Perfekcionizem je patologija in samo vprašanje časa je, kdaj se bo kot »bolezen« znašel v DSM (Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj). V sodobnem času visokih zahtev in standardov nas veliko trpi za to »boleznijo«.
Moj perfekcionizem na primer se z vso silo pokaže ravno pri pisanju takšnih prispevkov. Kompliciram in nikakor ne morem zaključiti. Še ko oddam, post festum najdem drobne napake, ki se jih spomnim 5 minut po tem, ko kliknem »send«. Saj sem si že nastavila 5-minutni odlog, a zdaj se mi pač prikažejo 5 minut po 5-minutnem odlogu. Kaj bi lahko povedala bolje, kaj bi dodala, kaj bi raje izpustila, kak stavek bi obrnila in kak odstavek premestila. Ubogi uredniki in založniki, še vsakega sem spravila ob živce. Tukaj je dal psihoterapevt Zoran Milivojević uporaben nasvet: ko si 75 % zadovoljen s svojim izdelkom, ga daj ad acta, ker vsi nadaljnji popravki ne bodo bistveno vplivali na percepcijo njegove kakovosti s strani uporabnikov, v mojem primeru bralcev. Ne samo to, celo zmanjšajo jo!
Perfekcionizem je osebnostna lastnost, za katero so značilni previsoki, pogosto nedosegljivi kriteriji delovanja, pretirano kritično ocenjevanje lastnega vedenja in prizadevanje, da bi bil v vseh pogledih brezhiben. Lahko pa si perfekcionist samo na enem področju. Pri osebni negi, pa se predolgo urejaš pred ogledalom, kajti vsak lasek mora stati na svojem mestu. Pri pospravljanju stanovanja, pa čistiš, zlagaš in likaš v nulo. Ko sem pri naši babici obesila perilo, kakor mi je pač prišlo pod roke, ga je šla ona preobesiti po barvah in oblikah skupaj, in na vseh oknih v hiši so morale biti rolete spuščene oz. dvignjene do iste višine. Enkrat je tako dolgo drgnila madež na parketu, preden je ugotovila, da je le senca, da je skoraj naredila luknjo. Lahko si perfekcionist pri pisnih izdelkih, pa jih ne nehaš obsedeno popravljati in kvariti njihovo kvaliteto. Ali pri nakupovanju! V trgovini se do konca izmučiš, ker bi si rad kupil res najpopolnejše hlače. Barry Schwartz, avtor knjige Paradoks izbire (2016), takšne poimenuje maksimizatorji in tem se v sodobnem času neobvladljivega števila izbir slabo piše. Siljeni si bodo poskusiti vseh 145(tisoč) hlač, ker morajo pregledati, premisliti in primerjati vse možnosti, za razliko od optimizatorjev, ki se bodo ustavili ob prvi dovolj dobri, ostale pa brez slabega občutka zanemarili.
Slade in Owens (1998) sta razdelila perfekcioniste na funkcionalne in nefunkcionalne ali nevrotične. Jaz kajpada spadam med slednje. Nevrotični perfekcionist ni popoln, le ves čas se zato sekira. Obstaja pa tudi funkcionalni perfekcionist. Ta si zastavlja visoke, a – glede na svoje sposobnosti, spretnosti in delovne navade – še realne cilje, ki jih zmore dosegati. Tu mi kot primer pade na pamet kolegica profesorica X, ki vsako jutro odteče 10 km, prej pa še speče sveže žemljice, za družino in neredko tudi za nas, kolege. Ta profesorica X in potem še profesorica Y, ki na facebooku redno objavlja svoje torte, sta me že do te mere frustrirali, da sploh več niti ne tečem niti ne pečem. Da ne govorim o profesorici Z, ki ji po nekem čudežu uspe biti na koncu pouka enako perfektno naličena kot na začetku. Jaz imam po službi vedno več maskare na podočnjakih kot na trepalnicah. Tako da se tudi šminkam več ne. Tako pač funkcionalni perfekcionist vpliva na nefunkcionalnega …
Če si nefunkcionalni perfekcionist, te vrže s tira vsak najmanjši neuspeh. Napaka ti je isto kot poraz na celi črti, vesoljna katastrofa, pokazatelj osebne nesposobnosti. Neprestano si v krču in ne znaš občutiti zadovoljstva. Ko ti nekaj dobro uspe, nisi tako srečen kot si nesrečen, ko ti nekaj ne uspe. Tvoje superkritično notranje oko ves čas monitorira in ocenjuje. Pozornost imaš obrnjeno navznoter namesto navzven. In od znotraj vztrajno prihaja glas: nisi dovolj dober, nisi dovolj dober … Mazohistično, kajne?
