Pogled od blizu v konservativno dušo
Politični koncept konservativizma se v posameznikovem vrednostnem sistemu reflektira kot težnja po ohranjanju socialne stabilnosti in kontinuitete. Prav zaradi tega gre za navezanost na tradicionalne institucije, prakse, hierarhične odnose, lastnino. Je preferenca do vsega znanega, preizkušenega, do zgodovinske zapuščine, tistega, kar smo nasledili od svojih prednikov. Je prevencija pred tveganji. Skepsa doleti vse tisto, kar je bolj abstraktno, nenapovedljivo in usmerjeno v prihodnost. Družbene inovacije so nekaj popolnoma nesprejemljivega, gre za temeljni strah pred spremembo, kakršnokoli. Družba je organska celota medsebojno odvisnih posameznikov, z močnimi socialnimi vezmi in stabilnimi družbenimi vlogami. Njen razvoj mora biti postopen, brez nenadnih sprememb ali bog ne daj, prevratov. V politiki gre za ohranjanje obstoječega družbenega reda.
Evolucijska psihologija uči, da je konservativno vedenje evolucijsko starejšega izvora. Naši predniki so že od nekdaj oblikovali močne skupnostne vezi s tistimi, ki so jim bili tudi genetsko bližji, ne pa npr. s popolnimi tujci. To je najbrž razlog, da so živeli v manjših skupinah s po 50 do 150 člani. Kasneje so se šele pojavile večje naselbine, v sodobnosti velika mesta, metropole, ki pa so evolucijske novitete. Že dolgo je tudi znano, da so poltitična stališča radikalizma – konservativizma, pod močnim hereditarnim vplivom. Eaves in Eysenck sta našla znatno pozitivno korelacijo 0,65. V zadnjem času pa so raziskovalci Alford, Funk, Hibbing genetskim vplivom pripisali odločilni delež pri pojasnjevanju te ideološke dimenzije (kar 43% variance). Starševska vzgoja je manj pomembna (okrog 22% variance). Odprtost za izkušnje pa je dimenzija ki jo meri verjetno najboljši merski instrument na svetu za merjenje osebnostnih lastnosti, Big Five Personality Test, kjer se izkaže, da je konservativnost signifikantno negativno povezana z njo (Jost et al.). Konservativci izpadejo za bolj zaprte duhove (closed minded), kot bi temu rekel Milton Rokeach. Poleg tega so zelo dobro dokumentirane tesne zveze med konservativizmom in religioznostjo, kar ne preseneča. Po Kanazawi bi lahko bila ravno evolucijska psihologija dober pojasnjevalni okvir za razlago psiholoških mehanizmov, ki determinirajo tovrstno povezanost. Avtor je v obsežni enciklopediji svetovnih kultur, kjer je opisanih čez 1500 do sedaj znanih kultur, našel samo 19, ki se kakorkoli nanašajo na brezboštvo (pa še te so s področja bivšega Vzhodnega bloka!). Skratka, konservativnost je evolucijsko mnogo starejšega izvora, kot pa radikalizem, ateizem in ostale težnje k uvajanju družbenih sprememb.
Zgodnejše razlage in merjenje konservativnosti
Izvorno je že na samem začetku psihometričnih prizadevanj t.i. berkeleyska skupina (Adorno et al.), razlikovala konservativnost od avtoritarnosti. Opredelili so politično-ekonomski konservativizem in ga merili s posebno, prav za te namene oblikovano PEC skalo. Avtoritarnost, kot nadredna kategorija pa je vključevala še druge lastnosti: etnocentrizem, antisemitizem, profašistično orientacijo. A so kmalu drugi avtorji našli nekonsistentnost obeh konceptov, njuno premalo jasno razlikovanje in s tem opozorili na konceptualne in metodološke pomanjkljivosti. Vedeli so, da oboje korelira v znatni meri, a je diferenciacija kljub temu nujna.
