Največje katastrofe nekoč in danes, ki so neizbrisno prizadejale našo civilizacijo, poleg upoštevanja ekonomskih in socioloških dejavnikov, navsezadnje tudi zgodovinske umeščenosti, porajajo tudi vprašanja, kakšna je bila sploh vloga osebnosti tistih najbolj izpostavljenih političnih odločevalcev, ki so krojili usodo celotni človeški skupnosti in ali obstajajo kakšne psihološke dispozicije pri njih, ki so prispevale k poteku teh dogodkov? Ali so si aktualni oblastniki, kot so Putin, Bolsonaro, Orban, prej Trump, pri nas seveda Janša in drugi, v čem podobni, tako kot nekoč Hitler, Mussolini, Stalin? Kaj pa manj eksponirani posamezniki, tisti z manjšo socialno močjo ali oni iz običajnega vsakdana?
Odkod in zakaj socialne hierarhije?
Ne tako dolgo, šele v 90. letih prejšnjega stoletja sta ameriška psihologa Jim Sidanius in Felicia Pratto bistveno povečala domet raziskovanja nedemokratične orientacije in predsodkov s tem, da sta lastna spoznanja o medskupinskih odnosih naslonila na do tedaj že dodobra uveljavljeno teorijo o socialni identiteti, sociobiologijo, novejša spoznanja evolucijske psihologije, marksistične teorije elit, Rokeachevo teorijo vrednot in druge. To novo teorijo sta poimenovala teorija socialne dominantnosti (social dominance theory – SDT), njene predpostavke so ob vsesplošnem zanimanju strokovne javnosti kmalu postale standard pri proučevanju pojavov v sodobni politični psihologiji.
Temeljno podmeno predstavlja elementarna ugotovitev, da je človeška družba že od nekdaj bila strukturirana kot hierarhični sistem, z ožjo dominantno skupino na vrhu in vsaj eno ali tudi več številčnejših podrejenih skupin na dnu piramide socialne moči. Vsekakor dominantni skupini pripada disproporcionalno večji delež pozitivne družbene vrednosti, kot je npr. politična moč, višji socialni status, ugled, bogastvo, vse vrste materialnih dobrin itd., podrejene skupine pa nasprotno označuje večji delež negativne družbene vrednosti. Opravka imamo z mehanizmi, kateri ustvarjajo in vzdržujejo to socialno hierarhijo ter njihove interakcijske učinke. V osnovi gre vselej za troje vrst stratifikacijskih hierarhij, utemeljenih na spolu, starosti in arbitrarnosti. V prvem primeru je to patriarhat, kjer imajo moški disproporcionalno večjo socialno in politično moč od žensk, v drugem so to privilegiji starejših pred otroci in mladostniki, v tretjem pa gre za učinek nekih drugih oblik družbene organiziranosti (npr. nacije, klana, kaste, države, rase, religije, družbenega razreda itd.). Ravno slednji stratifikacijski sistem, čeravno celo manj biološko, kaj šele psihološko in družbeno jasno opredeljen kot prva dva, kljub vsemu izkazuje zdaleč največjo stopnjo nasilja, brutalnosti in represije. Potemtakem na skupinske konflikte oz. negativne družbene pojave (rasizem, etnocentrizem, seksizem, nacionalizem in vse druge vrste izključevanja), gledamo kot na manifestacijo ene same socialne težnje po vzpostavljanju hierarhičnih odnosov. Nasproti tem tendencam pa stojijo družbene sile, katere delujejo kot protiutež nameri ohranjanja obstoječih hierarhičnih relacij. V zgodovini so se vselej vztrajno pojavljali poskusi vsaj ublažiti, če že ne popolnoma izničiti neznosno stopnjo neenakosti med socialnimi skupinami. Vse od davnih časov, od vznika zgodnjekrščanskih idej, pa do marksizma in levičarskih gibanj 19. stoletja, aktivizma in borbe za državljanske pravice 20. stoletja ter protirasističnih oz. okoljskih iniciativ današnjega dne, ta nuja ne pojenja.
Obstoječe hierarhične družbene odnose vzpostavljajo individualna in institucionalna diskriminacija ter t.i. vedenjska asimetrija. Pri zadnji gre za različne vzajemne oblike vedenja posameznikov z različno stopnjo socialne moči, kar privede do tega, da socialnih hierarhij ne vzdržuje le represivno vedenje dominantne skupine, temveč tudi poslušnost in kooperacija podrejenih skupin. Teh procesov je več vrst, pojavijo se lahko v situacijah, ko posamezniki iz podrejene skupine favorizirajo dominantno, ne pa svoje lastne (system justification) ali pa recimo pri t.i. samoizpolnjujoči se prerokbi (self-fulfilling prophecies), ko negativni stereotipi, ki jih izoblikujejo o sebi podrejene skupine, spodbudijo ravno takšno vedenje, ki povratno ojačuje začetne stereotipe.
