Čeprav pojem »neoliberalizem« navadno enačimo s politično doktrino, ki zagovarja prednosti deregulacije trgov, liberalizacije in privatizacije (Harvey, 2005), in ki sovpada z določenim demokratičnim primanjkljajem, je pri opredeljevanju tega koncepta še vedno nujna velika mera natančnosti (Davies, 2014; Birch, 2017). Širi se mnenje, da neoliberalizem pospešuje prevare in goljufije (Whyte in Wiegratz, 2016). O pomembni razsežnosti debate, ki zadeva neoliberalizem, nas lahko prepričajo tri knjige, objavljene v zadnjih mesecih, ki se z različnih zornih kotov spuščajo v analizo tega pojma: Neoliberalism (založba Polity), Masculinity, Labour, and Neoliberalism (Palgrave) in The Fascist Nature of Neoliberalism (Routledge).
Politična ekonomista Damien Cahill in Martijn Konings v svojem zadnjem delu »Neoliberalism« izpostavljata dejstvo, da je neoliberalizem v teku zadnjih treh desetletij predstavljal najmočnejšo ekonomsko ideologijo na svetovni ravni. Slednja je sicer postala tarča ostrih intelektualnih kritik, predvsem po nastopu mednarodne finančne krize 2007/08. Avtorja vseeno opozarjata, da kriza ni izpodrinila omenjene ideologije; ravno obratno, slednja je še vedno zelo aktualna in funkcionalna sodobni kapitalistični ureditvi – in to kljub dejstvu, da je blagostanje na globalni ravni porazdeljeno čedalje bolj neenakomerno. Cahill in Konings si v prispevku prizadevata, da bi natančno razložila razloge, ki so privedli do tega, da je doktrina neoliberalizma prikrila lastna protislovja: med slednjimi omenjata splošno odtujenost državljanov od politike (torej njihovo odtujenost od politične sfere), kar onemogoča iskanje učinkovitejših alternativ; in, hkrati, politike varčevanja, ki naj bi botrovale k temu, da sta družbena in gospodarska ureditev po krizi ostali povsod malodane nespremenjeni.
Charlie Walker in Steven Robert se v zborniku »Masculinity, Labour, and Neoliberalism: Working-Class Men in International Perspective« osredotočata na načine, kako je neoliberalni kapitalizem spremenil življenjske pogoje delavskih razredov širom po svetu (npr. v Združenih državah, v Veliki Britaniji, Evropi, Rusiji in v Nigeriji). Sociologa v uvodu pišeta, da pritisk kapitalističnih sil na delavske sloje zaradi potrebe po zagotavljanju konkurenčnosti in rentabilnosti tržnega gospodarstva pomeni »manj delovnihi mest, znatno nižje dohodke ter manj varnosti za veliko večino delavcev«, kar ima seveda negativne učinke na njihov način življenja, na primer na njihove družine, na izobrazbo mladih, ki iz njih izhajajo, na način uživanja prostega časa. Poleg tega pa obstajajo tehtni razlogi, ki avtorja v obdobju nadvlade neoliberalizma nad možnimi alternativami napeljujejo k razmišljanju o dekadenci moškosti: Walker in Robert namreč menita, da »kriza« moškega spola sploh ni tako naključna, kot se morda zdi.
Za konec pa je tu še »The Fascist Nature of Neoliberalism«, delo, ki je nastalo izpod peresa Italijanov Andree Micoccija in Flavie Di Maria. To je knjiga, ki razkriva protislovja sodobnega kapitalizma. Micocci in Di Mario razlagata, da neoliberalizem teži k represiji posameznikov – pa čeprav večinoma na zelo subtilne in posredne načine – in pa k usmerjanju oziroma pogojevanju njihovega vedenja, njihovih ambicij, njihovih življenjskih ciljev. Izhodišče za razmišljanje, ki je zaobjeto v tej knjigi, je primerjava med neoliberalistično in fašistično ideologijo. Avtorja ugotavljata, da ideologija t.i. »naprednega« kapitalizma sloni pravzaprav na konceptih nacionalizma, korporativizma, uspeha, strogega menedžerskega upravljanja – torej na pojmih, ki so bili v preteklosti sorodni fašizmu. Za preboj posameznikov bodisi do čustvene bodisi do miselne emancipacije izpod kapitalizma, bi bile potemtakem nujne radikalne spremembe v politiki.
Navedene knjige ne nudijo nekega enotnega pogleda na neoliberalizem. Kljub temu pa je njihova rdeča nit povsem jasna: spoznanje, da je z neoliberalno doktrino nekaj narobe, kajti ne vodi do obljubljenih družbeno-političnih ciljev. Točneje, svoboda pri odločanju in v izbirah ter možnosti za uspeh naj bi bili omejeni na kapitalistične mogotce ter na vplivne menedžerje, ki so zaposleni v večjih korporacijah. Še to pa se dogaja na račun nižje socialne varnosti in nižjih življenjskih standardov ne le delavskega sloja, temveč večine državljanov.