V prejšnjem prispevku smo zasledovali interes psihologije za religioznost, vse od Freudovih sporov z uradno Cerkvijo, preobrata, ki sta ga uprizorila ego-psihologija in teorija objektnih odnosov ter Allportove dihotomije na intrinzično in ekstrinzično religiozno orientacijo, pa do sodobnejših raziskovalnih pristopov v kognitivni in vedenjski nevroznanosti, genetskih študijah in psihopatologiji. O ključnih spoznanjih na tistih področjih, o katerih ni bilo govora tedaj, bo tekla beseda sedaj.
Religioznost in osebnostne lastnosti
Že od samih začetkov psihološkega raziskovanja religioznosti je šlo za dilemo: ali spada religioznost med osebnostne lastnosti ali pa je neka posebna psihološka entiteta? Na eni strani gre za očitne podobnosti: oboje se nanaša na emocije, kognicije, vedenje, na drugi so razlike več kot očitne. Osebnostne lastnosti se praviloma razporejajo po normalni distribuciji, večina posameznikov okoli sredine, potem pa, ko se približujemo obema ekstremoma, jih je najti zmeraj manj in manj. Nasprotno pri religioznosti ni opaziti normalne distribucije, ampak prej polariziranost, več posameznikov zaseda visoke oz. nizke vrednosti, manj tiste okoli sredine. Tukaj gre za prepričanja, česar pri osebnostnih lastnostih ne moremo trditi. Religioznost še implicira konsistenten življenjski stil in zelo široko paleto vedenja, lastnosti so bolj specifične. Danes večina znanstvene skupnosti religioznosti ne obravnava v kontekstu osebnostnih potez. Odločilno vprašanje se tako nanaša na povezanost individualnih razlik v religioznosti z osebnostnimi lastnostmi.
Ko je nemški psiholog Eysenck že v 60. letih prejšnjega stoletja povezal delovanje nevroloških struktur s potezami nevroticizma, ekstraverzije in psihoticizma ter na tej osnovi razvil še ustrezni merski instrument (EPQ), je takšen svež pristop vzbudil veliko upanja, nenazadnje tudi glede pojasnjevanja religiozne naravnanosti. S tem vprašanjem se resda ni nikoli zares ukvarjal, so pa njegova teoretična izhodišča s pridom uporablli številni drugi avtorji. Do sedaj je dobro preverjena zveza z nevroticizmom, ki je v splošnem negativna, Francis jo interpretira kot »mehko miselnost« (tender-mindedness), ki naj bi bila religioznosti lastna. A ko je nevroticizem podrobneje razčlenil na posamezne komponente, pri anksioznosti, nižjem samospoštovanju, odvisnosti, hipohondiji in obsesivnosti ni našel pomembne povezanosti, sta pa izstopali pri občutkih krivde in sreče. Pri drugi potezi, psihoticizmu, ki kaže na agresivno, impulzivno in antisocialno vedenje, pa je našel celo negativno korelacijo (od -0,25 do -0,35). Tretja lastnost, ekstravertnost, se sicer v splošni populaciji z religioznostjo ne povezuje, a vseeno izpade pozitivna pri zelo versko angažiranih, npr. pri duhovščini. Obstaja pa še četrti konstrukt, ki najprej ni bil teoretsko ekspliciran, a je vendarle upoštevanja vreden, saj se je v mednarodnih primerjavah izkazal za dovolj verodostojnega. Gre za socialno zaželenost, torej za prikazovanje sebe v lepši luči od dejanske, kjer religiozni konsistentno dosegajo višje rezultate od nereligioznih. Crandall in Gozali (1969) sta pri otrocih iz religioznih družin to spoznanje pojasnila s privzgojenim potlačevanjem in zanikanjem.
Še bolj elaborirano biosocialno teorijo osebnosti kot je Eysenckova, v kateri je povezal možganske sisteme in specifične nevrotransmiterje z značilnostmi temperamenta ter dimenzijami karakterja, pa je razvil ameriški psihiater in genetik Robert Cloninger. Razvoj osebnosti razume kot ponavljajoč se epigenetski proces, kjer štirje dedni faktorji temperamenta (iskanje novosti, izogibanje nevarnosti, usmerjenost k socialni podkrepitvi, vztrajnost) sprožijo oblikovanje večplastne samopodobe (kot avtonomnega individuuma, kot integralnega dela človeštva, kot integralnega dela kozmosa), ta pa korespondira s tremi dimenzijami karakterja (samousmerjanje, kooperativnost, samopreseganje), ki končno posredujejo pri zaznavanju dražljajev na katere oseba reagira. Tako temperament in karakter vzajemno vplivata eden na drugega ter določata vedenje. Ocenjujejo, da je kar 57-82% genetske variabilnosti pri vseh njunih sedmih dimenzijah edinstvene, zato je tovrstna osebnostna taksonomija upravičena. Ko govorimo o religioznosti, je odločilna dimenzija samopreseganja (self-transcendence), te dotlej v psihologiji osebnosti niso sistematično raziskovali. Gre za »identifikacijo z vsem, kar se doživlja kot bistveni in posledično del poenotene celote«, iz česar izhajajo občutja mistične participacije in religiozne vere. Avtor je razvil poseben inventar za merjenje temperamenta in karakterja (Temperament and Character Inventory), ki pri tej dimenziji predvideva še troje specifičnih subdimenzij: samopozaba/samozavedanje, transpersonalna identifikacija in spiritualno sprejemanje/materializem.
Celotni instrument so doslej uporabili v več sto objavljenih študijah in tako predstavlja trdno empirično podlago. Še posebej je intrigantna nevroznanstvena študija Jacqueline Borg in sodelavcev (2003), ki so iskali zvezo med gostoto serotoninskih receptorjev v možganih in dimenzijami temperamenta ter karakterja. Sicer pa se je podskala samopreseganja izkazala kot ena tistih, ki najbolj ločuje individualne razlike, hkrati pa je tudi bolj stabilna v primerjavi z ostalimi dimenzijami.
V zakladnico dognanj o osebnosti je veliko prispeval ameriški psiholog Raymond Cattell, na čigar predpostavkah njegove faktorsko-analitične teorije, ki jo definira 16 primarnih faktorjev, so drugi avtorji skušali utemeljevati razlike glede religioznosti med posamezniki. Med njimi je bil tudi že omenjeni britanski psiholog in teolog Leslie Francis, začel je s tem, da je na večjem vzorcu britanskih srednješolcev iskal tovrstne korelate. Izsledki so bili dokaj pričakovani: bolj religiozni so se od manj religioznih pomembno razlikovali glede višje stopnje submisivnosti (faktor E), preudarnosti (faktor F), podložnosti normam (faktor G), občutljivosti (faktor I) in samodiscipline (faktor Q3). Kot odločilna sta izpadla še dva faktorja višjega nivoja: introvertiranost in trdota. Kasnejše preverjanje na ožjem starostnem razponu (13 do 15 let) je potrdilo prejšnja dognanja, poleg tega se kot faktor drugega reda sedaj pojavlja še nižja stopnja neodvisnosti, kar pomeni, da bolj religiozni v večji meri sprejemajo zunanjo kontrolo.
