Robin H. E. Shepherd je v določenem kritičnem trenutku zgodovine živel, delal in študiral v Vzhodni Evropi. Iz izkušnje je nastala knjiga »Czechoslovakia: The Velvet Revolution and Beyond« (Češkoslovaška: »Žametna revolucija in čas po njej«), ki jo je objavil leta 2000.
Robin Shepherd
Zakaj Platon ne more voditi države?
Ali lahko intelektualci sploh kdaj postanejo politiki? Izkušnje iz Češke republike dajejo slutiti, da bi morali raje ostati ekscentrični posebneži.
Vsem tistim, ki so naklonjeni pravljičnim koncem, je češkoslovaška »Žametna revolucija« proti komunizmu pisana na kožo. Ena izmed zgodb pravi, da je, ko Jirija Dienstbiera (kot pisatelj je bil zaradi svojega uporništva kaznovan z delom kurjača) nekega decembrskega jutra 1989 ni bilo v službo, njegove sodelavce močno zaskrbelo, da je bil ponovno aretiran. Vendar je zaskrbljenost zamenjalo splošno olajšanje ob veseli novici, da je bil odsoten zaradi zaprisege kot novi minister za zunanje zadeve. Po zaprisegi se je vrnil in končal svojo izmeno.
Takšna zgodba zajema marsikaj. Morda niste vedeli veliko o politiki, morda vam je zgodovina rahlo ušla in morda ste pred razvojem turizma za natančno lego svoje države morali celo poseči po atlasu. A če je kurjač postal zunanji minister, ste nekako vedeli, da se dogaja nekaj nenavadnega.
Človeška plat takšne zgodbe je skrajno vabljiva. Ampak Žametna revolucija je ponudila še več – v srcu Evrope je potekal poskus. Zahodna inteligenca je zadrževala sapo, ko je bila skupina zelo načelnih intelektualcev tik pred tem, da prevzame celoten politični sistem. Platonove sence. V prvem novoletnem nagovoru svojim sodržavljanom je novoizvoljeni predsednik, dramatik in esejist Vaclav Havel predstavil svojo vizijo z besedami: »Naša država lahko zdaj neprestano izžareva ljubezen, razumevanje, moč intelekta in idej …«
Marca istega leta sem bral ta govor v pivnici v stari »Mali Strani«, v delu Prage ob vznožju gradu. Kamniti stropi z nizkimi oboki in osoren natakar s petimi penečimi pivi v vsaki roki. Idealno okolje za pogovor – obrzdano, a čudovito centralnoevropsko.
»Poglej,« je rekla Marketa, katere starši so bili nekoč manj vplivni člani Komunistične partije, »opozicija je bila odlična, vendar po padcu komunizma dejansko nikoli ni naredila ničesar. Samo besede, nič dejanj. Kakorkoli že, pisati bi morali knjige in ne voditi politike. Na tem področju je bilo potrebnega še veliko dela in potrebovali smo strokovnjake.«
Mnogi so se pridružili njenemu mnenju in zaskrbljenosti. Večina opozicije je odstopila po volitvah leta 1992 – nezakonit padec prvih pravilno izvedenih volitev po padcu komunizma. Prijazen, a bolehen Havel še danes nosi baklo stare opozicijske elite, a kritične mase že dolgo ni več. Češki politični sistem daje moreče znan videz – strogo oblečeni, sladko govoreči in domišljavi intelektualci, tako kot drugod.
Jan Lopatka, sin literarnega kritika z istim imenom, je bil vzgojen v duhu opozicije. Njegov oče je bil podpisnik Listine 77, listine o človekovih pravicah, in uredil je Havlovo delo Pisma Olgi – zaporniška pisma dramatikovi ženi. Leta 1993 se je Lopatka starejši obesil v svojem stanovanju na Templovi sredi Starega mesta. Razlogi so kompleksni in zelo osebni, a eden izmed vzrokov bi lahko bila preprosta nezmožnost prilagoditve novi družbi. Leta in leta nadlegovanj so terjala svoj davek, saj so bili izredno nadarjeni intelektualci prisiljeni opravljati nekvalificirana in ročna dela.
