Po napornem pregledovanju elektronskih sporočil na delovnem mestu si privoščim kratek odmor. Kliknem na novičarski portal in pregledam novice. Prva govori o novi vojni, tokrat na Bližnjem vzhodu. Gledam fotografije okrvavljenih otrok, pokritih trupel in v prah sesutih stavb. V daljavi se dvigajo stebri gostega sivega dima, po zraku švigajo rakete, za betonskim zidom in ograjo z rezilno žico stojijo tanki in oklepna vozila. Te depresivne podobe me spravljajo v slabo voljo, zato spletno stran hitro zapustim in sklenem, da bom v preostanku odmora preveril dogajanje v spletni banki. Stanje na računu je pač takšno, kakršno je, nič pa ni narobe v smislu, da bi mi kdo kaj preveč zaračunal ali me morda preplačal. Hitro pregledam še svoje naložbe in stanje portfelja vzajemnih skladov. Opazim nenadno povišanje dobička pri vzajemnem skladu, ki ga sestavljajo naložbe v energetiko in surovine. Očitno je nova geopolitična nestabilnost pognala delnice naftnih družb navzgor. Zamislim se. Medtem ko je Palestina rdeča od krvi, so delnice naftnih družb zelene od rasti. Seveda pomislim, da bi takoj prodal vse naložbe in zapustil ta nori, ogabni vrtiljak trpljenja in profita. Vztrajanje pri naložbi in morda še nadaljnje špekuliranje se mi namreč zdi višek perverzije. Se bo konflikt širil, bo ranjenih in mrtvih še več? Potem je verjetno, da bodo cene delnic naftnih družb še naraščale. Ali pa se bo spor umiril, kar pomeni, da bi bilo fino deleže zdaj, ko so visoki, prodati in pobrati zaslužek?
Moralni pomislek, ki ga imam, ni povezan z vojnim dobičkarstvom. Ne gre za to, da bi služil neposredno na račun trpljenja ali ogrožanja življenj drugih, tako kot morda tisti, ki so kupili delnice obrambnih podjetij, saj so tudi te v sredini oktobra poskočile. Na dvig cene delnic naftnih družb namreč vojaški konflikt na bližnjem vzhodu vpliva zgolj posredno, in sicer zato, ker potencialno ogroža dobavo črnega zlata. Ta bi seveda lahko bila ogrožena zaradi kakšnega drugega razloga, recimo dogovora o radikalnem zmanjšanju proizvodnje nafte. Lahko pa bi se zgodilo tudi, da bi nastopila ekstremno huda zima, kar bi povečalo povpraševanje po kurilnem olju, kar bi znova zvišalo delnice energetskih družb. Prej se mi zdi problematično golo dejstvo preračunavanja z življenjem in smrtjo drugih ljudi. Kakor hitro te postanejo zgolj ena od spremenljivk v enačbi, se to zdi skregano z dostojanstvom in vrednostjo, ki naj bi ju imeli kot ljudje. Načelo pietete nam zapoveduje, da se ob smrti soljudi ustavimo in zamislimo, da preminule morda počastimo z minuto molka, ne pa, da preračunavamo, koliko evrov bomo zaradi njihovega dohoda dodatno zaslužili. Morda se sicer preračunavanju nasploh ne moremo izogniti. Gospodarstvo, tako kot druge družboslovne vede, ki so utemeljene na statistiki, je neizprosno. Vse upe, veselja, bojazni in trpljenja posameznikov povzema v hladni statistiki, ki hočeš nočeš dokaj natančno napoveduje prihodnje dogodke. Zdi se, da statistična mašinerija zato postavlja naše prepričanje v lastno svobodno voljo na laž. Že Kant je opozoril na zanimivo zagato: zaljubljenost se zdi nekaj najintimnejšega, kar lahko doživimo, nekaj, kar je morda plod srečnega naključja, ki nam je omogočilo, da smo ravno ob pravem času spoznali ljubljeno osebo. A vendarle je na drugi strani število porok (in tudi razvez) na ravni celotne populacije zelo predvidljivo. Statistična kalkuliranja morda tako res nekoliko odčarajo naš svet, a nam ga po drugi strani zaradi svoje natančnosti pomagajo tudi obvladati. Brez tovrstnih preračunavanj bi imeli velike težave z logistiko, s prehransko in energetsko oskrbo in tako naprej. Toda vendarle: eno je preračunavanje človeških potreb, drugo pa kalkuliranje profita v povezavi s smrtjo. Morda je neracionalno zamuditi statistično gledano zelo verjetno možnost povečanja dobička z investiranjem v tiste delnice, katerih cena bo zaradi vojaškega konflikta narasla. A zdi se, da je takšno zamujanje vendarle etično. Racionalnost in etičnost zato morda nista vedno povezani. Spodobnost včasih od nas terja namerno izgubo denarja.
Zadnje čase smo priča tudi ideji, da bi se iz potrošnikov morali preleviti v vlagatelje. Pameten človek namreč ne troši, pač pa investira. Nasvet je, da moramo najprej dati denar na stran za investicije, šele potem plačati stroške, medtem ko naj vse ostalo pride na vrsto zadnje. Na nakupe naj tako ne bi gledali kot na smoter na sebi, pač pa na sredstvo za dodatno povečevanje dobička. Nakup stanovanja naj ne bi bil le ustvarjanje doma, pač pa tudi investicija v nepremičnino. Umetniških del ne kupujemo le zaradi tega, ker obogatijo naše izkustvo, pač pa tudi zato, ker je njihova cena odporna na inflacijo in tudi recesijo, zaradi česar jih bomo čez nekaj let skoraj gotovo lahko prodali po višji ceni, kot smo jih danes kupili. Podobno je s počitnicami: ne le, da je oddih dobra investicija za službo, ker lahko kakovostno delamo le, če smo spočiti, pač pa moramo imeti v mislih tudi obogatitev vsebin na naših spletnih profilih zaradi očarljivih fotografij, kar nam lahko prinese več prepoznavnosti in posledično nove priložnosti. Takšno ravnanje in interpretiranje je morda lahko do neke mere racionalno, a postane problematično, kadar vse postane investicija. Težava takega pogleda je namreč v tem, da izniči notranjo vrednost stvari, vključno z osebami, bodisi človeškimi bodisi živalskimi. Vse spremeni zgolj v orodje za kovanje čedalje večjega dobička. Ne le, da takšna preračunljivost požre vse človeške odnose, z njo razvrednotim in nazadnje izgubim tudi samega sebe, svoje želje, upe, vrednote in trpljenja ter jih spremenim zgolj v sredstvo ustvarjanja dobička. Pohlep izniči celo skrajno sebičnost. Namesto mene samega v središče moje pozornosti in mojih prizadevanj postavi dobiček. Odvzame mi vse, kar mi je dragoceno, vključno z mojimi užitki, bolečinami in hrepenenji. Naredi me za slepega sužnja kapitala, ki se niti ljubiti več ne more brez misli na vzporedno kovanje dobička.