Zadnja desetletja si raziskovanja osebnosti ne moremo več predstavljati brez uporabe široko sprejetega modela »velikih pet faktorjev osebnosti« (Costa, McCrae). Seveda je mnoge zanimalo, kako s tem pojasniti religioznost. Ledino je oral belgijski psiholog grškega porekla, Vassilis Saroglou. Najprej se je izkazalo, da je zrelejša oblika religioznosti oz. spiritualnost v primerjavi s splošno religioznostjo šibkeje povezana s »sprejemljivostjo« in »vestnostjo«, negativno z »nevroticizmom«, pozitivno z »odprtostjo«. Nasprotno pa močno izstopata religiozni fundamentalizem glede nižje »odprtosti«, ekstrinzična religioznost pa pri »nevroticizmu«. Še obsežnejša je njegova druga meta-analiza, tokrat izvedena na vzorcu 71 raziskav iz 19 držav, z več kot 21.000 respondenti. Ponovno obe osebnostni dimenziji »sprejemljivosti« in »vestnosti«, tokrat v širšem spektru relevantnih kontekstov (spol, starost, kohorte, kulturno okolje, indikatorji religioznosti, merski instrumenti) dobro napovedujeta variablo religioznosti. Vpliv ostalih treh faktorjev je kontekstualno specifičen. Potrjuje se, da je »odprtosti« več pri naprednejših oblikah religioznosti (npr. spiritualnosti), ne pa pri rigidnejših, kot je verski fundamentalizem. Ker pa je na splošno velikost efektov le zmerna, avtor domneva, da model petih faktorjev vendarle ne more dovolj izčrpno definirati celovitega vpliva na religioznost. K temu lahko odločilno prispeva šele interakcija med osebnostnimi dimenzijami in kulturnim okoljem. Saroglou se loteva še težkega problema vzročnega delovanja spremenljivk. V preteklih longitudinalnih študijah iz ZDA in Avstralije najde dokaze o določenih osebnostnih potezah, kot antecedensih religioznosti. Tudi verska spreobrnitev ne vpliva na temeljne osebnostne poteze. Oboje govori v prid tezi o pojmovanju religioznosti kot kulturnih adaptacijah, nekakšnih kognitivnih reprezentacijah zaželenih ciljev z močno motivacijsko komponento (vlogah, stališčih, vrednotah), ne pa kot neki posebni osebnostni dimenziji. Tako sta obe glavni dimenziji, »sprejemljivosti« in »vestnosti« v bistvu moralni karakterni potezi, saj kažeta na dve osrednji funkciji same religioznosti: najprej na doseganje socialne harmonije, utrjevanje skupnosti, na recipročne relacije in skrb za druge, potem pa še na potrebo po redu, stabilnosti, zmanjševanju negotovosti. Ta komplementarna dualnost indicira na nesporno vlogo, ki jo religija kot taka ima, to pa je osmišljanje samopreseganja in doseganja osebne ter družbene stabilnosti. V tem smislu se izkaže za kontrapunkt vsem tistim družbenim silnicam, ki stremijo po odprtosti, spremembi, razvoju, napredku.
Novejše raziskave problematizirajo preuranjene kavzalne zaključke o osebnostnih lastnostih kot vzrokih religioznega vedenja, ki je v raziskovalni praksi vztrajal vse do nedavna. Kaj če velja tudi obratno, da religiozna stališča prav tako povzročajo osebnostne spremembe? Da bi dokazali to dvosmerno hipotezo, je potrebno uporabiti longitudinalni raziskovalni pristop, kar je vse prej kot enostavna naloga. Točno tega se je nedavno lotila nemško–danska naveza (Entringer et al., 2022), ko je s t.i. križno odloženim panelnim modelom (cross-lagged panel model) v obdobju 12 let v štirih časovnih točkah na velikem reprezentativnem nemškem vzorcu (N = 44.485) proučevala efekte med »velikimi petimi faktorji osebnosti« in obiskovanjem cerkve kot pomembnim indikatorjem religioznosti. Njihovi izsledki ponujajo nov vpogled v dinamiko odnosov med temi spremenljivkami. Najprej, dokazan je obojestranski vpliv, torej učinek osebnosti na religioznost in obratno, kar je še posebej izrazito v specifičnih, močno religiozno naravnanih kulturnih okoljih. Pri tem so t.i. križno odloženi efekti osebnosti na religioznost na splošno močnejši kot efekti religioznosti na osebnost. Zanimive so relacije osebnostnih variabel na religiozno vedenje – »sprejemljivost« ga sama po sebi ojačuje v določenem časovnem obdobju, drugače je z »vestnostjo« in »odprtostjo«, pri katerih se to zgodi le ob moderiranju religiozno-kulturnega konteksta, prva jo v takih pogojih zopet ojačuje, druga znižuje. Po drugi strani obstajajo še nasprotni longitudinalni efekti religioznosti na osebnost, kjer povečevanje »sprejemljivosti« zopet ni, zmanjševanje »odprtosti« pa je odvisno od religiozno-kulturnega okolja.
Čisto svež donesek je prispeval še Mohsen Joshanloo (2023) z izboljšano varianto križno odloženega panelnega modela, ob uporabi skrajšane verzije vprašalnika »velikih pet«, poimenovanega MIDI (Midlife Development Inventory). Podatke, zbrane v treh časovnih intervalih (1995-1996, 2004-2006, 2013-2014) je dobil od več kot 6.000 respondentov iz ZDA. Pri tistem deležu variabilnosti rezultatov, ki je avtorja najbolj zanimal, torej pri večkratnih zaporednih merjenjih osebnostnih lastnosti ene in iste osebe (within-persons variance) se pokaže, da samo »odprtost« predhodi zmanjševanju občutkov religioznosti. Presenetljivo se »sprejemljivost« in »vestnost« ne izkažeta za pomembna prediktorja. Če pa opazujemo nasprotno smer vplivanja, vidimo, da religioznost sama po sebi ne more učinkovati na razvoj prav nobene osebnostne lastnosti v prihodnosti, kar demantira ravnokar omenjene doneske Entringerjeve in sodelavcev.
Religioznost in morala
V prispevku o moralnem razvoju smo opozorili na dva na videz protislovna vidika: na kognitivističnega na čelu s Piagetom in Kohlbergom ter afektivnega z glavnima proponentoma Hoffmanom in Haidtom. Ker gre pričakovati tesno korelacijo moralnosti z religijo, je na mestu vprašanje, koliko je tudi za slednjo relevantna tovrstna dihotomija. Pojasnjevanja te hipotetične zveze se je prvi lotil že sam Kohlberg, ko je v svojih prvih esejih zarisal ostro ločnico med obema pojavoma. Privlačnost njegove teorije je bila toliko večja, saj je sovpadla ravno s takratno osvobajajočo liberalno doktrino ločitve cerkve od države. Najprej je bil prepričan, da empirični dokazi o posplošenosti invariantnega soslednja stadijev moralnega razvoja v različnih kulturah izključujejo učinek religioznosti nanje. Krščanska, muslimanska ali katerakoli druga vera pač ne morejo vplivati na manifestiranje razvojnih zakonitosti moralnega rezoniraja. Potem pa je prišlo do preobrata. Najprej uvidi, da sama religija lahko podpira najvišje univerzalne vrednote 5. in 6. stadija post-konvencionalnega razvoja morale, potem pa v kasnejših esejih razširja taksonomijo še na hipotetični 7. stadij, ki je v najširšem pomenu besede odraz pristne religiozne orientacije. Teoretski diskurz nasloni na Kantovo sugestijo, po kateri morala predhodi veri v Boga, ne obratno, a s to pomembno razliko, da se druga nikakor ne more zreducirati zgolj na prvo. Vloga religije ni priskrbeti moralne predpise, ampak uveljaviti moralne sodbe kot smiselne, jih napolniti s pomenom.
