Aristotel (384 p.n.št. – 322 p.n.št.) verjetno je bolj kot kateri koli drugi mislec determiniral smer in vsebino zahodne intelektualne zgodovine. Je avtor filozofskih in znanstvenih sistemov, ki so skozi stoletja postala osnova tako krščanske kot islamske srednjeveške sholastične misli, do konca 17. stoletja je bila zahodna kultura Aristotelska, a tudi po intelektualni revoluciji so njegove ideje ostale v jedru Zahoda. Spekter Aristotelove filozofije je bil širok kot je to le mogoče. Ukvarjal se je z znanostjo, umetnostjo, politiko, zgodovino, logiko, metafiziko, etiko in retoriko. Izumil je formalno logiko znano pod imenom Aristotelova silogistika. Aristotel kot filozof, je v svojih spisih o politiki in etiki kot tudi metafiziki in filozofiji znanosti, neprimerljive vrednosti. Aristotel kot sistematični utemeljitelj filozofije izhaja iz opazovanja in izkustva, ki sta pred vsakim abstraktnim mišljenjem. Bil je učenec Platona in med drugim učitelj Aleksandra Velikega. Pomembnejša dela: Organon: Kategoriai (Organon – Kategorije); Physike (Fizika); Peri psyches (Latin trans., De anima; O duši). Ta meta ta physika (Metafizika). Ethika Nikomacheia (Nikomahova etika); Peri poietikes (nedokončana; Poetika). Techne rhetorike (Retorika); Politika (Politika)
VRLINE IN SREČA
Nekatere etike postavljajo v svoje središče vprašanje sreče. Toda prav zares: kaj sploh je sreča? Najbolj znana filozofska razprava o tem vprašanju je Aristotelovo besedilo Nikomahova etika, ki opisuje starogrški pojem sreče oziroma srečnosti (eudaimonia).
6. poglavje
Vsi soglašajo, da je srečnost najvišje dobro; želimo si le nekoliko jasnejši odgovor o tem, kaj je bistvo srečnosti. Tak odgovor bi kaj hitro našli, ko bi doumeli, kaj je človekova naloga. Kakor je namreč za svirača in kiparja in sploh za vsakega umetnika, skratka v vseh delavnostih in dejavnostih, »dobro« in uspeh ravno v opravljeni nalogi, tako je bržda tudi pri človeku, če le obstoji neka njemu lastna naloga. Ali je mogoče, da gradbenik in čevljar imata neko določeno nalogo in opravilo, človek kot tak pa ga ne bi imel in bi bil ustvarjen le za brezdelje? Oko, roka, noga in sploh vsak telesni del ima svojo nalogo: ali se ne zdi verjetno, da ima poleg teh delnih nalog tudi človek kot tak neko določeno nalogo? In kakšna bi utegnila biti ta naloga? Živeti? »Življenje« je skupno tako človeku kot rastlinam; mi pa iščemo nekaj, kar je lastno le človeku. »Življenje« kot hranjenje in razmnoževanje torej ne pride v poštev. Kaj pa »življenje« kot čutno zaznavanje? Tudi to je lastno konju in volu in vsaki živali. Preostane še dejavno življenje, lastno razumnemu bitju — to je bitju, ki se pokorava razumu in ki tudi samo ima razum ter razmišlja; takšno življenje pa lahko pojmujemo v dvojnem pomenu, pri čemer moramo dati prednost življenju kot udejstvovanju, kajti le-to je nedvomno bližje polnemu pomenu besede »življenje«.
