Družbene implikacije konservativne politike
John W. Dean ni kdorsibodi. Je spoštovan ameriški politik, odvetnik in investicijski bankir, bivši republikanec, sedaj se deklarira kot neodvisen. Za časa Nixonove vlade je bil globoko vpleten v proslulo afero Watergate. Ker je v spletu okoliščin, ko je takrat celotna desna politična provenienca reševala svojemu predsedniku kožo, postal žrtveno jagnje, se je odločil za sodelovanje s preiskovalno komisijo senata in tako čez noč postal kronska priča v eni od najbolj umazanih političnih spletk novejše ameriške zgodovine. A se v sedemdesetih letih prah še zdaleč ni polegel – mnogo let pozneje, že takrat, ko se je upokojil, je ponovno postal žrtev izsiljevanja iste politične opcije, ki se še danes ne more sprijazniti z dejstvom, da je prav konservativna ameriška desnica, republikanska stranka torej, v celoti odgovorna za to nacionalno sramoto. John Dean se je sedaj odločil, da v popolnosti razkrije samo srž ameriške politične desnice, ki jo sam tako zelo dobro pozna. Rezultat tega je bila izdaja knjige z naslovom Conservatives Without Conscience (Konservativci brez vesti, 2006).
Vedeti moramo, da je Dean politično deloval v časih, ko je republikanska stranka še premogla digniteto in nesporne moralne vrednote. Nekaj takega, kar konservativni mislec Russell Kirk ima za ohranjanje starih moralnih tradicij človeštva, William Safire pa kot branik statusa quo, a s postopnimi koraki in zmernostjo. Tradicionalni konservativizem je empiričen, previdno skeptičen, nikakor dogmatičen. V nasprotju z izvornimi načeli, pa moderni konservativizem nastane po koncu II. svetovne vojne v ozkem krogu desnih intelektualcev, najprej kot posledica strahu pred komunizmom in Rooseveltovo politiko New Deala, kasneje pa se mu pridruži še južnjaška rasistična politika in dogmatizem evangeličanskih kristjanov. Reaganu gre zasluga, da je konsolidiral mnoge konservativne frakcije in jih kooptiral v republikansko stranko. Sodobni konservativizem je obenem kompleksen in konfuzen, je politična filozofija, ki vključuje številne nekompatibilne nazore na desni strani političnega spektra. John Dean ga vidi kot izrecno netolerantnega, ekstremnega, ozkogledega, arogantnega, agresivnega. Avtoritarnost postane dominantna vodilna linija konservativne misli. In pripadniki republikanske stranke imponirajo po svoji nedemokratičnosti, obremenjenosti s predsodki, pohlepu po moči, od njih se zahteva toga strankarska lojalnost. To so resnično konservativci brez vesti, sposobni početi tudi najbolj zavržna dejanja, ki se tako studijo ravno bivšemu republikanskemu politiku, kateri je na svoji koži dodobra spoznal njihovo spremenjeno naravo.
Ankete v ZDA kažejo na to, da večina populacije sprejema konservativno doktrino. Nikakor ne moremo mimo vprašanja: kako so se konservativci sploh uspeli oblikovati kot politična sila? Najverjetnejši odgovor se glasi – s potrebo identificirati skupnega sovražnika, torej z mobilizacijsko energijo negativnih kognicij. Zakletega komunističnega sovražnika v makartističnem obdobju lova na čarovnice, je danes zamenjala antipatija do liberalizma, vsega kar je drugačno, kar presega obstoječi red, kar diši po svobodi.
Kaj pravijo psihiatri in ostali strokovnjaki?