Celo preživeli so imeli velike težave s prilagajanjem, saj so mnogi nasprotovali sami ideji strankarske politike, ki so jo videli kot žalitev tistega, kar narekuje posameznikova vest. Če so v svoji politiki videli pomanjkljivosti, so jih odkrito priznali in popravili. Kampanja je bila obsojena na neuspeh. V prvih dneh so bile Havlove hlačnice tako zelo kratke, da so Čehi čisto rutinsko začeli uporabljati izpeljanko njegovega priimka – Havlovky – in tako označevati krojaški in modni zločin »nošnje hlač na pol droga oziroma jamborja«.
Prihod strokovnjakov. Srednje vplivni komunisti in uradniki iz t.i. sivega območja. Ljudje, ki se niso bili pripravljeni zaupati opozicijskemu idealu, a so z njim odkrito simpatizirali, so z menjavo režima očitno pridobili. Takšni ljudje, kot je bil bivši premier Vaclav Klaus (Havlov neizogibni in skrajno neprijetni spremljevalec, ki je vodil politiko v stilu Margaret Thatcher), so poznali zvijače pogovorov v zakulisju. Medtem ko so bili člani opozicije degradirani na fizična dela, so si ti ljudje pridobili izkušnje pri ravnanju z ljudmi; kompromis je bil bistveni del njihovega življenja.
Ni šlo za to, da člani opozicije tega ne bi doumeli, temveč za to, da so bili vzgojeni v okolju, kjer so se lahko zanesli le na poštenost. V opozicijskih govorih v 70-ih letih prejšnjega stoletja so se zavezali, da bodo »živeli resnico«. Novi fantje iz »sivega območja« so obljubili, da bodo podvojili življenjski standard, opozicija pa je govorila o krivdi.
»Ljudje niso marali opozicije,« je rekel Lopatka mlajši. “Opozicija je pokazala, da ti ni potrebno kolaborirati, če si le pripravljen nekaj žrtvovati. Večina ljudi v komunizmu pa je bila oportunistov, zlasti po letu 1968. Tako so lahko takrat preživeli in tako so se zdaj povzpeli na vrh.”
Če se prebijaš skozi ozke, tlakovane ceste praškega Starega mesta, in čez Karlov most v množico majhnih uličic v »Mali Strani«, se je težko izogniti občutku, da bi se moral ta češki poskus končati drugače. Praga je mesto, navdahnjeno z najboljšo evropsko kulturo; arhitekturni nivo je v regiji brez primerjave. Dima polne pivnice šušljajo in razpravljajo o politiki. To je bil dom Franza Kafke. Za razliko od večine držav so tukaj intelektualci spoštovani in ljudje spoštujejo intelektualne vrednote.
S tem ne želim idealizirati opozicije. Morda so to bili možje načel, a tudi v njihovih sodbah so se pojavile nenavadne napake. Takoj mi pade na pamet ime Vaclav Benda. Zdajle ga lahko vidim, kako sredi 90-ih sedi v sobi, nabito polni novinarjev, na policijski centrali na Bartolomejski v središču Prage. V ponošenih oblačilih in izredno inteligenten je Benda predstavljal enega izmed najbolj pogumnih in domiselnih članov opozicije v obdobju komunizma, po svojem odstopu pa je bil eden izmed najbolj odkrito zavedenih. Njegovega prispevka v dobi po revoluciji se bodo spominjali po dveh stvareh: vodenju komiteja za raziskovanje zločinov komunizma in po formalnem kosilu z generalom Augustom Pinochetom leta 1994.
Morda je le človeško, da tisti, ki so trpeli pod komunizmom, simpatizirajo s tistimi, ki so v drugih delih sveta poskrbeli, da so komunisti trpeli. Kljub številnim Čehom pa je verjetno lahko le intelektualec tisti, ki bo vodil »križarsko vojno« proti preteklim zločinom svoje države in hkrati ponudil legitimnost človeku, odgovornemu za podobne zločine drugod po svetu.