Od kod ta glas? Praviloma ga ponotranjiš od staršev ali drugih pomembnih oseb: od vrstnikov, s katerimi se primerjaš (seveda vedno le z boljšimi), od učiteljev in trenerjev, ki vsi po vrsti zahtevajo maksimum. Tudi od medijev, posebej družbenih, ki ti na vsakem koraku mečejo pod nos selekcionirane idealne podobe sveta. Najprej ti ta »nisi dovolj dober« eksplicitno ali implicitno ponavljajo oni, potem pa to ponotranjiš in postane tvoj notranji glas.
Pri svojih treh otrocih sem se zelo trudila, da ne bi postali perfekcionisti. Vedno sem jim govorila: dovolj dober si, v redu si tak, kot si. Še za trojko sem jih pohvalila, še za dvojko nisem nič rekla, in dedek jim je za prvo enko obljubil čokolado. Ko sem opazila, da jih kljub vsemu mojemu trudu vleče v perfekcionizem (zgledi imajo pač večji vpliv kot besede), pa sem začela zavijati z očmi in jim tako med vrsticami poslala sporočilo: nisi ok, ker si perfekcionist! En moj sin je v gimnaziji delal čudovite fotografije, potem pa nenadoma vse skupaj pustil in prodal fotoaparat. Ko sem se začudila, zakaj, je rekel: »Eh, nima smisla. Vse najboljše fotke so že na spletu.« Začela sem mu nalagati svoje priljubljene psihološke modrosti, npr. ne primerjaj se z drugimi, tekmuj s samim sabo in podobno, pa sem mu šla samo na živce.
Ja, vzgoja je posebna in težka umetnost. Ni je formule v nobenem priročniku. Različni otroci se tudi različno odzivajo. Dvojčka sta na moj »ne sekiraj se«, odgovarjala z »daj mati, nehaj že s svojo hipijevsko filozofijo, zdaj so drugi časi«! Pri hčerki pa mi je bolje uspevalo. Nikoli ni marala tekmovanja, ritmično gimnastiko je pustila, češ da samo kritizirajo in nič ne uživajo. Presedlala je na frizbi, kjer dajejo solidarnost pred rivalstvo. Z enega prvih turnirjev mi je na vprašanje, kako jim gre, odpisala: »Odlično, vse smo izgubili, ampak dosti smo se naučili.« Še zdaj hranim to kartico!
S perfekcionizmom pozitivno korelirajo same neprijetnosti: depresivnost, anksioznost, obsesivno-kompulzivna motnja, pesimizem, deloholizem, motnje hranjenja in druge psihosomatske motnje, občutja krivde, manjvrednosti, sramu. Težnja po popolnosti determinira tvojo samopodobo takole: ali sem 100 % ali sem nula. Ne daš si možnosti biti npr. 75 %, ker vse, kar ni 100, gre v 0. Iz tega sledi, da se veliko večino časa nahajaš v poziciji nule, saj koliko pa je v življenju popolnih trenutkov?
