Ali so predsodki res mlinski kamni okoli vratu naše civilizacije?
Predsodki so nujno zlo v razvoju človeške družbe. Brez njih ta pravzaprav ne obstaja, saj jih najdemo že v sužnjelastništvu in kastnih socialnih sistemih ter mnogo kasneje v vseh modernih družbah. So negativna stališča, posplošene, povsem neupravičene sodbe o posameznikih in specifičnih skupinah. Tako kot običajna stališča, tudi ta vsebujejo tri komponente: afektivno (čustveno), kognitivno (spoznavno) in behavioralno (vedenjsko). Imajo univerzalni značaj, človeštvo je torej obsojeno na njihov večni obstoj. Po mnenju mnogih raziskovalcev tiči pravi razlog tega pojava v temeljnih značilnostih naših perceptivnih in spoznavnih procesov. Vidimo, da vsepovsod obstaja med ljudmi težnja po združevanju s sebi podobnimi in razločevanju med mnogovrstnimi skupinami ljudi. Socialna psihologija proučuje ta vsesplošni pojav že skorajda celo stoletje. Menda ne obstaja kak drug fenomen, ki bi ga tako intenzivno in obsežno proučevali, nekoč, še posebej pa danes. Razlog za to menda tiči tudi v tem, da so predsodki in z njimi povezani pojavi, kot so stereotipi (kognitivne komponente) in diskriminacija (behavioralne komponente), naravnost življenjskega pomena za delovanje in obstoj človeške družbe.
Že dolgo vemo, da se naše mišljenje odvija s pomočjo kategorij. Ko so enkrat oblikovane, postanejo kategorije temelj presojanja. Brez njih bi bila naša vsakodnevna adaptacija v morju najrazličnejših dražljajev praktično nemogoča. Zato se izkušnje združujejo po podobnosti v kategorije ali koncepte. Vsaka nova izkušnja teži k uvrščanju v tak kategorialni okvir. Sam proces kategorizacije asimilira toliko izkušenj, kolikor je le mogoče. To poenostavlja orientacijo v fizičnem in socialnem svetu in pospešuje večjo učinkovitost delovanja. Mnoge kategorije (koncepti) poleg čistega pomena, intelektualnega spoznanja, označujejo še emocionalni aspekti. Ne le, da dobro poznamo in razlikujemo različne etnije, rase, veroizpovedi med sabo, ampak imamo do sleherne od njih tudi določen čustveni odnos, sprejemajoč ali odklonilen. In tukaj nastaja temeljni problem. V procesu oblikovanja kategorij naš um ne loči racionalnih od iracionalnih kategorij. Slednje nastajajo celo lažje, saj se določene ideje hitreje povežejo z emocijami, kot z objektivnimi evidencami, zaradi česar nujno prihaja do spoznavnih zmot in neupravičenih posploševanj. Tako je kreacija predsodkov nekaj skoraj neznosno lahkotnega.
V življenju slehernika je vrednostni sistem, oblikovanje in ohranjanje vrednostnih kategorij in sodb nekaj najpomembnejšega. Nenazadnje ljudje živimo skladno z vrednotami in smo zanje neredko pripravljeni dati tudi svoja življenja. Vemo, da je le neznaten del našega mišljenja povsem racionalen, zavesten, pretežni del zajema nezavedne, na vrednotah (in s tem na emocijah) temelječe vsebine. Nobeden od nas ne ubeži vsaj znosni stopnji narcisizma, o čemer je bil prepričan že Sigmund Freud, kar povzroča, da prej favoriziramo lastni pogled na svet, kot pa tujega. Ta pristranost je torej posledica naravne tendence, da oblikujemo lastni izkustveni svet s pomočjo pogosto pretiranega posploševanja, celo spoznavnih zmot ali preprosto nevednosti.