Včasih se zgodi, da v znanstvenem raziskovanju igra odločilno vlogo sreča oz. naključje. Točno to se je zgodilo ameriškemu psihiatru Jamesu Gilliganu, ki je večino svojega profesionalnega življenja posvetil problematiki agresivnosti zaporniške populacije. Tako se je vrsto let potikal po ameriških zaporih in iskal tiste ključne vzvode, ki bi najbolje pojasnili najbolj tragične posledice agresivnosti, torej umore in samomore. In pri tem je imel srečo, saj so statistični podatki o obeh fenomenih v ZDA na voljo vse od leta 1900. Že dolgo se je vedelo tudi to, da se trenda teh dveh pojavov pojavljata skupaj, se torej istočasno povečujeta ali zmanjšujeta. Razen tega pa gre za enormne fluktuacije v daljšem časovnem obdobju, opaziti je namreč značilen vzorec »hribov« in »dolin«. V tem dolgem časovnem obdobju je zaslediti troje takih drastičnih sprememb. Še nobenemu raziskovalcu ni uspelo razvozlati te uganke. In tudi Gilliganu ni bilo lahko, ko je preizkušal na desetine različnih hipotez in iskal vzročne povezave najrazličnejših spremenljivk s tema dvema smrtnima trendoma v času.
Potem pa je nekega dne slučajno opazil, da skupni trend umorov in samomorov izvrstno sovpada s cikli predsedniških mandatov v ZDA! Obseg obeh pojavov začne naraščati do epidemične ravni samo pod pogojem, da gre za republikanske predsednike in ostane na tej ravni vse dokler je republikanska stranka na oblasti. Naraščanje se pričenja takoj, običajno že v prvem letu po izvolitvi in doseže vrhunec v zadnjem obdobju njihove oblasti. Vendar spremembe smeri ni zaznati, vse dokler na predsedniških volitvah ne zmagajo demokrati! Takrat pa se zgodi nekaj popolnoma nasprotnega: upadanje nasilja je takojšnje, največji učinek pa je očiten v zadnjih letih vladavine demokratov. Statistična razlika med temi populacijskimi učinki obeh političnih opcij je signifikantna, kar ne pomeni nič drugega kot to, da politična opcija močno vpliva na vedenje ljudi, seveda tudi na najbolj usodno. Ta vzorec se je značilno pojavil pri skoraj vseh ameriških predsednikih, razen pri nekaterih izjemah, obrnjen trend je bilo namreč zaslediti pri republikancu Eisenhowerju in demokratu Carterju (vendar je znano, da sta oba predsednika bila zelo netipična predstavnika svoje stranke, zagovarjala sta prav nasprotno politiko, kot bi sicer pričakovali od njiju).
Republikanci so bili v dobrem stoletju na oblasti kar 61 let in so »zaslužni« za neto kumulativno povečanje 19,9 smrti na 100.000 prebivalcev, demokrati pa s 43 leti vladanja za malodane diametralno nasprotno zmanjšanje za 18,3 smrti na 100.000 prebivalcev. Torej dlje časa, kot so prvi na oblasti, več je nasilja in obratno, bolj ko prevladujejo drugi, manj ga je. Tako James Gilligan upravičeno ugotavlja, da se republikanci izkažejo za rizični, demokrati pa za protektivni dejavnik. Pomembno je še vedeti, da gre za smrtni davek na dolgi rok, kjer izredni zgodovinski dogodki, kot npr. Velika depresija, hladna vojna itd., niso pravi vzrok.
Nek drug psihiater, Michael Miller, je ugotovil še, da so samomori pogostejši v t.i. »rdečih državah« (jug in centralni del ZDA), kjer imajo republikanci večino, manj pa v t.i. »modrih državah« (vzhodna in zahodna obala ZDA), ki so običajno v domeni demokratov. Tudi James Wolcott ugotavlja, da ne le umori in samomori, ampak tudi druge oblike socialne patologije v večji meri označujejo prav republikanske, »rdeče države«. Očitno gre za razlike v kulturi. »Rdeče države » so tiste, za katere so značilne vrednote »divjega zahoda«, torej zapuščina kavbojev in indijancev ali pa »starega Juga« s še zmeraj zakoreninjeno sužnjelastniško mentaliteto.
