“Virtualna resničnost (VR), kot najaktualnejša možnost tehničnega preoblikovanja telesa, ki telo podvoji in delno imaginira, verjetno pomeni nek odvzem moči, toda tudi izpopolnitev telesa. Zdaj se brez nevarnosti lahko gibljem tudi v območjih, nevarnih za moje naravno telo. Ta Jaz, stanje zavesti, potrebuje manj telesa. VR osvobaja moj zavestni Jaz od udov in narave. Skozi tehnično deteritorializacijo je subjektivno v VR povzdignjeno v novo kategorijo res extensa, prostora in trenutka, namreč v virtualni infinitum, kjer je subjekt tehnično imaterializiran.”
”Ti kontrolirani, preračunavani in konstruirani svetovi se ne imenujejo virtualni zato, ker posnemajo naravo, temveč zato, ker digitalno simulirajo podobo prevare. So simulacije, računalniški oziroma kibernetični modeli za imaginarne svetove, ki se podrejajo zakonom logike in fizike in jim hkrati navidez kljubujejo, ker izdelujejo imaginarne prostore, v katerih je vse možno. Virtualni svetovi so iluzorni svetovi, trideminzonalni kot-da-svetovi temelječi na digitalni tehnologiji. Virtualne umetne/navidezne resničnosti so alternative resničnosti.”1
Peter Weibel
Telo
Naša eksistenca, je pogojena in obdana z kruto materialno realnostjo, zato je naše telo, kot del tega sveta, v primerjavi z očesom, ki že v svetopisemskem svetu simbolizira raz(um) in predvsem nadrealno bitje, predmet zaničevanja in nespoštovanja. Telo, kot podaljšek človekovega uma, kot njegov nosilec, kot neka vrsta orodja, je tako že vsa stoletja, znotraj človekovega vrednostnega sistema, obsojeno na sekundarno vlogo, čeprav je prav telo tisto, ki daje edino trezno in upravičeno argumentacijo naši eksistenci.
Čuti
Igra ljudi, je igra njihovih teles. Imamo telo in z njim delamo, v njem ali preko telesa se zgodi vse kar se pojmuje kot življenje, začenši z rojstvom in se konča z fizično smrtjo, kot odmrtjem tega telesa. Um, ki ga človek tako superiorno postavlja nad telo ima svoj začetek in konec v telesu (kako je pri čem takem sploh možen kak dualizem?). Uma se ne zavedamo, vsaj ne na tako prepričljivi ravni, kot se zavedamo telesa, krivci za to pa so čuti, majhni senzorji na telesu, če se izrazimo malce metaforično, ki umu povedo vse o interakciji telesa z okoljem, zato pravimo da ni v umu ničesar, kar ni bilo že prej v čutilih. Zgodovina čutnosti in čutil je precej razgibana, zato se bomo na kratko poslužili le najpomembnejšega. Civilizacija se je začela s posredovanjem čutil, ko je svet slišnega (uho), zamenjal svet vidnega (oko), to se je zgodilo pred ok. 3000 leti z izumom pisave, kot prvega človekovega civilizacijskega akta. Ta informacija nam pove katera čuta sta bila vsa pretekla stoletja primarna, vsi ostali so imeli več ali manj stransko ali celo grešno vlogo v človekovem življenju, še posebej očitno so čute zatirali prav v našem, krščanskem svetu, kar je nenazadnje tudi vzrok za naš civilizacijski napredek. Vid se je smatral za superioren čut, kar je skrb za telo pomaknilo na nižjo stopnjo in poskrbelo, da je do prave zavestne ekspanzije telesa prišlo šele v 20 stoletju.
Stoletje, ki smo ga gradili na telesu
Z razvojem civilizacije postane bolečina, ki jo človekovemu telesu zadaja okolje, in ki se je človek tako boji, vse težje zaznavna, kar slednjič pomeni da tudi človekov um vse bolj životari v ugodju, zato potrebuje telo nove napore, ki po možnosti nadgrajujejo njegove dane možnosti, kar tehnološko ni več nedosegljivo. Ideja se porodi, ko človek prvič zagleda svoje telo reprezentivno na platnu ali sliki v gibanju. V njegovi zavesti tisti moment preskoči iskrica, ki mu daje slutiti, da je ves ta čas na nekaj pozabljal, namreč na najbolj očitno – na svoje telo. Preroško je to izrazil že Nietzsche: “V tvojem telesu je več razuma kakor v tvoji najboljši modrosti.”2 Začelo se je stoletje, ko smo grdili na telesu – 20. stoletje.