Te procese v veliki meri regulirajo konservativne ideologije, religiozne doktrine, še posebej pomembno vlogo pa pripisujemo t.i. legitimirajočim mitom. Ti vsebujejo stališča, prepričanja, vrednote, stereotipe in druge kognicije, njihova vloga je intelektualno ter moralno opravičevanje obstoječih hierarhičnih razmerij. Naštejmo nekaj najbolj očitnih legitimirajočih mitov zahodne civilizacije: rasizem, seksizem, nacionalizem, pa razredne delitve, med bolj subtilne, a zato nič manj vplivne, pa recimo še protestantsko delovno etiko in politični konservativizem. Vsem tem doktrinam je skupna ideja o pozicioniranosti posameznika na kontinuumu socialnega statusa, ki si jo zasluži, zato je s tega vidika hierarhičnost legitimna, pravična in neizogibna, je celo nekaj naravnega. Po drugi strani obstajajo miti, ki ravno nasprotno zagovarjajo družbeno egalitarnost, recimo socializem, komunizem, anarhizem, feminizem, univerzalne človekove pravice itd.
Dva vidika orientacije k socialni dominantnosti (SDO)
Morda je eden od največjih dosežkov psihološke znanosti ravno v ugotovitvi, da sama človekova osebnost oblikuje družbo in je obenem od nje tudi oblikovana. Prav zato razumevanje procesov vzpostavljanja družbenih hierarhij zahteva poznavanje posameznikovih osebnostnih dinamizmov razvoja dominantnosti. Sidanius in Pratto govorita o orientaciji k socialni dominantnosti (SDO), torej neegalitarnih in k hierarhijam usmerjenih preferenc ter vrednot, pravzaprav sprejemanje dominantnosti določenih socialnih skupin nad drugimi. Socialne skupine, ki so najpogosteje tarče teh diskriminatornih prepričanj, so tudi sicer na nek način izstopajoče ali pa kažejo razlike v socialni moči v primerjavi z drugimi skupinami. To so recimo različne etnije, ženske, migranti, osebe z motnjo duševnega razvoja, LGBT skupnost itd. Zgodovinsko je bil družbeni razred vsaj v evropskem prostoru najpomembnejša determinanta socialne stratifikacije, v ZDA pa je ta vloga nekoč pripadala in še sedaj pripada rasi.
Teorija socialne dominantnosti (SDT) uči, da ko se povečuje objektivni status med dominantno in podrejeno skupino, se bodo povečevale tudi skupinske razlike v SDO. Na njeno stopnjo učinkujejo določeni faktorji osebnosti in temperamenta. Ni presenetljivo, da se ta orientacija pozitivno povezuje z agresivnostjo, osebno hladnostjo, krutostjo, maščevalnostjo in Eysenckovo »trdo miselnostjo«, negativno korelacijo pa lahko pričakujemo pri empatiji, odprtosti za izkušnje in prijaznosti. V vedenju se manifestira kot aktivna podpora strankam skrajne desnice, pa tudi kot pripravljenost na različna diskriminatorna in šovinistična dejanja. Zagotovo je pri SDO opaziti relativno stabilnost tako v času (individualne razlike med posamezniki), kot tudi situacijsko (v različnih socialnih in kulturnih kontekstih), kar je nezgrešljiv pokazatelj osebnostne predisponiranosti.