Za odločilen korak naprej v smeri konceptualnega razjasnjevanja, se imamo zahvaliti Wilsonu. Konservativizem naj bi bila splošna tendenca po upiranju progresivnim spremembam, zaradi česar takšna oseba preferira tradicionalne, varne in konvencionalne oblike vedenja ter institucij. Ta splošna tendenca se razvije pri tistih, ki so predisponirani za doživljanje višje stopnje strahu ob spremembah v okolju, zaradi česar čuti nelagodje in negotovost v kompleksnih in njemu manj znanih situacijah. To potem sklene krog, ko se zaradi te njene afektivne kvalitete pojavi netolerantnost. Konservativna stališča imajo torej obrambno funkcijo. Že dolgo vemo, da se bodo rasni predsodki razvili še posebej pri tistih, ki se zaradi prihoda migrantov bojijo za svoja delovna mesta. Tipični konservativec je zmeren, previden, izogiba se tveganjem. Po avtorjevem mnenju gre za dimenzijo osebnosti, za splošni faktor, ki določa celotno polje socialnih stališč, podobno kot splošni faktor inteligence določa posamične sposobnosti z različnih področij. Ne sme presenečati, če je lastnost konservativnosti v tesni zvezi s konformizmom in socialno zaželenostjo.
Wilson in Patterson domnevata, da lastnost konservativnosti odraža nekoč ponotranjene starševske prepovedi. Insel pa je pokazal na pozitivno povezanost te lastnosti pri starših in otrocih, še posebej, ko je ta zelo izrazita. Še danes na splošno velja, da je konservativni sindrom pri odraslih posledica kompleksne interakcije med osebnostjo, motivacijo in naučenimi izkušnjami. Pri otrocih je drugače, saj jih označujejo bolj preprosti spoznavni procesi, zato je odločilen vpliv staršev in učiteljev.
Za idealnega konservativca bi bil značilen naslednji specifični set stališč: religiozni fundamentalizem (dogmatizem, sprejemanje absolutne religiozne avtoritete in bibličnega izročila), podrejanje organizacijam, ki vzdržujejo družbeni status quo, sprejemanje strogih pravil in kaznovanja (oponiranje spremembam etablirane zakonodaje, spoštovanje »zakona in reda«, tudi zagovarjanje smrtne kazni), militarizem (kot internacionalizirana ekstenzija nacionalizma oz. patriotizma), etnocentrizem in netolerantnost do manjšin (odpor do vseh, ki so drugačni, tudi če ti sploh ne predstavljajo nobene nevarnosti), preference do konvencionalnosti v umetnosti, oblačenju, institucijah itd. (preferiranje znanega, uveljavljenega, konvencionalnega v vedenju na splošno, odpor do novitet), antihedonistična orientacija (pojmovanje vsega, kar prinaša užitek, npr. spolnost, droge, pa tudi zabava, ples, prostočasne dejavnosti, kot nečesa grešnega, neprimernega), opozicionalnost do znanstvenega napredka (kar se v ekstremni obliki kaže kot neracionalna kritika novih znanstvenih dognanj, če ta niso v sozvočju s tradicionalnim izročilom), vraževerje (tudi fatalizem, verovanje v nadnaravne sile, posebna znamenja itd.). Tovrstna konservativna konstelacija omogoča konsistentnost in s tem polarizacijo celotnega spektra stališč, zaradi česar se močno oddaljijo od vseh tistih, ki mislijo drugače. Njena funkcionalnost je v simplifikaciji okolja, kar je za takšno osebo odločilnega pomena. Z zagotavljanjem stabilne pahljače stališč in pravil delovanja se zmanjša potreba po iskanju drugačnih odgovorov v novih situacijah, česar se taka oseba na vso moč izogiba.