Telo edino trpi bičanje zunanjega sveta in kot tako je v najtesnejši zvezi z novimi, nastajajočimi tehnologijami in tehnološkimi produkti, ki v človekovem umu kaj hitro vzbudijo hrepenenje po nadgradnji omejenega in nepopolnega telesa. Telo je v celoti vzeto, neke vrste interaktivni senzor, čut in orodje hkrati, zato lahko lažje razumemo, da se zlasti v 80ih in 90ih pričenja v zgodovini človekovega telesa neka nova era, ki zaradi tehnološkega napredka in potrebe vse bolj okorelega telesa po vznemirjenosti in akciji, gradi nove tehnologije predvsem na odnosu do telesa. Najvznemirljivejši je odnos telesa do realnega okolja, v katerem se nahajamo vsakodnevno, kar praktično predstavlja vse naše življenjske izkušnje, če pa to isto telo prestavimo v nek imaginaren, nerealen, namišljen prostor, postanejo nekatera na videz banalna vprašanja skrajno zanimiva.
Gledanje, kot telesni proces
Še pred vstopom v teorijo virtualne realnosti in njenega odnosa do telesa, moramo raziskati še nekaj pojmov, ki so ključni za razumevanje funkcije telesa v realnem prostoru. Funkcija gledanja je gotovo ena od teh, kajti ravno gledanje, ki izhaja iz dejanja pogleda, je ena od tako imenovanih prikritih telesnih funkcij, kajti vse premalo se zavedamo, da pravzaprav gledamo z telesom. Status opazovalca se iz pasivnega pričenja spreminjati v aktivnega že v prvi polovici 19 stoletja, takrat še na področju slikarstva, s časom pa, ko se spreminja tudi objekt percepcije, se temu prilagaja tudi status pogleda, ki mora, da bi videl, opravljati s svojim telesom vse težje delo. Danes smo že postavljeni pred izbiro, koliko se pri gledanju moramo oziroma hočemo potruditi, dejstvo pa je, da bo pravo funkcijo gledanje kot telesni proces dobilo šele z ekspanzijo virtualne realnosti (v nadaljevanju tudi VR).
Nova evolucija telesa
Pričakovati je, že zaradi izredno koncentrirane stopnje interaktivnosti telesa z tehnologijo, da se bo funkcija človeškega telesa pričela evolutivno spreminjati, ne zaradi modne muhe, temveč iz gole fiziološke potrebe, ker se mu v nasprotnem primeru obeta izumrtje. Morda se sliši malce fantazijsko, ampak čas, ko bo pričel človek svoje pomanjkljivosti odpravljati z pomočjo podaljševanja telesa s tehnologijo ni več daleč, in telo, kot je pač v naravi navada, se bo tudi temu prilagodilo. Takšni kiborgi bodo možni v kombinaciji telesa in stroja, nekakšni napol človek, napol stroj, kar smo že lahko videli na primeru Robocopa, iluzornega policija prihodnosti, ki ga transformirajo iz človeka 100% mesa v humanuidnega kiborga, po receptu 50% stroj, 50 %meso.
Film, kot eden najfiktivnejših medijev, je sposoben ponuditi vsakovrstno argumentacijo na ravni domišljije, in kot tak, ni skrivnost, da je v stoletju svojega obstoja znatno vplival na napredek znanosti. Prav nič ne grešimo, če navajamo primere iz sveta fikcije, kot relevantne pokazatelje stanja in kot fiktivna predvidevanja prihodnosti, nenazadnje združujemo svet estetike z svetom znanosti, kar je tudi naša naloga.
