Immanuel Kant (1724 – 1804), eden največjih mislecev razsvetljenstva in eden najpomembnejših filozofov, kateremu smo dolžni marsikateri trend v racionalizmu. V filozofiji predstavlja novo vejo v razvoju filozofskega mišljenja, njegovo obsežno in sistematično delo na področju teorije znanja, etike in estetike je v veliki meri vplivalo na filozofe in filozofijo, ki mu je sledila, posebej to velja za razne nemške šole novokantovstva in idealizma. V filozofiji, ki je združila v eno racionalizem in empirizem je za Kanta naše izkustvo mogoče le v formah, ki jih določa naš spoznavni aparat, le v teh formah si namreč lahko zamislimo specifični obstoj česar koli. Pomembnejša dela: Critik der reinen Vernunft (1781; rev. ed., Kritik der reinen Vernunft, 1787) (Kritika čistega uma); Prolegomena zur einer jeden künftigen Metaphysik die als Wissenschaft wird auftreten können (1783) (Prolegomena); Critik der practischen Vernunft (1788) (Kritika praktičnega uma); Critik der Urteilskraft (1790, 2nd ed. 1793) (Kritika razsodne moči); Die Religion innerhalb der Grenzen der blossen Vernunft (1793; 2nd ed., 4 pt., 1794) (Religija v mejah čistega uma) etc…..
KANTOVA TEORIJA UMA
UVOD
Immanuel Kant, je eden tistih filozofov, ki so s svojim delom presodno vplivali na razvoj in obstoj zahodne civilizacije. Delo, ki je najdlje poneslo njegovo ime, to je Kritika čistega uma (Kritik der reinen Vernunft), ki jo je prvič izdal leta 1781, pa je neke vrste prelomno in temeljno delo zahodne filozofije, ki je in še vedno služi za inspiracijo in vodilo slehernemu razmišljujočemu človeku. V njem Kant povsem na novo prevrednoti človekovo umovanje, premišljevanje in kot tako posledično tudi principe njegovega spoznavanja. Teorija o umu ima znotraj tega dela pomembno mesto, saj predstavlja višek, najskrajnejšo obliko človekove možnosti spoznanja, v bistvo tako skrajno, da jo je mogoče enačiti že z najvišjim bitjem. Izvajanje transcendentalne dialektike, kot Kant med drugim poimenuje teorijo uma, sem si zamislil izhajajoč iz sicer morda nekoliko skromnega znanja o osnovnih idejah, to pomeni izhodiščih Kritike čistega uma, da bi potem lažje doumel um, kot tisti pojem, ki je prepotreben za uvid Kantove celotne filozofske analize, ali kot sam poudarja, kritike.
K KRITIKI ČISTEGA UMA
Nasprotje med racionalizmom in empirizmom je predvsem na osnovi različnega pojmovanj sodb, prvi jih sodijo analitično, to so pojasnjevalne sodbe, drugi pa sintetično, kar pomeni, da so razširjevalne sodbe, torej s sodbami smo sposobni izražati misli, ki nas v konsekvenci pripeljejo do spoznanj. Misli predstavljajo odnos med subjektom in atributom, kar v osnovi pomeni dvoje, da je atribut že v samem subjektu, ali pa da ni vključen v subjektu, je pa z njim vseeno nekako povezan. Prvi primer je analitična sodba, ki ji Kant reče a priori in za svojo veljavnost ne potrebuje nikakršne potrditve v izkušnji, druga sodba je sintetična in jo Kant imenuje a posteriorne, ki pa temeljijo na izkušnji. Po Kantovem sklepanju, pa so možne še sodbe tretje vrste, ki so nekakšna kombinacija obeh in kot tak kompromis tudi najbolj verjetne. Na eni strani so univerzalne in nujne, na drugi pa hkrati sintetične a priori. To dokazuje na matematičnem primeru: 5+7 =12, kar je primer sintetične sodbe a priori in nima svojega dokaza v izkušnji marveč poseduje neko objektivno veljavnost: »Nedvomno je, da se vsako naše spoznanje pričenja z izkustvom; na razvoj naše spoznavne možnosti bi namreč ne moglo vplivati ničesar, razen predmetov, ki dražijo naša čutila in ki sami povzročajo na eni strani predstave, na drugi pa silijo naš um , da primerja te predstave, jih druži in loči. Um tako predela surovo snov čutnih vtisov ter nam posreduje tisto spoznavanje stvarnosti, ki ga imenujemo izkustvo. Čeprav se pričenja vsako naše spoznavanje po izkustvu, ne izvira vse iz njega. Naše znanje je namreč sinteza tistega, kar sprejemamo s pomočjo čutnih vtisov in tistega, kar izvira iz gole spoznavne možnosti.«1 To je povsem spremenilo zasnovo spoznavanja, kar je Kant razrešil s t.i. kopernikanskim preobratom, ki je, če poenostavim pomenil, da se naš um ne ravna po zunanjih predmetih, temveč, da se predmeti ravnajo po našem spoznanju. Čutnost in um tako končno zadobita vlogo, ki jima pripada, z čutili zaznavamo zunanja dogajanja, vtise, z umom oblikujemo te vtise v pojme in spoznanja. Vsa naša miselna dejavnost se tako razvija v treh smereh: čutnega zaznavanja, razumskega spoznavanja in umskega stremljenja.