Najprej so mislili, da imamo pri SDO opravka z enodimenzionalnim konstruktom, a so pozneje raziskovalci, kot so Jost in Thompson (2000), Kugler et al. (2010), Ho et al. (2012), razkrili, da gre za dve medsebojno povezani, pa vendarle vsebinsko različni komponenti: SDO–D (skupinska dominantnost) in SDO–E (opozicionalnost do enakosti). Pri prvi govorimo o negativnih stališčih ali celo agresivnem ravnanju s podrejenimi skupinami (outgroups), za sovražno tekmovalnost, stereotipe in predsodke do drugačnih, težnjo po opresivnem vzdrževanju obstoječih hierarhij, za poskuse razčlovečenja (dehumanizacije) in druge oblike agresivnega vedenja do podrejenih skupin. Pri drugi komponenti pa izstopa politični konservativizem, nasprotovanje egalitarnosti, humanitarizmu, univerzalizmu, redistribuciji resursov, pomanjkanje empatije. Vsaka komponenta izhaja iz drugačne motivacijske osnove in zato oblikuje različne politične poglede. SDO-D je pretežno neposredna oblika, izraža aktivno podporo dominantnosti lastne skupine (in-group) nad drugimi, izstopajo motivi socialne identitete, povezana je z maskulinostjo. SDO-E pa je bolj prikrita in pasivna oblika anti-egalitarizma, vsebuje motive po opravičevanju sistema in ohranjanju obstoječega družbenega reda. Pri obeh gre za različne osebnostne in demografske korelate. Ravno ta razlika med manifestnim in subtilnim vidikom družbene represivnosti nas spomni na znano Althusserjevo ideološko distinkcijo. Ravno tako kanadsko – ameriški kognitivni psiholog Steven Pinker (2011) pokaže kako surovo, neposredno nasilje tekom zgodovinskih obdobij opazno izginja, nadomešča ga bolj prefinjeno zagovarjanje neenakosti, to pa nakazuje na pomembnejšo vlogo SDO – E v prihodnosti. Vendar je v družbenih odnosih prav zaradi imanentno prikrite narave takšnemu motivacijskemu dinamizmu težje slediti.
Izvori socialne dominantnosti
Tako kot to velja pri večini spremenljivk, najdeta Sidanius in Pratto izvore orientacije k socialni dominantnosti predvsem v situacijskih danostih in socializacijskih izkušnjah, vendar genetske etiolologije temperamenta še ne moreta dovolj dobro eksplicirati. Pomemben faktor je nesporno socialni status – ugotovljeno je, da posamezniki z nižjim socialnim statusom razvijejo tudi nižji nivo SDO, kot pa oni iz višjega statusa. Tem se bosta namreč skupinska superiornost oz. družbena neenakost zdela nekaj povsem samoumevnega. Tako bodo moški, belci in heteroseksualci izkazovali višje ravni SDO, kot pa ženske, črnci in latinoameričani ter pripadniki LGBT skupnosti. Naslednji pomemben dejavnik so socialne vloge. Zanimiva ugotovitev prihaja iz ZDA, ko se je pokazalo, da imajo policisti iz Los Angelesa višje skore SDO, kot pa naključno izbrani porotniki – in zanimivo, oboji so bolj dominantni od javnih zagovornikov! Te razlike so ostale, kljub kontroli drugih pomembnih variabel (spola, starosti, izobrazbe, etnične pripadnosti, dohodka), ki bi znale vplivati na proučevano zvezo.
Večina študij je bila korelacijskih, kar pomeni, da niso dale odgovorov na vprašanja o vzročnosti glede spremenljivk. Prav zato je donesek Guimonda in sodelavcev (2003), ki so analizirali vlogo SDO kot mediatorja pri efektu dominantne socialne pozicije na predsodke ter pri tem uporabili metodo eksperimentalnega načrta, v politični psihologiji prava redkost, zato pa toliko bolj dragocen. Izkazalo se je, da če so respondentom v eksperimentu čisto naključno pripisali višji ali nižji socialni status (manager, receptor), se je v prvem primeru povišala raven predsodkov, v drugem pa ne. Do razlik je prišlo celo takrat, če so primerjali študente psihologije s študenti prava in to v zadnjih letnikih študija, kar nakazuje na vpliv akademske socializacije. Učinek promoviranja dominantnejše socialne pozicije na generalizirane predsodke, pa tudi seksizem in rasizem, se pojavi zaradi posredne vloge SDO. Gre za to, da situacijski pogoji sprožijo kognitivni mehanizem (SDO), ta pa nato povzroča stopnjevanje predsodkov in sprejemanje družbene razslojenosti. Velja tudi obratno: SDO se znatno zmanjša, ko so posamezniki izpostavljeni takšnim vplivom, ki promovirajo družbeno enakost. S temi eksperimenti si lahko razložimo tudi dobro znano izkušnjo kariernega napredovanja, saj kandidati, potem ko so napredovali, zlahka opravičujejo svojo novo pozicijo z zagovarjajo socialnih razlik. Po Levinu je tovrstna tranzicija vlog temeljni proces skupinske socializacije.
