zgodi z ameriškimi potrošniki je veliko manjša skrb, ker jih večina ne bo uporabljala vaših izdelkov. Vsaj v glavnem ne. Vaš cilj je dobiček v naslednjem četrtletju, četudi je ustvarjen s finančnimi manipulacijami, visoke plače in nagrade, produkcija v tujini, če je treba, produkcija za premožne sloje doma in na tujem. Kaj pa ostali? Tudi zanje prihaja v rabo izraz, imenuje se »prekariat«, prekaren proletariat – delavci, ki živijo čedalje bolj negotova življenja, in se navezuje na odnos do države v celoti. V obdobju velike ekonomske rasti, v 1950-tih in 1960-tih, oziroma še prej, so bili davki za premožne veliko višji. Višji so bili davki na dobiček, kot tudi davki na dividende. Davki na premoženje so bili precej višji. Davčni sistem je bil preoblikovan tako, da so davke najpremožnejših zmanjšali, sorazmerno pa se je davčno breme za ostali del prebivalstva povečalo. Sedaj se odvija premik, ki poskuša ohraniti samo davke na plačo in potrošnjo, ki zadevajo vse; ne pa tudi davkov na dividende, ki zadevajo le bogate. Številke so precej osupljive. Seveda obstaja pretveza -, vedno obstaja pretveza. Pretveza v tem primeru je, da to zvišuje naložbe in ustvarja službe, za kar pa ni nobenega dokaza. Če želite povečati število naložb, dajte denar revnim in delavnim ljudem. Morajo preživeti, zato svoje dohodke tudi porabijo. To pa spodbuja proizvodnjo, naložbe in vodi do novih delovnih mest. Če ste ideolog gospodarjev, imate drugačen argument, ki pa je zdaj skoraj absurden. Korporacije imajo preveč denarja. Tako General Electric ne plačuje davkov in ima ogromne dobičke. Lahko dajo dobiček kam drugam ali ga preložijo, ni pa jim treba plačati davka. To se dogaja pogosto. Največje ameriške korporacije so breme vzdrževanja družbe preložile na ostalo prebivalstvo.
5. načelo: napadi solidarnost
Solidarnost je precej nevarna. Z vidika gospodarjev si dolžan skrbeti le zase, ne za druge. To se precej razlikuje od ljudi, za katere trdijo, da so njihovi junaki, kot je Adam Smith, ki je svoj pristop do ekonomije utemeljil na načelu, da je sočutje temeljna človeška lastnost, ampak to je treba ljudem izbiti iz glav. Moraš poskrbeti za sebe in slediti vodilu »ne skrbi za druge«, kar je v redu za bogate in močne, a je uničujoče za vse ostale. Veliko truda je bilo treba, da so ta osnovna človeška čustva izbili ljudem iz glav. To lahko danes vidimo pri snovanju politik. Na primer pri napadu na socialno varnost. Socialna varnost temelji na načelu solidarnosti. Solidarnost, skrb za druge. Socialna varnosti pomeni, da »plačam davke«, da lahko vdova na drugi strani mesta od česa živi. Velik del prebivalstva lahko samo tako preživi. Za najpremožnejše pa to nima nobenega pomena, zato si prizadevajo za njegovo odpravo. Eden od načinov je, da zanjo ne zagotovijo sredstev. Želite uničiti določen sistem? Najprej ga prikrajšajte za prihodke, potem ne bo deloval. Ljudje bodo jezni in bodo želeli nekaj drugega. To je običajna metoda kako privatizirati določen sistem. To lahko vidimo pri napadu na javne šole. Javne šole temeljijo na načelu solidarnosti. Nimam več otrok v šoli, so že odrasli, toda načelo solidarnosti pravi: »z veseljem plačujem davke, da lahko otrok čez cesto hodi v šolo«. To je normalno človeško čustvo, ki ga je treba ljudem zbiti iz glav: »nimam otrok v šoli. Zakaj bi plačeval davke? Privatizirajte jo«. Sistem javnega izobraževanja, vse od vrtca do visokega šolstva je pod silovitim napadom. To je eden od biserov ameriške družbe. Vrnimo se k zlati dobi, obdobju velike rasti v 1950-tih in 1960-tih, v velikem delu je temeljila na brezplačnem javnem izobraževanju. Ena od posledic druge svetovne vojne je bila listina temeljnih pravic, ki je veteranom, ki so takrat sestavljali precejšen del prebivalstva, omogočala, da so lahko šli na univerze. Tega drugače ne bi mogli. Dobili so brezplačno izobraževanje.
