Po predsedniških volitvah v ZDA leta 2004 je satirični časopis The Onion (Čebula) objavil članek, v katerega so hudomušno vtaknili tudi izmišljen citat zmagovalca takratnih volitev, predsednika Busha. Glasil se je takole: »Zavezništvo med drobno frakcijo tistih z vrha piramide in ogromno maso neumnežev tam spodaj, nikoli ni bilo močnejše. Razumemo, za kaj gre pri njih in pri nas. Oni nam pomagajo da ostanemo bogati in za zahvalo jim mi pomagamo da ostanejo revni. Ne glede na to, kar porečejo črnogledneži, sistem deluje«. No, ta parodija ne more bolje označiti očitne iracionalnosti deprivilegiranih skupin v populaciji, da podpirajo konservativno ideologijo in s tem družbeni status quo.
Da postaja življenje na tem planetu zares nevzdržno, dokazujejo najnovejši podatki Oxfamovega poročila, da poseduje zgolj 1% najbogatejših zemljanov več kot dvakrat več bogastva, kot preostalih 99% (t.j. skoraj 7 milijard) prebivalcev! Leta 2014 je posedovalo 85 najbogatejših posameznikov toliko bogastva, kot revnejša polovica svetovne populacije, a že leta 2017 je ista vrednost pripadala zgolj osmim najbogatejšim, kar kaže na nezaustavljiv proces vrtoglavega kopičenja bogastva v rokah zmeraj skromnejše peščice. In samo trije najbogatejši ljudje na svetu so nagrebli za več kot 230 milijard dolarjev v zadnjem desetletju!
Ste se kdaj vprašali, kako to, da se izkoriščani enostavno ne uprejo? Ni treba s puškami in molotovkami, ampak z državljansko nepokorščino, neskončnimi protesti, obsežnimi generalnimi štrajki, trdnim medsindikalnim zavezništvom, zahtevami po novi družbeni pogodbi, kar bi zagotovo nasulo peska v kolesje dobro naoljenega stroja neoliberalizma. Kako to, da dobršen delež populacije tako otročje lahkoverno naseda Trumpovim puhlicam o nadaljevanju ameriškega sna (čeprav se je ta že zdavnaj iztekel v permanentno nočno moro) ali pa nenazadnje pri nas brezumno podpira Janšev totalitarizem (kar nas vrača na prag povampirjenega kapitalizma 19. stoletja)? Zakaj toliko obupanih, brezpravnih, opeharjenih državljank in državljanov dobesedno pljuva v lastno skledo? Ali se bojijo ugrizniti roko, ki jih hrani (oz. še bolje: ali jih je sploh kdaj dostojno hranila)?
Konceptualni izvori teorije opravičevanja sistema
Odgovor kakopak tiči v njihovih dušah. Leta 1994 sta dva ameriška socialna psihologa, John Jost in Mahzarin Banaji objavila daljši tekst, ki je bistveno spremenil dotedanjo perspektivo politične psihologije in v njem predstavila bolj zaokrožen, teoretično konsistenten koncept sistemskega opravičevanja (system justification). Zakaj sistemski? Ker zadeva različne hierarhične nivoje družbene stvarnosti, začenši od družine, proizvodnih in družbenih organizacij nasploh, pa države in nenazadnje kapitalističnega sistema kot takega. Zakaj opravičevanje? Ker gre pri posameznikih za generalizirano motivacijo po ohranjanju oz. vzdrževanju zaznane pravičnosti in legitimnosti družbenega statusa quo. Lahko bi celo parafrazirali Vaclava Havla, ko je nekje priobčil, da je resničen namen ideologije ustvariti pri ljudeh iluzijo, da je obstoječi družbeni sistem v harmoniji z redom človeške vrste in redom univerzuma. Teorija opravičevanja sistema ima mnoge pomembne teoretične izvore drugje. Poglejmo si jih pobliže.