»Mi« in »oni« – neizbežna delitev med skupinami
Že zelo zgodaj v življenju spoznamo, da pripadamo točno določeni skupini ljudi. Ožje družinsko okolje oblikuje pripadnost družinski tradiciji, lokalnemu okolju, pozneje širši skupnosti, narodu. Od otroka se tovrstna lojalnost enostavno pričakuje. Po drugi strani kognitivni razvoj otroka določa, kdaj bo zmožen dojemati inkluzivno, oblikovati odnose med partikularnim in celovitim, vključno z razvojem recipročnosti perspektive. Gre za prepoznavanje tega, da smo vsi ljudje v osnovi enaki, ne glede na manifestne razlike. Piaget je prepričan v odločilnost prehoda od izključno egocentrične perspektive, k decentrirani oz. integrirani. Pravo ozavedenje širše skupnosti (npr. naroda, države), se pojavi šele v fazi formalnih operacij, t.j. nekje po 12. letu starosti. Allport pa se sprašuje, kako je z identifikacijo s še obsežnejšimi socialnimi kategorijami od naroda, torej s celotnim človeštvom. To je vsekakor eno najbolj perečih vprašanj našega časa. Ali je res identifikacija z narodom tisti končni domet naše skupnosti ali pa se ta progresivno nadaljuje naprej in je vključena v še bolj splošno, še bolj univerzalno pojmovanje, torej celotno človeško skupnost? Gre za preplet spoznavnih (kognitivnih), moralnih (etičnih) in socialnih vplivov, ki determinirajo posameznikov svetovni nazor in ki so odgovorni za prisotnost ali odsotnost predsodkov ter diskriminacije.
Občutek pripadnosti določeni skupini (narodu, socialnemu razredu, rasi, poklicu itd.) postane nekaj zelo osebnega. Zaimek »mi« pripisujemo samo tistim skupinam, ki imajo za nas nek pomen. »Mi« skupine (in-groups) običajno korespondirajo s t.i. referenčnimi skupinami, kakor jih je poimenoval Sherif, torej tistimi, katerim želimo pripadati. V osnovi gre zmeraj za razvoj socialne identitete, kot jo pojmuje Tajfel. Ta pravzaprav ni nič drugega, kot koncept o sebi, ki temelji na prepričanjih o pripadnosti specifični skupini (ali skupinah), skupaj z vrednostnim sistemom in emocionalno kvaliteto. Pozitivne lastnosti, ki jih pripisujemo neki skupini, privedejo do pozitivne samoevalvacije. Kadar pa je identifikacija s skupino šibka ali pa je sploh ni, do tega učinka ne pride (npr. črnec, ki tako zelo želi pripadati belcem kot skupini, da zavrača svojo lastno). Tako je npr. Goodman že v 60. letih odkril, da 92% belih otrok preferira lastno raso, a se le 26% črnih identificira s svojo, kar je posledica prevladujočih socialnih norm, kjer se (npr. v ameriškem socialnem okolju), nekatere skupine bistveno bolj preferirajo od drugih.
Generacijsko pa se prenašajo seveda tudi predsodki. Če so starši žrtve določenih predsodkov, potem to avtomatično doleti tudi otroka. Tako bodo manjšine vsaj v določeni stopnji vselej trpele zaradi marginalizacije, s posledicami, kot sta konfliktnost in negotovost. Predsodki pa se pojavijo tedaj, ko se ob pojmu »mi«, pojavijo še »oni«. Identifikacija z nam pomembnimi skupinami skoraj ni mogoča, če vzporedno ne obstajajo še druge, zunanje, tuje, katere so tarča zavračanja, nezaupanja, celo sovražnosti. Gre torej za nepomirljivo distinkcijo na »mi« in »oni« v socialnem prostoru. Kohezivnost lastne skupine narašča tem bolj, čim večja nevarnost preti od zunaj. Nikoli ni enotnost naroda večja tedaj, kot v vojni. To je dobro znana in potrjena podmena, pravzaprav aksiom socialne psihologije. Že samo zaradi občutka varnosti sprejemamo tisto, kar je znano in zmanjšujemo pomen tistemu, kar je tuje, čeprav, to je treba še posebej poudariti, ni nujno, da se slednjemu pridružuje še sovražnost.