Promocijski video:
»Kadar skupnost, država ali narod pogumno vlaga znaten delež svojih sredstev v izobraževanje, se naložba vedno poplača z boljšim poslovanjem in višjim standardom življenja.«
ZDA so bile vodilne pri razvijanju obsežnega javnega izobraževanja na vseh ravneh. Danes v več kot polovici zveznih držav, večina sredstev za univerze prihaja od šolnin in ne od države. To je radikalna sprememba in veliko breme za študente. To pomeni, da če študentje ne prihajajo iz premožnih družin, bodo univerzo zapustili z velikimi dolgovi. In če imate veliki dolg, ste ujeti. Morda ste želel postati odvetnik za javne interese, vendar boste morali delati v korporativni odvetniški pisarni, da boste lahko odplačali te dolgove in do takrat ste že del kulture. Iz tega se ne morete več izviti. To velja za vsa področja. V 1950-tih je bila družba veliko revnejša kot je danes, vendar je zlahka prenesla množično brezplačno visokošolsko izobraževanje. Danes veliko bogatejša družba trdi, da zanjo nima sredstev. To se dogaja pred našimi očmi. To je splošni napad na načela, ki niso le humana, ampak so temelj blaginje in zdravja te družbe.
6. načelo: obvladuj nadzornike
Če pogledamo zgodovino regulacij, denimo regulacijo železnic, finančne regulacije in tako naprej, lahko vidimo, da so precej pogosto vpeljane s strani ekonomskih monopolov, ki se jih nadzira ali jih ti vsaj podpirajo. To pa za to, ker vedo, da lahko prej ali slej prevzamejo nadzor nad nadzorniki. Konča se s tem, kar imenujemo »regulativna ugrabitev«. Poslovanje, ki se ga nadzira, dejansko vodi nadzornike. Bančni lobisti pišejo zakone finančne regulacije. Do takšnih ekstremov prihaja. To se dogaja skozi zgodovino in če pogledamo distribucijo moči, je to precej naravna težnja. Ena od stvari, ki se je v 1970-tih izrazito razširila, je lobiranje, s katerim je poslovni svet poskušal nadzorovati zakonodajo. Poslovni svet so precej razburile izboljšave javne blaginje v 1960-tih, ki jih je uvedel predvsem Richard Nixon. To ni dovolj dobro razumljeno, vendar je bil zadnji predsednik »New Deala«, kar so smatrali kot razredno izdajo. V obdobju Nixonove administracije smo dobili zakonodajo o varstvu potrošnikov, varnostne in zdravstvene predpise na delovnem mestu in Agencijo za varstvo okolja. Poslovnemu svetu to seveda ni bilo všeč. Niso jim bili po godu visoki davki, niti nadzor. Začeli so z usklajenim prizadevanjem, da bi te ovire odpravili. Lobiranje se je močno povečalo. Začela se je divja deregulacija. V 1950-tih in 1960-tih ni bilo finančnih zlomov, ker je bil nadzorni aparat »New Deala« še vedno v veljavi. Ko so ga pod poslovnim in političnim pritiskom začeli odstranjevati, je bilo zlomov vedno več. In to se skozi leta nadaljuje. Začelo se je v 1970-tih, v 1980-tih pa je zares dobilo zalet.
Novinarski prispevek:
»Naprosili so kongres za odobritev jamstva za zvezno posojilo avtomobilskemu podjetju v višini ene in pol milijarde dolarjev«.