Ray pa ponudi še dodatne konceptualne definicije. Tako na konservativce gleda kot na osebe z izrazito anti-inovativno naravnanostjo oz. zavračanjem novega na splošno. Držijo se starega, znanega in preizkušenega. So tisti, ki ne zmorejo pogledati naprej, v prihodnost. Zanimive so primerjave vsebinskih vidikov političnih stališč med konservativci in liberalci. Kerlinger je prepričan, da liberalnim vrednotam, kot so npr. enakost, svoboda, humanizem, prvi nikakor ne nasprotujejo direktno, ampak so kvečjemu indiferentni do njih. Menijo, da je enakosti že dovolj za vse in da bi lahko bila kakršnakoli sprememba nevarna. Če že, potem pristajajo na počasnejši tempo napredka znotraj normativnih, institucionalnih okvirjev. Pravzaprav si želijo negativne spremembe nazaj na prejšnje stanje. Za njih je tipično naziranje, ki izhaja iz religiozne dogme, da človek ni po naravi dober, ampak obremenjen z grehom. V prvi vrsti jih zanima red, avtoriteta in dolžnost. V bistvu gre za jasno razviden kontinuum od liberalizma, konservativizma in reakcionarnosti. Žal večina avtorjev med slednjima dvema orientacijama ne razločuje dobro.
Lipset pa povezuje konservativnost, ki jo prav tako enači z avtoritarnostjo, z ideologijo delavskega razreda. Splošna oblika tega pojava bi bila bolj značilna za proletariat, saj bo ta v primeru, da ne razvije ekonomskih motivov, zaradi intelektualnih in socialnih pogojev naravno težil k ohranjanju statusa quo. Ekonomski konservativizem pa bolj označuje višje razrede, ti bi vsekakor z uvajanjem družbene spremembe lahko največ izgubili. McClosky pri konservativcih poudarja predvsem sovražnost, paranoidnost, rigidnost, ego obrambne mehanizme, obsesivne poteze. Takšna stališča najpogosteje najdemo med manj informiranimi, manj izobraženimi in manj inteligentnimi.
Dokaze za tezo, da gre pri konservativnosti res za splošno predispozicijo, najdemo v marsikdaj presenetljivih zvezah s številnimi drugimi področji. Te so različni avtorji odkrivali v raziskavah z uveljavljenim Wilsonovim merskim pripomočkom, imenovanem »skala konservativnosti« (C-Scale). Pomembna je statistična povezanost z vraževerjem, to je še posebej očitno pri starejših preizkušancih. In ker je konservativnost nekakšna reakcija na nejasnost dražljajev v zunanjem okolju, se bo to odražalo tudi na področju umetnosti. Eksperimentalno je namreč potrjeno, da konservativne osebe mnogo manj preferirajo kompleksna glasbena dela, preprostejša, manj zahtevna pa mnogo bolj. Ker poleg tega tudi manj sprejemajo hedonistična nagnjenja, manj iščejo nova doživetja in se jim npr. seksualne šale ne zdijo zabavne. Njihov strah pred negotovostjo se povsem naravno izteče še v strah pred smrtjo.
Vloga metafor v političnem življenju
George Lakoff je med najbolj priznanimi humanističnimi misleci našega časa. Bil je med tistimi, ki je soustvarjal povsem novo interdisciplinarno področje lingvistike, imenovano kognitivna lingvistika. Razlaga, kako jezik oblikuje naše misli, podaja vzporednice med evolucijo jezika in spremembami običajne miselnosti v času. Najbolj je znana njegova teza o t.i. konceptualnih metaforah, ki ne oblikujejo le našo vsakdanjo verbalno komunikacijo in katerih se mnogokrat niti ne zavedamo, ampak tudi mnogo obsežnejše načine, kako razmišljamo in kako delujemo nasploh. Konceptualna metafora uporabi določeno idejo in jo poveže z drugo, da bi nekaj bolje razumeli. Seveda gre pri tem za zelo pomembne implikacije tudi s področja politične psihologije. Zanimalo nas bo, kakšna je tipična komunikacija zagovornikov diametralno nasprotnih političnih opcij, levičarjev in desničarjev, v ZDA pa že prislovična polarizacija med republikanci in demokrati. Zakaj gre za takšna razhajanja v pojmovanju celo pri najbolj osnovnih pojavih? Zakaj recimo levičarji toliko govorijo o družbenih vzrokih določenih pojavov, desničarji pa ne? In zakaj je družina ali domovina osrednja tema pri slednjih?
