21. 1. 2021 Kotiček

Pogovor z Nikosom Smyrnaiosom

Nikos Smyrnaios je izredni profesor na Univerzi v Toulousu v Franciji. Je avtor knjig, kot je »Internet Oligopoly« (Internetni oligopoli, 2018), in avtor ali soavtor akademskih člankov, kot je »Pluralisme et infomédiation sociale de l’actualité: le cas de Twitter« (Pluralizem in socialna infomiziranost novic: primer Twitterja, 2012), »Kako so platforme za posredovanje novic prevzele novice: dolgoročna perspektiva« (2019) in številnih drugih.

V čem se internet razlikuje od drugih, bolj tradicionalnih medijev in kakšne so ekonomske posledice tega?

Prva značilnost interneta, ki ga ločuje od starejših medijev je v tem, da prenaša podatke, ki so v bistvu dobrina brez konkurence, kar pomeni, da v svoji rabi nimajo omejitev. Brez-konkurenčnost gre pogosto z roko v roki z ne-ekskluzivnostjo, kar pomeni, da je včasih težko, če ne celo nemogoče, preprečiti rabo ali uporabo brez-konkurenčnega blaga vsem, ki zanj niso pripravljeni plačati cene. Zato je veliko digitalnega blaga in storitev za uporabnike brezplačno, financira pa se z oglaševanjem in tako ustvarja »nadzorovalni kapitalizem«, kot ga je opredelila Shoshana Zuboff. Druga ekonomska značilnost interneta so njegovi močni pozitivni zunanji učinki, to pomeni da ima delovanje akterjev pozitiven vpliv na druge akterje. Na primer, vsak prosto dostopen spletni vir koristi Googlovemu iskalniku in vsako s strani uporabnika na Instagram naloženo sliko pa monetarizira Facebook. Najuspešnejša internetna podjetja so tista, ki uspejo izkoriščati vrednost, ki jo v obliki »digitalnega dela« ustvarijo njihovi uporabniki. Za digitalna omrežja so značilni tudi nižji transakcijski stroški, kot je to običajno za fizične trge. Posledično omogočajo poslovne transakcije, ki pred tem s praktičnega ali ekonomskega vidika niso bile izvedljive. Zmanjšani transakcijski stroški omogočajo vsesplošen prenos dela na zunanje izvajalce in podizvajalce, kar pojasnjuje uspeh podjetij kot so Uber, AirBnb ali Deliveroo. In končno, digitalno ekonomijo zaznamuje logika »zmagovalec pobere vse« (winner-take-all).

Zdi se, da domnevate, da internet ni tako svoboden, kot bi naj bil, ali je vsaj bil zasnovan na svojem začetku …

Zgoraj omenjene ekonomske značilnosti interneta so privedle do oblikovanja dveh močnih tendenc: komodifikacije vseh področij človeške dejavnosti, ki pred tem niso bile komercializirane, in vzpostavljanje pogojev, ki so ugodni za nastajanje monopolov.

V svoji knjigi »Internet Oligopoly« (2018) trdite, da so v zadnjih desetletjih intervencije regulatorjev na digitalnem trgu pogosto manjkale ali so se v najboljšem primeru izkazale za neučinkovite. Kakšne bi bile koristi, stroški in posledice, če bi bili regulatorji zdaj bolj dosledni?

Regulatorji so zlasti v Evropi začeli posredovati na podlagi Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR), pa tudi na osnovi Zakona o digitalnih storitvah (Digital Services Act). V ZDA so številne države proti Googlu, Facebooku in Amazonu vložile protimonopolne preiskave. Ob tem so številne države, kot so Velika Britanija, Francija in Nemčija, v zvezi z avtorskimi pravicami, obdavčitvijo ali razširjanjem sovražnega govora in dezinformacij, uvedle zavezujočo zakonodajo, ki je specifično naperjena proti oligopolnim internetnim podjetjem, kot sta Google in Facebook. Vsi ti ukrepi so spodbudni, ker kažejo na politično zavest o škodljivih učinkih tovrstne monopolne koncentracije. Vendar pa obstajata dve točki, ki se mi zdita problematični: prva je ta, da vlade v večini primerov delujejo brez posvetovanja z državljani, njihov glavni cilj pa je obramba njihovih lastnih političnih interesov. Za to je na primer šlo pri zakonu proti »lažnim novicam«, ki ga je leta 2019 v Franciji izglasovala vlada Emmanuela Macrona, ki je v nasprotju z mnenji vseh strokovnih skupin (novinarjev, NVO-jev, akademikov itd.), vzpostavila sistem spletne cenzure. Druga težava je, da so te pobude, kot je na primer Zakon o digitalnih storitvah, motivirane z vero v neoliberalna načela, ki v »čisti in popolni konkurenci« vidijo rešitev za vse težave. Ideja o javni službi ali perspektiva demokratičnega nadzora nad digitalnimi velikani pa se nikoli ne upošteva, ker se jim zdi, da je preveč »radikalna«.