Paul Holinger pa je našel zelo pomembno statistično povezavo, ne le med umori in samomori, ampak med obojimi in stopnjo nezaposlenosti. Tudi William Wilson govori o direktni relaciji med nasilnimi zločini in brezposelnostjo. Podrobnejša analiza med črnci in belci pokaže na razmerje 4:1, kjer prvi bistveno izstopajo, a le tedaj, ko ne izločimo vpliva nezaposlenosti. Vedeti je treba namreč, da gre pri črncih za vsaj dvakrat večjo nezaposlenost, kot pri belcih. To postavlja prejšnje ugotovitve v drugačno luč.
Pa tudi drugi raziskovalci, npr. v Avstraliji in Veliki Britaniji, so neodvisno od Gilliganovih raziskav našli, da stopnja samomorov pomembno narašča skozi celotno 20.stoletje in sicer le tedaj, ko so na oblasti konservativci, sicer pa obratno, upade pod liberalnimi vladami. Razvite države Zahodne Evrope so brez izjeme, takoj po II. svetovni vojni razvile prospektivno socialno državo, politično demokracijo in poudarjale državljanske pravice. Razlike med družbenimi razredi so bile bolj izenačene, revščina obvladljiva. Spomnimo se samo, kako močne so bile v 60. in 70. letih socialistične in socialdemokratske stranke v Evropi! Vsega tega ZDA niso bile deležne, zato pa tudi izstopajo glede nasilnih dejanj in drugih oblik psihopatologije. Za primerjavo: v vseh razvitih zahodnih državah (vključujoč Kanado in Avstralijo) je v zadnjih štiridesetih letih stopnja umorov, relativna revščina in delež zapornikov v populaciji, le 10-20% vrednosti tiste razširjenosti, ki jo opažamo v ZDA.
Razsežja neenakosti v odvisnosti od politične provenience
A ne le brezposelnost, kot najbolj brezizhodna eksistenčna situacija, temveč tudi stopnja ekonomske neenakosti destruktivno vpliva na cel spekter zdravstvenih in socialnih problemov, kar dokazujejo številne raziskave po vsem svetu. Morda je najbolj znana tista, ki sta jo izvedla Wilkinson in Pickett, v kateri se jasno pokaže pozitivna korelacija med naraščajočo stopnjo neenakosti v posameznih družbah ter številnimi simptomi nezdrave družbe: številom umorov, številom zapornikov, naraščanje mentalnih obolenj, vključno z boleznimi odvisnosti, pa nižjo stopnjo socialne mobilnosti, pričakovano življenjsko dobo in nasploh znižanega osebnega blagostanja (wellbeing). Danes vemo, da sta bili dve obdobji v ZDA še posebej obremenjeni z nasiljem: prvo tik pred Veliko depresijo in drugo za časa Reagana oz. Busha starejšega, torej v obdobju vzpona neoliberalne politike. In obratno, obdobje od konca II. svetovne vojne pa do osemdesetih let prejšnjega stoletja, je zaznamovala največja ekonomska enakost in posledično najmanj nasilja.
Nesporno je, da bo politična opcija, ki v ospredje postavlja kapital pred ljudi, ki bo torej zapriseženo neoliberalna in v tem primeru je to zanesljivo konservativna desnica, v ZDA torej republikanska stranka, producirala takšne politične odločitve, ki imajo učinek na povečanje nezaposlenosti ter ostalih socialnih in zdravstvenih problemov v populaciji. Analize zopet pokažejo, da obseg in trajanje nezaposlenosti naraščata med vsako republikansko in upadata med vsako demokratsko vlado in to brez ene same izjeme! Tako pri prvih opažamo kumulativno rast 27,3% obsega nezaposlenosti, pri drugih pa upad za 26,5%, torej skorajda popolno diametralno nasprotno sliko. Neto kumulativna razlika v efektu med obema strankama glede obsega in trajanja nezaposlenosti je torej v celotnem obdobju kar 53,8%! Ta diskrepanca nas ne more presenetiti, saj je redukcija zaposlovanja na splošno poglavitna predpostavka podivjanega neoliberalnega kapitalizma, ki skupaj s krčenjem javnega sektorja dviguje profitno stopnjo.