Avtor vedno znova poudarja, da naša moralna prepričanost in posledično delovanje, izhaja pravzaprav iz metafor. Novejša zgodovina nas uči, da konservativci mnogo bolje razumejo moralne dimenzije politike, kot pa liberalci, zaradi česar ti niso le v politični prednosti, kar dokazujejo njihove volilne zmage (še posebej v zadnjem času v ZDA in zahodni Evropi), ampak to njihovo delovanje preti, da bodo izničene vse s težavo pridobljene pridobitve demokratičnega družbenega napredka, vse od razsvetljenstva naprej. Kot se zdi, je leva opcija oz. liberalci, povsem nemočna, saj ne razume bistva konservativnega moralnega nazora in njegovih temeljnih premis. Enostavno eni in drugi ne govorijo istega jezika. Namesto tega skuša levica na osnovi racionalnih argumentov, logičnega in empiričnega diskurza ponuditi rešitve perečih družbenih problemov, a kaj, ko je nasprotna stran povsem imuna za ta prizadevanja. Ekstremen primer predstavlja populizem ekstremne desnice, ki, kar zadeva diskurz, deluje na popolnoma isti način vse od 30. let prejšnjega stoletja, ko se je na začudenje vsega takratnega demokratičnega sveta, zavihtel na oblast Adolf Hitler.
Eno od dveh temeljnih konceptualnih metafor, model, s katerim si razlagamo svet, najde avtor pri konservativcih v t.i. »moralnosti strogega očeta« (Strict Father Morality). V ozadju tega naziranja je prepričanje, da je življenje težko in da v zunanjem svetu od vsepovsod prežijo nevarnosti. Zaradi tega je glavna skrb preživetje. Poglavitna vloga očeta v tradicionalni nuklearni družini jo je varovati in postaviti pravila, ki utemeljujejo njegovo avtoriteto. Vzgoja otrok je stroga, telesno kaznovanje pogosto in boleče. Otroci niso deležni pretirane nežnosti, od njih se pričakuje dosledno spoštovanje in podrejanje starševski avtoriteti. Najpomembneje za otroke je, da se naučijo samodiscipline, samozadostnosti in spoštovanja avtoritet na splošno. Od njih se pričakuje, da tekom primarne socializacije razvijejo zdravo jedro, karakter, integriteto, moralno čistost, ki naj traja vse življenje. Poleg tega sta ključni sestavini moralnega sistema še tekmovanje in težnja k individualnemu uspehu na podlagi lastnega interesa. Slednje je metaforična verzija ekonomije prostega trga. Hierarhični odnosi med ljudmi so nekaj samo po sebi danega. Prav tako kot nekoč oče, imajo kasneje vsi tisti, ki se jim uspe prebiti v sam vrh družbene piramide, pravico in dolžnost uveljavljati legitimno avtoriteto nad drugimi. Metafora hierarhije ali moralnega reda leži v samem jedru konservativne misli. Je replika krščanske ideje o t.i. »veliki verigi živih bitij«, kjer na Zemlji vlada človek živalim in rastlinam ter jih lahko poljubno izkorišča za svoje namene. Kasnejše asociacije gredo vse v smer nadrejenosti in podrejenosti, vključno z razvrščanjem ljudi na osnovi rase, etnije in veroizpovedi. Končna kulminacija te ideje je seveda holokavst. Najvišjo prioriteto ima moralna moč, pokončnost pri upiranju zlu z vsemi sredstvi v zunanjem svetu ali skušnjavam v sebi. Dihotomija obvladuje zunanjo percepcijo: svet je razdeljen na dobro in zlo. Posameznik ni po naravi dober, zato so potrebne intenzivne korektivne aktivnosti. Metafora moralne razmejitve natančneje razločuje, kaj je prav in kaj narobe – od tu etiketiranje vsega, kar ne sodi v domeno »očetovske moralnosti«, kot nečesa deviantnega, kar ogroža celotno skupnost, zaradi česar je striktno potrebno vztrajati na eni sami pravi poti, ki jo začrta brezprizivna avtoriteta.