Družbeni pogoji pojavljanja in razširjenosti predsodkov ter diskriminacije
Kot rečeno, se predsodki pojavljajo univerzalno, najbrž so obremenjevali naše prednike že v sivi pradavnini. Zanesljivo pa vemo, da je že Antika postregla z zelo dobro elaborirano strukturo predsodkov, katere avtor je bil sam veliki učitelj Platon. Poimenujemo jo lahko „velika veriga bitij“, ki je utemeljevala popolnost sveta s hierarhično urejenostjo. Na vrhu te so bili seveda nesmrtni bogovi, sledili so jim ljudje, pa živali, rastline, kamni in končno prah. Razvrstitev je sledila strogim pravilom dominantnosti in submisivnosti, tudi ljudje so bili razvrščeni na ta način, z omikanimi Grki na čelu in s sužnji na dnu. Kasneje je krščanstvo v srednjem veku povzelo to platonistično idejo, kjer si je človek na Zemlji lastil isti položaj kot Bog v vesolju. Tovrstna antropocentričnost je zagovarjala popolno podrejenost narave človeku in njeno brezmejno eksploatacijo, kar se še danes lepo vidi v neoliberalnih praksah gospodarskega in političnega življenja. Ta velika veriga bitij je upravičevala družbeno nadvlado določenih družbenih slojev nad drugimi, saj naj bi Bog vsakemu dodelil natančno določeno mesto. Tako so bili kralji in duhovščina na vrhu, tik pod njimi plemstvo, pa potem trgovci, obrtniki, kmetje, niže spodaj berači in vlačuge, čisto na dnu pa Židje. Ta strukturalna predstava je bila tako močna, da so ji še celo v razsvetljenstvu podlegli takšni prominentni misleci, kot Leibnitz in Descartes. In končno temu pojmovanju ne moremo reči drugače, kot institucionalizacija predsodkov, ki so ne le za dolge veke zakoreninili povsem napačen pogled na naravo in človeško družbo, ampak upravičili najbolj ostudna dejanja v zgodovini civilizacije: obsežne pokole in genocide celotnih ljudstev v Afriki, Aziji in Ameriki, vse do holokavsta v prejšnjem stoletju.
Nedvomno imajo takšna družbeno posredovana, a na nobenih empirično utemeljenih dejstvih obstoječa naziranja izredno močan vpliv na posameznika in procese socializacije otrok, še posebej, če vemo, da je oblikovanje kategorij (iz česar izhajajo stereotipi), imanentno delovanju naših možganov. Že iz marksistične tradicije izhaja teza o t.i. lažni zavesti (false consciousness), po kateri ideologija vladajočega razreda služi kot orodje za ohranjanje eksploatatorskih odnosov. Dominantnost privilegiranega pa v deprivilegiranem sloju povzroči nasprotno reakcijo od pričakovane, namesto upora, temelječega na razredni zavesti imamo sedaj opravka z identifikacijo z eksploatatorji. Tako slednji ne le da nima produkcijskih sredstev v svojih rokah, ampak prav tako poseduje še vrednote in ideje, ki mu niso lastni. Neke vrste dvojna odtujenost, bi lahko temu rekli.
Podobno je Lerner že v 60. letih prejšnjega stoletja razvil hipotezo o „pravičnem svetu“ (just-world), katero sodobnejše študije potrjujejo kot pomemben izvor razširjenosti prepričanja o svetu, ki je na splošno pravičen. Po tej kognitivni pristranosti na dosežke in stanje ljudi gledamo kot na nekaj zasluženega. Brezpravni obubožani sloji so tako sami krivi za svoje stanje, saj niso realizirali svojih potencialov, prav tako si privilegirani zaslužijo vsa bogastva tega sveta ravno zaradi svoje kompetentnosti. Ideologija, ki leži odzadaj, je tista, ki propagira osebno kontrolo, protestantsko delovno etiko in meritokracijo, še globlje pa težnjo k redu, stabilnosti in predvidljivosti. Seveda ni govora o družbenih ali ožje političnih razlogih neenakosti. Ni naključje, da gre za enega najbolj dobrodošlih načinov indoktrinacije z neoliberalno paradigmo.