Zadnje vprašanje: lahko komentirate nedavni izbris Trumpa iz socialnih omrežij?

Oligopolna podjetja iz Silicijeve doline še zdaleč ne predstavljajo transcendentnih in avtonomnih moči, ampak so politične entitete, ki so predmet notranjih in zunanjih bojev, pri čemer ne tvegamo nič manj kot demokratično delovanje digitalnega javnega prostora. Dokaz za to je izbris računov Donalda Trumpa s strani Twitterja, Facebooka in YouTuba. Ta dogodek je spodbudil številne kritike še posebej med evropsko levico, ki so obsodili samovoljno moč večjih spletnih platform.

Ti pomisleki so očitno upravičeni. Po eni strani so primeri samovoljne cenzure na teh platformah množični in niso omejeni na rasistično, homofobično in seksistično skrajno desnico. Zelo pogosto so tarče profesionalni alternativni mediji, pa tudi družbena gibanja, ki postavljajo pod vprašaj neoliberalno hegemonijo, socialne in okoljske krivice ali celo neposredno načela predstavniške demokracije ali meščanske države (Black Lives Matter, Extinction Rebellion, antifašisti, anarhisti itd.). Glede na trenutno situacijo se lahko sprašujemo, ali ima ta proti-hegemonski diskurz, ki preizprašuje vzpostavljen red, še vedno svoje mesto na družbenih omrežjih. Danes slednja, zaradi njihove siceršnje izključenosti iz osrednjih medijev, predstavljajo glavno izrazno sredstvo predstavnikov radikalne in proti-avtoritarne levice. Zato obstaja resna nevarnost, da bodo tovrstno Trumpovsko cenzuro politične in ekonomske sile uporabile za odstranitev kakršnega koli glasu, ki je v nasprotju s prevladujočo ideologijo, iz digitalnega javnega prostora.

Po drugi strani pa je povsem upravičeno tudi opozarjanje na hinavščino in nesposobnost platform. Slednja so že dolgo služila sovražnemu in manipulativnemu govoru, če je le ta dovolj diskretno ohranjal »angažiranost« publike in s tem prihodke od oglaševanja. Še več, kampanje dezinformacij in propagande na družabnih medijih so vplivale na volilne procese v številnih državah, kot so Honduras, Ukrajina, Ekvador ali Indija, in terjale tudi številne žrtve, kot v primeru genocida nad pripadniki manjšine Rohingya v Mjanmaru, ki ga je spodbudil sovražni govor na Facebooku. Danes vemo, da se tem tragedijam nismo mogli izogniti zaradi povsem trivialnih razlogov, kot je pomanjkanje ljudi, ki delajo na moderiranju vsebine, slabe koordinacije med storitvami ali preprosto pomanjkanja interesa in upoštevanja teh držav, ki predstavljajo »majhne trge«.

Vendar pa vsi ti argumenti niso dovolj, da bi diskvalificirali zgodovinsko in intrinzično pozitivno naravo odločitve Facebooka, Twitterja in Googla, da Donalda Trumpa utišajo. V nasprotju s splošnim prepričanjem, to ni »samovoljna« odločitev, temveč imperativ, ki ga je oligopolnim platformam naložilo močno ljudsko gibanje, ki je svoj vrh doseglo v ZDA po travmi, ki so jo povzročili nedavni dogodki na Capitol Hillu, vendar so tukaj že od prej. Napredne politične organizacije, zagovorniki državljanskih pravic in protirasistične organizacije so že leta brez uspeha pozivale platforme, naj utišajo Donalda Trumpa in njegove supremacistične prijatelje. Sčasoma so se tem pozivom pridružili tudi delavci platform, ki so se začeli organizirati in zahtevati pravico do sodelovanja pri odločitvah, ki vplivajo na poslovanje podjetij, v katerih delajo.

Istočasno države in nadnacionalne organizacije, kot je Evropska unija, prehajajo iz svoje pasivnosti, ki je trajala več kot dvajset let, in se začenjajo ukvarjati z vprašanjem regulacije digitalnega ekonomije. Tako obstaja neko splošno zavedanje o pretirani moči oligopolnih internetnih akterjev in čedalje močnejša družbena zahteva po njihovi odgovornosti. Ta zahteva je nekatere platforme spodbudila, da so postopoma oblikovala korpus predpisov, ki so vedno bolj politični, v smislu, da vodijo v obrambo vrednot, na katerih temeljijo liberalne demokracije.

Če ne zahtevamo javnega nadzora nad spletnimi velikani, kar je možnost, ki jo je tudi mogoče zagovarjati, je na družbi in njenih mediatorjih – politikih, raziskovalcih, novinarjih, združenjih, sindikalistih -, da vzpostavijo nek okvir demokratične regulacije spletnega političnega izražanja zasebnih podjetjih, ki so njegovi glavni nosilci.

Pogovarjal se je Mitja Stefancic