Debate s političnimi vsebinami so pogosto razdvajajoče, skozi njih se lahko izrazijo precej različni pogledi na socialno pravičnost, upravičenost vojnih spopadov, ozadje migracij ali recimo sprejemljivost našega odnosa do živali in narave. Ljudje se takšnim stresnim tematikam radi izognemo, včasih imamo tudi občutek, da kot posamezniki tako ali tako težko kaj spremenimo, zato se raje osredotočimo na uspeh v zasebnem življenju. Družbeno pismenost, polno izzivov, postavimo na stranki tir, v ospredje pa porinemo privatno pretkanost, češ da je v teh negotovih časih nekako pač treba preživeti. V osemdesetih letih je tirolski komik Otto Grunmandl to našo nagnjenost povzel v naslovu svoje satire: Politično sem mogoče bedak, ampak zasebno se znajdem! Zdi pa se, da se je v zadnjih desetletjih ta še dodatno razširila in da danes želje po zamenjavi politike z iznajdljivostjo ne razglašajo zgolj posamezniki, pač pa celo institucije in paradoksalno včasih tudi politični funkcionarji sami.
Jasno je, da je takšno razmišljanje za skupnost pogubno. Ne le, da je povsem egoistično in da se pogosto znajdemo ravno na račun drugih, njegov problem je predvsem v tem, da ne uvidi, kako je naše delovanje v zasebnosti vselej že del družbenega sistema. Ljudje smo pač politična bitja, kot je pravil Aristotel, s čemer je mislil na dejstvo, da nihče od nas ne prebiva v puščavi ali na samotnem otoku, pač pa živi v družbi. Vsaka družba pa ima svoj sistem zakonov, vlado, sodstvo, šolstvo, vojsko, gospodarstvo, tudi jezik in kulturno infrastrukturo, brez katere ne more uspevati. Posamezniki s svojimi dejanji tako neizbežno prispevamo bodisi k družbeni pravičnosti bodisi h krivičnosti, in če slednja prevlada nad prvo, je državljanom dobro življenje onemogočeno, saj se nenehno zgubljajo v prevarah in intrigah, ki načenjajo osebno dostojanstvo. Najbrž sicer nismo tako kratkovidni, da ne bi vedeli, kako je želja po umiku v zasebnost v svetu, ki je skoz in skoz družben, utopična. Zato jo prej kot posledico nevednosti lahko razumemo kot poskus bega pred mučno odgovornostjo, ki jo ima vsak od nas za branjenje vrednot družbenega sistema.
Tak beg pred svobodo, ki nas poziva k odgovornosti, pa predstavlja plodna tla za razvoj avtokratskih sistemov, saj je vznik totalitarizma omogočen ravno s tem, da se ljudje umaknemo vase, upravljanje družbe pa v strahu prepustimo oblasti. Z umikanjem v zasebnost se namreč krči javni prostor, posledično pa začne ugašati tudi demokracija. Na to je opozarjal Erich Fromm, nemško-ameriški psiholog, ki je pomemben dejavnik za nastop avtoritarne države videl v naši tendenci, da smo zgolj pridno vrteči se kolešček v družbenem sistemu. Njegova analiza fašizma je namreč pokazala, da so ljudje raje potlačili svojo vest in zvesto prikimali oblasti, kot pa spregovorili in se s tem izpostavili ter tvegali svoje premoženje in življenje. Raje so se pač naredili politične bedake in se skušah nekako znajti v zasebnosti, kar pa je pripeljalo do splošnega družbenega zloma. Med prednostnimi nalogami demokratične družbe je zato spodbujanje državljanov k dejavnemu sodelovanju v politiki. Čeprav je ta beseda na izrazito slabem glasu, pa v resnici ne pomeni nič drugega kot prizadevanje za določanje in uresničevanje skupnih ciljev. Politike zato danes ne potrebujemo manj, pač pa več, posebno na lokalni ravni, kjer debato o skupnostnem načrtovanju prihodnosti pogosto zasenčijo infrastrukturni projekti. Seveda pa politike v tem pomenu ne smemo zamenjati s spletkarjenjem in kadrovanjem po ključu strankarske pripadnosti, pač pa jo moramo razumeti v zgornjem smislu poglobljene skupne razprave o tem, kaj sploh je družbena blaginja in kako naj jo dosežemo.
Iz potrebe po umiku iz političnega življenja, ki ne prepozna temeljne družbene razsežnosti našega obstoja, pa lahko razberemo še eno iluzorno prepričanje, povezano z zamislijo, da je v svojem ravnanju mogoče ostati politično nevtralen. Gre za idejo, ki jo uteleša razglašanje, da pri svojem delu nismo ne levi ne desni, pač pa učinkoviti. Takšno razmišljanje pozabi, da je treba to, kar imamo za uspešnost, najprej kritično pretresti. Koristnost namreč ni nevtralno in objektivno dejstvo, pač pa je vedno določena s smotrom, saj je neka stvar koristna toliko, kolikor nam pomaga uresničiti zadani cilj. O učinkovitosti torej ne moremo govoriti, ne da bi pred tem kritično ovrednotili svoje globalne cilje, kar pa je ravno naloga politike. Vsaka odločitev za družbeno učinkovitost je zato že politična odločitev, in če se tega ne zavedamo, je to pogosto hujše, kot če smo odkrito politično pristranski. Če torej razlagamo, da nismo politični, temveč zgolj učinkoviti, je povsem možno, da smo čisto politične cilje zgolj slepo prevzeli, ne da bi o njih dejansko razmislili. Velikokrat se recimo izkaže, da imamo za učinkovito to, kar nam ustvarja profit, ne da bi videli, da je slepo kovanje dobička lahko precej škodljivo, tako družbeno kot okoljsko. Nepremišljena uporabnost je zato podobna koristnosti popoldanskega varstva, ki nam pazi otroke med tem, ko gremo na predavanje o pomenu preživljanja skupnega časa z družino.
Prepričanje, da smo nepolitični že, če ne mahamo z zastavami in ne vzklikamo parol, počiva na zmotni ideji, da je ideologija nekaj, kar je posameznikom vcepljeno od zunaj, recimo od močnega vodje, ki je svoje podanike z grožnjami prisilil v poslušnost. Toda resnični problem ideologije je v tem, da deluje z našim tihim pristankom, saj jo posamezniki ponotranjimo na način, da sami postanemo svoji biriči, kot sta to poudarjala Louis Althusser in Antonio Gramsci. Ideologija namreč ni toliko pripadnost kakšni politični stranki, pač pa prej mentaliteta posameznika, na podlagi katere ta ravna tako, da prispeva k ohranjanju družbenega reda. Je tisti nabor pogledov na svet, ki nas samodejno drži ujete v ekonomskih neenakostih, od katerih ima korist le peščica.