Avtorja Jost in Banaji analogno govorita še o prepričanjih, ki upravičujejo sistem (system justification beliefs). Ta prav tako ne prinašajo dolgoročnejše rešitve, so le načini zadovoljitve globljih potreb, npr. po stabilnosti in redu, zaradi česar se družbeni status quo zaznava kot sprejemljiv, pa čeprav gre na škodo drugim, eksistenčno pomembnim potrebam. Pravzaprav gre za trojen namen vzdrževanja ugodnih prepričanj: o samem sebi, o skupini, kateri pripadamo in končno še o vseobsegajoči socialni strukturi. Stereotipi opravljajo funkcijo sistemskega upravičevanja, z mehanizmom racionalizacije statusa quo, saj legitimirajo institucionalne oblike segregacije, patriarhata, aparthaida, nenazadnje kapitalizma kot takega. Razlike med socialnimi skupinami s tem postanejo nekaj naravnega in neizbežnega. Tako postanejo posamezniki istočasno podporniki in žrtve družbeno vsiljenih norm, saj po drugi strani nasprotujejo sleherni družbeni spremembi.
Pridobivanje predsodkov
Že tako zgodnji raziskovalec predsodkov, kot je to bil ameriški psiholog Gordon Allport, katerega monumentalno delo iz leta 1954, »Narava predsodka« (The Nature of Prejudice) ostaja še danes temeljni kamen tega raziskovalnega področja, je v konformiranju, kot v morda najbolj pomembnem socialnem procesu, uzrl primarni vzrok za nastanek predsodkov vseh vrst. Ocenil je, da vsaj polovico vseh predsodkov povzroča konformiranje s pomembnimi agensi socializacije. Tudi večina prominentnih raziskovalcev iz tega zgodnjega obdobja, npr. French, Lewin, Minard, je imela predsodke za rezultat societalnih norm.
Kateri pa so tisti posamezniki, ki se najlažje in najbolj temeljito konformirajo? Allport je domneval, da gre predvsem za karakterno šibke, avtoritarne osebnosti (o teh je bilo veliko govora v prejšnjih prispevkih, zato na tem mestu ni potrebna obširnejša razlaga). Take so naklonjene nekritičnemu podrejanju avtoritetam vseh vrst. Tudi v ponovljenem eksperimentu nekritične poslušnosti Stanleya Milgrama in Alana Elmsa se je izkazalo, da se najbolj podrejajo vplivu zunanje avtoritete ravno bolj avtoritarno naravnani posamezniki. Po drugi strani pa je Pettigrew dognal, da razlike v avtoritarnosti same po sebi ne zmorejo pojasniti naravnost ogromnih regionalnih razlik, npr. med severom in jugom ZDA, ali pa med evropskimi državami, ZDA in Južno Afriko. Namesto tega gre za vpliv zgodovinskih, kulturnih in političnih dejavnikov, ki oblikujejo socialne norme in s tem tudi medosebne relacije. Predsodek je torej socialna norma.
Kaj torej šteje: osebnostna dispozicija (avtoritarnost) ali socialni vplivi (konformiranje)? Altemeyer pravi, da pravzaprav oboje: tisti z bolj izraženo tovrstno osebnostno dispozicijo bodo potrebovali manj zunanjega socialnega pritiska, da se bodo podredili, tisti z nizko stopnjo avtoritarnosti pa mnogo več, da bo prišlo do istega izida.