Pogosto je navajana študija Ernsbergerja in Manasterja (1981), ki sta obravnavala dvoje tém. Sprva sta proučila religiozni kurikulum in uradne informacije štirih kongregacij iz Minneapolisa, od katerih dve veljata za konservativni (baptisti, luterani), dve pa liberalni (metodisti, unitaristi). Pričakovano sta prvi dve manifestirali pomembno manj post-konvencionalnega moralnega rezoniranja kot drugi dve. Nato sta iz vsake kongregacije izločila slučajni vzorec običajnih vernikov, pa tudi laičnih voditeljev in uporabila preizkušeni Restov test (DIT). Ponovno so se med pripadniki konservativnih in liberalnih veroizpovedi pojavile značilne razlike: moralno rezoniranje prvih je v znatno večji meri pripadalo Kohlbergovemu 4. stadiju (konvencionalni morali), drugi so pogosteje izbirali 5. stadij (post-konvencionalno moralo). A ko sta iskala hierarhično pogojene razlike v moralnih sodbah, sta pri voditeljih liberalnejših cerkvá našla višjo stopnjo moralnosti od pripadajočega občestva, pri voditeljih iz bolj konservativnih kongregacij pa nižjo. Nadalje se izkaže, da intrinzično naravnani verniki težijo k post-konvencionalni morali, če jo tudi sama kongregacija, kateri pripadajo, nesporno odraža. Nasprotno pa prav takšni posamezniki težijo h konvencionalnemu rezoniranju pod pogojem, da je tudi njihovo religiozno okolje podobno strukturirano, torej bo ta vpliv prevladal nad njihovim neodvisnim ravnanjem. Odkritje tega kontekstualnega učinka, kjer se intrinzična religioznost pojavlja kot moderatorska variabla, ki posreduje med institucionalno produciranim moralnim izročilom in individualnim moralnim razvojem, je nedvomno velik dosežek pri obravnavanju psihologije religije.
Vprašanje moralnega presojanja pri različnih religioznih denominacijah je kasneje pritegnila še Rebecco Glover (1997). Na celotnem vzorcu se najprej med religioznostjo in moralnimi sodbami pokaže negativna korelacija (r = -0,20), toda slednje pa so v pozitivni zvezi z religioznim iskanjem (r = 0,29) in izobrazbo (r = 0,30). Potem, ko je avtorica deset denominacij uvrstila v tri splošnejše kategorije (liberalne, zmerne, konservativne), se je izcimilo še, da se liberalne negativno povezujejo s splošno mero religioznosti (r = -0,26), pozitivno pa z religioznim iskanjem (r = 0,33) in stopnjo izobrazbe (r = 0,28). Konservativne denominacije kažejo pomembno nižje moralno razsojanje od tistega pri zmernih in liberalnejših (p < 0,01). Nekateri (Richard, Davison, 1992) celo menijo, da ti podatki kažejo na to, da se konservativni verniki bolj zanašajo na božje zakone, kot na vrednoto pravičnosti v Kohlbergovem smislu. V letih, ki so sledila, so raziskovalci nadalje preverjali tovrstno problematiko. Na vzorcu irskih študentov se pokaže (Stapleton, 2013), da je post-konvencionalna morala povezana prav z religioznim »iskanjem« (0,51), z intrinzično in ekstrinzično orientacijo precej manj (0,19; 0,10). Pri tem se moč (intenzivnost) verskih prepričanj ne izkaže kot pomemben dejavnik. In končno, neverni študentje so v primerjavi z vsemi vernimi (prevladovali so katoliki) izkazali najvišjo stopnjo moralnega razvoja.
Drug vidik odnosa med moralo in religijo predstavlja afektivno perspektivo. Pionirji teorije moralnih temeljev (Haidt, Joseph, Graham) so že zgodaj zaslutili povezavo med religioznostjo in petimi moralnimi moduli, ko so v eni izmed mnogih socialnih funkcij, lastnih religiji, uvideli tudi intenco po povezovanju posameznikov v kooperativne skupnosti, te pa so organizirane ob predpostavki o božanskih entitetah. Pri tem so izhajali iz antropoloških spoznanj Richarda Sosisa (2000), ki je proučeval dolgoživost 200 komun v ZDA in našel, da je še po dvajsetih letih po ustanovitvi delovalo kar 39% religioznih skupnosti in le 6% sekularnih. Kaj je temu razlog? Atran in Henrich v tem vidita nekakšno kulturno selekcijo, kjer verovanje v božanstva privede k izgrajevanju skupinske kohezivnosti, kar predstavlja predost v primerjavi z ostalimi skupinami. Pri religiozni moralnosti igrajo najpomembnejše vloge trije »povezovalni« moduli: 1) lojalnost/pripadnost skupini, 2) spoštovanje avtoritete, 3) čistost/svetost. Prvi modul daje občutek moralne dolžnosti, lojalnosti in samožrtvovanja izključno za lastno skupino, v drugem se izraža spoštovanje do avtoritet, pokoravanje pravilom in zapovedim, sprejemanje privzete socialne vloge, upoštevanje religioznih tradicij in institucij, v tretjem pa skrb za telesno in duševno stanje vernikov (zapovedi glede prehranjevanja, oblačenja, seksualnih navad, telesne čistoče), kot predpogojev za sprejemanje svetega reda.
Eklektično razumevanje je značilno za britanska psihologa McKaya in Whitehousa (2015), ko za religiozne in moralne kulturne reprezentacije, kot so sodbe, prakse, rituali, predpisi obnašanja (npr. »Vsi ljudje so ustvarjeni enako«, »Spoštuj mater in očeta« itd.) predpostavljata, da temeljijo na bioloških kognitivnih strukturah, te pa so same v daljšem obdobju zaradi selekcijskih pritiskov podvržene genetskim prilagoditvam. Gre za kompleksni proces koevolucije, nekakšno vzajemno igro med biologijo in kulturo (religijo, moralo). Avtorja skušata s posredovanjem bioloških mehanizmov razložiti povezavo med posameznimi elementi morale in religije. Pri tem na moralo gledata s perspektive Haidtove teorije petih moralnih temeljev in enako tudi religioznost razčlenita na pet izvorov. Prva dva sta evolucijsko pridobljena kapaciteta za prepoznavanje dobrih oz. slabih intencij (hyperactive agency detection device) in teorija uma (theory of mind), ki zadeva intuitivno prepričanje o mentalnem svetu sebe in drugih, kar vodi do verovanja v nadnaravne sile oz. božanstva. Tretji religiozni izvor pripada t.i. teleofunkcionalnim (teleološkim) razlagam, predstavam o svetu, kjer ima vse svoj cilj, namen, odkoder ni daleč do ideje o nadnaravni entiteti, kreatorju vsega obstoječega. Četrti izvor so različne ritualne prakse kot način razločevanja med lastno in tujimi socialnimi skupinami, peti pa pomeni preferiranje sorodstvenih vezi. Po mnenju avtorjev so najverjetnejše tiste kombinacije moralnih in religioznih izvorov, ki vključujejo mehanizme agentne detekcije in teorije uma. Primer bi npr. bilo prepričanje, da Bog kaznuje homoseksualce, kar po eni strani resonira z detekcijo ogrožujočih namer takih oseb, po drugi pa z moralnima izvoroma čistosti in skrbi.