Druga konceptualna metafora, imenovana »moralnost skrbnega starša« (Nurturant Parent Morality), je značilna za levo provenienco oz. liberalce. Ta je diametralno nasprotna prejšnji. Osnovno izkušnjo tega modela predstavlja navezanost (attachment), nudenje nege, podpore, skrbi, omogočanje največje možne osebne sreče in zadovoljstva (well-being), kar izhaja iz vzajemne ljubeče interakcije med starši in otrokom. Komunikacija je tukaj dvosmerna, spoštljiva, odnos nikakor ni preveč zaščitniški ali razvajajoč. Ravno zaradi tega, ker starši spoštujejo otroke, slej ko prej postanejo tudi sami spoštovani. Namesto tekmovanja vlada kooperacija in soodvisnost v nehierarhičnih relacijah. Veliko je empatije, sočutja, sebičnost je nekaj tujega, namesto tega obstaja določena mera samožrtvovanja (altruizma) za drugega. Tak human pristop omogoča osebnostno rast in razvoj, kar se odraža kasneje v obdobju odraslosti kot odgovornost do celotne družbe in prosocialna orientacija. Otroci, ki odraščajo v takšnih družinah, že zgodaj pridobijo širok horizont izkušenj, interes za estetiko, umetnost, raziskovalno žilico, večjo senzitivnost zase in druge nasploh. Lepota, resnica, dobrota postanejo vodila v njihovem življenju. Izkušnja nege, skrbnosti, empatije take otroke globoko zaznamuje za vse življenje – kasneje v lastni partnerski zvezi, na delovnem mestu in širše v družbeni angažiranosti. Postanejo notranje izpolnjeni, socialno odgovorni, odprtega duha (open-minded), visoko etični, ekološko ozaveščeni, z visoko stopnjo samospoštovanja in širše povezanosti z vsemi živimi bitji na Zemlji. Zanje je človekova narava nekaj dobrega. Razvijejo se v resnično zdrave osebnosti.
Seveda se obe vrsti moralnosti nujno odrazita tudi v političnih stališčih, v diametralno različnih svetovnih nazorih konservativizma in liberalizma. A odprto ostaja pomembno vprašanje: kaj je tisto, kar poveže ta dva, na družinskih izkušnjah temelječa tipa moralnosti, s političnimi prepričanji in delovanjem? Odgovor tiči v metaforični koncepciji naroda kot družine. Asociacija je lepo razvidna: ravno tako kot starši ščitijo in so odgovorni za svoje otroke, tudi vladajoči razred v državi ščiti in je odgovoren za svoje državljane. Tipičen je politični diskurz, ki ga tako skrbno goji desna opcija. Še posebej pa je polarizacija očitna v agendah, dilemah, ki ostajajo nerazrešljive že dolga desetletja: obseg in način obdavčenja, delež proračuna za oboroževanje, vprašanje sprejemanja beguncev, izvajanje smrtne kazni, odnos do okolja, dopuščanje abortusa, priznavanje pravic istospolnim itd.
