Aristotel (384 p.n.št. – 322 p.n.št.) verjetno je bolj kot kateri koli drugi mislec determiniral smer in vsebino zahodne intelektualne zgodovine. Je avtor filozofskih in znanstvenih sistemov, ki so skozi stoletja postala osnova tako krščanske kot islamske srednjeveške sholastične misli, do konca 17 stoletja je bila zahodna kultura Aristotelska, a tudi po intelektualni revoluciji so njegove ideje ostale v jedru Zahoda. Spekter Aristotelove filozofije je bil širok kot je to le mogoče. Ukvarjal se je z znanostjo, umetnostjo, politiko, zgodovino, logiko, metafiziko, etiko in retoriko. Izumil je formalno logiko znano pod imenom Aristotelova silogistika. Aristotel kot filozof, je v svojih spisih o politiki in etiki kot tudi metafiziki in filozofiji znanosti, neprimerljive vrednosti. Aristotel kot sistematični utemeljitelj filozofije izhaja iz opazovanja in izkustva, ki sta pred vsakim abstraktnim mišljenjem. Bil je učenec Platona in med drugim učitelj Aleksandra Velikega. Pomembnejša dela: Organon: Kategoriai (Organon – Kategorije); Physike (Fizika); Peri psyches (Latin trans., De anima; O duši). Ta meta ta physika (Metafizika). Ethika Nikomacheia (Nikomahova etika); Peri poietikes (nedokončana; Poetika). Techne rhetorike (Retorika); Politika (Politika).
Mojca Küplen
POJEM SUBSTANCE V ARISTOTELOVI METAFIZIKI
UVOD
Substanca oziroma bitnost je osnova vsega bivajočega ali obstoječega in osrednji pojem Aristotelovega mišljenja in raziskovanja. V sledeči nalogi sem se zato usmerila na proučevanje Aristotelovega razumevanje substance kot primarne entitete v Metafiziki, ki pa je pogosto zelo kompleksno in obširno, a nam hkrati daje neprecenljivo spoznanje o bistvu bivajočih stvari.
Osredotočila sem se na samo analizo pojma substance oziroma bivajočega v Metafiziki, na različne vidike tega pojma in splošne karakteristike. Zanima me torej kaj substanca je, katere stvari so substance in še posebej kaj je tisto kar naredi posamezno stvar za substanco oziroma kaj je vzrok, da je nekaj substanca.
Aristotel začne proučevanje substance ali bitnosti z razmišljanjem o različnih odgovorov na vprašanje katere stvari so lahko vse substance oziroma v katerih stvareh substanca kaže svojo prisotnost. Pri tem omenja telesa vključujoč rastline, živali in njihove dele, elemente kot je voda, zrak, ogenj, zemlja, nebo in zvezde, razmišlja tudi o stvareh, ki so bolj osnovna kot telesa kot so ploskev, črta, točka ter nezaznavne stvari kot so Platonove ideje in matematični objekti. Aristotel nam pri tem daje občutek, da ne dvomi v eksistenco čutnozaznavnih substanc. Da pa bi lahko imeli neko jasno vednost o substanci, Aristotel najprej izpostavi nujnost določitve substance oziroma kaj substanca je. Pri tem poda štiri kandidate substance za posamezno stvar. To so podlaga, bistvena bit, občost oziroma splošnost ter rod. To pomeni, da če je posamezna stvar substanca, potem je substanca za to stvar ali podlaga na katero je posamezna stvar predicirana ali bistvena bit te stvari ali občost predicirana tej stvari ali rod v katerega ta stvar spada.
