Učno uro o Descartesu sem začel kot običajno in študentke najprej povprašal, če so prebrale prvi dve meditaciji. Kot po navadi jih je nekaj pokimalo, nekaj strmelo predse in nekaj odkrito priznalo, da naloge niso uspele opraviti. Sledilo je vprašanje, kaj menijo o besedilu? Spet brez presenečenj: nekaj jih je odgovorilo, da je zanimivo, nekaj, da ne vedo, kaj si misliti, večina pa je molčala. Na vprašanje, kaj Descartes v Meditacijah pravzaprav hoče, so najprej odgovarjale z opisi sanj in demonov, nato pa kmalu našle odgovor: najti želi resnico! – In kako se tega loti? – Tako, da dvomi!
Če pomislimo, je ta pristop nenavaden: zakaj bi se namreč iskanja resnice lotili z dvomljenjem? Resnica je nekaj, kar neizpodbitno drži, zato ni jasno, zakaj naj bi se do nje lahko dokopali s sumničenjem. A ravno ta napetost med resnico in negotovostjo je tisto, kar da Descartesovi metodi njeno ostrino: neizpodbitno bo namreč držalo ravno to, česar ne bomo mogli izpodbiti. Da bi se do nje prebili, moramo zato poskusiti dvomiti v vse in tako ugotoviti, če ob tem preostane nekaj, v kar ni moč dvomiti. Učno uro v nadaljevanju vodim tako, da se skupaj s študentkami prebijemo do treh stopenj dvoma in najprej podvomimo v zanesljivost čutov. Vsi imamo izkušnje z njihovo varljivostjo: vsakomur se je kdaj že zdelo, da je bil kak predmet v daljavi manjši, kot se je pozneje izkazalo, tako da ta naloga ni težka. V drugi stopnji poskušamo obnoviti argument sanj. Spomniti se poskušamo živih sanj, v katerih smo bili prepričani, da smo budni. Kaj, če je zdaj enako? Vedno obstaja kanček dvoma, da morda sanjam, zato tudi zdaj ne morem biti gotov, da berem časopis. Študentke ne potrebujejo dolgo, da ugotovijo, da je podoben motiv večkrat prisoten v Hollywoodskih filmih, denimo v Matrici. Zatem se hitro izkaže, da obstajajo resnice, ki preživijo tudi ta dvom. Gre za matematične resnice, saj je denimo 2 + 3 = 5 resnično ne glede na to, ali sanjam ali sem buden. Toda kot pravilno opozorijo študentke, Descartes vendarle podvomi tudi v te resnice, in sicer s pomočjo argumenta zlobnega duha. Da bi iskanje resnice z metodičnim dvomom pripeljal do konca, pomisli na možnost obstoja vsemogočnega bitja, ki pa je hudobno in ga nenehno vara. Takšno zlo božanstvo bi lahko dopustilo celo, da se motim, ko razmišljam o navidezno najbolj nedvomnih rečeh, zato se Descartesu naposled zastavi vprašanje, ali je sploh kaj res ali pa je čisto vse zgolj majavo mnenje in ne morem biti gotov niti tega, da zdaj ne sanjam, niti tega, da je petdeset plus petdeset evrov zares vrednih stotaka?
Ta semester imam v predavalnici več tujih študentk, slučajno pa smo na izmenjavi imeli še gostujočega profesorja, ki nas je poslušal. V občinstvu sta se tako znašli dve osebi, ki prihajata iz drugih okolij, kjer je odnos do spoznavanja življenjskih resnic drugačen kot v našem družbenem ustroju. Med vajo metodičnega dvomljenja sem zato začutil posebno napetost in zbrati sem moral precej poguma, da sem naglas pozival zbrane, naj dvomijo o čisto vsem, kar jim pade na pamet. Spoznal sem, da je eno govoriti o Descartesu liberalnemu občinstvu, vzgojenemu v duhu preiskovanja, nekaj drugega pa njegove ideje posredovati tistim, ki te miselne svobode nimajo ponotranjene. Pa tudi, da smo očitno pri nas vendarle toliko miselno osvobojeni, da predavanje o metodičnem dvomu slovenskim študentom k sreči ne predstavlja nobenega škandala. Čeprav sem torej Meditacije predstavljal in prebiral že velikokrat, sem šele zdaj, ko sem bil neposredno soočen z drugimi miselnimi okolji, ki glede spoznavanja določenih resnic zahtevajo poslušnost posameznika, začutil njihovo radikalnost. Metodični dvom namreč od nas zahteva, da ne podvomimo le o abstraktnih rečeh, kot je obstoj našega telesa ali matematičnih resnic, temveč tudi, da se vprašamo, ali Bog zares obstaja in ali naši vladarji upravičeno vladajo. Na dejstvo, da se mi ni zgolj dozdevalo in da je situacija vendarle bila kočljiva, me je opomnila opazka gostujočega profesorja po predavanju: medtem ko je odobraval vključevanje študentk v debato in idejo preverjanja resnice z zavestjo, da se lahko motiš, ni pozabil dodati, da njemu ni dovoljeno podvomiti v obstoj Boga.
Če je dobra učna ura tista, na kateri se ne učijo le učenci, pač pa skupaj z njimi tudi učitelj, potem moram to svoje predavanje imeti za eno boljših. V sklopu njega sem namreč spoznal še, da je Descartesov poteza, s katero v središče iskanja resnice postavi mene kot posameznika (oziroma subjekt, kot to rečemo učeno), v resnici tudi politična gesta. Zahteva namreč, da se do resnice prebijem sam in da imam za gotovo zgolj to, kar sem jasno in razločno doumel jaz, medtem ko moram do tega, v kar me prepričujejo zunanje avtoritete, pa naj gre za šefico, vladarja ali Boga, ostati skeptičen. To prepričanje pa je hkrati natanko tista podmena, ki demokracije ločuje od monarhij in teokracij. Slednja politična sistema namreč predpostavljata, da ima peščica privilegiran dostop do resnice, zato jo mora večina poslušati in ubogati, medtem ko demokracija jamstvo spoznavanja resnice podeli sleherniku. Poučevanje Descartesa tako ni zgolj vaja v spoznavni teoriji, pač pa hkrati tudi vzgoja za aktivno demokratično državljanstvo, ki bistveno sooblikuje svobodno vzdušje naše družbe.
Descartesu se na koncu dvomljenja le uspe prebiti do resnice. Najde jo v slavnem cogito, ergo sum. Mislim, torej sem. Če obstaja zli Bog, ki me nenehno vara, moram obstajati tudi jaz, ki sem prevaran. Četudi je vse, kar mislim, zmotno, je še zmeraj res, da mislim. Dokler torej mislim, je nujno, da obstajam. Na podlagi tega uvida Meditacije na koncu nazaj zgradijo ves svet, vključno z Bogom, mojim telesom in zgornjim stotakom. Descartes torej naposled pristane v običajnem svetu, kot ga poznamo iz vsakdana. Ne zapade v kakšno teorijo zarote, sicer pa te prej kot na skepsi temeljijo na veri, saj so v svojem dvomu celo premalo radikalne: če bi bile, bi posumile tudi same vase.