Nekaj podobnega kot je koncept opravičevanja sistema je imel v mislih že Friedrich Engels, ko je konec 19. stoletja prvi uporabil izraz »lažna zavest« (false consciousness), s čimer je mislil na usmerjenost dela delavskega razreda k ciljem, ki jim nikakor ne koristijo, saj se ta voljno podreja ideologiji vladajočega razreda. Kasneje je italijanski marksist Antonio Gramsci postuliral koncept kulturne hegemonije, ko vladajoči razred kreira tiste vrednote in norme, torej vseobsegajočo kulturo, katere nadaljevanje dominantnosti legitimirajo kot družbeno koristno. V 60. letih prejšnjega stoletja smo bili priče nadaljnjemu profiliranju tega koncepta, morda najbolj izstopa Althusserjevo strukturalistično razumevanje vloge t.i. ideoloških aparatov države, tistih ključnih institucij znotraj kapitalističnega sistema, ki na navidezno apolitičen način vzdržujejo konformnost in podrejenost etabliranemu družbenemu redu. Gre za uporabo sofisticiranih, nerepresivnih in dovolj perfidnih metod, ki so v sami srži sicer psihosocialne, vendar kljub temu zmorejo dosegati iste cilje, kot uporaba gole sile. Običajno so posredovane skozi institucije civilne družbe, kot so recimo izobraževalne ustanove, cerkev, mediji, različne organizacije za preživljanje prostega časa in nenazadnje tudi sama družina, ne pa kot formalni instituti države. Njihov namen je razširjati ideološko indoktrinacijo obstoječega kapitalističnega reda. Prav na to je bila marksistična politična doktrina ves čas osredotočena, ko je ustvarjala širok spekter interpretacij koncepta lažne zavesti, predvsem gre tu zasluga sloviti in v današnjem času vznika antidemokratičnih tendenc morda nikoli bolj relevantni frankfurtski šoli (Adorno, Horkheimer, Fromm, Marcuse). Na kratko velja omeniti še t.i. politično-ekonomski propagandni model Edwarda Hermana in Noama Chomskega, ki razlaga, kako propaganda in sistemska pristranost delujeta v korporativnih masovnih medijih. Gre za ustvarjanje širokega državljanskega konsenza glede temeljnih ekonomskih, socialnih in političnih opredelitev, kar zagotavljajo nekatere ključne determinante korporativnih medijev: koncentracija medijskega lastništva, oglaševanje, vpliv vladnih virov, diskreditacija tistih virov informacij, ki nasprotujejo establishmentu in vsekakor ideološka vojna (antikomunizem in vzdrževanje permanentnega strahu pred različnimi zunanjimi grožnjami). Po mnenju avtorjev teorije opravičevanja sistema je koncept lažne zavesti uporaben ravno pri razumevanju paradoksalne situacije, ko se deprivilegirani pustijo prostovoljno podjarmiti sistemskim ideološkim vplivom na rovaš lastnega blagostanja. Jost in Banaji sta to preverjeno konceptualno izhodišče uporabila zlasti v posebnih primerih konsenzualnega stereotipiziranja in favoriziranja privilegirane skupine.
Poleg širših filozofskih in ekonomsko političnih izvorov, se teorija opravičevanja sistema v pomembni meri v ožjem smislu naslanja še na mnoge druge uveljavljene psihološke teorije. Prva med njimi je teorija socialne identite Henrija Tajfla, ki je značilna po tem, da razlaga specifično vedenje med različnimi skupinami s percepcijo statusnih razlik in njihovo stabilnostjo, prav tako pa tudi z zaznano legitimnostjo in oceno verjetnosti prehajanja iz ene skupine v drugo. Tako služijo stereotipi in predsodki na splošno opravičevanju diskriminacije in odpora do članov drugih socialnih skupin in tako vzdržujejo razkorak med »našimi« in »vašimi«. Še posebej velik poudarek je na situacijah intergrupnega konflikta, kjer sta obe strani močno polarizirani in antagonistični, meje med njima pa ostro določene. Posebej relevantno vprašanje se nanaša na to, kako pripadniki skupin nižjega statusa (deprivilegirani), premoščajo probleme ogrožanja lastne identitete, ki izvirajo iz njihove pozicije v družbeni hierarhiji. John Jost je razmišljal drugače: ni namreč zmeraj nujno, da identifikacija z lastno skupino (in-group) zmeraj pripelje do njenega favoriziranja. V naslednjem poglavju bo govora o pogojih, ki tej dovolj plavzibilni tezi, izhajajoči iz Tajflove teorije socialne identitete, močno nasprotujejo.