Čeprav običajno v vsakdanjem življenju, v različnih situacijah, simultano uporabljamo oba modela, pa je odločilno vprašanje, kateri od obeh modelov prinaša večjo družbeno korist na splošno. Vemo, da »moralnost skrbnega starša« temelji na neposredni, najbolj naravni izkustveni moralnosti, torej na vsem tistem, kar prinaša večje osebno in socialno blagostanje (wellbeing). Prioritetnega pomena sta predvsem empatija in razvoj notranjih potencialov. Nasprotno pa »moralnost strogega očeta«, tako značilna za desničarsko, konservativno misel, temu ne pripisuje večjega pomena. V ospredju so avtoriteta, red, kazen. Ne zataji le pri vzgoji otrok, ampak je uničujoča za celotno družbo. Razvija kulturo izključevanja in krivde ter spodbuja najbolj mračne instinkte sovraštva do drugačnih, samo zato, ker so drugačni. Na ta način izgublja stik z elementarno človečnostjo.
Ali moralni razvoj res stremi k demokratični orientaciji?
Če želimo, da se prenese družbena odgovornost na posameznika, se mora ta opreti na lastno avtonomijo in kritično mišljenje. Demokratična politična socializacija pomeni ponotranjanje in kognitivno organiziranje temeljnih moralnih vrednot, nikakor pa ne vsiljevanje specifičnih norm vedenja od zunaj. Dobro znana Kohlbergova teorija kognitivno – moralnega razvoja pomeni ravno prispevek k razumevanju te demokratične osebnosti in po drugi strani pogojev, ki vodijo v odvisnost do avtoritete in vsakovrstnih nedemokratičnih praks. Odkril je precejšnjo stopnjo negativne korelacije (r = – 0,52) med lastnostjo avtoritarnosti in kognitivno-moralnim razvojem. Avtoritarne osebe nikoli ne razvijejo višjih stopenj moralnega razvoja, recimo orientacijo k socialnemu pogajanju ali univerzalnih etičnih principov, ampak obtičijo na nižjih stadijih, npr. orientaciji k poslušnosti in kazni ali izključno lastnemu interesu. Moralni razvoj zaobseže najprej delovanje znotraj primarne skupine (družine), se nato razširi v obsežnejši socialni prostor (nacija) in končno na vse človeštvo. Demokratične vrednote so v veliki meri celo identične z najvišjimi stadiji moralne orientacije!
Psihoanaliza pa razlaga nižjo stopnjo osebnostne integriranosti, torej šibkost Jaza, ravno kot neuspeh pri oblikovanju trdnih in trajnih moralnih vrednot. Tako bo čustveno nezrel posameznik iskal nek nadomestek zunaj sebe, ki bo osmislil njegovo eksistenco. Tudi Tomkins je prepričan, da splošna humanistična orientacija zagotavlja razvoj sociofilije in demokratične ideološke strukture, saj gre za prepričanje v človeško dobroto. Nasprotno pa nezaupanje, sociofobija omogočita pogoje za vznik antiegalitarne in avtoritarne ideologije. Durio še dodaja, da je demokratično vedenje zavestna usmerjenost k vrednotam, katere terjajo individualno akcijo. Za zrelega posameznika torej ni značilna politična apatija!
Lind pa je na obsežnem vzorcu nemških dijakov ob koncu srednješolskega izobraževanja ugotavljal, ali bodo tisti z močnim Egom in bolj izraženo demokratično orientacijo, tudi bolje diskriminirali različne razvojne stadije moralnega rezoniranja. In res se je izkazalo, da je šlo za visoko konsistentnost odgovorov glede na specifične moralne kriterije. Jasno so izstopale razlike v kognitivni organizaciji. Dobro strukturirana vrednostna hierarhija je koresponirala z močjo Ega. To pomeni, da so bolj čustveno zrele, dobro integrirane osebe podajale takšne odgovore na specifične situacije, ki so indicirali na visoko razvito moralno orientacijo. Obratno pa so slabše osebnostno integrirani dijaki pokazali bistveno nižjo konsistentnost pri aplikaciji abstraktnejših moralnih orientacij. Uporabljali so več argumentov nižjega moralnega nivoja.