V začetku istega leta sem obiskal na novo odprt »Cafe Slavia« in njegova špartanska notranjost je bila malce olepšana. Nekoč je bil to najljubši kraj članov opozicije, ki je ponujal prostran razgled na praški grad, ki se dviga nad rdečimi strehami »Male Strane«, na Liechtensteinsko palačo na levi in na Karlov most v ozadju. Grad je osrednji del Prage, okoli katerega se vrti vse ostalo. Havel je nekoč sedel v Slavii in gledal gor na grad, zdaj pa v njem sedi – 11 let po tem, ko ga je Aleksander Dubček postavil za prvega nekomunističnega voditelja po 41 letih.
Havel je zadnji iz svoje generacije. Je najbolj viden in pomemben bivši član opozicije in tudi najbolj trajen simbol prehoda iz dobe komunizma. Vendar pa veliko njegovih kritikov meni, da je stari možakar iz vzhodnoevropske opozicije naredil čisto samosvoj prehod, ki se ne sklada povsem s starim Havlom. Člani opozicije so bili odstranjeni iz politike – mnogi pa se retorično sprašujejo, ali je politika odstranila opozicijo iz predsednika?
V najbolj očitnem smislu je odgovor da. Havel je vodja države, na vrhu češkega političnega sistema. Dokaj legitimno je ustvaril milijone (dolarjev) z vrnitvijo posesti, ki so jo zasegli komunisti. Je javen obraz liberalno-demokratične in kapitalistične države. Njegovo delo je pomagati in braniti, ne pa kritizirati in uničevati. Sedaj stoji na drugi strani barikad, kar so lansko leto še preveč jasno pokazale tudi protikapitalistične demonstracije v času Konference svetovne banke v Pragi.
Kritika je skupna, a je morda preveč otročje površinska. Havel je postal član opozicije, ker je njemu in njemu podobnim totalitarna država onemogočila, da so se vključili v najbolj nedolžne aktivnosti – branje in pisanje knjig, potovanje v tujino in podobno. Do tedaj so imeli politični program – nezdružljiva truma protikomunistov, bivših komunistov, krščanskih demokratov in demokratičnih socialistov. Vsi skupaj so vzpodbudili željo opozicijskega gibanja po takšnem tipu pluralistične demokracije, kot jo imajo sedaj. Vrhunec njihove politične miloščine je bil dosežen leta 1989. Skupina demonstrantov, oblečenih v klovnovske kostume, je najbrž menila, da bodo z razbitjem McDonaldsa pospešili pravdo najnižjih slojev po svetu in da bo Havel morda sedel v praškem gradu s tridelno obleko na sebi, a to vendarle ne bo pomenilo, da se je prodal.
A vendar se ob Havlu postavlja še eno temeljno vprašanje: ali se lahko intelektualci praktično vključijo v politiko in hkrati uspejo obdržati svojo integriteto kot intelektualci? Kot je dokazoval Timothy Garton Ash, je, splošno gledano, odgovor na to vprašanje negativen. Primaren in samodefiniran cilj intelektualca je, da razkriva neprijetne resnice, da se vselej postavi v položaj, ki je nasproten uveljavljenim stalnostim, in da spodbuja polemiko. Torej je njegov odnos že po naravi nasproten političnemu sistemu.
Havel je v letih svoje moči zagotovo dokazal, da vladanje zahteva kompromise. Ob branju njegovih predsedniških govorov lahko vsakdo vidi polno abstraktnih in eteričnih meditacij, brez kančka specifičnosti. Če se izrazimo manj velikodušno: Havel kot nestrankarski voditelj očitno čuti, da lahko različnim političnim opcijam ugodi samo s praznim blebetanjem. In tako je konec gesla »živeti resnico«.
Dogajanje, povezano s češkimi člani opozicije po letu 1989, daje razumno lekcijo. Ne samo, da so intelektualci slabi politiki, ampak tudi, da si je težko predstavljati, kako bi politiki sploh lahko bili intelektualci, vsaj če gledamo z vidika moralne »intelektualnosti«, ki si jo je opozicija na Češkem razlagala po svoje. Morda bi se morali intelektualci držati tistega, v čemer so dobri: da so rahlo ekscentrični posebneži, briljantni za to, da nam povedo, kako voditi naše države. Vendar pa neprimerni, da bi to delo opravili sami.
Prevod: Romina Dobnik