Človekova naloga je torej razumno (ali vsaj ne brezumno) duševno udejstvovanje. Dalje: naloga slehernega človeka in naloga odličnega človeka je po svoji razvrstitvi ista (kot je npr. naloga slehernega kitarista in odličnega kitarista ista, kar velja tudi za vse podrobne primere, le da pri drugi možnosti dodamo nalogi še odlikovanje v tej sposobnosti: naloga kitarista je — igrati na kitaro, naloga odličnega kitarista — dobro igrati na kitaro). Če pa je to tako, tedaj pridemo do zaključka, da je človekovo najvišje dobro — udejstvovanje duše v skladu z vrlino; in če je teh vrlin več — njeno udejstvovanje v skladu z najboljšo in najpopolnejšo vrlino. In to v toku polnega življenja. Kajti ena lastovka še ne naredi pomladi in en dan tudi ne; tako tudi en sam dan ali le kratko razdobje človeka ne more narediti srečnega in blaženega.
7. poglavje
S tem bi bilo nekako v osnutku orisano najvišje dobro; treba je namreč najprej napraviti grob oris, nato izdelati podrobnosti. Kar je v osnutku pravilno nakazano, lahko nato vsakdo do kraja izdela in podrobneje razčleni. Pri tem mu je čas spreten iznajditelj in pomočnik. Od tod tudi napredek v znanosti in umetnosti, kjer vsakdo lahko dopolni pomanjkljivosti.
Upoštevati pa moramo tudi to, kar smo že omenili, in ne smemo v vseh zadevah iskati natančnosti do iste mere, ampak le toliko, kolikor je v skladu z obravnavano snovjo in ustrezno znanstveno metodo. Tako npr. mizar in matematik na različen način raziskujeta pravi kot: prvi ga išče le, kolikor je v prid njegovi obrti, drugi se — ker opazuje le čisto resnico — sprašuje, v čem je bistvo in kakšne so lastnosti pravega kota. Podobno je treba ravnati tudi na drugih področjih, da nem ne bi postranska opravila zameglila poglavitne naloge.
Prav tako tudi vzroka ne smemo pri vseh stvareh iskati po isti poti. V nekaterih primerih zadostuje, da se neko dejstvo postavi v pravo luč; to velja tudi za počela, kajti dejstva so začetek in počelo vsega. Do počel pa se lahko dokopljemo ali po indukciji ali po zaznavanju ali po izkušnji: do vsakega počela po drugačni poti. Poskusiti moramo, da bi do vsakega počela prišli po isti poti, kot je nastalo, in si prizadevati, da ga pravilno opredelimo. Kajti počela so odločilnega pomena za nadaljnja izvajanja. Dober začetek pomeni več kot polovico storjenega, saj nam lahko jasno osvetli prenekatero sporno vprašanje.
8. poglavje
Če iščemo počelo srečnosti, se pri tem ne smemo omejevati samo na lastne zaključke in na naše lastno razglabljanje, ampak moramo upoštevati tudi vse, kar drugi pravijo o njej. Kajti z resnico se dejstva lepo ujemajo, z lažjo pa pride resnica kmalu navzkriž.
Dobrine se delijo na tri vrste: ene se imenujejo zunanje dobrine, druge so telesne in tretje duševne. Najpomembnejše dobrine, tj. dobrine v najpopolnejšem pomenu, so duševne; v to vrsto štejemo tudi duševno dejavnost in ustvarjalnost. To se lepo ujema z že udomačenim splošnim mnenjem in s soglasno sodbo filozofov.
Pravilno je tudi, da se kot »končni smoter« označujejo nekatere naše dejavnosti in ustvarjalnosti; s tem postane jasno, da spada končni smoter v vrsto duševnih, ne pa zunanjih dobrin.
Prav tako se z našo oznako lepo ujema splošno naziranje, da je »dobro uspevati« isto kot »biti srečen«; »dobro uspevati« pa pomeni približno isto kot »dobro živeti«.