Druge študije spet dokazujejo, da odnosi med moralo in religijo niso tako preprosti, kot so domnevali avtorji teorije moralnih temeljev. Tako Bulbulia s sodelavci (2013) v obsežnem novozelandskem vzorcu najde drugačne relacije med obema spremenljivkama, kar močno problematizira Haidtove postulate. Model strukturnih enačb razkrije, da se orientacija religioznega iskanja pozitivno povezuje z moralnim modulom »pravičnosti« in negativno s »sprejemanjem avtoritete«, intrinzična orientacija zelo visoko pozitivno korelira z moralnima moduloma »čistosti/svetosti« in negativno s »sprejemanjem avtoritete«. Po drugi strani se osebna in socialna ekstrinzična orientacija pozitivno povezujeta z »lojalnostjo/pripadnostjo skupini«. Ta dognanja prej potrjujejo Allportove in Batsonove teze o moralno superiornejših vidikih osebnega duhovnega iskanja ter intrinzične orientacije v primerjavi z utilitarnim ekstrinzičnim pristopom, ne pa teorijo moralnih izvorov.
Pravi raziskovalni podvig sta nedavno izvedla Yi in Tsang (2020), ko sta v štirih študijah z vzorci iz študentske in tistimi iz splošne populacije s pomočjo kar 21 religioznih variabel preverjala povezanost s Haidtovimi moralnimi temelji in našla kompleksnejše relacije, kot so dotlej domnevali. Na splošno se »povezovalni« moduli (posebej »svetost«) tesno pozitivno povezujejo s konservativnimi vidiki religioznosti (fundamentalizmom, krščansko ortodoksijo, splošno religioznostjo, doživljanjem Boga kot maskuline entitete), »individualistični« modul »skrbi« pa korelira s progresivno obliko religioznosti, spiritualnostjo. Nekatere dimenzije religioznosti (intrinzična religioznost, fuzija religiozne identitete, pogostost molitev, obiskovanje cerkve) so povezane tako s »skrbjo«, kot s celotno paleto »povezovalnih modulov«. Koncept dobrohotnega Boga je edina religiozna variabla, ki konsistentno korelira z vsemi petimi moralnimi moduli, nepričakovane pa so negativne zveze med percepcijo avtoritarnega Boga in »povezovalnimi« moduli.
Religioznost, ideološke variable in z njimi povezani konstrukti
V nadaljevanju bo posebej relevantno odkrivanje zvez med religioznostjo in ideološko orientacijo. Že pionirji proučevanja avtoritarne osebnosti, slovita berkeleyska skupina, so se dotaknili tega vprašanja. Tako Sanfordu ni ušlo, da nereligiozne osebe izkazujejo manj antisemitizma in etnocentrizma v primerjavi s pripadniki različnih religioznih denominacij. Ko pa je spraševal študentke psihologije glede pomembnosti cerkve in vere zanje ter jih razdelil v dve kontrastni skupini, se je pojavila bistvena razlika: respondentke, katerim je oboje veliko pomenilo, so dosegale mnogo višji skor antisemitizma (M = 180,7), od onih, katerim to ni bilo pomembno (M = 115,4). Avtor zaključuje, da toliko opevane krščanske vrednote tolerantnosti, enakosti in bratstva, paradoksalno niso značilne za religiozne osebe, ampak prej za nereligiozne. Religioznost so kasneje tudi drugi zgodnji avtorji, katerih raziskovalni modeli so bili sila preprosti, povezovali s posameznimi ideološkimi variablami. Poučen je pregled dotakratnih empiričnih spoznanj (Donahue, 1985). Avtor je prepričan, da tega fenomena ne moremo ustrezno raziskovati, če ga ne definiramo tako, kot ga je že Allport, torej v smislu intrinzičnosti oz. ekstrinzičnosti. Meta-analiza večih tovrstnih študij ne pokaže zveze med različnimi vrstami predsodkov in intrinzično religioznostjo (-0,05), a je ta izrazitejša pri ekstrinzični religioznosti (0,34). Podobno je pri dogmatizmu. V primeru intrinzične usmeritve je praktično ni (0,06), pri ekstrinzični je zopet upoštevanja vredna (0,36). Kahoe (1974, 1977) pa je v zaporednih študijah zasledoval odnose med obema religioznima usmerjenostima in drugimi dispozicijami. Posebej relevantno je odkritje, da ekstrinzična religioznost opazno pozitivno korelira z Adornovo F-skalo (0,33) in dogmatizmom (0,30), intrinzična pa ne (0,03; 0,04). A ko je opazoval razmerja s posameznimi indikatorji F-skale, se je izkazalo da je intrinzičnost v pozitivni korelaciji s konvencionalnostjo in vraževerjem (stereotipijo).
Nov zagon je odkrivanje odnosa med religioznostjo in nedemokratično orientacijo dobilo kasneje, z Altemeyerjem, ki na desničarsko avtoritarnost (RWA) gleda kot na splet treh stališčnih dimenzij: avtoritarne submisivnosti, avtoritarne agresivnosti in konvencionalnosti. V mnogih empiričnih študijah zasluti tesno zvezo med temi dimenzijami in tradicionalnimi religioznimi prepričanji. Verjetno je, da ravno skozi vero že starši prenašajo svojo avtoritarnost na otroke. Pa drugi strani mnoga verstva z učenjem večnih in nespremenljivih resnic spodbujajo nekritično, t.i. „spredalčkano“ mišljenje (compartmentalized thinking), črno-belo predstavo o zunanjem svetu in dvojna merila, kar vse pripomore k avtoritarnosti in predsodkom. Vendar zelo kritično gleda na vse dotlejšnje teorije, ki razlagajo to zvezo. Alternativa, ki jo ponudi skupaj s Hunsbergerjem (1992) je osnovana na tezi o religioznem fundamentalizmu, o katerem so, kot smo videli, govorili že drugi pred tem. Avtorja razvijeta posebno skalo (Religious Fundamentalism Scale) z dobrimi merskimi karakteristikami za merjenje tega pojava in jo skupaj z drugimi instrumenti preizkusita na mnogih vzorcih, predvsem študentov in njihovih staršev. Povsod se pokaže tesna zveza med religioznim fundamentalizmom in RWA (0,66 < r < 0,75), včasih celo ob kontroli izobrazbe. Asociacija med fundamentalizmom in Batsonovim konceptom „religioznega iskanja“ je visoko negativna (-0,79), z različnimi predsodki pa pričakovano pozitivna (0,23 < r < 0,41). Iz rezultatov je sklepati, da pomeni fundamentalizem zgolj religiozno manifestacijo RWA. Kasneje, ko je postala teorija socialne dominantnosti (Sidanius & Pratto, 1999) širše uveljavljena, je Altemeyer vključil koncept SDO tudi v svoje študije avtoritarnosti, pri čemer ga je zanimal tisti ožji segment respondentov, ki bi ga lahko poimenovali kot »dvakrat visoki« (highly dominating, highly authoritarian). Razen tega, da gre tukaj za najmočneje izražene predsodke in kombinacijo najtemnejših plati osebnosti, so ti posamezniki tudi precej religiozno fundamentalistični.