Ta ekskurzija v Kantovo teoriji je bila potrebna kot nastavek za temo, ki se je bomo lotili bolj podrobno, to je teme teorije uma, ki jo je Kant obdelal v drugem delu Kritike čistega uma v poglavjih z naslovom Transcendentalna dialektika, v kateri gre za spoznavanje najvišje stopnje spoznavnega procesa in zanikanja vsakršne možnosti, da bi lahko prodrli do sveta metafizike.
TRANSCENDENTALNE IDEJE
Izkustvo in znanost sta vezana na svet fenomena. V stremljenju po vse bolj silovitem in koncentriranem napredku ter znanju, človek stremi po tem, da vedno bolj tesno med seboj povezuje pojave, da bi dosegel njihovo čim širšo sintezo in da bi racionalno našel pravi vzrok vsega obstoječega. Toda pojavi niso tako lahko spoznatni, tako se nam ponesreči vsak poizkus, da pridemo do zadnjega vzroka. Kant zato sklepa, da je metafizika nastala ravno zaradi človekovega stremljenja po spoznavanju najvišje urejenosti sveta. V drugem delu transcendentalne logike, v katerem se raziskujejo razsežnosti metafizičnih vprašanj v razmerju do uma in ki nosi naslov transcendentalna dialektika, Kant postavi um za nosilca videza. Um se dialektično vedno bolj oddaljuje od empirične uporabe kategorij, ki v končni fazi predstavljajo mejo spoznanja. Naravna in neizogibna iluzija ima svoj izvor v dejavnosti uma, kar moramo iskati v pogojih, ki so pogojeni, da jih na koncu najdemo v nepogojenem. Pot po kateri pridemo do tega zaključka, pa je sklepanje. V končni fazi um vedno operira z idejami, ki vsebujejo vse možne predstavljive pojme in pojave. Osnovni problem v transcendentalni dialektiki predstavlja razkrivanje dialektičnega videza umskega sklepanja. Če um preseže meje svoje spoznavne sposobnosti, ko tvori pojme in ideje neodvisno od vsakega izkustva, so to sicer možne misli, toda nikakršna spoznanja. Misel in spoznanje je torej potrebno ostro razmejiti, zato moramo um podvreči preizkusu, ter tako ugotoviti zmožnosti in meje. Naloga filozofije je tako, da razveljavi privid, ki izhaja iz nepozornosti, četudi bi pri tem uničili še tako poveličano in ljubo zablodo. Da bi Kant v svoji filozofiji zagotovil prepotrebno strogost, da bi tako odstranil nepotrebna mnenja, kajti čisti um ne pomeni nič drugega, kot uma, ki je neodvisen od izkustva, ki ga dobimo s čutnimi zaznavami, je od uma zahteval, da se ponovno loti samospoznavanja, ter sprotno tako odpravi vsako njegovo neutemeljeno domišljavost.