Še enkrat je treba opozoriti, da je SDO splošna orientacija, saj posameznike usmerja k številnim vrstam medosebnih odnosov. Tako ne preseneča, da se tisti z visokim nivojem SDO tudi močno nagibajo k nacionalizmu, rasizmu, seksizmu, patriotizmu in kulturnemu elitizmu, k političnemu konservativizmu, smrtni kazni, kratenju državljanskih pravic, relativiziranju posilstev, opozicionalnosti do migracij, torej s tistimi ideologijami in politikami, ki vzdržujejo obstoječe hierarhije. Večina korelacij znaša med 0,30 in 0,50.
Naslednji pomembni izvor tega pojava je zagotovo socializacija, tako v primarnem družinskem okolju, kot drugje. Čeprav so mnogi avtorji pravzaprav ves čas veliko teoretizirali o vplivu vzgojnega sloga staršev na razvoj SDO (pa tudi avtoritarnosti), je bila ta tema presenetljivo deležna manjše pozornosti. Verjetno tiči razlog v zadržkih do subjektivistične psihoanalitične metode, ki je prevladovala pri raziskavah o predsodkih in nasploh nedemokratični orientaciji že od samih začetkov (Fromm, Adorno, Jahoda itd.). Da se je tega vprašanja šele v zadnjem času lotila skupina belgijskih avtorjev (Duriez, Soenens, Vansteenkiste) z nomotetičnimi pristopi, je pravzaprav težko verjeti. Lotili so se ugotavljanja pomembnosti dveh temeljnih vidikov starševske vzgoje in sicer vrste ciljev, ki jih starši postavljajo svojemu otroku ter kvalitete vzgojnega stila, ki ga uporabljajo. Iz rezultatov se da razbrati, da če starši preferirajo in tudi posredujejo otrokom t.i. ekstrinzične cilje (bogastvo, socialni status, slava, fizična privlačnost itd.), ne pa tudi intrinzične (samorazvoj, prispevek k skupnosti itd.), bodo ti bolj verjetno razvili različne predsodke, saj jih takšni cilji neposredno in dolgoročno spodbujajo, da sprejmejo bolj agresivna socialno dominantna stališča do drugih socialnih skupin. Ravno nasprotno pa spodbude k doseganju intrinzičnih ciljev pomagajo razvijati višjo stopnjo splošnega blagostanja pri otrocih in njihov akademski uspeh. To pomeni, da na razvoj SDO vpliva vrsta ciljev, ki jih starši postavljajo otrokom, ne pa tudi sam vzgojni slog. In ravno pripadnost skupinam visokega statusa, ki vzdržujejo socialno neenakost, je način, kako doseči želene ekstrinzične cilje.
Glede širših institucionalnih in kulturnih antecedentih SDO se do sedaj ni veliko razpravljalo. Šele nedavno je ambiciozno zastavljeno meta-analizo na kar 95 vzorcih iz 27 držav sveta izvedla skupina raziskovalcev iz Oceanije in Daljnega vzhoda (Fischer, Hanke, Sibley; 2012). Pri tem so jih zanimale predvsem nacionalne razlike v institucionalni diskriminaciji, vrednotah in ideologijah ter makroekonomskem razvoju, torej najsplošnejših situacijskih prediktorjih SDO. Visoke negativne povezave je mogoče zaslediti med SDO in vrednotami egalitarnosti, avtonomije ter harmonije, v makroekonomski oz. societalni domeni pa pri bruto nacionalnem dohodku, indikatorjih demokracije in enakopravnosti žensk. Pozitivne korelacije so pričakovano razvidne glede vrednot hierarhije, obvladovanja (socialnega in fizičnega sveta) in skupinske povezanosti. Tudi institucionalna diskriminacija izstopa. Nekoliko nepričakovano pa signifikantnih korelacij med SDO in dohodkovno neenakostjo ter nezaposlenostjo niso našli.
Kot smo že opozorili, sta že originalna avtorja teorije socialne dominantnosti kot enega od potencialnih vzrokov tovrstne orientacije predvidela tudi genetske predispozicije, vendar dokazov zanje nista iskala. Na srečo ni bilo treba čakati dolgo, saj so se nedavno pričele pojavljati znanstvene evidence, ki prejšnje predpostavke obračajo na glavo. Že indici Lewisa in sodelavcev (2014), ko so heritabilnost pri različnih socialnih stališčih ocenili med 25 – 50% in nekoliko kasnejša obsežna meta-analiza Poldermana ter sodelavcev (2015), ko so našli upoštevanja vredno povprečno stopnjo heritabilnosti pri različnih fenotipskih lastnostih dvojčkov (0,49), so dovolj indikativni, da podvomimo v primat dejavnikov okolja.