Noben otrok se ne rodi s predsodki. Ta pojav je torej družbeno posredovan, pridobljen s strani socialnega okolja. Razumljivo, da bodo na otroka sprva najintenzivneje vplivala mnenja staršev in drugih oseb, ki so mu blizu. Socialno učenje v družini poteka s pomočjo opazovanja starševskega vedenja, ki so otroku seveda vzor oz. model, po katerem se zgleduje, starši pa spet pri otroku ojačujejo (nagrajujejo) takšen odnos do sveta in drugih ljudi nasploh, kot ga sami preferirajo. Vsi zgodnji, pretežno psihoanalitično orientirani avtorji (Fromm, Reich, Adorno, Frenkel-Brunswick, Jahoda), so poudarjali specifičen vzgojni slog, ki bi naj vodil do razvoja predsodkov in diskriminacije. Zanj bi naj bile značilne pretirano stroge, kaznovalne vzgojne metode, odsotnost avtentične naklonjenosti, brezkompromisne zahteve po potlačevanju nezaželenih nagonskih vzgibov, zlasti seksualnih, zatiranje otrokovih naravnih teženj po avtonomiji, še posebej pa pretiran poudarek na poslušnosti. Posledica takšne vzgoje, Lakoff jo imenuje kar „moralnost strogega očeta“, je pridobivanje specifičnega svetovnega nazora, katerega označuje hierarhičen pogled na človeško družbo, delitev na privilegirane in deprivilegirane, vse kar šteje v medosebnih odnosih sta moč in avtoriteta, ne pa zaupanje in tolerantnost. Enakost ni sprejemljiva. Čustvena oškodovanost pa se poglablja: otrok ne zmore več zaupati niti svojim lastnim vzgibom, zaradi starševskih prepovedi se mora sedaj že znotraj samega sebe bojevati zoper skušnjave vseh vrst, zoper elementarno zlo.
Kasneje postanejo pomembne vrstniške skupine, njihove socialne norme in hierarhični odnosi ter neposredni kontakti s sovrstniki, prav tako seveda vpliv ostalih ideoloških aparatov države, kot bi temu rekel Althusser (šola, cerkev, druge državne institucije). Posebno pomemben je učinek medijev, tako posreden, kot neposreden. Po drugi strani pa gre pravzaprav za srečno naključje, saj starši nikoli nimajo absolutnega vpliva in ti drugi socializacijski izvori zmorejo bistveno spremeniti stališčno strukturo posameznika tudi kasneje v življenju. Neredko se dogaja, da se predsodki odučijo, da namesto njih posameznik sprejme popolnoma drugačna prepričanja. V tem smislu je še posebnega pomena vloga univerze s svojim svobodomiselnim poslanstvom in pahljačo idejne diverzificiranosti.
Čeprav so danes psihoanalitične razlage v glavnem preživete, saj ne dosežejo Popperjevega znanstvenega kriterija falsifikatoričnosti, kar pomeni, da tovrstnih podmen ni možno niti potrditi, niti zavrniti, pa so vseeno v mnogočem vplivale na kasnejša pojmovanja odnosa med zgodnjim družinskim okoljem in razvojem predsodkov. Tako npr. novozelandski psiholog Duckitt ločuje dva izvora, ki vsak na svoj specifičen način privedeta do oblikovanja predsodkov in diskriminacije. Prvi tiči v kombinaciji dveh osebnostnih lastnosti pretirane vestnosti in nesprejemanja novih izkušenj po eni strani ter ogrožujočega primarnega socialnega (družinskega) okolja, ki otroku ne nudi topline in varnosti (prav tak socialni kontekst bi lahko vsaj delno bil podoben temu, kar so predlagali psihoanalitiki in razvojni psihologi). Drugi izvor je zopet kombinacija osebnostnih lastnosti, tokrat t.i. „trde miselnosti“, ki pomeni nizko stopnjo strinjanja z drugimi osebami po eni strani in socializacije, za katero je značilno tekmovanje, poudarjanje neenakosti in dominantna vloga skupine, kateri otrok pripada. Prvi izvor (socialni kontekst in osebnostne dispozicije) bo oblikoval pogled na svet (temeljno prepričanje), kot na nekaj nevarnega, nepredvidljivega in ogrožujočega, drugi izvor