Druga dva avtorja, Sullivan in Quarter pa sta ugotovila da so bolj moralno razvite osebe obenem tudi manj občutljive na manj eksaktne, manj jasne pomene in dražljaje. Netolerantnost do dvoumnosti, nejasnosti je namreč tipična lastnost konservativcev. Ti hočejo, da se jim svet prikazuje v točno določenih kategorijah, rigidnih strukturah. Podobno ugotavljajo še Haan in sodelavci. Alkerjeva in Poppenova študija pa indicira na to, da je moralni razvoj negativno povezan z dogmatizmom. Dogmatične osebe so obenem tudi moralno manj razvite. Pomembna je še ugotovitev, da osebe, ki nasprotujejo neenakosti, kažejo večjo stopnjo moralne zrelosti. Moralne osebe v večji meri sprejemajo humanistične vrednote in zagovarjajo demokratizacijo na vseh področjih življenja. Prepričljiv je Rest, ki podaja dokaze za povezanost med politično orientacijo in moralnim razvojem. Tako so našli, da je konservativnost pomembno povezana s konvencionalno stopnjo moralnega razvoja, ki nakazuje na orientacijo k vzdrževanju socialnega reda in podvrženost avtoriteti, bolj abstraktno, postkonvencionalno mišljenje pa zanjo ni značilno. Zelo statistično signifikantna je še povezanost med stopnjo moralnega razvoja in nasprotovanjem smrtni kazni in ker je to stališče eno od najbolj fundamentalnih v konservativnem svetovnem nazoru, je lepo razviden domet same konservativne misli. Loevingerjeva pa je bila med prvimi, ki je predlagala, da je konservativno-avtoritarni sindrom le razvojna faza. Skladno z razvojem moralnega ozaveščanja, bo odnos do vzdrževanja socialnega reda in poslušnosti avtoriteti tudi bolj kritičen, zato bosta avtoritarnost in konservativnost upadala.
Politični konservativizem kot motivirana socialna kognicija
Za pravkar izrečeno, morda malce preveč strokovno zavito sintagmo, se skriva obsežen poskus Josta in sodelavcev, ki so se proučevanja pojava konservativizma lotili s t.i. metaanalizo. Mnogi imajo to študijo za najbolj temeljit pregled do sedaj opravljenega raziskovanja na področju konservativnosti v zadnjega pol stoletja. To pomeni, da so avtorji te študije opravili podrobno analizo številnih do sedaj opravljenih posameznih raziskav različnih drugih avtorjev v različnih časovnih obdobjih ter tako združili kar 88 vseh mogočih vzorcev poskusnih oseb. Na ta način so identificirali samo srž tega pojava, raziskovali ga niso le z vidika določenih notranjih psiholoških dispozicij, ampak so vključili še ideološke in situacijske variable, ki vplivajo na posameznika. Gre za multipliciteto socialno – kognitivnih motivov. Moč konservativnih dispozicij v veliki meri določajo situacijski vplivi. Temeljno spoznanje je, da jedro psihološkega konservativizma opredeljujeta dva neodvisna izvora: t.i. desničarska avtoritarnost (right-wing authoritarianism) in orientacija k socialni dominantnosti (social dominance orientation). Jost in sodelavci razlikujejo centralne in periferne aspekte konservativne ideologije. Dva centralna vidika sta strah ali odpor do sprememb in sprejemanje neenakosti, ki se konsistentno pojavljata v širokem naboru znanstvenih raziskav. Periferni aspekti pa vključujejo široko paleto zelo različnih stališč, ki so odvisna od zgodovinskih in kulturnih pogojev.