Nadaljeval je norveški psiholog Kleppestø z mednarodnim timom raziskovalcev in v letu 2019 opravil zares prelomno raziskovalno delo na velikem vzorcu skoraj 2.000 parov enojajčnih in dvojajčnih dvojčkov. Bistveno je dognanje, da dosegajo enojajčni dvojčki obeh spolov višje korelacije s SDO-D in SDO-E, od dvojajčnih, kar je zanesljiv znak dednih vplivov. Pri celotnem vzorcu je heritabilnost SDO-D ocenjena na 37%, pri SDO-E pa 24%. Genetska korelacija znaša 0,48, okoljska pa 0,37. Po drugi strani se izkaže, da učinkov, ki bi izhajali iz skupnega družinskega okolja, ni. Ti rezultati so po mnenju avtorjev skladni s postulati vedenjske genetike, kar nedvomno problematizira podmene klasične politične socializacije. Nadalje je opaziti še signifikantne, izključno genetsko pogojene korelacije pri obeh podzvrsteh SDO z različnimi političnimi stališči (strogim kaznovanjem kriminalcev, striktno kontrolo migrantov, odnosom do sprejemanja večjega števila iskalcev azila, odnosom do večje vloge delavskih sindikatov, upravičenostjo deportacije Romov, zmanjšanja pomoči nerazvitim deželam), ki so bile prav tako predmet merjenja, vendar o pomembnosti povezav ne moremo govoriti v zvezi z izkušnjami iz primarnega okolja. Iz tega sklepamo, da ima povezanost med osebnostnimi potezami (SDO) in političnimi stališči neko skupno latentno genetsko osnovo.
Povsem mogoče je, da posamezniki aktivno izbirajo in sooblikujejo svoje okolje, pač glede specifike svojih genetsko pogojenih potez. Tako bo recimo nekdo z vrojeno, izrazito potrebo po tekmovanju z drugimi razvil visoko stopnjo SDO ter iskal takšne položaje v izrazito neenaki družbi, ki celo omogočajo nagrajevanje uspeha, doseženega na kakršenkoli način, kar bo na dolgi rok krepilo tudi njegovo nagnjenje do takšnih politik, ki spodbujajo in vzdržujejo neenakost. Govorimo o genetsko – okoljski interakciji, kjer SDO napoveduje lastno izbiro tako tistih socialnih vlog, ki vzdržujejo družbeno hierarhijo, kot tudi sam kontekst socializacije.
Skupni temelji socialne dominantnosti in avtoritarnosti
Nedemokratična orientacija je zagotovo tematika, ki je za dolga desetletja preokupirala znanstveno skupnost, navsezadnje že zato, ker ima tako usodne, uničujoče učinke na odnose med različnimi socialnimi skupinami. Socialnih konfliktov, predsodkov in negativnih družbenih pojavov vseh vrst (rasizma, etnocentrizma, seksizma, nacionalizma, militarizma, punitivnosti in še vseh drugih vrst izključevanja), ne moremo razumeti dobro, če ne upoštevamo učinkov socialne težnje po vzpostavljanju hierarhičnih odnosov. A z vsemi temi pojavi je tesno povezana tudi avtoritarnost, ideološka spremenljivka, ki smo jo podrobneje spoznali v preteklih prispevkih na tej spletni strani. Primerjave med obema konceptoma so se pojavile že kmalu po objavi izvornega dela o socialni dominantnosti. Avtorji so večinoma navajali kvečjemu zmerne korelacije med obema pojavoma, govoriti so pričeli o dveh ločenih vrstah dispozicij za predsodke. Po drugi strani pa je kanadski psiholog Bob Altemeyer postregel s podatki, da je namreč mogoče najti trikrat več »visokih«, kot pa »nizkih« RWA v zgornjem kvartilu distribucije rezultatov SDO skale, kar bi nasprotno kot prej, govorilo v prid neki skupni osnovi. Pozornost plenijo t.i. »double high«, tisti najbolj strupeni posamezniki, ki prisegajo na diskriminacijo in pri katerih sta obe težnji visoko razviti. Kljub vsemu večina avtoritarno submisivnih ni obenem tudi socialno dominantnih.