Aristotel se najprej osredotoči na možnost podlage kot substance, ki jo definira kot:«…tisto, o čemer se izrekajo druge stvari, medtem ko se ona sama nič več ne izreka o drugem.« (Aristotel, Metafizika, 1028b 37) Kot podlaga pa se spet izrekajo trije kandidati in sicer snov (kot je bron) ali podoba oziroma oblika (kot je krogla) ali sestava iz obeh, torej stvar iz snovi in materije (kot je bronasta krogla). Vsi trije so možni kandidati za podlago. Vprašanje je katera od teh pa je substanca. Aristotel najprej sprejme možnost, da je substanca neke posamezne stvari snov oziroma materija te stvari, saj kot pravi:«Ako tedaj odvzamemo dolžino, širino in globino, vidimo, da nič ne preostane, razen če ne biva nekaj, kar je s temi določili omejeno, tako da se tistim, ki opazujejo na ta način, snov nujno prikazuje kot edina bitnost.« (Aristotel, Metafizika, 1029a 17) Ampak Aristotel kmalu zavrže to misel kot nemogočo, saj trdi, da je substanca lahko le nekaj kar je ločeno od drugih, samostojno in hkrati nekaj kar biva kot posameznost:«…tako samostojna razmejenost kakor tudi biti določeno posamezno bitje pripada najbolj bitnosti. » (Aristotel, Metafizika, 1029a 27) Da bo torej nekaj ustrezalo kriteriju substance mora to biti nekaj individualnega in hkrati nekaj kar eksistira samo zase neodvisno od drugih stvari. Snov pa to ne more biti. Snov iz katerega je sestavljena substanca sicer lahko eksistira neodvisno tako kot lahko les iz katerega je miza narejena eksistira še preden je les miza, vendar pri tem ne more biti nekaj individualnega. Kos lesa je le kvantiteta posebne vrste snovi, torej les ne more biti ta posamezna miza, dokler ni miza. Aristotel kasneje govori o snovi kot o substanci, ki biva v možnosti. Tako izloči snov kot možnega kandidata za substanco. Substanca torej mora biti nekaj individualna stvar, ki lahko eksistira sama na sebi. Ker to snov ni, kot smo ugotovili, nam preostane le še razmislek o obliki oziroma formi in sestavu iz obojega, oblike in snovi, vendar za to pravi, da je poznejša in očividna.
1. Substanca je nekaj, kar biva individualno in eksistira sama po sebi.
2. Snov ne more bivati hkrati kot individualna stvar in eksistirajoč sama po sebi.
SKLEP: Snov ali materija ne more biti substanca neke posamezne stvari.
Aristotel tako preide na naslednjega kandidata za substanco, to je bistvena bit ali bistvo posamezne stvari, ki jo razume kot to kar se izreka samo po sebi. Pri tem poveže bistveno bit z definicijo oziroma opredelitvijo in pravi:«…da bistvena bit obstaja le za tiste stvari, katerih izpovedba je opredelitev.« (Aristotel, Metafizika, 1030a 19) Aristotel pravi, da se kot opredelitev tako tudi bistvena bit izrekata na več načinov. Tako piše: »Saj namreč bistvo po enem obratu označuje bitnost in določeno posamezno bitje, po drugem obratu pa vsako drugo izmed naznanil, kolikšnost, kakšnost in vsa druga takšna naznanila.« (Aristotel, Metafizika, 1030a 18) Vsa naznanila ali kategorije kot je substanca, kvaliteta in druge so definirajoče, to pa pomeni, da imajo vse stvari bistveno bit. Kot je bistvo človeka, tako je tudi bistvo belega. Vendar pa Aristotel pravi, da so to drugotna bistva:«…razbistrilo se je namreč to, da opredelitev in bistvena bit na prvoten in enostaven način pripadata bitnostim. Vendar pa na podoben način pripadata tudi drugim določilom, samo da ne na prvoten način. » (Aristotel, Metafizika, 1030b 6) Vidimo torej, da Aristotel govori o prvotnem in drugotnem bistvu stvari, da pa samo prvotna bistva pripadajo substanci. Bistvena bit oziroma bistvo neke stvari je bitnost ali substanca posamezne stvari. Aristotel nam tako pokaže, da so le ta prvotna bistva lahko substance:«…da je bistvena bit prisotna zgolj v bitnostih ali v njih najbolj in prvotno in enostavno…« (Aristotel, Metafizika, 1031a 12) Stvari, ki se pa izrekajo kot prve in same po sebi so pa eno in isto kot njeno bistvo. Aristotel meni, da primeri akcidentalnih zvez kot je bel človek ni isto kot njegovo bistvo, saj je belost akcidentalna karakteristika človeka, bolj specifično belost označuje kategorijo kvalitete. Bel človek ne zadosti pogoju kaj je to, ki se nanaša na bistvo in zato ne more biti bistvo prve stvari. Kot pravi:« Bistvena bit torej ne bo prisotna v ničemer, kar niso oblike rodu, marveč je prisotna zgolj v njih…« (Aristotel, Metafizika, 1030a 12) Človek je vrsta, torej to pomeni, da obstaja bistvo človeka, bel človek pa ni vrsta, kar pomeni, da četudi obstaja takšna stvar kot je bistvo belega človeka, to ni prvotno oziroma primarno bistvo. Tukaj vidimo, da Aristotel na nek način povezuje bistvo oziroma bistveno bit substance z njegovo vrsto, kar je v Kategorijah imenoval sekundarna oziroma drugotna substanca in kamor je uvrščal vrsto in rod. Ugotovili smo tudi, da je substanca definirajoča entiteta, kar sledi iz tega, da se bistvena bit izreka kot substanca vsake posamezne stvari in da bistvena bit obstaja le za stvari, ki jih lahko definiramo.