Omeniti je treba še longitudinalne raziskave, ki so sicer redke, a toliko bolj pomembne. Resda manj obsežna, vključujoč skromnih 155 respondentov, zato pa toliko bolj intenzivna, je bila raziskava Winka in sodelavcev (2007). V kar 40 letnem časovnem razponu so namreč proučevali odnose med religioznostjo in spiritualnostjo ter RWA. Opažanja so potrdila že prej dobro raziskano pozitivno korelacijo med religioznostjo in RWA, pri čemer je najbolj izstopal subvzorec konservativnih protestantov, razen tega pa razkrila še negativno korelacijo med spiritualnostjo in RWA. Moč zveze se ob kontroli odločilnih variabel (izobrazba, osebnostne lastnosti) ne zmanjša dosti. A celo v tako dolgem časovnem obdobju ostaja RWA pri religioznih stabilna (primerjava med tridesetletniki in sedemdesetletniki ne pokaže velikih odstopanj), korelacija celo preseže 0,60. Nasprotno pa pri spiritualno usmerjenih take stabilnosti v času ni opaziti.
Medtem, ko je Altemeyer le posredno proučeval tovrstne relacije, je skupina italijanskih avtorjev (Dallago et al., 2008) identificirala moderatorje, ki učinkujejo na odnos med RWA in SDO. Analiza rezultatov je pokazala, da čim manj kot je izražena religiozna identiteta, tem močnejša bo korelacija med obema ideološkima variablama in obratno, kar bi lahko interpretirali kot visoko težnjo zelo religioznih posameznikov po socialni kontroli in redu (RWA) ter obenem nižjim preferencam po dominaciji oz. socialni moči (SDO). Nadaljevala je belgijska raziskovalka Sabrina de Regt (2012) z medkulturno primerjavo vzorcev iz treh načrtno izbranih držav, kjer so prevladovale različne religiozne denominacije (katoliško Italijo, protestantsko Finsko in sekularizirano Estonijo), z namenom potrditi ali ovreči dognanja Dallagove. Nekatera prejšnja spoznanja so se potrdila, tako recimo višja avtoritarnost in nižja socialna dominantnost pri vernikih v vseh treh kulturnih okoljih, druga se niso izkazala kot konsistentna. Za razliko od Italije in Finske, kjer korelacijo med RWA in SDO moderirajo ravno religiozna stališča, pa v sekularizirani Estoniji na to asociacijo ne vpliva zavezanost veri.
Drug vidik povezanosti z religioznostjo predstavlja tisti, ki ga Glenn Wilson prepozna v splošnem pojavu konservativnosti. Ta temelji v strukturi stališč, kjer specifične dimenzije (antihedonizem, rasizem, militarizem, konvencionalnost itd.) tvorijo splošno dimenzijo konservativizma. Tista, katere ne moremo zaobiti, je religiozni dogmatizem (fundamentalizem), ki se kaže v spoštovanju absolutnih avtoritet etabliranih verskih institucij in nekritičnem verovanju v večne verske resnice. Tako že Wilson razume odnos med konservativnostjo in religioznostjo kot nekaj imanentnega, organskega, kot nekakšno naravno danost. Kmalu pa se je pojavila alternativna teza, ki ideološkemu diskurzu cerkvenih dostojanstvenikov pripiše zmožnost posrednega vplivanja na laično verno javnost, da ta nato v večji meri razvije konservativna politična stališča. Od tukaj izhaja Malka s sodelavci (2012), ko v politični angažiranosti Američanov (kot posledici ideološke indoktrinacije) vidi tisti moderator, kateri posreduje med vernostjo in širokim naborom političnih stališč: glede socialnega varstva, kulturne in rasne politike, okoljskih vprašanj, smrtne kazni, nacionalne obrambe, nošenja orožja, pa tudi glede jedrnih vrednot neenakosti in nasprotovanju spremembam. Visoka politična angažiranost verujočih vodi do izrazitejšega konservativizma in obenem do večje identifikacije z republikansko stranko, pri manj angažiranih pa je zveza med proučevanima variablama šibkejša.
Še kompleksneje so pred nekaj leti problem posredovanosti med večimi variablami obravnavali v novozelandski šoli psihologije (Lockhart et al., 2019). Za moderatorsko spremenljivko so izbrali središčnost politične identitete, torej pomembnost politike za nekogaršnjo identiteto. Študija ni dala povsem pričakovanih rezultatov. Sprva se je resda potrdila negativna zveza med spiritualnostjo in SDO, kjer politična identiteta ta odnos še poglablja, nato še pozitivna zveza med religioznostjo in RWA (ne pa tudi s SDO), kjer pa tovrstnega moderatorskega vpliva ni opaziti. Slednje je pomembno, saj daje misliti o diskretni zvezi med religioznostjo in RWA, ki obstaja kljub temu, da politične naravnanosti ni. Podobno velja za povezave med obema ideološkima stališčema in konservativnostjo, tukaj spet na zvezo s SDO pomembno vpliva politična identiteta, na tisto z RWA pa mnogo manj. Avtorji tukaj vidijo paralelo s Haidtovimi »povezovalnimi« moralnimi moduli, kot antecedensi religioznosti in konservativizma. Visoko »spoštovanje avtoritete«, »skupinske lojalnosti« in »čistosti/svetosti« korespondira z avtoritarno submisivnostjo, agresivnostjo in konvencionalizmom, torej komponentami RWA. Kot vse kaže je religioznost tesno prepletena z avtoritarnimi tendencami.
Razprava o odnosu med religioznostjo in ideologijo ni popolna, če niso upoštevane še variable, ki so s slednjo tesno povezane. Gre za lastnosti »temne triade«, ti se povezujejo s konstrukti nedemokratične orientacije. Spomniti velja, da raziskave prinašajo nekonsistentne rezultate glede korelacije med vernostjo in resnimi duševnimi motnjami ali celo boleznimi. Toda v kakšem odnosu so subklinični, manj patološki vidiki (makiavelizem, psihopatija, narcisizem) do religioznih orientacij? V zadnjem času narašča znanstveno zanimanje tudi do te problematike. Poljska psihologa Łowicki in Zajenkowski (2017) ugotavljata, da psihopatija in makiavelizem negativno korelirata z intrinzično orientacijo, narcisizem pa pozitivno z ekstrinzično. Prvi dve kažeta na izrazit empatični deficit, revno domišljijo, notranjo praznino in usmerjenost k zunanjemu svetu, ki služi le zadovoljevanju egoističnih potreb. Njuno odkritje ne preseneča, saj že dlje časa vemo, da je prav zmožnost pripisovanja duševnih atributov nekim drugim bitjem, entitetam oz. prevzemanje perspektive drugega, predpogoj za razvoj religioznih prepričanj in s tem socialne interakcije nasploh. In obratno, odsotnost take mentalizacije se v skrajnem primeru izteče v avtizem.
Na koncu velja vsekakor omeniti še prispevek iranskega raziskovalca Aghababaeija in sodelavcev (2014), ki je pomemben zaradi drugačnega kulturno-religioznega konteksta, v katerem je potekalo raziskovanje. Na vzorcu muslimanov so se potrdili izsledki drugih avtorjev, da namreč nekatere poteze „temne triade“ nasprotujejo določenim vrstam religioznosti. Intrinzična in ekstrinzična osebna orientacija dosledno kažeta negativno zvezo, ekstrinzična socialna orientacija pa ne. Ta je celo pozitivno povezana z makiavelizmom, kar kaže na težnje po manipuliranju in goljufanju. Prvi dve naravnanosti sta za razliko od tretje še v pozitivni zvezi s prosocialnostjo. Avtorji poudarjajo, da ni toliko pomembno ali je nekdo religiozen ali ne, temveč to, kakšno vlogo igra religija v njegovem življenju.