Vse to je precej varno dokler veste, da vam bo vlada priskočila na pomoč. Na primer Reagan. Namesto da stroške plačajo same, je banke, kot je Continental Illinois, reševal. To je bilo v tistem času največje reševanje banke v ameriški zgodovini. Svoj mandat je zaključil z veliko hranilno-kreditno finančno krizo, ki jo je razrešila vlada.
Novinarski prispevek:
»Predsednik Bush je danes podpisal 300 milijardni hranilno-posojilni reševalni zakon.«
Leta 1999 je bila odstranjena regulacija, ki ločuje poslovne banke od investicijskih. Nato je sledilo reševanje bank Busha in Obame.
Novinarski prispevki:
»Banka Bear Sterns se je zatekla k zveznim rezervam, da bi ostala likvidna.«
»Predsednik Bush je danes branil odločitev glede reševanja banke Citigroup.«
»Banki Fannie Mae in Freddie Mac sta zaprosili za dodatne tri milijarde dolarjev.«
»Reševanje bank bi se lahko še povečalo, kar nakazuje na poglabljanje težav za ameriško ekonomijo.«
In zdaj pripravljajo naslednje. Vsakokrat so davkoplačevalci pozvani k reševanju tistih, ki so krizo ustvarili, to so pa vedno pogosteje velike finančne institucije. V kapitalistični ekonomiji tega ne bi naredili. Vlagatelje, ki so vlagali v tvegane naložbe bi enostavno prečrtali. Vendar si bogati in vplivni ne želijo kapitalističnega sistema. Želijo ohraniti možnost, da se, kadar se znajdejo v težavah, zatečejo k državi, ki jih ščiti in reši s pomočjo davkoplačevalcev. Temu pravimo, da so »preveliki, da bi lahko propadli«. Imamo Nobelove nagrajence za ekonomijo, ki se v veliki meri ne strinjajo s smerjo v katero gremo. Ljudje kot so Joe Stiglitz, Paul Krugman in ostali, na katere se sploh ne obračajo. Ljudje, ki so jih izbrali za reševanje krize, so bili tisti, ki so jo ustvarili. Druščina Roberta Rubina in banke Goldman Sachs. Ustvarili so krizo in zdaj so še močnejši kot prej. Je to naključje? Ne, če te ljudi izberete za pripravo ekonomskega načrta. Kaj pa pričakujete da se bo zgodilo? Medtem pa naj za revne veljajo tržna načela. Ne pričakujte od vlade kakšne pomoči. Vlada je problem, ne rešitev in tako naprej. To je v bistvu neo-liberalizem. Ima dvojni značaj, ki v ekonomski zgodovini sega daleč nazaj – ena pravila za bogate in druga pravila za revne. Nič presenetljivega ni v tem. To je prav tista dinamika, ki jo lahko pričakujemo. Če prebivalstvo dovoli, da se to nadaljuje vse do naslednjega zloma, ki je tako pričakovan, da bonitetne agencije, ki ocenjujejo status podjetij, sedaj v svoje izračune že vštejejo tudi reševanje s strani davkoplačevalcev, ki ga pričakujejo po naslednjem zlomu. To pomeni, da si koristniki teh bonitetnih ocen, kot so velike banke, lahko ceneje izposojajo denar in tako izrinejo manjše konkurente, kar pomeni še več koncentracije. Kamorkoli pogledate, je politika zasnovana na ta način, kar za nikogar ne bi smelo biti presenečenje. To se zgodi, ko daš moč v roke ozkega sektorja bogatih, ki si, kot je to mogoče pričakovati, prizadeva okrepiti svojo moč.