Zagotovo je Festingerjeva teorija kognitivne disonance med najbolj odmevnimi na področju socialne psihologije. Ta pojav opažamo tedaj, ko gre pri posameznikih za simultano izpostavljenost kontradiktornim idejam, prepričanjem, vrednotam, na primer tedaj, če nekdo ceni družbeno pravičnost in enakost, pa vendarle voli neoliberalne stranke. Včasih pa tudi notranje konsistentni set stališč trči na verodostojne drugačne informacije, kar spet privede do neravnovesja. Takšno stanje notranje stališčne razcepljenosti nujno vodi do psihološkega stresa in nelagodja, zaradi česar vselej obstaja močna notranja težnja, da bi to stanje nekonsistentnosti presegli, oz. na kakršenkoli način uskladili obstoječo zmedo. Čeprav Jost priznava, da se njegova teorija v mnogočem sklada s Festingerjevo, pa gre vendarle za tri pomembne razlike. Prvič, teorija disonance zmeraj izhaja iz justifikacijskih teženj posameznika, Jost pa izrecno navaja, da tedaj, ko ljudje enkrat razrešijo ideološko disonanco, nadaljujejo z legitimiranjem samega socialnega sistema oz. pripisovanjem pozitivnih atributov. Drugič, večina teoretikov kognitivne disonance predvideva, da bi naj čutil posameznik osebno odgovornost za posledice svojih dejanj, Jost pa trdi nasprotno, da mnogi zagovarjajo status quo, čeprav se za to sploh ne čutijo odgovorne. Tretjič, pri disonanci je zmeraj pomemben kriterij kognitivne konsistentnosti, Jost pa meni, da obstajajo tudi takšna prepričanja, ki celo kreirajo samo disonanco, konflikte in ambivalenco.
V zadnjih desetletjih je precej pozornosti vzbudil Lernerjev koncept »prepričanja o pravičnem svetu« (belief in a just world). Gre za spoznavno pristranost, kjer posamezniki verjamejo, da mora biti vsaka plemenita dejavnost nagrajena, vsaka zla pa kaznovana. V pravičnem svetu imajo vse aktivnosti predvidljive, sorazmerne posledice. Te so rezultat neke univerzalne sile, ki vzpostavlja moralno ravnovesje. Takšna prepričanja običajno implicirajo še obstoj vesoljne pravičnosti, usode, božje previdnosti, zasluženosti, tudi stabilnosti in reda. Prepričanje o pravičnem svetu deluje kot nekakšna »pogodba« z zunanjim svetom glede posledic lastnega vedenja, kar omogoča vplivanje na lastno blagostanje. Vendar nas vsakdanja izkušnja prepriča, da je svet pogosto vse prej kot pravičen in blagodejen – ljudje pogosto trpijo brez očitnih razlogov. Lerner je opazil tudi, da se v mnogih primerih razlogi za trpljenje posameznikov pogosto interpretirajo na tak način, da si to v bistvu sami zaslužijo. Pri tistih, ki so deprivilegirani vodi takšno samoočitanje v razvoj občutij inferiornosti. Uporabljajo se torej strategije, racionalne in iracionalne, s katerimi ščitimo iluzijo o pravičnem svetu. Jost pa opozarja na procese ideološke persuazije in socialnega učenja, ki so ključni za racionalizacijo vedenja. Še posebej je po njegovem mnenju pomembna zveza med individualnimi razlikami v prepričanju o pravičnem svetu in težnjami k obtoževanju. Jostova in Banajina teorija sistemskega opravičevanja tako resda odraža vplive Lernerjeve hipoteze o pravičnem svetu, a ponuja širšo plejado vzrokov (dispozicijske, situacijske, kulturno pogojene) in posledic (glede ideologije, pravičnosti, odnosov med skupinami) za prepričanja, da je obstoječe stanje v družbi upravičeno in potrebno.
