Preden začnete brati naslednji odlomek, si vzemite nekaj trenutkov in si zamislite vaš najljubši kraj. Lahko gre bodisi za domišljijski bodisi za stvaren prostor. Če želite, lahko vzamete pisalo in na papir zapišete, kar si predstavljate …
Skoraj gotovo se v opisu vaših predstav pojavi svež zrak, modro nebo, verjetno pa tudi rastline in živali. Tudi če gre za mestno ali urbano okolje, verjetno ne manjkajo drevesa in zelenice. Morda pa vaša predstava takšnega kraja celo spominja na tradicionalne upodobitve raja, nebeškega vrta z bujnim zelenjem in pisanim življem. To kaže, da je neokrnjena narava, pa tudi čisto in zdravo okolje pomembna vrednota, na katero prisegajo ljudje različnih kultur in zgodovinskih obdobij. Po drugi strani iz lastne izkušnje vemo, da se spričo grobih človekovih posegov v naravo in onesnaženja pogosto užalostimo, včasih tudi ujezimo. Težko si je zamisliti osebo, ki je pogled na opustošeno in izropano deželo, ki so jo razorali težki stroji, ne bi pretresel. Redkokdo lahko ostane neprizadet ob umetniških fotografijah Edwarda Burtynskega, ki prikazujejo posledice človekovega prekomernega, grobega in nenadzorovanega poseganja v naravo.
Da okolje za človeka ni pomembno le v estetskem smislu kot lepa kulisa za življenje, temveč da brez primernega okolja kot vrsta sploh ne moremo preživeti, nas hkrati opominjajo številne naravne katastrofe, ki smo jim v zadnjem času vse pogosteje priča. Različne domače in mednarodne organizacije, ki jim je mar varovanje narave, nas tako opozarjajo, da je obseg antropogenih, torej od človeka povzročenih okoljskih sprememb, zelo velik. Global Footprint Network, svetovna organizacija, ki se ukvarja s proučevanjem okoljskega odtisa človeštva, tako ocenjuje, da se človeštvo v tem trenutku obnaša tako, kot da bi imelo na voljo 1,7 planeta Zemlje, saj v sedmih mesecih porabimo toliko virov in odložimo toliko odpada, kot jih lahko en planet ponudi oziroma absorbira v celem letu. Zemljani torej že dandanes živimo »na ekološki kredit«, tako da bodo vse prihodnje generacije morale naš okoljski dolg, ki zelo hitro narašča, odplačati, in sicer najverjetneje z debelimi obrestmi. Sedanji način življenja človeka torej v naravi povzroča velike in hitre spremembe. Vse to pomeni, da se bo potrebno na nove razmere izjemno hitro prilagoditi, za kar pa številne vrste rastlin in živali ne bodo imele časa, saj evolucijske spremembe načeloma potekajo zelo počasi, v razdobju tisočletij in desettisočletij. Tudi za človeštvo, ki sicer v zadnjih dvesto letih številčno gledano strmo narašča, bo ta prilagoditev bržkone največji izziv v njegovi zgodovini.
Zdi se, da je zaradi vsega navedenega očitno, da smo okolje kot vrednoto dolžni spoštovati in ohraniti. Toda iz vidika etike kot filozofske discipline bi tak sklep nemara bil nekoliko preuranjen. Zakaj? Zaradi tega, ker etike ne zanima le, kaj cenimo, temveč predvsem, ali to tudi cenimo iz upravičenih razlogov. Povedano še drugače: etike ne zanima le način, kako ljudje ravnamo, temveč utemeljitev, kako moramo ravnati, če želimo ravnati dobro in pravično. Da bi torej ugotovili, ali obstajajo dobri etični temelji za zagovor nujnosti človekovega moralnega odnosa do okolja, si velja najprej pogledati, kaj etika kot filozofska disciplina sploh počne.
Dr. Tomaž Grušovnik: Osnove okoljske etike (PDF knjižica)