A to še ni vse. Gilligan je razširil fokus raziskovanja in na Nacionalnem uradu za ekonomske raziskave proučil bazo podatkov o ameriških recesijah in konjunkturah v dolgem časovnem obdobju, vse od leta 1900 pa do 2010. Osupnilo ga je, da v nasprotju s konservativno mantro, po kateri desna politika omogoča ekonomsko rast, dejstva pokažejo popolnoma drugačno stanje. ZDA so bile približno trikrat več časa v recesiji pod republikansko vladavino, v primerjavi z demokratskim zasukom (kar 246 mesecev ali več kot 20 let, v primerjavi z le 86 meseci!). Poleg tega recesije, ki jih zakrivijo republikanci za okoli štiri mesece trajajo dlje, kot tiste, ki jih lahko naprtimo demokratom. Za boljšo predstavo: ekonomske krize so trajale približno 45% več časa pod republikanci in bile so na splošno globlje in bolj maligne, kakor pa pod demokrati. Nasprotno pa ekonomija cveti, je v ekspanziji pod demokrati (kar 86% časa!), za razliko od republikancev (66% njihove vladavine).
Drug način merjenja razlik med obema strankama je primerjava z BDP. Tako je Bartels lepo pokazal, da je bil ta za časa demokratov kar za 70% višji, kot pa v obdobju republikanske politike. Ta avtor ugotavlja še, da dohodkovna razlika med pripadniki nižjega in srednjega razreda v primerjavi z višjim razredom, ne dosega med vladavino demokratov tako enormnih vrednosti, kot pa tedaj, ko zasedejo Belo hišo republikanci. In čeprav običajno obtožujejo manj ortodoksno neoliberalno demokratsko politiko, da je kriva za porast inflacijske stopnje, tudi to ne drži in je potemtakem le ideološki konstrukt konservativne desnice. V dolgem obdobju (1948 – 2005) je bila povprečna inflacija pod demokratsko oz. republikansko vlado skorajda izenačena – 3,76% vs. 3,97%). Zaključek? Kljub temu, da republikanci z namenom zmanjševanja inflacije sledijo politiki povečevanja nezaposlenosti, recesije in neenakosti, v resnici pri tem sploh ne uspevajo bistveno bolje od demokratov! A so zato tovrstni stranski učinki njihove agende katastrofalni.
Kako se ohranja družbena neenakost?
Ste se kdaj vprašali, kaj je pravzaprav največji domet konservativne neoliberalne paradigme, ki kot prevladujoč ekonomsko-politični model obvladuje praktično celotno družbeno stvarnost vse od konca 70. let prejšnjega stoletja? Kako je pravzaprav desničarskim konservativnim elitam uspelo do temeljev preobraziti ne le gospodarstva, ampak dobesedno vse vidike človekove eksistence, njegove motivacijske vzgibe, vrednote, medosebne odnose in seveda politično vedenje? Spomnimo se samo znane maksime Margaret Thatcher, ko pravi, da je potrebno spreminjati duše ljudi. In ravno v tem je poanta!
Ne toliko ekonomski razvoj (ravnokar smo prikazali republikanski fiasko v ZDA!), napredek v znanosti in tehnologiji ali morda blagostanje večine človeštva (koristi od neoliberalne politike dokazano ima le ozek krog izbrancev), ampak globoka preobrazba človekovega duha. To je zdaleč največji konservativni dosežek, sprva neviden, a z leti z neslutenim kumulativnim učinkom. Kot iz kolikor toliko prijetnih sanj v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, smo doživeli trd pristanek v realnosti osemdesetih let, vsa nadaljnja desetletja pa dobesedno kažejo na nočno moro. Ampak kako, s katerimi metodami so se politične konservativne elite dokopale do oblasti in s tem nepovratno spremenile celotno družbo? Kako jim je uspelo, da dobršen del populacije izbira ravno tisto politiko, ki je odgovorna za doslej največjo raven neenakosti na planetu (izračuni Thomasa Pickettyja so neizprosni: v današnjih časih se stopnja neenakosti približuje tisti rekordni izpred obeh svetovnih vojn, s trendom, da jo celo preseže)? Zakaj torej volivci desne opcije žagajo vejo, na kateri sami sedijo? Od kje se je vzela njihova kratkovidnost?