In nenazadnje je v tem kontekstu potrebno omeniti še teorijo socialne dominantnosti, ki sta jo razvila Sidanius in Pratto in ki v bistvu izhaja iz evolucijskega zornega kota, da namreč vsi socialni sistemi stremijo k vzpostavitvi stabilnih socialnih hierarhij. Razlog za obstoj teh hierarhij tiči v nujnosti preživetja tekom medskupinskega konflikta oz. tekmovanja za omejene resurse. Tako so tiste socialne skupine, ki so hierarhično strukturirane, uspešnejše od onih, ki so organizirane drugače, kar jim seveda prinaša kompetitivno prednost. Socialne strukture, kjer imajo dominantne skupine višji socialni status, politično moč, avtoriteto in bogastvo, podrejene pa ne, so torej pričakovan izid te nenehne tekme za resurse. V takih strukturah so posamezniki stratificirani glede spola, starosti in pripadnosti določeni skupini. Skupinska identifikacija zato temelji na etniji, religiji, narodu, družbenemu razredu, zato so pojavi, kot nacionalizem, seksizem, rasizem itd. vsi po vrsti manifestacija tega enega in istega principa socialne hierarhičnosti. Mehanizem, ki pomaga utrjevati neenake relacije med skupinami, je diseminacija legitimnih mitov, ki vzdržuje obstoječo hierarhijo, širi ideologijo in opravičuje represijo, diskriminacijo ter predsodke. Legitimnost teh mitov ima široke implikacije za socialno pravičnost in človekove pravice. Ob tem Jost upravičeno opozarja, da koncept socialne dominantnosti združuje dve vrsti opravičevanja, ki pa nista vselej konsistentno razločeni: skupinsko opravičevanje (težnjo k superiornosti lastne skupine) in sistemsko opravičevanje (težnjo po ohranjanju obstoječih hierarhičnih družbenih razmerij). Vendar za razliko od prej omenjenih avtorjev etioloških podmen Jost ne išče v evolucijskih razlogih, temveč v situacijskih in dispozicijskih dejavnikih (motivacijski strukturi).
Kdo in zakaj opravičuje tisto, kar mu povzroča trpljenje?
Integrirani model opravičevanje sistema sta Jost in Banajijeva konceptualizirala kot motivacijski proces zmanjševanja negotovosti že leta 1994, ta varira glede na moč situacijskih in dispozicijskih faktorjev. Posamezniki se med sabo namreč močno razlikujejo v izraženosti epistemičnih, eksistenčnih in relacijskih potreb. Ti primanjkljaji potem sprožijo motivacijski cikel, katerega končni namen je seveda zadovoljiti potrebo. Funkcija epistemičnih motivov je predvsem zmanjšati kompleksnost ali dvoumnost, kar omogočajo preference po strukturi, redu, gotovosti ter zaključevanju (dovršitvi). Ideologija v bistvu zelo dobro naslavlja ravno te potrebe, saj prinaša pomirjujoči občutek gotovosti oz. prepričanosti v pravilno presojo kompleksnih družbenih problemov. Zasledovanje epistemičnih motivov zmanjšuje negotovost in strah pred neznanim tako, da pomaga posameznikom orientirati se v kaosu, kompleksnosti in nenehnih spremembah. Drugi so eksistenčni motivi, s prvimi tesno povezani (ugotavljamo, da pravzaprav eni druge pogojujejo) in ki se v polni meri razvijejo le v ogrožujočih, življenju in psihičnemu ravnovesju nevarnih situacijah. Tako zagotavljajo varnost, zaščito, samospoštovanje, utemeljujejo pa tudi pomen samega življenja. Še posebej v tem smislu izstopata strah pred smrtjo in ogroženost stabilnosti socialnega sistema. Večina raziskovalnih podatkov kaže na to, da ekstremno ogrožujoče situacije, npr. vojne, teroristični napadi, naravne nesreče itd., oblikujejo konservativnejša stališča. Zadnji so relacijski motivi, usmerjeni k vzpostavljanju oz. ohranjanju tesnih medosebnih odnosov, saj omogočajo osebno ali skupinsko identifikacijo, solidarnost z drugimi in skupinski konsenz o realnosti. Predpostavljamo lahko torej, da bi naj bil ravno celoten spekter vseh treh vrst motivov v ozadju porajanja procesa opravičevanja nekega socialnega sistema. Slednje je mnogokrat povsem nezavedno, saj velja, da tudi drugi kognitivni in motivacijski procesi obstajajo izven fokusa zavesti.