Človek kiborg
Zastavlja se vprašanje kje je meja med človekom in kiborgom, kajti v kolikor je kiborg stroj z človeškim izgledom, skratka umeten človek, potem je že z posegom v genetski zapis mogoče ustvariti kiborga, kar je z kloniranjem že postalo realnost. Po vsej verjetnosti je to pot po kateri bomo tudi kmalu prišli do popolnih kiborgov, ki nam bodo podobni, le da popolnejši; sanje številnih fantastov, bi bile torej uresničene. Tukaj ne bomo razpravljali o tem koliko je mogoče, da stroj misli ali kakšna je razlika med strojem in človekom, ker gre pri tem sploh in samo za pojmovno, filološko bariero, ki jo teoretiki rešujejo tako in drugače, opozoriti hočem le na možnosti nadgradnje človekovega telesa, kar kiborg v končni fazi tudi je – nadgradnja človeka. Film Blade Runner naredi korak dalje in že raziskuje fakto vprašanja, ki stopajo med človeka kot kiborgovega stvaritelja in kiborga, kot popolnejšega a podrejenega – to je omejenega le v toliko, kolikor ta popolnost ogroža človeka kot nepopolno bitje.
Vzpostavljanje prostora
Od telesa krenemo naprej na definicijo prostora. Na eni strani moramo upoštevati prisotnost realnega prostora, na drugi strani formiramo novi navidezni skoraj sanski prostor, ki realno samo izgleda, se pravi da je realen le na ravni dotičnega nadgrajenega telesa, to je ta misteriozni virtualni prostor.
Če začnemo na začetku, prvi prostor, ki je bil podoben oznaki VR, je bil filmski prostor, s to pomanjkljivostjo, da je bil dvodimenzionalen in neinteraktiven, vendar tudi trodimenzionalnost ni bistveno razširila filmskega prostora, še vedno sta bila na delu le dva najbistvenejša čuta sluh in vid, čut presoden za virtualen prostor, pa se je zaposloval še vedno, kakor vsa stoletja do danes, zgolj na privatni ravni, a o tem nekaj več pozneje. Na začetku je bilo že nekaj povedanega o človekovemu dualističnemu mišljenju, ki pa do svoje prave podobe prihaja šele ta moment, ko telo stopi v interakcijo z prostorom, zakaj ravno ta prostor, je prostor samo skozi telo, ali če želite um. Kaj od tistega kar um in čutila zaznajo je resničnega in kako lahko sploh rečemo, da čutila zaznavajo nekaj drugega, kar potem registrira um. Čutila potemtakem odkrivajo stvari, razum pa ideje, ki so torej stvari na simbolni ravni, gre torej le za pojmovno razliko in za nikakršen dualizem. Če pa za dualizem presoden Descartesov stavek: “Mislim torej sem!”3 razdelamo z nekoliko novega aspekta, aspekta formirajočega se navideznega prostora, pridemo do zanimivih zaključkov. Če je mišljenje garant za to, da sem, da se zavedam svojega obstoja v realnem prostoru, potem je na simbolni ravni mogoče, da je sanjanje, kot eden od možnih metafor za ne-prostor, garant moje neeksistence, torej rečem: “Sanjam, torej nisem!”4, izhajam iz predpostavke, ki se sliši edina razumna, da ni v intelektu ničesar, kar ni prej v čutilih, torej je tako mišljenje kot sanjanje zgolj variacija zaznane realnosti, le da je prvo zavedno, sanjanje pa nezavedno. Če potegnemo diagonalo med obema novo formiranima pojmoma, eden je garant za realno, drugi pa za virtualno, sestavimo dva paradoksna pojma v enega in dobimo smiseln pojem sanjanega mišljenja, ki je kontrapuktiven VR, s tem da se VR razume na ravni materialnega – stvari, sanjano mišljenje (SM) pa na ravni ideje, spet dobimo dualistično paradigmo podobno tisti iz razmerja telo-um, le da je potemtakem na našem primeru le to razmerje stvar-ideja = VR-SM. Iz danega po istem principu sledi prostora NI, jaz SEM, torej se končno nahajamo v realnosti, ki je po definiciji prostor, ki ga ni, oziroma bolj natančno, sem v prostoru, ki ga zgolj zaznavam, dejansko pa ga ni. Nadgradnja prostora iz realnega v virtualnega lahko potemtakem poteka samo na en način, z nadgradnjo telesa oziroma njegovih čutov. Telo podaljšamo z tehnologijo, ki preko uma realno zaznavajoči prostor spremeni v virtualno zaznavajoči prostor, kajti prostor sta zmožna na ta način konstruirati le um in telo.