Literatura:
Adorno, T.W., Frenkel-Brunswik, E., Levinson, D.J., & Sanford, N. The Authoritarian Personality. Harper. New York, 1950.
Aghababaei, N., Mohammadtabar, S., Saffarinia, M. (2014). Dirty Dozen vs. the H factor: Comparison of the Dark Triad and Honesty-Humility in prosociality, religiosity, and happiness. Personality and Individual Differences, 67, 6-10.
Alexander, D. (2017). Genes, Determinism, and God. Cambridge: Cambridge University Press.
Allport, G.W. (1967). The Religious Context of Prejudice. Pastoral psychology, Vol. 18, issue 5, 20-30.
Allport, G.W., Ross, J.M. (1967). Personal Religious Orientation and Prejudice. Journal of Personality and Social Psychology, Vol. 5, No. 4, 432-443.
Altemeyer, B. Enemies of Freedom. San Francisco: Jossey-Bass Publishers, 1988.
Altemeyer, B. The Authoritarian Specter. Cambridge, MA: Harvard University Press, 1996.
Altemeyer, B., Hunsberger, B. (1992). Authoritarianism, Religious Fundamentalism, Quest, and Prejudice. The International Journal for the Psychology of Religion, 2(2), 113-133.
Azari, N., Slors, M. (2007). From Brain Imaging Religious Experience to Explaining Religion: A Critique. Archive for the Psychology of Religion, 29(1)., 67-85.
Baker, M., Gorsuch, R. (1982). Trait Anxiety and Intrinsic-Extrinsic Religiousness. Journal for the Scientific Study of Religion, 21(2), 119-122.
Batson, C.D. (1976). Religion as Prosocial: Agent or Double Agent? Journal for the Scientific Study of Religion, 15(1), str. 29-45.
Batson, C.D., Raynor-Prince, L. (1983). Religious Orientation and Complexity of Thought about Existential Concerns. Journal fort he Scientific Study of Religion, 22(1), 38-50.
Beit-Hallahmi, B., Argyle, M. (1997). The psychology of religious behaviour, belief and experience. Routledge: London.
Bhavsar, V., Bhugra, D. (2006). Religious Delusions: Finding Meanings in Psychosis. Psychopathology, 41(3), 165-172.
Borg, J., Andrée, B., Soderstrom, H., Farde, L. (2003). The Serotonin System and Spiritual Experiences. American Journal of Psychiatry, 160(11), 1965-1969.
Bouchard, T.J., McGue, M., Lykken, D., Tellegen, A. (1999). Intrinsic and extrinsic religiousness: genetic and environmental influences and personality correlates. Twin Research, 2(2), str. 88-98.
Bourke, R., Francis, L.J., Robbins, M. (2007). Cattell’s personality model and attitude toward Christianity. Mental Health, Religion & Culture, Vol. 10, issue 4, 353-362.
Brown, L.B. (ur.) (1985). Advances in the Psychology of Religion. Pergamon Press: Oxford.
Bulbulia, J., Osborne, D., Sibley, C.G. (2013). Moral Foundations Predict Religious Orientations in New Zealand. PloS ONE, 8(12): e80224, doi:10.1371/journal.pone.0080224, str. 1-7.
Buzdar, M.A., Tariq, R.U.H., Jalal, H., Nadeem, M. (2018). Does Religiosity Reduce Narcissistic Personality Disorder? Examining the Case of Muslim University Students. Journal of Religion and Health, 58, 1463-1470.
Chung, J.-H., Eun, Y., Ock, S.M., ….. Kim, S.-H. (2022). Regional Brain Volume Changes in Catholic Nuns: A Cross-Sectional Study Using Deep Learning-Based Brain MRI Segmentation. Psychiatry Investigation, 19(9), 754-762.
Cloninger, C.R., Svrakic, D.M., Przybeck, T.R. (1993). A Psychobiological Model of Temperament and Character. Archives of General Psychiatry, Vol. 50, issue 12, 975-990.
Cloninger, C.R. (1994). Temperament and personality. Current Opinion in Neurobiology, Vol. 4, issue 2, 266-273.
D’Onofrio, B.M., Eaves, L.J., Murrelle, L., Maes, H.H., Spilka, B. (1999). Understanding Biological and Social Influences on Religious Affiliation, Attitudes, and Behaviors: A Behavior Genetic Perspective, Journal of personality, 67(6), 953-984.
Dallago, F., Cima, R., Roccato, M, Ricolfi, L. (2008). The Correlation Between Right-Wing Authoritarianism and Social Dominance Orientation: The Moderating Effects of Political and Religious Identity. Basic and Applied Social Psychology, 30(4), 362-368.
de Regt, S. (2012). Religiosity as a Moderator of the Relationship Between Authoritarianism and Social Dominance Orientation: A Cross-Cultural Comparison. The International Journal for the Psychology of Religion, 22(1), 31-41.
Donahue, M.J. (1985). Intrinsic and Extrinsic Religiousness: Review and Meta-Analysis. Journal of Personality and Social Psychology, 48(2), 400-419.
Dunne, M.P., Martin, N.G., Pangan, T., Heath, A.C. (1997). Personality and change in the frequency of religious observance. Personality and Individual Differences, Vol. 23, No. 3, 527-530.
Duriez, B., Soenens, B. (2006). Religiosity, moral attitudes and moral competence: A critical investigation of the religiosity-morality relation. International Journal of Behavioral Development, 30(1), str. 76-83.
Entringer, T.M., Gebauer, J.E., Kroeger, H. (2022). Big Five personality and religiosity: Bidirectional cross-lagged effects and their moderation by culture. Journal of Personality, 91(3), 736-752.
Fernhout, H., Boyd, D. (1985). Faith in Autonomy: Development in Kohlberg’s Perspectives in Religion and Morality. Religious Education, 80(2), str. 287-307.
Flere, S., Lavrič, M. (2008). Is intrinsic religious orientation a culturally specific American Protestant concept? The fusion of intrinsic and extrinsic religious orientation among non-Protestants. European Journal of Social Psychology, 38(3), 521-530.
Francis, L.J., Jackson, C.J. (2003). Eysenck’s dimensional model of personality and religion: Are religious people more neurotic? Mental Health, Religion & Culture, Vol. 6, No. 1, 87-100.
Francis, L.J., Bourke, R. (2003). Personality and Religion: Applying Cattell’s Model among Secondary School Pupils. Current Psychology, Vol. 22, No. 2, 125-137.
Garcia-Romeu, A. (2010). Self-transcendence as a measurable transpersonal construct. The Journal of Transpersonal Psychology, Vol. 42, No. 1, 26-47.
Gearing, R.E., Alonzo, D., Smolak, A., McHugh, K. (2011). Association of religion with delusions and hallucinations in the context of schizophrenia: Implications for engagement and adherence. Schizophrenia Research, 126, 150-163.
Getz, I.R. (1984). Moral Judgment and Religion: A Review of the Literature. Counseling and Values, 28(3), 94–116.