Mnogi avtorji se strinjajo, da se tovrstna motivacijska konstelacija pojavi pravzaprav v specifičnih pogojih, tedaj, ko posamezniki zaznajo, da je stabilnost ali legitimnost samega sistema (npr. političnega, socialnega, ekonomskega) ogrožena, kar se nato manifestira v zelo različnih vedenjskih vzorcih, vse od stereotipiziranja, zanikanja ali racionaliziranja neenakosti, sprejemanja konservativne politične ideologije, podleganju vpliva religije. Jost in Hunyadyjeva domnevata, da opravičevanje sistema pri deprivilegiranih posameznikih služi le t.i. paliativnim namenom, to je trenutni ublažitvi emocionalnega stresa, občutkov anksioznosti ali krivde, disonantnosti in vzdrževanju subjektivnega občutka blagostanja (well-being), nikakor pa ne odpravlja realnih vzrokov njihovega nezavidljivega položaja (ekonomske ali statusne deprivilegiranosti). Tisti, ki jih status quo definitivno najbolj prizadene, bodo te kratkoročne »koristi« nekritično sprejemali na račun žrtvovanja dolgoročnih koristi, kot so utrjevanje občutka lastne vrednosti in dostojanstva, pozitivnega imidža lastne skupine, predvsem pa uspešne kolektivne akcije za doseganje trajnih pozitivnih družbenih sprememb. V bistvu imamo opravka z ad hoc poskusi spoprijemanja s stresom oz. zasilne adaptacije na neizogibno nepravično in neprijetno realnost. Ne preseneča niti ugotovitev, da so konsekvence procesa opravičevanja sistema tesno povezane s takšnimi psihopatološkimi fenomeni, kot npr. depresivnost, nizko samospoštovanje in nevroticizem. Nekateri govorijo celo o označevanju samih sebe kot grešnih kozlov (self-scapegoating) z namenom zagotavljanja ideološke podpore samemu družbenemu sistemu, še posebej tedaj, ko je ta ranljiv.
Jost in Hunyadyjeva sta na funkcijo prevencije pred stresom sklepala iz naslednjih ugotovitev: prvič, opravičevanje sistema, kot specifičen nabor stališč, služi preprečevanju stresa tako, da posameznika prepriča v stabilnost, konsistentnost, predvidljivost in pravičnost socialnega sistema; drugič, opravičevanje sistema ne reducira stres le s pomočjo t.i. primarne ocene (t.j. prevencije pred zaznavanjem stresne situacije kot realno ogrožujoče), ampak tudi skozi t.i. sekundarno oceno (t.j. zaznavanjem primernosti lastnih psihičnih resursov za uspešno kosanje s stresom, z metodami, strategijami, ki omogočajo kontrolo in uspešno razreševanje); tretjič, opravičevanje sistema se izkustveno doživlja kot odgovor na mnoge različne stresorje, kot posledice neenakega položaja v družbi. Gre pravzaprav za paradoksalno situacijo, ko je opravičevanje sistema hkrati vzrok stresa in poskus spoprijemanja z njim.
V nadaljevanju kaže pregledati najpomembnejše empirične izsledke, ki pojasnjujejo ta kontradiktorni fenomen. Najbolj so vsekakor relevantne primerjave med privilegiranimi skupinami višjega statusa in deprivilegiranimi nižjega statusa. Enoznačne rezultate pokažejo tiste raziskave, kjer gre pri privilegiranih za dobro usklajenost osebnih (ego) in skupinskih motivov ter motivov po sistemskem opravičevanju. Vse tri hierarhične ravni motivacijske strukture so torej v harmoniji ena z drugo. Povsem nasprotno se dogaja z deprivilegiranimi, kjer pogostokrat opažamo konfliktnost med temi motivacijskimi ravnmi – težnja po sprejemanju legitimnosti socialnega sistema je v kontradikciji z vzdrževanjem individualnega ali skupinskega samospoštovanja. Ti bodo tudi prej pristali na opravičevanje sistema tedaj, ko bodo ego ali skupinski motivi šibkeje izraženi. In paradoksalno, izhajajoč iz teorije kognitivne disonance, bodo imele socialne skupine nižjega statusa najmočnejšo potrebo po opravičevanju sistema takrat, ko se bo objektivna situacija (ekonomska, socialna) poslabšala. Dobesedno bodo torej pljuvali v lastno skledo!