Tip, kot presoden čut
V prejšnjem poglavju smo že nakazali pozornost, ki jo posvečamo tretjemu od velike peterice čutov, ki konstituirajo našo zavest. Vid in sluh, kot najpomembnejša čuta za nastanek civilizacije smo do določene mere že obdelali, zdaj prihaja na vrsto še tretji čut, ki bo presoden za prihodnost in na katerem gradi tudi VR, to je tip (touch).
Če izhajamo iz definicije filma, pridemo kaj hitro do spoznanja, da gre za industrijo proizvodnje najčistejšega občutenja v času in prostoru. Film do setisfakcije zapolni generalna čuta vida in sluha, kar je dovolj, da smo se v umu zmožni predati neskončnemu številu variacij spoznanja, ki smo ga deležni preko teh dvoje zaznavnih kanalov ob slehernem ogledu. Vedno ko odhajamo iz kina, pa kot da v podzavesti nekaj šepeta, češ nekaj pa vendarle manjka do popolnega doživetja. Seveda, manjka izkustvo vonja, okusa in najbolj presodno, izkustvo tipa. To je skozi stoletja najbolj zaničevan čut, označen kot pregrešen in vulgaren, kar nenazadnje tudi je, čeprav je prav ta čut tisti, po izkušnji katerega v materialnem smislu lahko sploh rečemo da smo. Če se opazujemo v realnem prostoru, opazimo izredno malo trenja med telesi, če pa že so, so le ta nenamerna ali kvečjemu prijazna gesta (recimo stisk roke), največkrat pa so takšna trenja strahovito nerodna zadeva, seveda, če ne gre za intimna partnerja, ki to bariero prepovedanega dotika odmislita, vendar zgolj na njuni privatni ravni (ljubezen). Ena prvih domislic ob pojavitvi ideje VR je bila prav ideja konstantnega dotika. Človek bo tako svojo frigidnost, občutljivost na dotik moral pozdraviti v naslednjem tisočletju. Morda je s pomočjo tehnologije ne bo toliko pozdravil, kot univerziliziral, še vedno bo to dotik, ki bo lokalno omejen in zakrit pred pogledi, povrhu vsega pa še virtualen, to je pomembno zgolj iz vidika nekakšne kvazi emancipacije, po kateri telo hrepeni že stoletja.
Poroka med čutnostjo in tehnologijo
Do zdaj smo obdelali vse potrebno, da prepoznamo distinkcijo med telesom in VR prostorom, sicer še vedno nismo vstopili v VR prostor, to pa zato, ker še vedno ne razumemo, kako delujejo čutila v VR svetu in ker še ne razumemo povsem, kako deluje VR. Za to potrebujemo še globljo vpeljavo, v svet, ki je sicer podoben našemu sodobnemu vsakdanjiku, katerega del tudi je, a ga kljub temu še ne prepoznamo.
Feuerbach podaja zanimivo definicijo eksistence v Descartesovem slogu, a veliko bolj pomenljivo: “Čutim, torej sem.”5 Ta premik na skali eksistenčne gotovosti ni toliko dolžan modnim tendencam kot golemu dejstvu, da že kakšno stoletje plujemo od racionalizma k vse bolj ekspanzivni senzualnosti in vseobsegajoči fikciji. Geslo za prihodnja desetletja bi se torej lahko glasilo: “Nič ni tako, kot se zdi, da je.”6, in to ne velja le za prihajajoči svet virtualne realnosti, temveč za kulturološko usmeritev celotne civilizacije. Marx, že sredi prejšnjega stoletja ugotavlja, da se zgodovina posameznika pravzaprav začenja šele z njegovo prvo čutno izkušnjo, prvim spolnim odnosom, pred tem je nula, ne pozna interakcije teles v realnem okolju7, Freud mu ne ostane dolžan in čutno izkušnjo potencira in postavi kot prvi na skupni imenovalec tehnologije, ki bo čutni svet ojačala8. Spreminjanje oziroma širitev čutnih zaznav ali morda ojačanje katerega od posameznih čutov s pomočjo tehnologije, pa pomeni določen nov način našega razmišljanja oziroma funkcioniranja, to pomeni način na katerega mi sprejemamo svet, s tem pa, ko se spreminjajo te relacije, se spreminja tudi sam človek. Eden prvih se je seveda v svetu fikcije, s tem vprašanjem že leta 1973 spopadel J.G. Ballard v svojem vizionarsko kontroverznem romanu Crash (Trk), ki ga je na filmskem platnu upodobil še en izmed množice tehnoloških vizionarjev, kanadski režiser David Cronenberg. Kaj je na Trku tako naprednega? V izhodišču je povezava med tehnologijo in čutnostjo, med avtomobilom oziroma njegovim izničenjem – nesrečo, kot povod, za spolni akt, to je čutno vzburjenostjo. Po avtorjevi definiciji gre za prvi tehnološki pornografski roman: “Trk je skrajna metafora za skrajne razmere. Trk se ne ukvarja z izmišljenimi