Za transcendentalne ideje v skladu s filozofijo takratnega časa je Kant imenoval: dušo, svet in boga: »Torej je mogoče vse transcendentalne ideje zajeti v treh razredih, pri čemer prvi vsebuje absolutno enotnost mislečega subjekta, drugi absolutno enotnost vrste pogojev za pojave, tretji pa absolutno enotnost pogojev vseh pogojev nasploh.«2 Da je človek prišel do ideje sveta, kot jo razumemo danes, je poenotil vse zunanje dražljaje, združil je vso notranje doživetje in je prišel do ideje duše, ustvaril si je sintezo realnosti in je prišel do ideje boga. Kant najde dokaz za obstoj teh idej v objektih, ki pa vodijo v protislovja, ta dokaz pa izpelje iz: paralogizmov, antinomij in ideala čistega uma, ki je dejansko bog. Sleherni poskus razrešitve teh temeljnih filozofskih vprašanj pa slej-ko-prej zaide v slepo ulico. Paralogizmi so t.i. napačni sklepi in temeljijo na povezavi med subjektom in substanco. Subjekt to je jaz in s tem substanca, pomeni, da je enotnost subjekta le enotnost v mišljenju, skozi katero samo ni dan nikakršni objekt, na katero torej kategorija substance, ki predpostavlja zor, ni nanešena. Zatoraj ta subjekt sploh ne more biti spoznan. Zato tudi ni nobenega spoznanja duše kot preproste neumrljive substance. Antinomije so z drugo besedo tudi protislovja, ki nastanejo iz navideznih dokazov, ki si jih um lahko navede kot dve protislovni tezi o svetu. Kant je tako postavil tem štirim tezam svoje antiteze:
1 Svet ima svoj začetek v prostoru in času in nima nobenega začetka.
2 Vsaka stvar v svetu je sestavljena iz enostavnih delov in nobena stvar ni sestavljena iz česar koli enostavnega.
3 Poleg vzročnosti obstaja tudi svoboda in vse se dogaja po naravnih dokazih.
4 Kot del ali vzrok sveta obstaja nujno bitje in to bitje ne obstaja.3
Ključ za njihovo razrešitev je Kant našel v primerjavi antinomičnih tez z empiričnimi spoznanji. Po presoji transcendentalnega idealizma so nam dane le zaznave in njihovo napredovanje, ta pa ne upošteva argumenta vseh umskih sklepov. Ideala čistega uma, to pomeni boga se Kant loti preko treh ključnih dokazov o božjem obstoju. Ti dokazi so: ontološki, kozmološki in fizični-teološki dokaz. Kantova zavrnitev temelji na dokazovanju, da ti, podani dokazi v resnici le zamenjujejo fenomenalne objekte in ne morejo nikoli temeljiti na izkustvu, torej iz tega sledi, da najvišje bitje ni ne dokazljivo, ne neovrgljivo.
Posluževali smo se kategorije substance ali vzroka, da opravičimo obstoj nečesa, kar je daleč izven izkustvenega področja. Kategorije pa zunaj našega izkustvenega področja nimajo nikakršne smiselne veljave. Utemeljitve idej duše, sveta in boga, razumsko ne moremo dokazati, ker je naš razum konec koncev omejen zgolj na področje fenomenalnega sveta, to pa hkrati tudi pomeni, da je potem takem naš razum, pri dokazovanju takšnih resnic, kot tudi metafizika kot znanost, povsem brez osnove. Človeški razum domneva, dokler ne presodi svoje moči, da bo izven izkustvenega sveta lažje dojel in sploh izbrskal resnico. Na ta način se je Kantu posrečilo, da je spodkopal temelje znamenite metafizike, kot tudi materializma, s tem pa tudi vso teorijo o prapočelih.
TRANSCENDENTALNA METAFIZIKA
Transcendentalna metafizika, je metafizika, ki govori o nadčutnem, o stvareh na sebi, kajti po Kantovih besedah ni mogoče, o tistem, kar je zunaj človekovih izkušenj, vedeti ničesar. Odgovore na vprašanja, ki se nam postavljajo glede na boga, svobode in nesmrtnosti, nam ne more dati nobena znanost, temveč le vera. Kant metafizike ne obsoja, temveč jo le ostro kritizira, češ, da si lasti: »napredovanje s samim čistim spoznanjem iz pojmov po načelih, kot jih um že dolgo uporablja , brez poizvedovanja o načinu in o pravici, s katerima je to dosegla.«4 Kant zahteva, da metafizika postane znanost in tako ostane spoznanje, da bi to dosegel mora človek ravnati z znanstveno ostrino in izločiti vse, kar je zgolj mnenje in ne gotovost.