Raziskovalni napori so se nadaljevali. Belgijska psihologa van Hiel in Mervielde sta našla upoštevanja vredno pozitivno korelacijo (r = 0,48), kar bi naj bil ponovno odraz neke skupne vrednotne orientacije. Vendar je drug raziskovalec, McFarland, pri teh orientacijah, izmerjenih z uveljavljenim Schwartzovim vprašalnikom vrednostnih prioritet našel med avtoritarnostjo, tradicijo, konformnostjo in varnostjo same pozitivne zveze, med vsemi temi ter socialno dominantnostjo pa povezanosti ni bilo, kar je nedvoumen indikator neodvisnosti pojavov. Nato sta v ponovljeni študiji že omenjeni Van Hiel in Duriez še enkrat skušala razrešiti to uganko in ponovno našla znatno pozitivno zvezo med SDO in avtoritarnostjo (r = 0,37), vendar sta jo tokrat interpretirala drugače. Izkazalo se je namreč, da so predsodki (rasizem) edini pojav, ki je skupen obema pojavoma, kar pomeni, da so posamezniki z visoko socialno dominantnostjo, kot tisti z visoko avtoritarnostjo rasistični, a zaradi različnih razlogov! Predsodki prvih so se namreč izkazali za mnogo bolj sofisticirane od predsodkov drugih, pri njih bi lahko našli celo nekakšen »moderni rasizem«, ki je družbeno veliko bolj sprejemljiv in ga je zato tudi lažje sprejeti. Tako sodobni fašist ni nič več zadrti fanatik, ampak intelektualec, ki svoj svetovni nazor izraža dovolj prepričljivo, da pritegne širok krog javnosti. Izrazit skor SDO se veže na ekonomsko konservativnost in nereligioznost. Seveda obstajajo med obema vrstama nedemokratične orientacije velike vrednotne razlike: SDO se povezuje z odprtostjo za spremembe, celo hedonizmom, nadalje še z motivoma po moči in dosežkih, nasprotno pa RWA označujejo vrednote varnosti, konformnosti in tradicije. In nenazadnje, pri SDO gre za negativno korelacijo s starostjo, pri avtoritarnosti pa za pozitivno. Vse omenjene značilnosti vsebinsko bistveno razlikujejo obe dimenziji med sabo, čeprav imata kot rečeno, neko skupno jedro.
Debate o pravi naravi obeh spremenljivk nedemokratične orientacije se ne poležejo vse do danes. Podobno kot Van Hiel in Duriez so razmišljali tudi raziskovalci iz Nove Zelandije (Sibley, Robertson, Wilson), potem ko so opravili obsežne raziskave na kar 16 neodvisnih vzorcih. Ponovno se je potrdilo, da SDO in RWA kažeta prej aditiven, kot interaktiven učinek, torej gre za dva v veliki meri neodvisna, vendar komplementarna pojava, ki skupaj pojasnjujeta velik delež variabilnosti pri napovedovanju predsodkov. Čeprav je pri vseh vzorcih povprečna korelacija med obema spremenljivkama znatna (r = 0,34), je interakcija dobljena z metodo regresijske analize zanemarljiva, v povprečju pri rasizmu in podobnih konstruktih predstavlja manj kot 0,001% variabilnosti! Še ena evidenca torej, ki kaže na komplicirano, mestoma kontradiktorno vlogo SDO in RWA pri pojasnjevanju negativnih družbenih pojavov.
Zanimivo tolmačenje je že prej podal tudi Novozelandec Duckitt, ko pravi, da lahko višjo stopnjo povezanosti med RWA in SDO pričakujemo v ideološko profiliranih družbah, tam torej, kjer agitacija politične desnice zvišuje njuni vrednosti, oz. jih delovanje politične levice znižuje. V tistih družbah, kjer pa vpliv ideologije ni tako močno prisoten, bo tudi zveza med RWA in SDO nižja. Zato je po poročanju Altemeyerja v novozelandskih vzorcih opaziti tesnejšo povezanost, kot pa recimo pri tistih iz ZDA (r = 0,10 – 0,20). Podatek morda, ki preseneča, če imamo pred očmi Trumpovo vladavino v ZDA in vse njene posledice, vendar je treba vedeti, da ta dognanja izvirajo še iz 90. let prejšnjega stoletja. Sintezo celovitih vplivov SDO in RWA na diskriminatorne prakse ter njuno etiologijo je podal prej omenjeni Duckitt. Njegov dualni kognitivno-motivacijski model ideologije in predsodkov predstavlja danes neprekosljiv pojasnjevalni model v politični psihologiji in ponuja odgovore na mnoga vprašanja, ki tarejo človeštvo, zato si ga velja podrobneje ogledati v prispevku, ki sledi.