Jost je prepričan, da je pomembna posledica racionalizacije družbenega statusa quo pri tistih brez privilegijev tudi ponotranjanje neenakosti. Takšno pripisovanje legitimnosti nekemu socialnemu sistemu bo nujno povzročilo še samoobtoževanje oz. pripisovanje odgovornosti samemu sebi za nezavidljiv družbeni položaj. Kluegel in Smith sta recimo našla naravnost paradoksalne rezultate pri revnih respondentih, ki so poročali o boljšem počutju, pozitivnejših emocijah in obenem zmanjševanju občutij krivde tedaj, ko so odkrito izražali odgovornost za lastni položaj, kar pa se ni pojavilo, če so pripisovali krivdo zunanjim, sistemskim vzrokom. Prav žalostno je tudi dejstvo, da pripadniki deprivilegiranih skupin favorizirajo in občudujejo skupino, ki ima privilegije (t.i. out-group favouritism), ne pa svojo lastno. To kažejo npr. črnci, ki glorificirajo belce, med sabo pa se zagrizeno diskriminirajo glede na nianse potemnelosti kože. Ali pa primer delavskega razreda iz Velike Britanije, ki je na zadnjih volitvah leta 2017 preferiral konservativno stranko s kar 43% podpore v primerjavi z laburistično, ki je prejela le 26% glasov. Ta trend pa ni nekaj slučajnega ali prehodnega, ampak ga lahko imamo za stalnico, saj so analitiki že pred skoraj 50. leti našli, da konservativcem pripada blizu 50% podpore delavskega razreda. Tako Parkin upravičeno zatrjuje, da torijci nikoli ne bi dobili volitev brez podpore znatnega dela eksploatiranih, še več, konservativci so uspeli zgraditi imidž, kakor sam temu pravi, »političnih varuhov dominantnega institucionalnega reda in fundamentalnih družbenih vrednot«. V ZDA je zgodba malodane enaka – kar 22 milijonov volilcev ali 35% tistih z najnižjimi letnimi zaslužki, so izbrali ekstremnega neoliberalnega milijarderja, Donalda Trumpa. In mu še zmeraj sledijo. Mnenjske raziskave so potrdile, da Trumpovi privrženci bistveno bolj opravičujejo družbeni sistem, kot privrženci Hillary Clinton.
Favoriziranje privilegiranih skupin ki ga opažamo pri skupinah nižjega statusa (out-group favouritism) omogoča trdno ideološko podporo samemu družbenemu sistemu. Na ta način predstavlja pristen, ponotranjen občutek inferiornosti, podoben lažni zavesti. Raziskovalca Eagly in Steffen dokazujeta, da je uporaba stereotipov (npr. spolnih), priročen način racionalizacije neenake distribucije socialnih vlog. Empirični izsledki nadalje kažejo, da ženske, ki so najbolj naklonjene seksizmu do lastnega spola, izhajajo iz tistih družb, kjer so same najbolj deprivilegirane. Povprečna korelacija znotraj posameznih držav med stopnjo seksizma pri moških in pri ženskah presega 0,80, kar pomeni visok konsenz glede ideologije, ki opravičuje neenakost med spoloma in to globalno, po celem svetu! V nekaterih primerih, npr. tedaj, ko ženske verjamejo, da si resnično zaslužijo nižje plačilo za svoje delo, kot moški, lahko govorimo celo o nekakšni »depresivni upravičenosti« (depressed entitlement). Nekaj podobnega so opazili tudi drugje, npr. pri zaposlenih na slabše plačanih delovnih mestih, ki so prav tako prepričani, da si resnično zaslužijo manj od drugih, še posebej pri opravljanju težavnejših nalog. Gre za očitne primere, ko skupine nižjega statusa ponotranjijo občutja inferiornosti in se adaptirajo na ekonomsko neenakost ter znižajo nivo pričakovanj, da bi opravičili družbeni status quo. Tako stereotipi na način, kako se opravičuje eksploatacija določenih skupin od drugih, nadrejenih, s čimer se razlike med njimi zaznavajo kot legitimne in celo naravne, nesporno služijo ideološki funkciji. Stereotipi se namreč vedno uporabljajo za pojasnjevanje obstoječega socialnega reda. Jost in Banajijeva opozarjata še na en, pogosto spregledan vidik opravičevanja sistema s pomočjo stereotipov, namreč lastnost teh, da kreirajo samouresničujoča pričakovanja (self-fulfilling expectancies). To pomeni, da stereotipi, ki so na začetku medosebne interakcije popolnoma napačni, lahko pridobijo prav nasprotno kvaliteto nečesa realnega, resničnega, če se stereotipizirani posamezniki ali skupine konformirajo pričakovanju drugih o njih. Posameznik, ki prepričuje sam sebe, da ni toliko vreden, kot pripadniki priviligirane skupine, bo s svojim vedenjem pripomogel k temu, da ga bodo drugi pričeli dojemati kot resnično nekompetentnega in manjvrednega. Gre za nekakšno »zrno resnice«, ki je kompatibilno z opravičevanjem sistema.