pa pogled na svet, ki ni nič drugega, kot brezobzirna, kompetitivna „džungla“, kjer obstajajo le zmagovalci in poraženci in je življenje nenehna borba. Ta dva različna pogleda na svet sta pri posameznikih zelo stabilna in se dokončno izoblikujeta v poznem otroštvu ali zgodnji adolescenci. Odločilno vplivata na to, kako posamezniki percipirajo, reagirajo in interpretirajo medosebne odnose. Ti dve različni temeljni prepričanji sta nadalje odgovorni za oblikovanje specifičnih ideoloških stališč. V prvem primeru gre za RWA (right-wing authoritarianism), torej desničarsko avtoritarnost, s takimi motivacijskimi cilji, kot so vzpostavljanje in ohranjanje kolektivne varnosti, reda, stabilnosti, skupinske kohezivnosti, kar se v vedenju pokaže kot nekritična poslušnost in brezprizivno pokoravanje zunanji avtoriteti (katerikoli, običajno so to politični in verski voditelji, na delovnem mestu nadrejeni itd). V drugem primeru pa imamo opravka s SDO (social dominance orientation), z motivacijo po izkazovanju moči, dominantnosti in superiornosti nad drugimi. Vedenje teh oseb označuje pomanjkanje empatije do drugih, sebičnost in brezkompromisno sledenje lastnim ciljem. In končno, posamezniki z visokim RWA bodo razvili predsodke in diskriminirali zlasti tiste skupine, ki pomenijo grožnjo etabliranemu družbenemu redu ali kolektivni varnosti. Politično se bodo nagibali k strankam, ki so sovražne do vsega, kar je drugačno (do migrantov, levičarjev, istospolnih, etničnih manjšin itd.). Tisti, z izstopajočo SDO, se bodo prav tako nagibali v desno smer, celo ekstremno desno, a zaradi povsem drugih razlogov – da bi vzpostavili in vzdrževali obstoječa hierarhična razmerja med skupinami in da bi tako upravičili lastno superiornost ter dominantnost. Destruktivni socialni odnosi, ki jih najjasneje odslikavajo prav predsodki in diskriminacija, imajo torej dvojno naravo.
K nadaljevanju…
Videli smo, kako zelo kompleksna je problematika predsodkov in z njimi povezanimi negativnimi socialnopsihološkimi fenomeni – diskriminacijo, rasizmom, ksenofobijo, homofobijo, skratka z vsem, kar posameznike, ki so bili deležni neustreznih socializacijskih vplivov in ki so pridobili specifične osebnostne dispozicije, ogroža do te mere, da nekritično sprejemajo predvsem politiko ekstremne, populistične desnice. Danes vemo, da imajo predsodki mnogoter izvor – nekaj pomeni dednost (npr. šibko razvita osebnostna lastnost odprtosti za nove izkušnje), pa seveda primarna socializacija v družini, s procesi posnemanja, konformiranja in modelnega učenja, kasnejši vplivi vrstniških skupin s sooblikovanjem socialnih norm, temelječih na statusu in socialni identiteti, nadalje naravnost pervaziven vpliv medijev in dnevne politike ter nenazadnje, tudi realne neugodne izkušnje, pridobljene s klasičnim pogojevanjem (npr. konfliktne ali ogrožujoče situacije s pripadniki različnih manjšin, drugih ras itd.), pogosto celo kompeticija za omejene vire (npr. potegovanje za zaposlitev, naselitev itd.). Prav zaradi tega je borba zoper predsodke, v smislu profilakse in direktnih posegov, tako zelo težavna. Še zlasti, če vemo, da predsodki (točneje njihovi kognitivni aspekti, imenovani stereotipi), izhajajo iz človeku imanentnih perceptivnih in spoznavnih procesov kategorizacije, kot smo natančneje opredelili v začetku tega prispevka. Nedvomno gre za tematiko, ki je že nekoč bila pomembna za sam obstoj človeške družbe, v današnjih časih pa je dobesedno odločilna. Zato nas bo toliko bolj zanimalo, kako se kosati s temi pojavi, kako nevtralizirati njihove uničujoče učinke. A o tem več v nadaljevanju…