11. 4. 2016 Cenzurirano

Panamski dokumenti, globalni problemi in potreba po novih rešitvah

»There are only global solutions to global problems« (Zygmunt Bauman)

Ko sem opravljal podiplomski študij iz politične ekonomije, sem na univerzi v Cambridgeu prisluhnil zanimivemu predavanju o političnih in ekonomskih vidikih globalizacije. Mednarodno priznani intelektualec Zygmunt Bauman je svoj poseg zaključil s sledečo mislijo: »globalni problemi zahtevajo globalne rešitve«. Skrajno preprosta misel se mi je zdela takrat sijajna, navdala me je z dobro voljo in optimizmom.

In res, v poznejših letih sem bil, podobno kot naši bralci, priča številnim težavam, ki sta jih beležila bodisi globalno gospodarstvo bodisi demokratična ureditev, ki naj bi predstavljala podlago sodobnih političnih, gospodarskih in družbenih odnosov širom po svetu. Naj podam nekaj primerov. Leta 2007 je napočila globalna finančna kriza, ki je zamajala svetovni finančni sistem in je postopoma spravila na kolena evropsko gospodarstvo. Kdor je mislil, da je sodobnega kapitalizma konec, pa se je krepko motil.

Potem so se pojavile afere »Wikileaks«, vprašljivega nadzora nad državljani, problem svobodne informacije in zbiranja zasebnih podatkov v demokratičnih družbah. Po razkritju številnih pomembnih javnih in zasebnih dokumentov, so nekateri intelektualci-žvižgači, izvedenci za varnost ali javni uslužbenci (npr. Julian Assange; Chelsea Manning; Edward Snowden) postali prava politična tarča, pa čeprav so za marsikoga le junaki, ki podpirajo svobodo in demokracijo.

Pred par leti so bili na vrsti novi finančni škandali, kot na primer manipulacija obrestnih mer oziroma mednarodna manipulacija deviznih trgov, kajti nekaterim trgovalcem je uspelo, da so vplivali na menjalno vrednost posameznih valut. Nekatere premožne banke so zaradi nezakonitega poslovanja morale plačati rekordne globe. Ampak, ali se je v mednarodni finančni regulativi res kaj spremenilo?

No, in končno je pred nekaj tedni skupina novinarjev razkrila novo afero davčnih utaj z imenom »Panamski dokumenti« (»Panama papers«). Omenjenim novinarjem je uspelo razkriti mehanizme preko katerih so nekateri premožni subjekti (mednarodne korporacije in finančne družbe; ugledni politični predstavniki; uspešni podjetniki; športniki, a tudi kriminalci) skrivali denar v t.i. davčne oaze. Točneje, s pomočjo odvetniške pisarne Mossack Fonseca so banke nakazovale denar svojim premožnim strankam preko fiktivnih podjetij, ki so bila registrirana v Panami ali drugje.

Izvedenci opozarjajo, da je število davčnih utaj mnogo večje od tega, kar si sploh lahko predstavljamo: evropska komisarka za varstvo konkurence, Margrethe Vestager, je pred dnevi dejala, da bi lahko afera panamskih dokumentov razkrila nove primere davčnih utaj. Ampak, ali omenjene afere sploh še koga presenečajo?

Temelji svetovnega gospodarstva in svetovne politike se v zadnjih letih silno majejo, a potresa se ne boji nihče, kot če bi bil slednji neizbežen. Sprijaznili smo se z dejstvom, da je z globalno kapitalistično ureditvijo nekaj narobe, saj se naslanja na logiko golega dobička, ki tudi s pomočjo korupcije ostaja edini cilj. Zaradi tega se najbrž tudi sam predajam spoznanju, da je globalnih težav vse več, rešitev pa vse manj: tudi razlogov za optimističen pogled na svet je malo.

V takih okoliščinah preostane posamezniku spoštovanje zakonov in stalno sklicevanje nanje. Tako vedenje bi po Nietzscheju označili za neke vrste pasivni nihilizem, ki teži k sprejemanju realnosti pa čeprav lahko vodi tudi stran od množice oziroma od sprejemanja logike, na kateri sloni globalni kapitalizem. Obstaja pa tudi možnost iskanja alternativ, torej pozitivnega »razvrednotenja« sodobnih vrednot in z iznajdljivostjo in dobro voljo sklicevanje na boljše ideale.

Mitja Stefancic

Povzeto po članku objavljenem 9.4.2016 v tržaškem Primorskem dnevniku

 

Napotilo:

http://www.primorski.it/