7. načelo: upravljaj volitve
Kopičenje bogastva pomeni kopičenje politične moči, še zlasti, ko se stroški volitev izjemno povečajo, kar politične stranke prisili v žepe velikih korporacij. Primer »Združeni državljani«, mislim da je bilo to januarja 2009, je zelo pomembna odločitev vrhovnega sodišča, ki ima svojo zgodovino, ki jo je treba poznati. 14. amandma k ustavi vsebuje določbo, ki pravi: »nobena človekova pravica ne sme biti kršena brez ustreznega zakonskega postopka«. Namen te določbe je bila zaščita osvobojenih sužnjev, češ »v redu, imajo zaščito zakona«. Ne verjamem, da je bila kdaj uporabljena za osvobojene sužnje, če pa že, zanemarljivo. Skoraj nemudoma je bila uporabljena za podjetja, korporacije – njihovih pravic ne moremo kršiti brez ustreznega zakonskega postopka. Tako so postopoma po zakonu postale osebe. Korporacije so pravni izmislek, ki ga je ustvarila država. Morda so dobre, morda slabe, toda imeti jih za osebe je nezaslišano. Torej so približno pred stoletjem pridobile osebne pravice in to se je razširilo v 20. stoletje. Korporacijam so dali veliko več pravic, kot jih imajo ljudje. Tako, če na primer General Motors vlaga v Mehiko, pridobi nacionalne pravice, pravice mehiškega podjetja. Medtem, ko se je pojem osebe razširil na korporacije, se ga je tudi omejilo. Če 14. amandma vzamete dobesedno, potem nobenemu nedokumentiranemu tujcu, če je oseba, ni mogoče odvzeti pravic. Nedokumentirani tujci, ki živijo tukaj in gradijo vaše hiše, kosijo vaše trate in tako naprej, niso osebe, toda General Electric je oseba, nesmrtna in zelo močna oseba. Ta perverzija osnovne morale in očiten pomen zakona, je precej neverjetna. V 1970-tih so sodišča v primeru »Buckley proti Valeu« odločila, da je denar oblika govora. Do primera »Združeni državljani«, ki pravi, da imajo korporacije pravico do svobodnega govora predvsem za to, da lahko brez omejitev porabijo toliko denarja kot želijo. To pomeni, da lahko korporacije, ki so tako ali tako že kupovale volitve, sedaj to počnejo svobodno, praktično brez omejitev. To je strašen napad na preostanek demokracije. Zelo zanimivo je brati odločbe, denimo ključen glas sodnika Kennedyja. Njegova odločitev pravi: »CBS ima svobodo govora in je korporacija, zakaj ne bi imel tudi General Electric svobode da zapravi toliko denarja, kolikor želi?« Res je, da ima CBS svobodo govora, toda opravljal bi naj javno storitev. To je razlog. Za to imamo novinarstvo, General Electric pa skuša služiti denar za izvršne direktorje in nekaj delničarjev. To je neverjetna odločitev in postavlja državo v položaj, ko je poslovna moč večja, kot je kdaj bila. To je del tega začaranega kroga. Sodnike vrhovnega sodišča na položaj imenujejo nazadnjaški predsedniki, ki so do oblasti prišli s finančno pomočjo poslovnega sektorja. Tako ta krog deluje.
8. načelo: drži drhal pod nadzorom
Obstaja organizirana sila, ki je tradicionalno, s številnimi napakami, toda kljub njim, v ospredju prizadevanj za izboljšanje življenj celotnega prebivalstva. To so sindikati, ki so tudi ovira korporativni tiraniji, temu začaranemu krogu, ki vodi do korporativne tiranije. Pomemben razlog za usmerjen in skoraj fanatičen napad na sindikate, na organiziranje delavcev je, ker so sila demokratizacije. Predstavljajo oviro, ki ščiti pravice delavcev, pa tudi pravice na splošno, to pa posega v privilegije in moč tistih, ki si lastijo in upravljajo družbo. Moral bi reči, da je proti-sindikalen sentiment v ZDA med elito tako močan, da temeljnega jedra delavskih pravic, osnovnega načela v mednarodni organizaciji dela, pravice do svobodnega združevanja, kar pomeni pravico do oblikovanja sindikatov, ZDA niso nikoli ratificirale. Mislim, da so ZDA v tem oziru edine med večjimi družbami. To je tako izven spektra ameriške politike, da na to dobesedno še niso pomislili. Spomnimo, da imajo ZDA, če jo primerjamo s primerljivimi družbami, dolgo in zelo nasilno delavsko zgodovino. Delavsko gibanje je bilo zelo močno, toda do 1920-tih, v ne veliko drugačnem obdobju od današnjega, je bilo praktično zlomljeno.