Kako razložiti ta osupljiva raziskovalna odkritja? Kot je bilo omenjeno že v zgornjih vrsticah, gre splošno razširjenost pojava opravičevanja sistema pripisati motivacijskim izvorom: negotovosti, strahu pred neznanim, pred dvoumnostjo, ambivalentnostjo socialne realnosti, pred socialno izključenostjo, celo fizično nevarnostjo, k čemur so deprivilegirane socialne skupine še posebej nagnjene. Robert Lane lucidno zaključuje, da je za pripadnike nižjega statusa manj ponižujoče, če zasedajo predpisano jim pozicijo v »pravični« družbeni strukturi, kot pa če spoznajo, da so eksploatirani in marginalizirani v neenaki družbi. Ne sme nas čuditi, če politična desnica s takšno lahkoto nagovarja, uroči in tudi prepriča široke sloje prebivalstva. Evidentno je, da ima ravno zaradi notranjih, motivacijskih predispozicij volilcev tolikšno prednost pred levo politično opcijo. Strah je namreč še zmeraj najmogočnejši mobilizator. Žal nas empirični izsledki zadnjih nekaj desetletij morajo prepričati v zgrešenost socioloških teorij, ki predvidevajo, da bo naraščajoča družbena neenakost sčasoma zaostrila zahteve po redistribuciji bogastva. Zmeraj večji prepad med bogatimi in revnimi pač ne povzroča revolta, ampak nasprotno, zaradi notranjih, psiholoških vzvodov pri posameznikih, ponižno pristajanje na status quo. Prej omenjeni Parkin provokativno namiguje na to, da je sprejemanje progresivnega, radikalnejšega svetovnega nazora, ki ruši etablirani red, neke vrste politična deviantnost!
Baron in Banajijeva pa sta se lotila za samo teorijo odločilnega vprašanja, kdaj namreč, v katerem starostnem obdobju že lahko opazimo distinkcijo na favoriziranje lastne skupine in zunanje (privilegirane). Domnevata, da gre pri odnosu do lastne skupine najbrž za nekakšen indirekten indikator ljubezni do sebe, ki se avtomatično pojavi zaradi razvojnega procesa kategorizacije posameznika kot člana določene skupine, kar je neke vrste ekstenzija samega sebe. Vendar se v že zelo zgodnji dobi, avtorja sta do ugotovitev prišla pri otrocih starih 5 let, pričenja razvijati komplementarni proces opravičevanja sistema, kar se kaže zlasti v sprejemanju hierarhij dominantnosti nekih zunanjih skupin (belci, privilegirani ekonomski razred itd.). V raziskavah so se večinoma ukvarjali z rasnimi stališči. Tako se je recimo izkazalo, da so latinoameriški otroci že v tej zgodnji starosti zmožni implicitnega favoriziranja lastne skupine, ne pa tudi črnske. Ko je šlo za primerjavo lastne skupine z belci, to razločevanje že ni bilo več izrazito. Otroci so torej že v tem zgodnjem obdobju, prav kakor odrasle osebe, zmožni statusnega razločevanja med podrejenimi in nadrejenimi socialnimi skupinami oz. ponotranjanja vrednotenja kulture, kar kaže na zgodnji razvoj in stabilnost teh preferenc. Iz teh ugotovitev bi potemtakem lahko izhajalo, da se pri pripadnikih deprivilegiranih skupin že zelo zgodaj vzdržujejo kontradiktorne, konfliktne preference: tiste do sebe samega in svoje lastne skupine po eni strani ter tiste do dominantnih skupin po drugi strani.
V nadaljevanju nas bodo zanimale še individualne razlike, ki se pojavljajo pri demografski variabli religioznosti, saj je ta nedvomno tesno povezana s konservativnostjo. Spet je bil ameriški socialni psiholog John Jost z mnogimi sodelavci tisti, ki je podrobneje proučil motivacijske temelje in asociacije z drugimi ideološkimi konstrukti. Izhajali so iz hipoteze, da religija zagotavlja ideološko opravičevanje obstoječega socialnega reda, kar se da zlahka dokazati že iz pregleda verskega izročila oz. literature. Tako je npr. v Novi zavezi eksplicitno zapisano, da so politične avtoritete legitimne in se jim je zato treba podrejati; da je obstoječe avtoritete vzpostavil Bog in da se posledično tisti, ki se tej avtoriteti upira, obenem upira tudi Bogu. Prav tako je suženjstvo prepoznano kot upravičena institucija, še več, mnogi religiozni teksti odobravajo takšno ali drugačno obliko neenakosti, kot je npr. seksizem. Drug avtor, Lerner, pa sklene, da se določene teme v religioznem izročilu ponavljajo in tako reflektirajo temeljne psihološke potrebe ter iz njih izvirajoče motive po sprejemanju sveta kot pravičnega, obstoječe socialne, ekonomske in politične institucije pa se pojmujejo kot nekaj legitimnega, poštenega in opravičljivega. Domeno religioznega po Jostovem mnenju definira preplet treh vrst motivov, tistih, ki smo jih že srečali na začetku tega poglavja: epistemičnih, eksistenčnih in relacijskih, zato jih na tem mestu ne kaže podrobneje razčlenjevati. Sicer pa se religioznost razen s splošnim opravičevanjem sistema, pozitivno povezuje še z drugimi sistemi prepričanj: prepričanjem v pravični svet, protestantsko delovno etiko, ideologijo poštenosti trgov, opozicionalnostjo do enakosti, desničarsko avtoritarnostjo in političnim konservativizmom.