Glover, R.J. (1997). Relationships in Moral Reasoning and Religion Among Members of Conservative, Moderate, and Liberal Religious Groups. The Journal of Social Psychology, 137(2), 247-254.
Graham, J., Haidt, J. (2010). Beyond Beliefs: Religions Bind Individuals Into Moral Communities. Personality and Social Psychology Review, 14(1), str. 140-150.
Graham, J., Haidt, J., Koleva, S., Motyl, M., Iyer, R. …. Ditto, P.H. (2013). Moral Foundations Theory: The Pragmatic Validity of Moral Pluralism. Advances in Experimental Social psychology, Vol. 47, 55-130.
Guthrie, S.E. (1993). Faces in the Clouds: A New Theory of Religion. New York: Oxford University Press.
Haidt, J. (2012). The Righteous Mind: Why Good People Are Divided by Politics and Religion. New York: Knopf Doubleday.
Hall, D.L., Matz, D.C., Wood, W. (2010). Why Don’t We Practice What We Preach? A Meta-Analytic Review of Religious Racism. Personality and Social Psychology Review, 14(1), 126-139.
Hermann, A., Fuller, R. (2017). Trait Narcissism and Contemporary Religious Trends. Archive fort he Psychology of Religion, 39(2), 99-117.
Herman, A.D., Fuller, R.C. (2018). Grandiose Narcissism and Religiosity. V: A.D. Hermann, A.B. Brunell, J.D. Foster (ur.). Handbook of Trait Narcissism: Key Advances, Research Methods, and Controversies, Springer International Publishing.
Hirsh, J.B., Walberg, M.D., Peterson, J.B. (2013). Spiritual Liberals and Religious Conservatives. Social Psychological and Personality Science, 4(1), str. 14-20.
Jorm, A.F., Christensen, H. (2004). Religiosity and personality: Evidence from non-linear associations. Personality and Individual Differences, Vol. 36, issue 6, 1433-1441.
Joshanloo, M. (2023). Within-person associations between Big Five traits and religiosity. Personality and Individual Differences, 200, https://doi.org/10.1016/j.paid.2022.111912
Jost, J.T. et al. Belief in a Just God (and a Just Society): A System Justification Perspective on Religious Ideology. Journal of Theoretical and Philosophical Psychology, 2013.
Kahoe, R.D. (1974). Personality and Achievement Correlates of Intrinsic and Extrinsic Religious Orientations. Journal of Personality and Social Psychology, 29(6), 812-818.
Kahoe, R.D. (1977). Intrinsic Religion and Authoritarianism: A Differentiated Relationship. Journal for the Scientific Study of Religion, 16(2), 179-183.
Kämmerle, M., Unterrainer, H.-F., Dahmen-Wassenberg, P, Fink, A., Kapfhammer, H.-P. (2014). Dimensions of Religious/Spiritual Well-Being and the Dark Triad of Personality. Psychopathology, 47(5), 297-302.
Kandler, C. (2021). A meta-analytic review of nature and nurture in religiousness across the lifespan. Current Opinion in Psychology, 40, 106-113.
Kapogiannis, D., Barbey, A.K., Su, M., Zamboni, G., Krueger, F., Grafman, J. (2009). Cognitive and neural foundations of religious belief. Proceedings of the National Academy of Sciences, 106(12), 1-6.
Kapogiannis, D., Barbey, A.K., Su, M., Krueger, F., Grafman, J. (2009). Neuroanatomical Variability of Religiosity. PloS ONE, 4(9), 1-7.
Kirk, K.M., Eaves, L.J., Martin, N.G. (1999). Self-transcendence as a measure of spirituality in a sample of older Australian twins. Twin Research, Vol. 2, issue 2, 81-87.
Kirkpatrick, L.A., Hood, R.W. Jr. (1990). Intrinsic-Extrinsic Religious Orientation: The Boon or Bane of Contemporary Psychology of Religion. Journal for the Scientific Study of Religion, 29(4), 442-462.
Kirkpatrick, L.A. (1997). A Longitudinal Study of Changes in Religious Belief and Behavior as a Function of Individual Differences in Adult Attachment Style. Journal for the Scientific Study of Religion, 36(2), 207-217.
Koenig, H.G. (2007). Religion, spirituality, and psychotic disorders. Revista De Psiquiatria Clinica, 34(1), 40-48.
Koenig, L.B., Bouchard Jr., T.J. (2006). Genetic and environmental influences on the traditional moral values triad – authoritarianism, conservatism, and religiousness – as assesed by quantitative behavior genetic methods. V: P. McNamara (ur.). Where god and science meet: How brain and evolutionary studies alter our understanding of religion (vol.1, str. 31-60). Westpoint, CT: Praeger.
Koenig, L.B., McGue M. (2011). The Behavioral Genetics of Religiousness. Theology and Science, 9(2), 199-212.
Kohlberg, L., Power, C. (1981). Moral Development: Religious Thinking and the Question of a Seventh Stage. Zygon, 16(3), 203-259.
Koltko-Rivera, M.E. (2006). Rediscovering the Later Version of Maslow’s Hierarchy of Needs: Self-Transcendence and Opportunities for Theory, Research, and Unification. Review of General Psychology, 10(4), 302-317.
Ksiazkiewicz, A., Friesen., A. (2018). Higher Power: Religiosity, Personality, and the Genetics of Political Ideology. DOI: 10.13140/RG.2.2.28824.70401
Lewis, G.J., Bates, T.C. (2013). Common genetic influences underpin religiosity, community integration, and existential uncertainty. Journal of Research in Personality, 47(4), 398-405.
Lockhart, C., Sibley, S.G., Osborne, D. (2020). Religion makes – and unmakes – the status quo: religiosity and spirituality have opposing effects on conservatism via RWA and SDO. Religion, Brain & Behavior, 10(4), 379-392.
Lockhart, C. (2021). The Religious Paradox: Examining the countervailing impacts of religious and spiritual beliefs on socio-political outcomes. Doktorska disertacija. Univerza v Aucklandu, Nova Zelandija.
Łowicki, P., Zajenkowski, M. (2017). No empathy for people nor for God: The relationship between the Dark Triad, religiosity and empathy. Personality and individual differences, 115(1), 169-173.
Lucchetti, G., Koenig, H.G., Granero Lucchetti, A.L. (2021). Spirituality, religiousness, and mental health: A review of the current scientific evidence. World Journal of Clinical cases, 9(26), 7620-7631.
Ludeke, S., Johnson, W., Bouchard Jr., T.J. (2013). »Obedience to traditional authority:« A heritable factor underlying authoritarianism, conservatism, and religiousness. Personality and Individual Differences, 55(4), 375-380.
MacDonald, D.A., Holland, D. (2003). Spirituality and the MMPI-2. Journal of Clinical Psychology, 59(4), 399-410.
Malka, A., Lelkes, Y., Srivastava, S., Cohen, A.B., Miller, D.T. (2012). The Association of Religiosity and Political Conservatism: The Role of Political Engagement. Political Psychology, 33(2), 275-299.
Maltby, J. (1999). Religious orientation and Eysenck’s personality dimensions: The use of the amended religious orientation scale to examine the relationship between religiosity, psychoticism, neuroticism and extraversion. Personality and Individual Differences, Vol. 26, issue 1, 79-84.