Dominacija vladajočega razreda se ohranja v bistvu zelo preprosto, z dobrim starim preizkušenim receptom divide et impera (deli in vladaj). Umetnost persuazivne (prepričevalne) komunikacije je v prepričljivem in uspešnem hujskanju zlasti pripadnikov srednjega sloja zoper nižje. S tem se premešča pozornost od pravega vzroka bede, torej zgornjega vladajočega razreda, na tiste, katerim je pripisana vloga žrtvenega jagnjeta. Bivši ameriški predsednik Lyndon Johnson je pravilno uvidel politično in ekonomsko prednost za eksploatatorski razred v spodbujanju rasne diskriminacije, še posebej na ameriškem Jugu. Tako se vzpostavi nekakšen socialni »kljuvalni« red: obubožani belci imajo pod sabo še bolj revne in brezpravne črnce. S tem postane rasizem orodje manipulacije v rokah vladajočega razreda! Tovrstna »strategija Juga«, ki so jo plasirali strategi republikanske stranke, da bi oslabila konsenz New Deala, se je dokazano obnesla v popularizaciji republikanske agende leta 1969, ko je prišel na oblast Nixon, in to po polnih 36 letih političnega zatišja te stranke! Ni naključje, zakaj je ravno on toliko poudarjal tudi sveto vojno proti kriminalu in zagovarjal obsežno politiko zapiranja (v praksi seveda predvsem črncev). Kasneje so politiko tega razkola javnega mnenja glede rase uspešno nadaljevali še ostali republikanski predsedniki.
Ustvarjanje klime strahu, negotovosti je odlična metoda delitve obsežnega dela eksploatirane populacije in s tem zmanjševanja možnosti za radikalno družbeno spremembo. Ker se revščina in posledično nasilje osredinjata okoli določenih rasnih in etničnih manjšin, republikanci igrajo na karto strahu pri srednjem sloju. Nasilje v družbi tako nedvomno koristi dominantnim družbenim skupinam! In briljantnost konservativne strategije je v tem, da je pravi interes zakrit z retoriko, ki služi natančno nasprotnim ciljem – napovedujejo vojno proti kriminalu, a ga v resnici nujno potrebujejo za svoj obstanek. Zanimivo, da je že Orwell razkril to retoriko s konceptom dvojnega diskurza, ki pa vseeno preslepi milijone državljanov.
Evolucija konservativnega svetovnega nazora
Avtorja Hetherington in Weiler sta prepričana, da je bil vzpon konservativizma od konca 60. let prejšnjega stoletja skrbno načrtovan. Govorita o evoluciji svetovnega nazora, katerega ideološko zasnovo so najprej, kot smo pravkar videli, na rasni osnovi in boju zoper kriminal utemeljili strategi republikanske stranke, pozneje pa so dodali še ostale družbeno relevantne teme: militarizem, patriotizem, pravica do posedovanja orožja, smrtno kazen, negiranje pravic istospolnih, odprava abortusa, antifeminizem, danes pa je v ospredju seveda antiimigrantska politika. Vsako od teh političnih stališč, ki so pomembna pri političnih kampanjah, nujno vsebuje tudi simbolno dimenzijo, načrtno pa so izbrana ravno na temeljih najbolj fundamentalnih vrednot, zaradi česar povzročajo globoko polarizacijo javnega mnenja. V procesu prepričevanja in mobilizacije volivcev so namreč simbolna sporočila mnogo učinkovitejša od programskih smernic ali informacij o realnih strankarskih dosežkih. To slednje so sicer demokrati zmeraj bolj poudarjali, kot pa republikanci, ki se ves čas držijo domene simbolnega, zato se pravzaprav ne gre čuditi uspehu nezaustavljive konservativne plime v zadnjem času. Nič čudnega, da se je v javnosti o republikancih izoblikoval stereotip čvrste, odločne, brezkompromisne, mačistične stranke, obratno pa za demokrate velja, da so bolj mehki, popustljivi, feminini.