1. Bistvena bit ali bistvo se izreka kot substanca vsake posamezne stvari.
2. Bistvena bit ali bistvo obstaja le za stvari, ki jih lahko definiramo ali opredelimo.
SKLEP: Substance so stvari, ki jih lahko definiramo.
Zdaj ko smo ugotovili, da je bistvo neke stvari substanca, pa se postavlja vprašanje kaj je bistvo v sestavljenih zvezah iz snovi in oblike oziroma v stvareh, ki nastajajo bodisi z umetnostjo ali samodejno oziroma kakšno je bistvo v naravnih objektih kot so rastline in živali ali artefakti kot je hiša ali bronasta krogla. Kot pravi avtor mi ne proizvajamo snov, niti ne oblike, ampak mi damo obliko v snov in proizvedemo sestavo. Ampak snov in oblika morata že prej eksistirat. Ta vzrok pa je oblika »s katero snov šele je bitje« (Aristotel, Metafizika, 1041b 8) Aristotel ponuja tukaj nov vidik substance in sicer substanca kot »počelo in nekakšen vzrok« (Aristotel, Metafizika,1041a 10) To kar je proizvedeno pa se imenuje po obliki in ne po snovi: »…da to kar se izreka kot oblika ali bitnost, ne nastaja, pač pa nastaja po obliki imenovana sestavljena celota in da je v vsakem porojenem bitju prisotna snov in da je nekaj na stvari tale določena snov, drugo pa tale določena oblika.« (Aristotel, Metafizika, 1033b 16) Če prenesemo to Aristotelovo ugotovitev na sestavljene stvari, vidimo, da je bistvo take sestavljene stvari oblika in ne materija, za katero smo že prej ugotovili, da ne more biti bitnost. Aristotel tako pravi:«…obliko pa imenujem bistveno bit posamezne stvari in prvo bitnost…« (Aristotel, Metafizika, 1032b 1). To pa pomeni, da je oblika substance tista, ki naredi stvar to kar je. Substanca stvari je tako oblika te stvari. Aristotel opredeli bistveno bit kot »bitnost brez snovi (Aristotel, Metafizika, 1032b 14) kar rezultira v trditvi, da je oblika ali forma tista, ki je bistvena bit vsake posamezne stvari.
Ugotovili smo torej, da je oblika ali forma neke posamezne stvari substanca. Vprašanje je zdaj, kakšna pa je ta substancialna oblika. Ali je oblika nekaj posameznega oziroma nekaj kar pripada vsaki posamezni stvari ali pa nekaj, kar si delijo mnoge stvari iste vrste. Vprašanje je ali je substanca nekaj posameznega ali občega. Pri tem pa Aristotel ne daje jasnega odgovora. Tako nam daje primer Kaliasa in Sokrata in pri tem pravi, da sta ta dva:«…različna zaradi snovi (saj je druga pri obeh), sta pa isto po obliki (oblika je namreč nedeljiva). » (Aristotel, Metafizika, 1034a 43) To pomeni, da imata dva primera iste vrste različno snov, a isto obliko. Oblika torej ni nekaj, kar pripada tej posamezni stvari, ni nekaj individualnega, torej je nekaj občega. Obliko lahko prediciramo dvema različnima materijama. To pa je spet v nasprotju z Aristotelovo prvotno tezo, da je substanca nekaj individualnega in posameznega. Če naše sklepanje naslonimo na ta primer bi se to glasilo naslednje:
1. Oblika je substanca vsake posamezne stvari.
2. Če je substanca nekaj, kar je individualnega in posameznega, potem bi Kalias in Sokrat morala imeti vsak svojo različno obliko.
3. Kalias in Sokrat imata isto obliko.
SKLEP: Substanca ni nekaj individualnega in posameznega.
Sklepanje o substanci in obliki tako vodi v protislovje, vemo pa da iz protislovja sledi karkoli:
1. Oblika posamezne stvari je substanca.
2. Oblika je nedeljiva oziroma dve različni materiji imata lahko isto obliko.
3. Če imata lahko dve različni materiji isto obliko, potem oblika ne more biti nekaj individualnega.
SKLEP: Oblika posamezne stvari, ki je substanca, ne more biti nekaj individualnega.