Arhivski posnetek protestov
»Stavka voznikov tovornjakov je dosegla vrhunec v hudih nemirih s številnimi žrtvami. Odprti boj divja po ulicah, ko se 3000 sindikalnih protestnikov spopada s 700 policisti. Pištole, solzivec, palice in pesti so poškodovale več kot 80 ljudi in povzročile smrt dveh.«
Do sredine 1930-tih se je pričelo obnavljati. Franklin D. Roosevelt je bil naklonjen napredni zakonodaji, ki bi bila v korist celotnemu prebivalstvu, vendar je moral nekako doseči, da jo sprejmejo. Zato je delavskim voditeljem in drugim sporočil: »prisilite me v to«. S tem je mislil – pojdite ven in demonstrirajte, organizirajte se, protestirajte, razvijte delavsko gibanje. Ko bo pritisk ljudstva zadosten, bom lahko speljal zakonodajo, ki jo želite.
Franklin D. Roosevelt
»Nisem za vrnitev k definiciji svobode, pod katero so bili mnoga leta svobodni ljudje postopoma rekrutirani, da služijo privilegirani peščici ljudi. Raje imam širšo definicijo svobode.«
Šlo je za nekakšno kombinacijo naklonjene vlade in do sredine 1930-tih veliko ljudskega aktivizma. Bile so delavske akcije in sedeče stavke, ki so bile za lastnike zelo zastrašujoče. Morate vedeti, da je sedeča stavka le korak stran od spoznanja: »ne potrebujemo šefov, vodimo lahko sami«. Poslovni sektor je bil prestrašen. Če berete poslovni tisk denimo v poznih 1930-tih, so govorili o »nevarnosti, ki preti industrialcem« in o »naraščajoči politični moči množic«, ki jo je treba zatreti. Stvari so bile med 2. svetovno vojno na čakanju, toda takoj po koncu vojne se je poslovna ofenziva začela s polno paro – Taft-Hartleyev zakon.
Arhivski posnetek
»Taft-Hartleyev zakon je bil spisan le z enim namenom. Da bi obnovil pravičnost in enakost v odnosih med delavci in upravljavci.«
Makartizem je bil uporabljen za veliko korporativno propagandno ofenzivo proti sindikatom, ki se je v letih predsedovanja Reagana še močno povečala. Reagan je poslovnemu svetu sporočal: »če želite nezakonito preprečiti organiziranje in stavke, izvolite«.
Ronald Reagan
»Kršijo zakon in če se ne javijo na delu v 48 urah, so izgubili svoje delovno mesto.«
To se je nadaljevalo v 1990-ta in seveda doseglo vrhunec z Georgom W. Bushem. Danes ima sindikate manj kot 7% delavcev v zasebnem sektorju. Učinek tega je, da je običajno nasprotovanje ofenzivi našega razredno izredno zavednega višjega poslovnega razreda, razpadlo. Če ste na položaju moči, si želite razredno zavest ohraniti zase in jo odstraniti povsod drugod. Če gremo nazaj v 19. stoletje, na začetek industrijske revolucije v ZDA, so se delavci tega zelo dobro zavedali. Plačano delo so v glavnem videli kot nekaj, kar se ne razlikuje bistveno od suženjstva, drugačno le v tem, da je začasno. To je bila tako priljubljena ideja, da je služila kot slogan republikanske stranke. To je bila zelo ostra razredna zavest. V prid moči in privilegija pa je tovrstne ideje dobro ljudem izbiti iz glav. Ne želite, da vedo, da so tlačen razred. Tako je to ena izmed redkih družb, v kateri o razredih enostavno ne govorimo. V bistvu je pojem razreda zelo preprost. Kdo daje ukaze? Kdo jim sledi? To v glavnem opredeljuje razred. Je bolj prefinjeno in kompleksno, toda v osnovi je to to.