katastrofami, temveč s pandemično kataklizmo, institucionalizirano v vseh industrijskih družbah, ki vsako leto ubije sto tisoče ljudi in jih na milijone poškoduje (tehnološko zaznamuje). Ali v avtomobilskih nesrečah vidimo zlovešče znamenje moraste zveze seksa in tehnologije? Nas bo sodobna tehnologija oskrbela z doslej nepredstavljivimi sredstvi za izkoriščanje lastnih psihopatologij? Ali nam takšno brzdanje prirojene izprijenosti morda koristi? Se tu razkriva nekakšna deviantna logika, mogočnejša od tiste, ki nam jo ponuja razum?”9 Ballard zastavlja zgolj vprašanja, danes jim lahko že z precejšno gotovostjo pritrdimo. Zdi se da človek poseduje nekakšno nerazložljivo težnjo v seksualnem (libido) smislu, ki ga sili, da se združuje-zrašča v eno s tehnologijo, morda nekak stvariteljski kompleks, kot se v človekovi skupnosti pojavlja na principu incesta. Vsekakor gre za fascinantno in povsem novo področje človekove psihologije, o kateri se bo gotovo še veliko govorilo. Zgolj za pokušino; v filmu Deemon Seed, se pojavi zanimiva situacija, ki je inverzno podobna predhodnemu problemu. Super inteligentni stroj-računalnik, si zaželi vloge stvarnika (očeta) sebi lastnega superiornega potomca in v ta namen pod prisilo zaplodi ženo svojega stvaritelja. Morda takšno gibalo obstoji tudi pri človeku. Zanimiv s tega gledišča je tudi “čudež” rojstva, ko pri spočetju nastopi moment materializacije telesa, kot telesa znotraj telesa.
Kibernetični prostor
Prispeli smo končno do točke, ko smo opremljeni z dovolj vednosti in upam, da tudi razumevanja, ko lahko končno nataknemo na svoje ude vse potrebne podaljške in proteze, s katerimi smo zmožni, najprej ustvariti, nato pa še vstopiti v virtualen svet.
Dobro je vedeti, da je bila virtualna realnost, ali če poskušamo to sloveniti, navidezna resničnost, primarno razvita, kot večina novosti iz področja tehnologije, v vojaške namene. VR je oznaka za tehnologijo računalniško simuliranih okolij, namenjenih interaktivni aktivnosti uporabnikov kot tudi za alternativne, vendar ne navidezne svetove, ki sodijo v koncept razširjenega pojma resničnosti, torej sveta, kot poliuniverzuma, se pravi soobstoja danega sveta in alternativnih umetelnih svetov. Termini, ki jih uporabljamo, so nastali več ali manj zadnjih trideset let in nemalokrat se je pripetilo, da je znanstveno obveljal termin iz sveta znanstveno fantastične literature, take vrste je termin “cyberspace” (kibernetični prostor), ki ga je l. 1984 prvi uporabil Wiliam Gibson v svojem pionirskem in zdaj že kultnem romanu “Neuromancer”. Besedna zveza izhaja iz grške besede “kibernetes”, kar pomeni krmar; in to človek, ujet v tak umeten svet, tudi je, krmar po deželi “nikjer in vsepovsod”, nekakšni novodobni Oz. Kibernetični prostor namreč ni nič drugega kot nov, paralelni univerzum, oblikovan in vzdrževan s svetovnimi računalniškimi in komunikacijskimi potmi.10
Navidezna resničnost
VR je tehnologija, ki nam je in nam bo še v prihodnje, z še veliko večjo stopnjo realnosti, končno omogočala da naselimo sliko in jo imamo za svet. VR tehnologija podaja doslej najbolj zanimive rešitve za posameznikovo manipuliranje z slikovnim. Gre za računalniško tehnologijo temelječo na vmesnikih, ki neposredno podaljšujejo človekov senzorni aparat, kajti za VR ne zadostujeta računalnik in monitor, na katera vplivaš preko tipkovnice, miške ali joysticka, temveč si opravljen v nove elemente: čelado z očali-monitorjem (head-mounted display), podatkovno rokavico (data glove) oziroma podatkovne obleke (data suit), se pravi, da imaš protezno podaljšano telo, in sicer tako, da preko njegovih različnih funkcij lahko vstopaš v informatične mreže. Artificial Reality (umetna resničnost) je mišljena kot oblika interakcije med človekom in strojem. V umetni resničnosti je vse, kar zaznavamo, oblikovano z računalnikom, ki odgovarja na naše gibanje s pogledi in zvokom, kar omogoča občutek, da si v nekem drugem svetu.11 Na ta način torej nadgradimo telo v funkciji vizualnega in čutnega izkustva. Telo lahko razumemo skupaj z elektronskimi pripomočki kot orodje, ki ga vodi računalniški software, kar je podaljšek človekovih možganov.