To je dobro pokazano v filmu Črni labod (Black Swan, 2011). Balerina je žrtvovala vse za (tako rekoč) 5 minut popolnosti. Toda ali je res v tem štos? Važna je pot, ne cilj, učijo modreci. Cilj je samo ena točka, en trenutek, pot pa je nešteto točk, ki vodijo v smeri cilja. Perfekcionist rad reče, da stremi k odličnosti (»excellence«), a to ni res. On stremi zgolj k popolnemu rezultatu, na poti do njega pa trpi. Pravi mojster je bolj kot na rezultat osredotočen na dejavnost, na proces. Sama pot je njegov cilj. Na njej dela napake, iz napak pa se uči biti boljši.
Svoji terapevtki sem enkrat povedala, da smo bili z družino na potovanju. Naredila sem prav perfekcionistični plan, saj takih potencialno vrhunskih družinskih timbildingov v našem življenju zaradi pomanjkanja sredstev ni bilo veliko. Zato sem bila pod groznim pritiskom: to pa res mora uspeti. Moj veliki načrt pa se je sproti sesuval in se na koncu izkazal za res slabega. Nič ni bilo tako, kot sem si predstavljala, ves čas sem ugotavljala, da bi bilo bolje drugače. Za nameček se je hčerka malo pred odhodom zaljubila in je odštevala dneve do odhoda domov. Dobesedno črtala si jih je v planerju. To me je do konca sesulo in moja samopodoba je bila na nuli. Pa mi je terapevtka rekla: ni pomembno, važna je dejavnost. Važno je, da si se lotila načrtovanja, ki ti je sicer tako zoprno. V nekem smislu sem se tako vendarle samo-presegla.
V filmu Stutz (2022), ki ga je posnel igralec Jonah Hill o svojem psihoterapevtu, ta pravi, da je življenje kot nizanje biserov. Prehajaš iz dejavnosti v dejavnost. Rezultat pa ni nikoli idealen, vsak biser ima vedno eno črno piko, mislim, da reče: a little piece of shit. Perfekcionist pa tega drekca ne prenese, zaradi njega postane v njegovih očeh celi biser črn in smrdljiv. Ker takšno doživljanje slabo vpliva na produktivnost, se ustvari začarani krog: v pretirani težnji po popolnosti si samo še bolj nepopoln. Počutiš se slabo, saj se (vsaj nekje globoko v sebi) zavedaš, da popolnost ne obstaja in da samo izvajaš nasilje nad sabo. Na koncu si psihično izčrpan, poln dvomov, depresiven, izgorel in »overload«.
Seveda te zasipa, če ne ločuješ pomembno od nepomembnega. Milivojević pravi, da je za perfekcionista popoln predmet/dejavnost sestavljen iz prav tako popolnih delov, ki so vsi enako pomembni. Zato pogosto z nepomembnimi detajli zapravlja čas, ki bi ga lahko porabil za sprostitev ali druge dejavnosti. Medtem ko drugi opravijo več obveznosti na dovolj dober način (»good enough«), perfekcionist na najboljši mogoči način opravi samo eno.
V ozadju perfekcionizma je največkrat pretirana želja po potrditvi. Napačna kognicija (mentalna predstava): če ne bom popoln, ne bom sprejet, pač pa kritiziran, preziran, zavrnjen. Zato raje ne bom oddal naloge, zato se raje ne bom lotil ustvarjanja, zato se raje ne bom spustil v socialno interakcijo, zato raje sploh ne bom šel v šolo! Če ne delam nič, tudi napake ne morem narediti. Toda to tudi pomeni, da si ne nabiraš izkušenj. Stojiš na mestu ali celo nazaduješ, namesto da bi se razvijal. Osebnostna rast se dogaja samo na polju izkušenj.
P.S. Ta prispevek večkrat prebiram in pilim, pa noben ne bi opazil, če bi objavila prvo končno verzijo, naslovljeno s »perfekcionizem zadnje«. Potem je bila »perfekcionizem zadnje zadnje«, v objavo pa pošiljam »perfekcionizem najzadnejše«.