9. načelo: ustvarjaj soglasje
Industrija odnosov z javnostmi, oglaševalska industrija, ki je namenjena ustvarjanju potrošnikov, je fenomen, ki se je razvil v najsvobodnejših državah, v Veliki Britaniji in ZDA, razlog za to pa je precej jasen. Pred približno stoletjem je postalo jasno, da s silo ne bo tako lahko nadzorovati prebivalstva – pridobilo je preveč svobode: delavsko organiziranje, parlamentarne delavske stranke v številnih državah, ženske so pridobivale pravice in tako dalje. Morali so pridobiti še druga sredstva nadziranja ljudi. Razumeli in izražali so, da jih je treba nadzirati z nadziranjem prepričanj in obnašanja. Eden najboljših načinov nadzorovanja ljudi v smislu obnašanja je, kar je veliki politični ekonomist Thorstein Veblen imenoval »ustvarjanje potrošnikov«. Če lahko ustvariš potrebe, poskrbiš, da je pridobivanje stvari, ki so na dosegu roke, bistvo življenja. Na ta način bodo ujeti v to, da postanejo potrošniki. Če berete poslovni tisk v denimo 1920-tih, govori o potrebi po usmerjanju ljudi k površinskim stvarem življenja, kot je »modna potrošnja«, kar jih bo držalo stran od nas. To doktrino boste našli v vsej napredni intelektualni misli, kot denimo pri Walterju Lippmanu, enemu večjih naprednih intelektualcev 20. stoletja. Napisal je slavne napredne eseje o demokraciji, v katerih so bili njegovi pogledi prav takšni: »javnost je treba postaviti na svoje mesto«, da lahko odgovorni odločajo brez vmešavanja »zbegane črede«. Lahko so samo gledalci, ne sodelujoči. Tako dobimo pravilno delujočo demokracijo, ki sega nazaj k Madisonu in Powellovemu memorandumu. Oglaševalska industrija se je razširila s tem kot svojim ciljem – ustvarjanjem potrošnikov. To je narejeno z veliko sofisticiranostjo.
Oglas za Marlboro
»Ne vidite več veliko divjih žrebcev. Ta je eden zadnjih divje in zelo edinstvene pasme. Pridite v Marlboro deželo.«
Ideal je to, kar dejansko vidimo danes, ko denimo najstnice ob prostih sobotnih popoldnevih gredo v nakupovalni center, ne pa v knjižnico ali kam drugam. Ideja je poskusiti nadzorovati vsakega, spremeniti celotno družbo v popolni sistem. Popoln sistem bi bila družba, ki temelji na dvojnosti, paru. Ta par ste vi in vaš televizor ali morda zdaj vi in internet, ki vam predstavlja tisto, kar bi naj bilo primerno življenje, kakšne pripomočke bi morali imeti, vi pa vlagate svoj čas in trud za pridobitev teh stvari, ki jih ne potrebujete, niti si jih ne želite in jih boste morda odvrgli, vendar je to merilo dostojnega življenja. To, kar vidimo na primer v oglaševanju na televiziji -, če ste bili kdaj pri uri ekonomije, veste, da bi trgi morali temeljiti na »obveščenih potrošnikih, ki se odločajo racionalno«. Če bi imeli tak tržni sistem, bi bil oglas na televiziji, denimo General Motorsa, sestavljen iz informacij, ki bi sporočale: »prodajamo to«. To pa ni to, kar je danes oglas za avtomobil. Oglas za avtomobil je nogometni junak, igralka, avto, ki počne izjemne stvari, kot je vožnja na goro ali kaj podobnega. Bistvo je ustvariti neobveščene potrošnike, ki bodo sprejemali iracionalne odločitve. To je bistvo oglaševanja. Ko ista institucija, sistem odnosov z javnostmi izvaja volitve, to počnejo na enak način. Želijo ustvariti neobveščene volivce, ki bodo sprejemali iracionalne odločitve, pogosto v nasprotju z lastnimi interesi. To vidimo vsakič, ko se odvija ena teh ekstravaganc. Takoj po volitvah je predsednik Obama prejel nagrado oglaševalske industrije za najboljšo oglaševalsko kampanjo. Pri nas o tem niso poročali, vendar če pogledate v mednarodni poslovni tisk, so bili izvršni direktorji evforični. Dejali so: »kandidate smo prodajali in jih tržili kot zobno pasto že od časa Reagana in to je zdaj naš doslej največji dosežek«. Po navadi se ne strinjam s Sarah Palin, vendar ko zasmehuje Obamove politične slogane, ima prav. Obama v prvi vrsti ni obljubil ničesar. To je v glavnem iluzija. Če gremo nazaj in si ogledamo retoriko kampanje, je bilo zelo malo razprav o političnih vprašanjih in to z zelo dobrega razloga. Javno mnenje o politikah je namreč zelo drugačno od tega, kar si dvopartijsko vodstvo in njihovi finančni podporniki želijo. Politike so vse bolj osredotočene na zasebne interese, ki financirajo kampanje, javnost pa je pri tem zapostavljena.