Novo telo
V VR okolju nikakor nismo fizično omejeni, prostor je neskončen, kvečjemu je edina omejitev naša perceptivnost, omejitev ni niti naše telo, ki v VR okolju prevzame še neko drugo, realnosti povsem novo funkcijo, to pa je tudi tisto, kar nas najbolj zanima. Telo se je v VR okolju sposobno prilagajati, to je spreminjati, telo, ki ga vidimo po vstopu v VR kot svoje je namreč digitalizirano in tako ni več realno, ampak vpeto in kompatibilno z prostorom, to je umetno. Gre za zgodovinski preskok, preskok iz fizične materialnosti v imaginarno nedefinirano obliko, ki je digitalnega izvora – izgubimo torej fizično prisotnost. Kratko malo, da si lažje predstavljamo, je celotna izkušnja precej podobna občutku, da smo vstopili v risanko – postanemo neuničljivi, ali še bolje, pravljico. Že znameniti LSD guru in prvoborec cyberpunk generacije, zdaj že pokojni Timothy Leary, je rad poudarjal, da je Alice (Alice v čudežni deželi) boginja elektronske dobe in če kdo, potem je bil prav on tisti, ki je to vedel najbolj zagotovo.12 Posebno poglavje pod funkcioniranje telesa v VR okolju je seveda telesna interaktivnost in sposobnost, premikanja virtualnih predmetov. Odnos človeka do strojnih perceptorjev do temeljev poruši in spremeni zgodovino pojmovanja prostora, še posebej pa odnos občinstva – posameznika, do tega prostora. Gre za novo realnost, ki je definitivno realna, le da virtualno realna. Prve izkušnje človeka z umetno realnostjo zato lahko, podobno kot je predvidel že Marx, primerjamo s človekovo prvo seksualno izkušnjo, ves svet mu na podlagi nove čutne perceptivnosti, namreč postavi na glavo, tako ali drugače. Vsak lahko presodi, kako in koliko presodne bodo in so do neke mere že, (vsaj od iznajdbe remote control (daljinca) sistema naprej), te spremembe na kakovost in način bivanja posameznika znotraj urejene skupnosti, ki se bo morala, če bo želela obstati urejena, čim prej transformirati in prilagoditi novemu nastajajočemu sistemu, v nasprotnem primeru, se lahko pričakuje izbruh nekreativnega kaosa, ki se ga v novem tisočletju že razločno čuti.
Nova virtualna tehnologija
Bliže ko smo koncu, dlje v prihodnost nese naš pogled. Povedali smo že veliko, toda še daleč ne vsega. Za zaključek bomo poskušali še enkrat prevetriti možnosti in stanja odnosa umetno okolje in fizično – človekovo – telo.