McFarland, S.G. (1989). Religious Orientations and the Targets of Discrimination. Journal for the Scientific Study of Religion, 28(3), 324-336.
McKay R., Whitehouse, H. (2015). Religion and Morality. Psychological Bulletin, 141(2), str. 447-473.
Meissner, W.W. (1990). The Role of Transitional Conceptualization in Religious Thought. V: J.H. Smith, S.A. Handelman (ur.). Psychoanalysis and Religion. Psychiatry and the Humanities, Vol. 11, The John Hopkins University Press, Baltimore.
Melonakos, E.D., Shenton, M.E., Rathi, Y. …….. Kubicki, M. (2011). Voxel-based morphometry (VBM) studies in schizophrenia – can white matter changes be reliably detected with VBM? Psychiatry Research: Neuroimaging, 193(2), 65-70.
Mendez, D.M., MacDonald, D.A. (2012). Spirituality and the MMPI-2 Restructured Clinical scales. International Journal of Transpersonal Studies. 31(1), 1-10.
Miller, L., Bansal, R., Wickramaratne, P., ..…… Peterson, B.S. (2014). Neuroanatomical Correlates of Religiosity and Spirituality: A Study in Adults at High and Low Familial Risk for Depression. JAMA Psychiatry, 71(2), 128-135.
Mortimer, J.A. (2012). The Nun Study: Risk Factors and Clinical-Pathologic Correlations. Current Alzheimer Research, 9(6), 621-627.
Murphy, H.B.M., Vega, G. (1982). Schizophrenia and religious affiliation in Northern Ireland. Psychological Medicine, 12(595-605).
Pelletier-Baldelli, A., Dean, D.J., Lunsford-Avery, J.R., …….. Mittal, V.A. (2014). Orbitofrontal cortex volume and intrinsic religiosity in non-clinical psychosis. Psychiatry Research: Neuroimaging, http://dx.doi.org/10.1016/j.pscychresns.2014.03.010
Piedmont, R.L. (2005). the Role of Personality in Understanding Religious and Spiritual Constructs. V: R.F. Paloutzian, C.l. Park (ur.). Handbook of the Psychology of Religion and Spirituality, New York: The Guilford Press.
Reynolds, C.J., Makhanova, A., Ng, B.K.L., Conway, P (2020). Bound together for God and country: The binding moral foundations link unreflectiveness with religiosity and political conservatism. Personality and Individual Differences, 155, 1-12, doi:10.1016/j.paid.2019.109632
Rim, J.I., Ojeda, J.C., Svob, C., ………. , Weissman, M.M. (2019). Current Understanding of Religion, Spirituality, and Their Neurobiological Correlates. Harvard Review of Psychiatry, 27(5), 303-316.
Rokeach, M. Political and Religious Dogmatism: An Alternative to the Authoritarian Personality. Psychological Monographs, Vol. 70, No. 18, 1956.
Rosmarin, D.H., Kaufman, C.C., Ford, S.F., ………., Sacchet, M.D. (2022). The neuroscience of spirituality, religion, and mental health: A systematic review and synthesis. Journal of Psychiatric Research, 156, 100-113.
Rudalevičienè, P., Stompe, T., Narbekovas, A., Raškauskienè, N., Bunevičius, R. (2008). Are religious delusions related to religiosity in schizophrenia? Medicina (Kaunas), 44(7), 529-535.
Sapp, G.L., Jones, L. (1986). Religious Orientation and Moral Judgment. Journal for the Scientific Study of Religion, 25(2), 208-214.
Saroglou, V. (2002). Religion and the five factors of personality: a meta-analytic review. Personality and Individual Differences, Vol. 32, issue 1, 15-25.
Saroglou, V. (2010). Religiousness as a Cultural Adaptation of Basic Traits: A Five-Factor Model Perspective. Personality and Social Psychology Review, Vol. 14, issue 1, 108-125.
Saroglou, V. (2017). Culture, Personality, and Religiosity. V: A.T. Church (ur.). The Praeger handbook of personality across cultures: Culture and characteristic adaptations, Praeger/ABC-CLIO.
Saroglou, V., Jaspard, J.M. (2000). Personality and Religion. Archive for the Psychology of Religion, Vol. 23, issue 1, 41-70.
Schjoedt, U., Stødkilde-Jørgensen, H., Geertz, A.W., Roepstorff, A. (2009). Highly religious participants recruit areas of social cognition in personal prayer. Social Cognitive and Affective Neuroscience, 4(2), 199-207.
Schwadel, P. (2016). Does Higher Education Cause Religious Decline?: A Longitudinal Analysis of the Within- and Between-Person Effects of Higher Education on Religiosity. The Sociological Quarterly, 57(4), 759-786.
Sharvit, G. (2015). Freud, Religion, and Messianism. European Forum at the Hebrew University, Working paper 146.
Spencer, J. (1975). The Mental Health of Jehovah’s Witneses. The British Journal of Psychiatry, 126(6), 556-559.
Stapleton, M. (2013). An Investigation of Moral Development: the Effect of Religiosity on Kohlbergian Moral Reasoning. Student Psychology Journal, 1-14.
Suhail, K., Ghauri, S. (2010). Phenomenology of delusions and hallucinations in schizophrenia by religious convictions. Mental Health, Religion & Culture. 13(3), 245-259.
Unterrainer, H.-F., Ruttinger, J., Lewis, A.J., Anglim, J., Fink, A., Kapfhammer, H.-P. (2016). Vulnerable Dark Triad Personality Facets are Associated with Religious Fundamentalist Tendencies. Psychopathology, 49(1), 47-52.
van Elk, M., Snoek, L. (2019). The relationship between individual differences in gray matter volume in religiosity and mystical experiences: A preregistered voxel-based morphometry study. European Journal of Neuroscience, 51(3), 850-865.
Yaden, D.B., Iwry, J., Newberg, A.B. (2016). Neuroscience and Religion: Surveying the Field. V: N.K. Clements (ur.). Religion: Mental Religion, Macmillan Reference USA, 277-299.
Yi, D., Tsang, J. (2020). The relationship between individual differences in religion, religious primes, and the moral foundations. Archive for the Psychology of Religion, DOI: 10.1177/0084672420909459, str. 1-33.
Waller, N.G., Kojetin, B.A., Bouchard, Jr., T.J., Lykken, D.T., Tellegen, A. (1990). Genetic and Environmental Influences on Religious Interests, Attitudes, and Values. Psychological Science, 1(2), 138-142.
Wiech, K., Farias, M., Kahane, G., Shachel, N., Tiede, W., Tracey, I. (2009). An fMRI study measuring analgesia enhanced by religion as a belief system. Pain, 139, 467-476.
Wilson, G.D. The Psychology of Conservatism. Academic Press 1973.
Whitt, C.M., Gore, J.S. (2019). Distinctions Among Christians and Conservatives: Differential Associations Among Ideological Values and Religious Orientations. Journal for the Study of Religions and Ideologies, 18(53), 3-23.
Wink, P. Dillon, M., Prettyman, A. (2007). Religiousness, Spiritual Seeking, and Authoritarianism: Findings from a Longitudinal Study. Journal fort he Scientific Study of Religion, 46(3), 321-335.
Zhong, W., Cristofori, I., Bulbulia, J., Krueger, F., Grafman, J. (2017). Biological and cognitive underpinnings of religious fundamentalism. Neuropsychologia, 100, 18-25.