10. načelo: zapostavljaj javnost
Eden vodilnih politologov, Martin Gilens, je izdal študijo o razmerju med aktivnostjo javnosti in javno politiko. Pokaže, da okoli 70% prebivalstva nima možnosti vplivanja na politiko. Lahko bi živeli tudi v kateri drugi državi – in prebivalstvo se tega zaveda. To je pripeljalo do jeznega in razočaranega prebivalstva, ki sovraži institucije in v poskusu odziva na to ne deluje konstruktivno. Sicer potekata ljudska mobilizacija in aktivizem, vendar v zelo samouničujočih smereh. Prevzemata obliko neosredotočene jeze, napadov drug na drugega in na ranljive tarče. To se zgodi v takšnih primerih. To je uničujoče za družbene odnose, toda to je bistvo. Bistvo je, da se ljudje sovražijo, drug drugega bojijo, gledajo le nase in ne naredijo ničesar za koga drugega. To najbolj očitno vidimo 15. aprila. 15. april je nekakšno merilo kako demokratična je družba. To je dan, ko plačate svoje davke. Če bi bila družba res demokratična, bi bil 15. april dan praznovanja. Dan, ko se ljudje zberejo in se odločijo financirati dogovorjene programe in dejavnosti, ki so jih oblikovali. Kaj bi lahko bilo boljše od tega? Torej bi morali to praznovati. V pa ZDA ni tako. To je dan žalovanja. Je dan, ko neka tuja moč, ki nima z vami opraviti nič, pride in ukrade vaš težko prisluženi denar. Vi pa naredite vse, kar lahko, da to preprečite. To je neke vrste merilo v kolikšni meri, vsaj v ljudski zavesti, demokracija dejansko deluje. To ni ravno lepa slika. Težnje, ki smo jih v ameriški družbi opisovali, razen če se spremenijo, bodo imele za posledico zelo grdo družbo. Družbo, ki temelji na zlem vodilu Adama Smitha: »vse zame in nič za drugega«. Družbo, v kateri so normalni človeški nagoni in čustva kot sočutje, solidarnost in medsebojna podpora, izrinjeni. To je tako grda družba, da niti ne želim vedeti, kdo bi živel v njej. Ne bi želel, da v njej živijo moji otroci.