Kako dolgo bo še treba pljuvati v lastno skledo?
Ponoviti velja, da študije, ki so jih številni raziskovalci izvedli v zadnjega četrt stoletja, odkar sta Jost in Banajijeva predlagala teorijo opravičevanja sistema, nesporno dokazujejo, da gre za socialnopsihološki fenomen, ki je skoraj zmeraj pozitivno povezan s sprejemanjem političnega konservativizma in desničarske ideologije. To nikakor ne more presenečati, saj je konservativizem kot svetovni nazor zavezan vzdrževanju znanega in preizkušenega, socialna in ekonomska neenakost pa se pojmujeta kot legitimna in zaželena. Medkulturne študije so tako razkrile, da je konservativizem pomembno povezan z opravičevanjem sistema (običajno so korelacije med obema spremenljivkama vsaj 0,4 ali višje), pri čemer je stopnja ekonomske neenakosti v kapitalistični družbi sistematično podcenjena, možnosti uspešne socialne mobilnosti pa so precenjene.
Prav zato so mnogi kritiki opozorili na to, da s tem, ko teorija opravičevanja sistema dokazuje persistiranje statusa quo v družbi, nikakor ne more adekvatno razložiti porajanja socialnih sprememb, recimo protestov in širokih družbenih gibanj za spremembo etabliranih politik. Jost odgovarja, da nikakor ne gre za to, da bi bila socialna sprememba nemogoča, ampak, da jo je težko realizirati (in to zaradi psiholoških ter drugih razlogov). Javnomnenjske raziskave v zahodni Evropi, ZDA, Avstraliji in Novi Zelandiji prepričljivo pokažejo, da se je manj kot ena oseba od petih kadarkoli udeležila političnih demonstracij in da več kot tretjina zatrjuje, da se jih nikoli ne bi udeležili! Indikativni sta dve nadaljnji ugotovitvi. Prvič, da postane javnost bolj dostopna za spremembe, ko postane že očitno, da je ta zelo verjetna oz. neizogibna. In drugič, če so predlagane spremembe kongruentne s samim sistemom, ne pa diametralno nasprotne, prevratne, revolucionarne. Kot primer navedimo okoljske zahteve znotraj kapitalističnega sistema, ki pa so oblikovane tako, da ne ogrožajo tistega, česar se konservativni zagovorniki sistemskega opravičevanja najbolj bojijo – tradicionalnih vrednot in institucij. Povsem neproduktivno je namreč zaostrovanje opozicionalnosti med dvema diametralno nasprotnima ideološkima poloma in pripadajočimi vrednotami. Namesto tega se izkaže za mnogo uspešnejšo strategijo prikazati spremembe v podnebni politiki kot nekaj komplementarnega, zaželenega, nenazadnje neizbežnega za ohranjanje lastne kulturne identitete (npr. v ZDA ameriškega načina življenja), prav tako tudi kot take, ki so povezane s patriotizmom. Temu Feygina s sodelavci pravi »sistemsko sankcionirana sprememba« (System-Sanctioned Change). Takšne zahteve je potrebno skozi kampanje sistematično komunicirati javnosti, da se ustvari nov mentalni okvir, metafora, npr. »ohranjanje naravnih resursov je domoljubno dejanje«. Na ta način je mogoče prepričati celo skeptike, da pričnejo opravičevati bolj »zeleno« naravnano vladno politiko in opustijo staro prepričanje, da sta narava in ekonomija nekaj nezdružljivega. To bi po mnenju avtorjev naj predstavljalo nekakšno luč na koncu predora, nek vzvod, kako se je vendarle mogoče konstruktivno kosati s tako trdovratnim in morbidnim pojavom, kot je to opravičevanje sistema.