Ves ta spekter različnih ideoloških tem se pojavlja kot nekakšen grozd, nerazdružljiva celota in je intimno povezan z globoko zakoreninjeno dispozicijo, katera vpliva na način razumevanja politične realnosti in na politično identiteto ter vedenje. Ta temeljna dispozicija je avtoritarnost, o kateri je bilo obširneje govora že v prejšnjih prispevkih. To pomeni, da ameriška politika pravzaprav zlorablja osebnostne značilnosti volivcev, da si potem z načrtno ustvarjenim ideološkim antagonizmom pridobiva na svojo stran fanatične privržence. Za konservativno desnico pa niso pomembni le visoko avtoritarni, ti končno predstavljajo njihove najbolj naravne zaveznike, ampak prav tako tudi tisti volivci, ki imajo to lastnost povprečno izraženo, ki so torej nekje na sredini distribucije lastnosti avtoritarnosti. Na take namreč še posebej veliko stavijo v političnih kampanjah. Ko pričnejo ti zaznavati propagandno sproducirane grožnje, ki pretijo socialnim normam, bodo njihove preference glede konkretnih družbenih vprašanj postale bolj konservativne. Ocena je, da je danes razkol med privrženci republikanske in demokratske politike v ZDA najgloblji v zadnjih 100 letih. To niti ni presenetljivo, kljub temu, da se splošne populacijske preference približujejo sredini, pa je politika tista, ki producira zmeraj večjo polarizacijo – republikanska stranka postaja vse bolj in bolj konservativna, demokratska pa liberalna. Zanimiv je podatek iz leta 2005, ko so ugotovili, da je v kongresu prav vsak republikanec dosegel višji nivo konservativizma (in s tem avtoritarnosti), kot tudi najbolj konservativen demokrat! Zaključimo lahko torej, da dandanes obstaja v sodobni ameriški družbi oz. politiki globok razkol, ki temelji na globljih dispozicijah (avtoritarnosti), opazen pa je tako pri privržencih, kot tudi strankarskih funkcionarjih, politikih. Skratka, konservativna desnica ne postaja le ideološko bolj odmaknjena od leve opcije (oz. liberalizma), ampak tudi bistveno bolj osebnostno spremenjena, kot v prejšnjih časih.
Nekaj podobnega lahko sklepamo iz dogajanja v Evropi, popularnost skrajne konservativne desnice tudi tukaj ni slučajna. Še najbolj izstopajoča je britanska zagata okoli brexita, kjer so raziskave jasno pokazale na zvezo med avtoritarnostjo volivcev in podporo skrajni desni stranki Ukip ter posledično zavzemanjem za izstop iz EU. Pa tudi v drugih evropskih državah, npr. v Nemčiji, Franciji, Švedski je stanje podobno – vzpon skrajne desnice lahko mirne duše pripišemo ugotovljeni povečani stopnji avtoritarnosti volilnega telesa.
Bartels je prepričan, da tradicionalna dimenzija »levo – desno«, postaja zmeraj bolj pomembna. Tisto, kar pri evoluciji svetovnega nazora najbolj izstopa, pa je to, da tovrstna polarizacija daleč presega same politične preference oz. celo ideologijo kot tako, saj posega v samo jedro človekove identitete – kaj pomeni biti dober človek, kaj je moralno in kaj ni. Polarizacija postane pervazivna tedaj, ko ključna, najbolj pereča vprašanja postanejo pomembna tema za veliko število ljudi. Pri celotnem spektru družbeno relevantnih vprašanj se volivci bistveno razlikujejo. Ti takrat doživljajo intenzivna čustva, ker se jih ta družbena konfliktnost dotakne globoko v duši. V ZDA je opaziti velik porast korelacije med ideologijo in strankarsko pripadnostjo. Leta 1986 je bila povprečna razlika med republikanskimi in demokratskimi privrženci le 4 odstotne točke, deset let pozneje se je povečala na 15 odstotnih točk, leta 2004 pa na več kot 20.