Sam um moramo podvreči kritiki. Dokler sam um ne kritizira samega sebe, se ne more spoznati, predvsem pa, kar je najbolj pomembno, ne pozna svojih lastnih mej. Ko izhajamo iz tega, se čutnosti in razumu kot nosilcema izkušnje, pridružuje še tretji pojem to je um, kot tisti, ki preodicira zmožnost idej. Um ima za svoj cilj absolutno in brezpogojno, a že s tem presega področje možnega izkustva. Ko se um sprašuje po celoti, po celoti zunanjega izkustva – po svetu, po mejah notranjega izkustva- duši ali celoti nasploh- bogu, gre s tem preko tistega, kar je spoznavno. Te ideje je sicer možno misliti, kot take pa niso zmožne biti spoznane. Zato to niso dogmativne trditve, temveč prej nekakšni urejevalni principi uma: »In tako se vsako človeško spoznanje začne z zori, od tod gre k pojmom in se konča z idejami.«5 na mesto metafizike tako sedaj prihaja nauk o regulativni rabi uma, ki svojo uporabnost išče v naravnem ravnanju človeka. To novo spoznavno načelo pomeni enotnost mišljenja in izkustva, ki je dana subjektu. Čisto mišljenje tako prispeva obliko, izkustvo pa vsebino, brez katere bi bila forma brez pravega pomena. Nobeno spoznanje ni možno samo na podlagi izkušnje, temveč le iz kombinacije obeh, ki imata svoje mesto v jazu, kajti jaz sem tisti, ki skušam in mislim, zakaj um vidi tudi v naravi le to, kar poraja sam po svojem osnutku.
TRANSCENDENTALNA DIALEKTIKA
V Kritika čistega uma, v poglavju o transcendentalni dialektiki, ki v uvodu govori tudi o transcendentalnem prividu, Kant pove, da teorija o prividu ni teorija o verjetnosti, kajti verjetnost je resnica spoznana na osnovi nezadostnih razlogov, še manj se sme zamenjevati privid in pojav. Sodba o predmetu, v kolikor se zamišlja, da ga sodijo čuti, ni možna, zakaj čuti ne sodijo. Odnos predmeta do našega uma je v spoznanju, ki se povsem sklada z zakoni razuma in tako ne more obstajati nobena zabloda. Isto velja za čute, ker oni ne morejo vsebovati nobene moči sojenja. Razum sam zase, se razume, kakor tudi čuti, nimajo nikakršne možnosti, da bi nas varali, razum zato ne, ker če deluje v skladu s svojim zakonom, potem se tudi posledica, ki je sojenje, mora skladati z temi zakoni. Zlitje z zakoni razuma je formalna stran vsake resnice, ki jo naš razum poseduje. Tako velja tudi, da v čutih ne obstaja nikakršna presoja, ne resnična, ne lažna. Problem se pojavi šele v razmerju med čuti in umom. Zmota je rezultanta ali diagonala dveh sil, ki obe delujeta v mejah mogočega, te se imenujejo imanentne, tiste izven mej mogočega pa transcendentne; pri tem pa je verjetno potrebno opozoriti, da transcendentalno in transcendentno ni eno in isto. Razum deluje samo empirično, ne pa tudi izven izkušnje. Logični privid nastane, ko se ne ozira na logična pravila, vzrok temu je to, ker se v našem umu nahajajo glavna pravila in maksime njegove uporabe, to je iluzija, ki ji ne pobegnemo. Transcendentalna dialektika se zadovolji z tem, da odkrije privid transcendentalne presoje in da v istem momentu prepreči, da bi nas omejeval. Opravka imamo tako z naravno in neizbežno iluzijo.