Če posplošimo in porečemo katero tudi na ravni metafore, kar ne bo prvič, potem lahko razumemo možgane kot računalnik, za simuliranje druge vrste realnosti, realnosti markirane s fantazmo. V tem primeru, lahko pričnemo govor o naših fizičnih telesih, kot o mesenih strojih. Obstaja pa tudi drugačna prihodnost, ki teles niti ne upošteva več. Senzorji bodo izključno usmerjeni na draženje možganskih nevronov, na podoben način kot pri VR, le da bo telo izven dogajanja. Šlo bo za neko novo fiktivno realnost, ko bo mogoče posneti izkušnje posameznika na nek določen nosilec (plošček) – in pri tem mislimo, dobesedno na vse izkušnje, ki vključujejo skoraj enakovredno vseh petero čutov – kar bo pomenilo, da bo nekdo, ki si bo to zavrtel ponovno – kot film – doživljal identične občutke, kot tisti, ki jih je posnel. Gre za novo, še niti ne dovolj predstavljivo tehnologijo, ki pa je v svetu fikcije že dobila upodobitve. Prvi te vrste je bil film Brainstorm (1983), kjer na tak način posnamejo smrt, tako, da tisti, ki si zavrti ta plošček, izkusi občutek smrti in poseže v onstranstvo. Drugi primer je novejšega datuma, režiserka Kathryn Bigelow je posnela film Strange Days (1994), ki govori o zadnjih urah prejšnjega tisočletja, ko se na veliko trguje s temi drugače prepovedanimi osebnimi izkušnjami. Ta primer navdihuje še veliko novih telesnih in umskih izkušen, ki pa jih tu ne bomo odpirali, dovolj je že, da opozorimo na prihajajoče trende. Odnos individuma do samega sebe bi bil v tej realnosti na primer še veliko bolj zapleten, kot že itak je, saj bi z podoživljanjem izkušen nekoga drugega, postavljali pod vprašaj individualnost posameznika, v svetu VR je to preprosteje, pa tudi ne enostavno, saj gre praktično za odnos do samega sebe, ki je skoraj identičen odnosu, do drugega. Zaznavamo digitalne štrline, ki nam dajejo občutek, vsaj dokler se ga ne navadimo, da smo nekdo drug ali celo nekaj drugega, morda kiborg – cybernetic organisem. Ta misel se gotovo utrne vsaj gledalcu, ki ni vpet v VR prostor, a opazuje nekoga, ki je. Pred sabo ima nenavaden splet stroja in mesa, ki ga generira računalnik.
Work in progres
Živčne celice postajajo čipi nove dobe, zato ne čudi usmeritev mikrobiologije k telesu, s ciljem, da izboljša in stimulira živčne funkcije, ter motorične in intelektualne sposobnosti. Že dolgo je jasno, da se prihodnost nagiba v mikro svet in da je svet velikega (makro), če ne že prej, vsaj na simbolni ravni za vselej pokopala katastrofa Titanica. Telo se torej rojeva v novo prihodnost, kjer ne bo več potrebovalo zdravnikov, ko se bo pokvarilo, temveč prej inženirje, ki bodo pokvarjene dele enostavno nadomestili z novimi, po principu pokvarjenega stroja. Da pa bo kaj takega mogoče, je že od danes naprej potrebno zagotavljati, da bo človekovo telo kar se da kompatibilno z strojem. Telo tako zadobiva prvič po evolutivnem procesu spet oznako work in progres.
“Naša ljubezenska afera z stroji, računalniško grafiko in računalniškimi mrežami je globlja od estetske fascinacije in globlja od igre čutov. Prizadevno iščemo dom duha in srca. Naša fascinacija z stroji je prej erotična kot senzualna, prej spiritualna kot ulitarna. Eros, kot so ga razumeli Grki, izvira iz občutka nezadostnosti in pomanjkljivosti. Medtem ko estet čuti, da ga privlači ravnodušno poigravanje in ljubkovanje, erotični ljubimec dosega zadovoljitev daleč onkraj estetske nezainteresiranosti. Naša očaranost z stroji je več kot ulitarna ali estetska: je erotična. Namesto prijetne igre videzov, v smislu iger in zabav, naša zveza z stroji naznanja simbiotični odnos in naposled našo mentalno poroko z tehnologijo. Vzdušje cyberspacea, če ga pravilno zaznamo, preveva tisti duh, ki je nekoč obdajal modrost. Svet pretvorjen v čiste informacije ne fascinira le naše oko in duha, temveč osvaja naša srca. Počutimo se večji in močnejši. Naša srca bijejo v strojih. To je eros.”13
Michael Heim