(Aristotel, Nikomahova etika, Slovenska Matica, Ljubljana 1994, prevedel Kajetan Gantar, str. 58-61)
Z razgrinjanjem svojih pogledov na vrlino nadaljuje Aristotel v sedmi knjigi Nikomahove etike: Človek ki ima popolno vrlino samodejno izbira najboljše. V primeru hrane je npr. umirjen, ne požrešen, pa tudi hrana ga ne privlači v takšni meri, da bi se moral obvladovati. To je najboljši tip človeka. Takole pravi: Malo slabši je človek, ki ima močne nagone, vendar se uspe obvladovati. Takšen je npr. požrešen, vendar se drži diete, ker ve, da je to za njegovo zdravje koristno. Če je za obvladanega človeka potrebno, da ima močna in nizkotna poželenja, tedaj umirjen človek ne more biti obvladan in obvladan človek ne umirjen, ker je lastnost umirjenega človeka, da nima premočnih nizkotnih poželenj.
O obvladanosti trdi Aristotel naslednje: Obvladanost in vzdržnost sta nekaj dobrega, neobvladanost in mehkužnost pa nekaj slabega. Obvladan človek, je tisti ki se pokorava rezultatom razumskega sklepanja, neobvladan pa tisti, ki se ne pokorava razumskemu sklepanju.
Veliko slabši od krepostnega in obvladanega človeka je neobvladani. To je tisti, ki dela pod vplivom strasti, dela slabo in se tega zaveda, vendar se ne zna obvladati. V denarju, dobičku, slavi ni izprijenosti in ljudi ne grajamo, ker si tega želijo, ampak kdor pretirano išče naslado in se pretirano izmika neprijetnemu in to po razumni odločitvi, se imenuje neobvladan.
Umirjen človek je zadržan in obvladan, razbrzdan človek pa je neobvladan.
Spomnite se da je Sokrat trdil, da neobvladanost sploh ne obstaja in nihče ne dela proti temu, kar spoznava za najboljše, iz drugega vzroka kot iz nevednosti. Tisti, ki se pusti vladati strastem, nima jasnega spoznanja, ampak le neko mnenje, tedaj je mogoče oprostiti človeku, ki ne more vztrajati v svojem mnenju pred navalom strasti, vendar pa za pokvarjenost ni oprostitve. Tisti, ki se peha za pretiranimi nasladami, je razbrzdanec. To je četrta, najslabša vrsta ljudi.
Razbrzdanec ni zmožen obžalovanja, ampak vztraja pri svoji odločitvi, neobvladanec pa obžaluje svoja dejanja. Neobvladanost ni grdobija, neobvladanci niso krivični, ravnajo pa krivično. Neobvladanec je ozdravljiv, ker ne išče čutnih naslad iz prepričanja, zato ga je lahko spraviti na pravo pot, razbrzdanec pa je neozdravljiv, ker išče naslade iz prepričanja. Zaradi tega je razbrzdanec slabši kot neobvladan človek.
Kot vidimo, je vrstni red na Aristotelovemu seznamu naslednji: prvi je umirjen ali kreposten človek, drugi obvladani, tretji neobvladani in zadnji razbrzdani.
Aristotelov opis sreče je za mnoge čuden, ker ne poudarja občutka sreče. Številni ljudje menijo, da je za srečo kljub vsemu najbolj pomembno, kako se počutiš. No, spomnite se znanstveno-fantastičnih filmov, v katerih podjetja ljudem ponujajo vstop v stroj zadovoljstva, ki jim nudi iluzijo popolnega in uspešnega življenja. Plačaš in vstopiš v stroj, sicer haluciniraš do konca življenja, vendar se počutiš kot v raju. Ali bi vstopili v takšen stroj? Zakaj recimo ne, če mislite, da je najpomembnejše, kako se počutiš? »No ja, srečno bi se počutil na osnovi napačnih prepričanj in iluzornih doživljajev«, odgovarjajo mnogi. To že, vendar, če je bistven sam občutek, ne pa tisto, na čemer temelji, zakaj ne.(Filozofsko pomembnost ideje o stroju zadovoljstva je razvil nedavno preminuli ameriški filozof Robert Nozick).