Ko Kant govori o čistem umu, kot središču transcendentnega privida, ter o umu na splošno, poudari, da vse naše znanje imamo izvorno od čutil, od tam gre k razumu in se konča v umu. To pomeni največjo možno moč spoznanja. Obstaja pa tudi logična uporaba uma, kot tudi moč posrednega zaključka. To je druga moč, ki sama proizvaja pojme, razum v prvem delu pa je kot moč pravila. Tukaj razlikujemo um od razuma na način, da ga imenujemo moč principa; čisto opažanje, spoznanje na osnovi principa je tisto, v katerem s pomočjo pojmov spoznavamo ono, kar je posebno v tem, kar je splošno, zaključek uma je forma izvajanja nekega spoznanja iz nekega principa, kajti razum ne more iz pojmov pridobivati umetnih spoznanj. Prav ta spoznanja pa so principi, medtem ko so vsi univerzalni pogoji komparativni principi. Zakoni omejujejo našo svobodo, spoznanje po principu je nekaj povsem drugega, kot prosto spoznanje razuma, zakaj razum je moč, ki zedinja pojave s posredovanjem pravil. Um je potem moč, ki daje enotnost pravilom razuma s posredovanjem principa. Um se nikoli ne nanaša na izkušnjo, da bi dal enotnost a priori, temveč na razum, to pomeni enotnost uma.
Po logični uporabi uma, je velika razlika med tistim, kar se spoznava neposredno in tistim, kar se spoznava s pomočjo zaključkov, kar Kant nazorno pokaže na primeru pravokotnega trikotnika. Trije koti znotraj trikotnika so spoznavni neposredno, ampak to, da je vsota teh kotov enaka vsoti dveh pravokotnih kotov, na to se lahko samo sklepa oziroma zaključuje. Pri vsakem naključju obstaja en predpogoj, ki služi za osnovo prvega predpogoja. Neposreden zaključek, to je zaključek razuma, je potreben takrat, če je poleg tega potrebna še kakšna druga sodba, da bi se proizvedel zaključek, potem se tak zaključek imenuje zaključek uma. Druge predstave moči sojenja spoznavam pod pogoji pravila, kot tretje, svoje spoznanje razdelim s pomočjo predikata pravila, to je s pomočjo uma. To so kategorični, hipotetični disjunktivni zaključki uma, kajti um v zaključku teži, da prevede veliko raznovrstnost spoznanja razuma, na najmanjše število principov – enotnosti.
Čista uporaba uma, poraja vprašanje ali je um mogoče izolirati, da morda ni mogoča neka moč, s katero se danim spoznanjem daje določena oblika. Raznovrstna pravila in enotnost principa je to, kar um zahteva , da bi razum prinesel v popolni sklad s samim seboj, to je z umom po sebi, to je čistim umom a priori. Um vsebuje sintetične principe in pravila iz česa se morajo sestojati ti principi, prvi posredni zaključek uma se ne nanaša na opažanje, temveč na pojme in sodbe. Če se um nanaša na predmete, se nanje ne nanaša neposredno, temveč samo preko razuma in njegove sodbe, ki je neposredna glede na čute in njihova opažanja, da bi tako določil njegov predmet. Um v svoji logični uporabi išče obči pogoj svoji sodbi, če je dano tisto, kar je pogojeno, potem je dan tudi ves niz pogojev, ki so eden drugemu podrejeni, takšno stališče čistega uma je sintetično. Stališča, ki izhajajo iz tega najvišjega principa čistega uma, bodo z obzirom na vse pojave transcendentni, kar pomeni, da ni empirične uporabe, ki je tem adekvatna.
Transcendentalna dialektika govori o pojmih čistega uma, ti pojmi razuma se zamišljajo tako a priori, pred izkušnjo in zaradi izkušnje, samo z njihovo pomočjo je namreč mogoče spoznanje nekega predmeta. Naziv pojma uma se ne more omejiti samo na izkušnjo, kajti pojmi uma so za dojemanje, pojmi razuma, pa izključno za razumevanje. Ko govori o transcendentalnih idejah, poudari, da je forma sodb proizvedla kategorije, ki se uporabljajo z vsako uporabo razuma, v izkušnji, sam zaključek uma je tako edina sodba, ki ji je določen a priori, v celem obsegu svojega pogoja. Transcendentalni pojem uma ni nič drugega, kot pojem o totaliteti pogojev, za nekaj, kar je dano kot pogojeno, je to totaliteta pogojev. Uporaba čistih pojmov razuma mora po svoji naravi biti vedno imanentna, to je temelječa na izkušnji, zakaj um vedno nastopi šele za uporabo razuma. Pod idejo se razume en nujen pojem uma, za katerega v čutilih ne more biti dan nikakršen predmet , um se smatra, kot moč določene logične forme spoznanja.