Načrtno sproducirane ideološke razlike strukturirajo strankarsko identifikacijo. Ta se v primeru republikanske stranke odraža točno tako, kot je to na svoji koži občutil celo njen bivši pripadnik, John Dean. V aktualnih časih pa je Donald Trump seveda neprekosljiv fenomen, politična figura, kakršne še ni bilo. Ameriška izkušnja seveda močno vpliva tudi na ostali svet. Če so za Američane od nekdaj temeljna zlasti rasna vprašanja, pa je pri nas v ospredju odnos do novejše zgodovine – kolaboracija z okupatorjem za časa II. svetovne vojne ali oborožen partizanski upor. To je tisto neznosno jedro (impossible kernel), kot bi ga poimenoval Slavoj Žižek, ki je nerešljivo, večno konfliktno, pomiritev nikakor ni mogoča. Sprava je lahko le iluzija, saj je razcep preglobok. In točno to stanje, to pat pozicijo, zlorabljajo sodobni neoliberalni, konservativni politiki, ko jemljejo za talca celotno populacijo, samo da bi si prigrabili neomejeno oblast.
Neenaka demokracija
Da politika s svojo ideološko orientacijo pomembno usmerja ekonomijo je povsem samoumevno. In da ekonomska neenakost, danes že prav ekscesna distribucija bogastva, postaja zmeraj bolj izpostavljen politični problem, je prav tako jasno. Ne more pa biti sprejemljivo! Že omenjeni Bartels je, kot smo videli prej, natančno izračunal gibanje dohodka glede na družbene razrede v ZDA. Ne preseneča, da v obdobjih konservativne nadvlade najbolj profitirajo najbogatejši. Ekonomske študije prepričljivo negirajo desničarsko ideološko puhlico, po kateri bi povečevanje razlik v bogastvu in dohodku med družbenimi sloji povzročalo gospodarsko rast. Prav tako ni trdnih dokazov, da bi progresivna stopnja obdavčenja zadušila to rast. Bartels se pridružuje Gilliganu, ko pravi, da omenjene razlike nastopijo zaradi različnih makroekonomskih politik obeh strank v ZDA. Groba primerjava med vplivi konservativne in liberalne politike v celotnem povojnem obdobju pokaže, da je bila za časa vladavine prvih, brezposelnost višja za 30%, BDP pa se je zmanjšal za 40%. Pritrjuje tudi temu, da je predsedniški vpliv v Beli hiši odločilen, manj pomemben je kongresni.
Še enkrat si velja zastaviti isto vprašanje, kot smo ga že prej: zakaj navkljub jasnim dokazom o zgrešenosti konservativne desničarske politike in njenem dobesedno razdiralnem učinku na družbo, ta postaja zmeraj močnejša politična opcija? A odgovora na to vprašanje Bartels ne išče v evoluciji svetovnega nazora tako kot Hetherington in Weiler, ko se akcent z najbolj osnovnih eksistenčnih vprašanj širokih slojev, premešča na t.i. »kulturna«, ideološka vprašanja (odprava abortusa in pravic istospolnih, feminizem, militarizacija družbe, migracije itd.), ampak drugam. Ugotovljeno je, da pri vseh slojih ne obstajajo dokazi o signifikantnem zasuku v konservativno smer. V veliki meri velja, da je še zmeraj pomembna ekonomska podstat, predvsem pri revnejših, vendar to, da volivci izbirajo ravno tisto politiko, ki je najbolj odgovorna za družbeno neenakost, gre pripisati drugim vzrokom, ki so bolj ali manj banalni.