Bistva konservativizma ne moremo dobro razumeti, če ne upoštevamo celoto epistemičnih, eksistencialnih in ideoloških motivov. Njihova teoretična integracija je eklektični pristop v pojasnjevanju tega in podobnih pojavov (dogmatizma, »zaprtega uma«, netolerantnosti do dvoumnih dražljajev, izogibanju negotovosti, nižje kognitivne kompleksnosti in slabše odprtosti za izkušnje, potrebi po redu in strukturi, nižjemu samospoštovanju, agresivnosti, jezi, strahu itd). Vsi ti mnogovrstni pojavi imajo skupno osnovo. Pravzaprav se konservativizem, tako kot vsak drugi sistem prepričanj, razvije zato, ker zadovoljuje nekatere pomembne psihološke potrebe. Dva motiva sta primarna: strah in negotovost. Funkcija konservativizma je torej razumeti in nevtralizirati izvore strahu ter razpršiti negotovost. Jost zatrjuje, da sta zgoraj omenjena odpor do sprememb in zagovarjanje socialne neenakosti pravzaprav posledici teh potreb.
Kako pade konservativna maska?
Današnji konservativizem je cokla civilizacijskega razvoja, čeprav je od nekdaj bil njen imanentni vrednostni okvir. S katerimi dosežki se pravzaprav lahko sploh pohvali? V 21. stoletju antidemokratične desničarske reakcionarne politične sile neizbežno vodijo človeško družbo k njenemu koncu. Mnogim znanstvenim disciplinam, zlasti politični in socialni psihologiji, psihologiji osebnosti, nevroznanosti, genetiki, kognitivni lingvistiki in drugim, gre dandanes zahvala za mnogo bolj poglobljeno razumevanje konservativne duše in njenih družbenih implikacij, kot pa so to ponudile pionirske raziskave tega fenomena pred približno sedemdesetimi leti. Znanstvena misel, vse od berkeleyske skupine v petdesetih letih prejšnjega stoletja in njihovih mnogih naslednikov, ki so najprej s psihoanalitičnim metodološkim aparatom pričeli orati ledino raziskovanja konservativne (in z njo tesno povezane avtoritarne) osebnosti, pa kasneje raziskovalci danes dodobra afirmiranega kognitivno-teoretskega modela, vključujoč še razvojno-moralni pristop, velikopotezne metaanalize, ki jih omogočajo najnovejši metodološki dosežki, razširitev znanstvenega polja z disciplinami, kot so nevroznanost in genetika ter nenazadnje lingvistika, tako zaobsega širino znanstveno-raziskovalnega horizonta, kateremu bi težko našli para še pri kakem drugem pojavu v današnjem času. Konservativnost je za posameznika, družbene institucije in nasploh celotno družno preveč pomemben pojav, da bi še naprej obstajal na obrobju znanstvenega interesa. In prav nobena ideološka „kontraofenziva“ desnega tabora ne more zmanjšati ali celo izničiti pomena spoznanj, do katerih se je dobesedno na tisoče raziskovalcev širom po svetu, dokopalo v teh zadnjih sedmih desetletjih. Lep primer je npr. zgoraj opisana metaanaliza Josta in sodelavcev, ki je tako dobro empirično utemeljena, da desničarska konservativna politična srenja, skupaj z njenimi številnimi „think-thanki“, torej paraznanstvenimi organizacijami, ni zmogla izreči ene same relevantne kritike. Namesto tega se je zavila v ignorantski molk, kar je sicer običajna strategija teh „sovražnikov svobode“. Lahko stavimo, da glavne akterje politične konservativne desnice v globini duše razžira smrtni strah – strah pred tem, da jih dokončno razkrinkamo, da padejo maske, da se razblini urok. To vse bolj uspešno počnejo raziskovalci zmeraj večjega opusa znanstvenih disciplin, čakamo, da se iz hipnotičnega transa prebudijo široke množice. To sicer ne bo lahko, treba bo, kot pravi Lakoff, izumiti nov diskurz, tak, ki bo pometel z dosedanjim konservativnim, katerega so glavni protagonisti te politične provenience skrbno razvijali dobrih štirideset let. A to je že strateška naloga vseh progresivnih političnih sil, skupaj z ozaveščenim delom civilne družbe v letih, ki prihajajo.