Noam Chomsky, arhivski posnetek
»Če družba temelji na nadzoru s strani zasebnega bogastva, bo odražala vrednote, ki jih v bistvu že odraža. Vrednote kot je pohlep in želja po večanju osebnih koristi na račun drugih. Katerakoli majhna družba, ki temelji na teh načelih, je grda, a lahko preživi. Globalna družba, ki temelji na teh načelih, pa je obsojena na množično uničenje.«
Mislim, da nismo dovolj pametni, da bi do potankosti oblikovali popolnoma pravično in svobodno družbo. Mislim, da lahko damo nekaj smernic in še pomembneje, lahko se vprašamo, kako lahko napredujemo v tej smeri. John Dewey, vodilni socialni filozof v zgodnjem 20. stoletju je trdil, da dokler ne bodo vse institucije, proizvodnja, trgovina, mediji pod participativnim demokratičnim nadzorom, ne bomo imeli delujoče demokratične družbe. Kot je dejal: »politika bo senca, ki jo bo poslovni sektor metal na družbo«. Kar je v osnovi res. Kjer obstajajo strukture avtoritete, prevlade in hierarhije -, nekdo daje ukaze, nekdo jih sprejema -, to ni samoupravičujoče, same sebe morajo upravičiti. Izpolniti morajo breme dokaza. Če pogledamo bližje, običajno tega ne morejo upravičiti. Če ne morejo, bi jih morali odstraniti, poskusiti bi morali razširiti področje svobode in pravičnosti z odstranitvijo te oblike nelegitimne avtoritete. In v resnici je napredek skozi leta, kar smo vsi hvaležno prepoznali kot napredek, bil natanko tak.
Noam Chomsky, arhivski posnetek
»Stvari se spremenijo, ker veliko ljudi ves čas dela. Delajo v svojih skupnostih, na delovnem mestu ali kjerkoli so in ustvarjajo temelje za ljudska gibanja, ki bodo sprožila spremembe. Na tak način se je v zgodovini zgodilo vse.«
Vzemimo na primer svobodo govora. Eden od pravih dosežkov ameriške družbe – prva na svetu je v tem. Ni je v listini temeljnih pravic, niti v ustavi. Vprašanja svobode govora so se na vrhovnem sodišču začela pojavljati v začetku 20. stoletja. Najpomembnejši prispevki so prišli v 1960-ih. Eden vodilnih je bil primer gibanja za državljanske pravice. Do takrat je že obstajalo množično ljudsko gibanje, ki je zahtevalo pravice in ni hotelo odnehati. V tem okvirju je vrhovno sodišče postavilo precej visok standard za svobodo govora. Ali vzemimo na primer pravice žensk. Ženske so prav tako začele prepoznavati strukture zatiranja, jih zavrnile in pozvale druge ljudi, da se jim pridružijo. Tako se pridobijo pravice. Tudi sam sem bil velik del življenja aktivist. To se morda ne kaže, toda v resnici nisem posebej dober v tem.
Noam Chomsky, arhivski posnetek
»Menim, da lahko na ravni naše kulture, institucij, precej jasno vidimo nekatere zelo resne pomanjkljivosti in napake v naši družbi, ki jih bo z delovanjem izven okvirja, ki je splošno sprejet, treba popraviti. Mislim, da bomo morali najti nove načine političnega delovanja.«
Aktivisti so tisti ljudje, ki so ustvarili pravice, ki jih uživamo. Ne le da izvršujejo politike, ki temeljijo na informacijah, ki jih prejemajo, ampak prispevajo tudi k razumevanju. Spomnimo, da je to vzajemen proces. Poskusiš nekaj narediti, se učiš. Učiš se o tem, kakšen je svet, to uporabiš za razumevanje tega kako naprej. Priložnosti je veliko. Imamo zelo svobodno družbo, še vedno najsvobodnejšo na svetu. Vlada ima zelo omejene možnosti prisile. Korporacije lahko to poskušajo, vendar nimajo potrebnih mehanizmov. Veliko je mogoče narediti, če se ljudje organizirajo in borijo za svoje pravice, kot so to počeli v preteklosti in si lahko priborijo veliko zmag. Če to povem z besedami vrsto let mojega dobrega prijatelja, pokojnega Howarda Zinna: »kar šteje je nešteto majhnih dejanj neznanih ljudi, ki postavijo temelje za pomembne dogodke, ki se vpišejo v zgodovino«. Oni so tisti, ki so v preteklosti kaj naredili. Oni so tisti, ki bodo morali to narediti tudi v prihodnosti.
Prevedla Timea Kočiš
Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)
Napovednik:
Podnapis:
http://www.opensubtitles.org/sl/subtitles/6733894/requiem-for-the-american-dream-sl