Predvsem njihovi »miopiji«, kratkovidnosti, zaradi katere se odzivajo na izboljšanje lastnih razmer predvsem v zadnjem obdobju vladanja določene politične opcije, ne jemljejo pa v obzir širši časovni horizont, kar pomeni, da niso kritični ali vsaj dovolj objektivni do vseh dosežkov administracije v daljšem časovnem obdobju. Vidijo le trenutne prednosti. Drugi razlog se zdi neverjeten: tudi za revnejše sloje je pomembno, da se izboljšujejo gmotne razmere le za najbogatejše, kot da bi to vplivalo na njihovo lastno blagostanje! Tretji razlog pa je v finančni podprtosti politične kampanje in vtisu, ki naredi ta nanje. In prav vsaka od teh pristranosti daje pomembno prednost republikanskim predsedniškim kandidatom. Žal demokratični stranki ne pripisujejo več zaslug za znaten porast dohodka v letih, ko ni bilo volitev. Statistka kaže, da je tovrstna »miopija« oz pristranost volivcev, koristila republikanski stranki v kar 12. od 14. volitev in je bila verjetno odločilna pri treh od devetih republikanskih zmag po II. svetovni vojni. In končno, neizpodbitno je, da visoka politika obeh ideoloških predznakov skoraj v popolnosti preferira in tudi v praksi zagovarja interese bogatejših slojev, srednjega bistveno manj, najmanj premožnih pa sploh ne, oz. deluje ravno v nasprotju z njihovimi interesi. Temu res lahko upravičeno rečemo – neenaka demokracija. Dahl to imenuje poliarhija. In nenazadnje Aristotel, ki je zahteval omejevanje vpliva bogatih in podeljevanje več državljanskih pravic nižjim slojem, se morda res obrača v grobu.
Levo ali desno: biti ali ne biti?
V osnovi je družbeno vplivanje dveh vrst: po eni strani gre za ohranjanje obstoječih norm, vrednot, kulture, po drugi pa za njihovo preoblikovanje, spreminjanje, iskanje nečesa boljšega. Stagnacija ali inovacija, to je zdaj vprašanje! Človeška civilizacija se nujno že od samih začetkov svojega obstoja vrti okoli teh dveh nezdružljivih dilem. Težko podelimo apriorno pozitivno vrednost eni ali drugi opciji, saj sta za normalno delovanje družbe potrebni obe. Ko gre za stadij uravnoteženosti družbenih sil in odnosov, relativni ekvilibrij ob odsotnosti večjih trenj, za družbeno stabilnost torej, ki je v prid večine posameznikov, takrat je zagotovo ohranjanje doseženega, »konserviranje« obstoječega stanja povsem na mestu. A kaj, ko je vse to postavljeno na glavo, ko družbeni odnosi postajajo vedno bolj konfliktni, ko ne delujejo več temeljne institucije, ki bi zagotovile osnovne eksistenčne pogoje za preživetje širokih slojev populacije, ko neenakost dosega najvišje ravni odkar civilizacija obstaja, ko smo že skoraj spodkopali ekološke revitalizacijske zmožnosti planeta, ko zaradi nesposobnosti glavnih družbenih akterjev drvimo v naročje velike ekonomske oz. finančne krize, ko je atomski obračun realna opcija? Ali tudi v tem drugem primeru ohranjati obstoječi družbeni red, etablirane institucije, širok konsenz glede družbenih »pravil igre«?
In nenazadnje, ste se kdaj vprašali, kam bi pripeljala evolucija, recimo rastlinskih ali živalskih vrst, če bi se razvoj nadaljeval le v eni sami smeri, če bi se npr. do onemoglosti razvijali le nevretenčarji? Kaj bi se zgodilo z življenjem na Zemlji? Je logika družbenega napredka lahko kaj bistveno drugačna? Družbene implikacije dandanašnje konservativne ideološke orientacije so nedvoumne. Obstaja dobesedno na tone znanstvenih dokazov o njenih destruktivnih učinkih na sodobno družbo, ko preveč kompleksne družbene probleme z neznosno lahkotnostjo rešuje na zastarele, zdavnaj preživele načine. Preseneča nas morda njena inercija, trdoživost, trdovratnost, njen vseobsežni, pervazivni karakter. Vtis je, kot da ni orožja zoper ta nazadnjaški cunami. A še preden podamo dokončno oceno, si velja podrobno ogledati, kaj se dogaja v konservativni duši, katere razlagalne modele lahko ponudi psihologija – morda uzremo rešitev….