4. Substanca je nekaj individualnega in posameznega. – Protislovje
Vidimo, da na eni strani Aristotel trdi, da je substanca nujno nekaj individualnega in posameznega in da obče ne more biti substanca:« Videti je nemogoče, da bi bila bitnost, katerakoli že izmed stvari, ki se izrekajo kot obče. Prva bitnost vsake posamezne stvari je namreč tista, ki je svojstvena posamezni stvari in ne pripada neki drugi stvari, obče pa je nekaj skupnega; tisto se namreč imenuje obče, kar je po svoji naravi prisotno v več stvareh.« (Aristotel, Metafizika, 1038b 8) Na drugi strani pa nam na različnih mestih poudarja, da so substancialne oblike nekaj občega. To misel še posebej podpira avtorjeva trditev, da so substance stvari, ki jih lahko definiramo oziroma:« Opredelitev obstaja zgolj o bitnosti.« (Aristotel, Metafizika, 1031a 1) in da se definicija vedno nanaša na obče stvari: »…ni mogoče opredeliti nobene posamezne stvari, saj se opredelitev nanaša na občost in na obliko…« (Aristotel, Metafizika, 1036a 28)
1. Substance so definirajoče entitete.
2. Definicija se vedno nanaša na obče stvari.
SKLEP: Substanca je nekaj občega.
Ta sklep pa je seveda v popolnem nasprotju z Aristotelovo trditvijo, da obče stvari nikakor ne morejo biti substance.
Glede rešitve tega problema, kjer gre za nek spor med trditvijo, da so oblike nekaj posameznega in individualnega in med nasprotno trditvijo, da so oblike nekaj skupnega oziroma občega, obstaja več različnih mnenj in stališč avtorjev. Michael Woods v članku Forma, vrsta in predikacija v Aristotelu meni, da obstaja različno mnenje glede tega ali gre v Metafiziki za pojmovanje substance kot individualne forme ali kot vrste oziroma kot nekaj kar je skupno vsem članom neke vrste. Nekateri celo trdijo, da poleg forme, ki je edinstvena neki posamezni stvari moramo razlikovati tudi formo vrste. To bi pomenilo, da obstaja več vrst form in sicer forma individualne substance in forma vrste. Tisti, ki Aristotelu pripisujejo individualne forme seveda takšno razmišljanje zanikajo in apodiktično trdijo, da je:«…Aristotel zavrnil pojem vrstne forme za ljudi in da to predstavlja njegovo končno emancipacijo od platonizma. »(Woods, Michael, Oblika, vrsta in predikacija v Aristotelu, stran 223)
Največji problem za tiste, ki verjamejo, da Aristotel govori o individualnih formah je prav primer Kaliasa in Sokrata, kjer Aristotel pravi, da se razlikujeta po materiji, a sta isto po obliki (oblika je nedeljiva). Woods omenja dve verziji teorije, ki zagovarja obstoj posameznih formah. Pri tem ena verzija poudarja, da Sokrat in Kalija imata različne forme oziroma oblike in da njune forme svojo različnost dolgujeta razliki v njunih materijah in da zato Aristotel v Metafiziki trdi, da je razlika med njima posledica dejstva, da je njihova materija različna. Alternativna verzija tega vidika pa meni, da se razlaga njihove razlike ne sestoji v dejstvu, da je njihova materija različna, ker:«… je razlika v materiji sama prepoznavna na osnovi tega, da je ona oformljena, tako da sta Sokrat in Kalija v osnovi individuirana njima pripadajočima posameznima formama.« (Woods, Michael, oblika, vrsta in predikacija v Aristotelu, stran 229)
ZAKLJUČEK
Proučevanje in analiza substance kot prvotno bivajoče entitete nas je pripeljala do bolj natančne in jasne določitve tega vehementnega pojma. Ugotovili smo, da Aristotel razume substanco kot nekaj, kar eksistira kot podlaga oziroma zadnji osebek in kot nekaj posameznega in ločenega ter neodvisnega od obstoja drugih stvari. To je tudi osnovna karakteristika tega pojma. Po natančnem sledenju avtorjeve misli smo ugotovili tudi, da je oblika ali forma tisto, ki predstavlja bistvo substance. V primeru sestavljenih entitet smo ugotovili, da je prav oblika tista, ki naredi stvar to kar je, ki realizira snov oziroma je vzrok eksistence stvari. Prav tako smo ugotovili, da so substance definirajoče entitete oziroma stvari, ki jih lahko definiramo ali opredelimo.
Spoznali smo, da je pojem substance zelo kompleksen pojem, katerega razumevanje nam še posebej otežujejo Aristotelove zapletene in nemalokrat protislovne misli in ideje. Pri tem se nam je odprl nov problem glede vprašanja ali so substance in oblike nekaj občega oziroma splošnega ali pa v nasprotju s tem nekaj individualnega in posameznega. Aristotel v tem primeru ne daje jasnega in konciznega odgovora na to vprašanje.