Platon: Platonova definicija znanja je, da je znanje opravičeno in resnično prepričanje (verjetje). Ugovori zoper to definicijo bi se lahko glasil: znanje ni primerljivo s prepričanjem, tudi ni nobena posebna oblika prepričanja.
Descartes: znanje je nekaj bistveno različnega od prepričanja, kajti je gotovo in nedvoumno, prepričanje pa je negotovo in dvomno – cogito ni prepričanje.
Pritchard: znanje je refleksivno, prepričanje ni, znanje ni resnično ali neresnično, tudi če nismo v zmoti, ne moremo reči, da je znanje resnično, pač pa je lahko prepričanje resnično ali napačno.
Price: znanje je nezmotljivo, kjer se um neposredno sooči z določenim dejstvom ali predmetom, zato tudi ni smiselno reči, da je znanje resnično, kajti resnično je le tisto, kar je lahko v načelu tudi zmotno. Prepričanje je aktivno ali pasivno, znanje ni nič od tega, je nekaj neposrednega, kar ne moremo dalje analizirati. Price pozna poleg prepričanja in znanja še nedvomno sprejemanje nečesa kot dejstva, to je “acceptance”, ki ga od znanja razlikuje odsotnost kognitivnega deja, npr. oblikovanja sodbe o nečem.
Wilson: razlikuje med mišljenjem (thinking) in znanjem (knowledge), mišljenje je podobno prepričanju, je oblikovanje mnenj, stališč do nečesa, je lahko resnično ali neresnično, znanje je svojsko in zanesljivo izkustvo, ki ga ne moremo zvesti na nič drugega.
Austin: znanje ni duševno stanje in zato ni podobno prepričanju, temveč je neke vrste obveza, dana publiki. Publiko pooblaščamo, da lahko trdijo to, kar trdimo mi sami. Če kdo dokaže, da temu ni tako, potem se mi odvzame pravica, da pooblaščam publiko v sprejemanje določenih izjav. Drugi se tedaj obrnejo proti nam. Če gre zgolj za prepričanje, potem morebitna neresničnost prepričanja ne motivira publike v zavračanje.
Drugi avtorji menijo, da med znanjem in prepričanjem ni načelnih razlik, pač pa obstajajo različne oblike znanj in prepričanj in zato ne moremo vsega znanja imeti za resnično in opravičeno prepričanje. Nekatere vrste znanja ne poznajo resničnosti ali neresničnosti, druge jo.
Tiha predpostavka vseh teh tez je, da imajo prepričanje, ki naj bi bilo vsebovano v znanju, za mentalni akt subjekta. Toda kaj, če “prepričanje” v Platonovi definiciji pomeni le “subjektivni preostanek” od znanja, če se mu odtegne resničnost? Tedaj ni treba, da obstaja kak mentalni akt, ki ga je izvedel subjekt, pač pa subjektu pripisujemo določeno propozicijo, ki jo (zmotno) “ima” za resnično. To imetje je lahko povsem dispozicijsko, potencialno, je pripravljenost subjekta, da se strinja z propozicijo, če ga povprašamo po njej. Znanje in prepričanje sta družinska pojma, mi se omejimo na znanstveno znanje. To ni le “last” posameznika, temveč znanstvene skupnosti, ki ga brani in podpira z argumenti in dokazi.
Gettierovi ugovori k Platonovi definiciji govorijo o tem, da je možno, da imamo primere resničnih in racionalno opravičenih prepričanj, nimamo pa znanja, torej definicija ni zadostna, kvečjemu morda nujna. Gettierovi dokazi pa ne držijo za znanstveno znanje – zaradi nanašanja na intersubjektivno bazo znanja.
Znanstveno znanje = relevantno situacijsko prepričanje + resničnost + neprotislovna združljivost s paradigmatsko bazo znanja; intersubjektivna preverjenost trditev.
Znanstveno znanje je bistveno kolektivno, nadosebno, a tudi odvisno od družbenega konteksta znanja, zato pa še ni “negotovo in relativno”. Glede na določen družben in zgodovinski okvir, je zanesljivo in točno v okviru meja določene znanstvene paradigme. Oseba, ki znanstveno ve, je reprezentant kolektivnega znanja, ne pa osebni nosilec znanja ali subjekt znanja. Zato tudi ni absolutnega znanstvenega znanja, ker bi bilo to nujno nadzgodovinsko in naddružbeno. Pri tem pa tudi resnico razumemo kot zgodovinsko uokvirjeno domeno točnosti in adekvatnosti trditev glede na vsakokratni domet meritev in natančnosti eksperimentov ter opazovanj.