Dialektični zaključki čistega uma, nam sugerirajo, da do idej pridemo preko zaključka – sklepa, poznamo pa tri vrste dialektičnih zaključkov, to je idealov čistega uma. Kritika uma je metoda, ki se imenuje kritična ali transcendentalna. Šolska formula je označevala predmet kritične filozofije kot raziskovanje o možnostih sintetičnih sodb a priori. Fundementalni uvid, temelji na dejstvu, da je veljavnost umnih principov povsem neodvisna od načina, kako se oni ustvarjajo v empirični zavesti. Sistemsko preizkušanje umskih funkcij, da bi ugotovil njihove principe in se odločil o njihovi veljavnosti, pa je kritična metoda, ki je v spoznavni teoriji, le ta pa se je razširila tudi na druge sfere razumskega dela. Kritika uma pa se je morala držati razdelitve na duševnem principu, ki vsebuje mišljenje, hotenje in čutenje, tako se kritika uma v končni fazi nanaša na principe spoznanja.
ZAKLJUČNO RAZMIŠLJANJE
Metafizika tistega česar ni mogoče izkusiti je nemogoča. To se je pokazalo s pomočjo kritike izkušnje. Medtem je istočasno moralo biti dokazano, da tisto, kar se ne da izkusiti, česar potem ni mogoče tudi spoznati, se mora vsaj zamišljati in s tem se je razkril pred nami t.i. transcendentalni privid, kateri je v zgodovini v glavnem služil kot zavajanje človekove misli na kriva pota, kadar je le ta zamišljal to, kar je nujno potrebno misliti, kot predmet mogočega spoznanja. Mišljenje preko kategorij postavlja podatke o čutnosti v medsebojen odnos, na način, da je vsaka pojava pogojena z drugimi pojavami. Da bi se ta pojava dala zamisliti, se razum pri tem oprime zahteve doumetja totalitete pogojev, katerim je ona zavezana v povezavi celotnega izkustva. Kategorije so principi odnosa med pojavi, le te spoznajo pogojenost vsake posamezne, vedno zopet z pomočjo drugih pojavov… Iz tega odnosa razuma in izkušnje izhaja, da ljudje spoznavajo nujne, a vendarle nerešljive naloge, te Kant imenuje ideje, moč, ki je za to najvišjo sintezo razumskega spoznanja, potrebna, pa je um. Če um namreč hoče sebi neko takšno nalogo razrešiti, potem se totaliteta pogojev, ki se išče, more zamisliti kot nekaj, kar je brezpogojno, ki pa v sebi zadržuje pogoje za neskončen niz pojavov, ki pa samo ni več pogojeno. Ideje so zato podane kot brezpogojne, ki se nujno premišljajo, ampak nikoli ne morejo postati predmeti spoznanja. Metafizika, ki spada pod transcendentni privid je sestavljena iz tega, da je podana kot dano, medtem ko so one druge zadane.
Po Kantu je um vsota spoznanja sposobnosti, lahko rečemo, da je um sposobnost principa. Vsa naša spoznanja izhajajo iz čutov, gredo preko razuma k umu. Na splošno lahko rečemo, da um poseduje sposobnost sklepanja, to pomeni logične oblike spoznanja. Um mora zato imeti jasne pojme, če hoče misliti kritično, kar pa je njegova permanentna naloga.
ZAKLJUČEK
Teorija uma, je že samo v Kritiki čistega uma, tako obsežna tema, da bi bila, če bi se je hotel lotiti v celoti, že diploma premalo, zato upam, da je moje laično izvajanje Kanta vsaj v osnovi zadostno. Kajti želel sem v principu razumeti mesto, kamor se teorija uma v Kantovem sistemu umešča, ko sem prišel do spoznanja, da bi bilo bolje vprašati, kam se teorija uma v njegovem sistemu ne umešča, je bilo za vrnitev že prepozno.
Kant je z svojim filozofskim sistemom razrešil nemalo katero dilemo človekovega spoznavnega procesa, verjetno pa ne gre posebej poudarjati, da je prav tako nemalo katero tudi ustvaril. V principu je to tudi tisto, kar dela filozofe za velike, pri Kantu pa gre še za en presoden faktor, da zahodna miselnost njegovo mnenje prevzela na svoja pleča in ga izvaja tudi v praksi, kolikor ji ta to seveda dopušča, torej je Kant z svojo filozofijo presodno oblikoval sedanjost, kot bo verjetno tudi prihodnost.
A. B.