Pred nedavnim je izšel v zbirki Krt zbornik, ki prinaša, ob izboru kvalitetnih spremnih esejev (Ott, Poeggeler, Derrida, Caputo, Žižek), izbor političnih tekstov Martina Heideggra, ki se tako ali drugače navezujejo na njegov nacionalsocialistični angažma v obdobju 1933 – 1934. V tem izboru zgoraj prevedenega “Nemškega študenta kot delavca” ni. Najbrž zato ne, ker glede na tekste, zaobjete v izboru, ne prinaša neke bistveno nove vsebine. Morda tudi zato ne, ker se je izbor omejil na tekste, ki jih je Heidegger sam objavil. Tega teksta ni namreč nikoli objavil. Z njim je le enkrat nagovoril svoje študente in sodelavce, in sicer ob vpisni slovesnosti leta 1933. Kljub temu določeni razlagalci imajo to besedilo za dokument, ki je “ključen za natančno razumevanje Heideggrovega načrta”. Predvsem zato, ker gre za tekst, s katerim je Heidegger nagovoril svoje študente in kolege, kar izgleda, da se lahko razbere iz intonacije besedila, ki je tako značilna za Heideggrovo pedagoško podajanje. Skratka, gre za tekst, ki se trudi, da bi bil čimbolj plastičen, nazoren, namenjen temu, da bi predvsem nagovoril študente in mu k temu še dodatno pripomore prilika, za katero je bil zapisan: vpisna slovesnost – trenutek, v katerem naj bi študent postal študent – trenutek, ki zbrane sam po sebi ubira k ozaveščenju bistva študenta in njegove naloge.
Kot je najbrž že iz naslova pričujočega sestavka razvidno, si to razmišljanje ne zastavlja naloge globljega umeščanja “Nemškega študenta kot delavca” v kontekst Heideggrovega političnega angažmaja. v NSDAP, kaj šele širšega umeščanja tega teksta v kontekst celotne njegove filozofske misli. Rad bi temu tekstu prisluhnil na drugačen način, na tisti način, na katerega me kot slovenskega študenta (in torej nas kot slovenske študente) najprej in najbolj bistveno nagovarja. Gotovo nas najprej ne zadeva, v kolikor osvetljuje Heideggrovo pojmovanje nacionalsocializma, fundamentalne ontologije ali pa mišljenja biti. Vse te teme so sicer zelo zanimive, globoke, toda nas kot študente zadevajo šele posredno po tistem, kar nas kot študente zadeva izvorno, bistveno, usodno in k čemur menim, da nas Heideggrov tekst lahko povede na odlikovan način.
Kam nas torej vodi “Nemški študent kot delavec”, če mu zares prisluhnemo kot slovenski študentje? Kot rečeno, k nečemu, kar nas kot slovenske študente bistveno in odločilno zadeva. Bistveno pa nas lahko kot študente zadeva le soočenje z bistvom študenta in njegovo nalogo. Odločilno nas lahko zadeva le odločitev za prevzem te naloge. Ta odločitev ima svoje točno določeno ime in trenutek v ustroju Univerze: imenuje se vpis. Vpis torej ni le formalnost, poganjanje mrtve birokratske nnašinerije. To lahko postane samo tedaj, ko smo študenti že izgubili izpred oči svoje lastno bistvo in nalogo, ki nam je po njem neizbežno zadana. To se lahko zgodi samo tedaj, ko ne slišimo več Heideggrovega vzklika in poziva: “Vpis je odločitev”
Vpis je odločitev samo takrat, ko znamo študentje zbrati v sebi pogum za soočenje z bistvom študenta. Mrsikdo tega poguma nima. Terja soočenje z breznom najtemeljitejšega preizpraševanja nas samih, od koder je edino mogoče zanesljivo določiti, kdo je slovenski študent in, kar je isto, kaj je njegova naloga. Namreč, ali bi bilo možno opredeliti nalogo slovenskega študenta, če si ne bi upali z vso ostrino in iskrenostjo postaviti vprašanje po temeljnem poslanstvu človeka nasploh? Očitno ne. Samo iz takega najkorenitejšega vpraševanja lahko črpa smisel nek govor o nalogi slovenskega študenta. Samo take vrste mlad človek, ki si bo upal zastaviti vprašanje po poslednjem Cilju svoje eksistence in ki bo torej pripravljen tvegati ne le uzrtje radikalne nesmiselnosti neke študijske poti, pač pa celo človeka nasploh – samo tak človek bo, če bo Cilj vendarle uzrl, lahko doživel vpis kot vpis, tj. vpis kot odločitev za Cilj. To bo zmogel le take vrste študent, ki bo radikalno postavil pod vprašaj celotno svojo eksistenco in se skozi to korenito vpraševanje po Cilju pogumno izpostavil smrtni grozi, jo v kali premagal in od tod krenil k odločitvi za izpolnjevanje študentske naloge.
Nič ne bo takemu študentu bolj tuje od nekakšnega lenobnega, malomarnega opravljanja študijskih dolžnosti. Obenem mu ne bo nič bolj tuje od bledega lika študenta – “odličnjaka”. To pa zato, ker tako malomarnost kot odličnjakarstvo koreninita v strahopetnosti, v begu pred soočenjem s svojo lastno najglobljo poklicanostjo, ter upravičenjem svoje lastne študentske eksistence pred njo. Malomarnost in odličnjakarstvo sta si tudi edina v pojmovanju odnosa med svetom študija in svetom dela. Oba ju zreta kot med seboj in od človeka ločena elementa, od katerih je študij sredstvo za dosego delovnega mesta (t.j. plače), delovno mesto pa sredstvo za dosego nečesa, o čemer se tako malomarnost kot odličnjakarstvo nista nikoli kaj veliko spraševala.
Novi, resnični študent, ki se je do konca soočil s svojo nalogo in o katerem nam govori Heidegger, bo vsemu temu odločno rekel: Ne!
Zavračal bo vsako ločenost med svetom študija in svetom dela, kajti doživljal bo vse ljudi okrog sebe (študente in neštudente) za skupnost dejanskih ali možnih sodelavcev pri doseganju enega in edinega Cilja človeške eksistence. Zavračal bo “malomarneža” in “odličnjaka” kot lika, ki sta se že v kali izneverila najpristnejši. človekovi nalogi.
Če nekoliko povzamemo, lahko vidimo, da na vprašaje po bistveni nalogi študenta, ki smo ga mimogrede prihodnostno okarakterizirali kot novega študenta (saj govorimo o bistvu, ki je obenem naloga in torej prihodnost), ne moremo govoriti tako, da bi se s samim odgovorom udobno umaknili nedomačnosti, pred katero nas spravlja vpraševanje. Ne, do sedaj povedano nam razkriva, da je odgovor, t.j. določitev bistvene naloge študenta kot človeka, prav v odločitvi študenta kot človeka za vpraševanje po tej nalogi. In če je to temeljna naloga študenta kot človeka, je študent kot študent v odlikovanem položaju glede uresničevanja te naloge. Postati študent pomeni namreč vstopiti v vrhovno ustanovo vedenja nekega naroda in pomeni torej vstopiti v vrhovno ustanovo vpraševanja nekega naroda. Ker pa je vrhovno vpraševanje vpraševanje po Cilju, pomeni postati študent predvsem prevzem naloge vpraševanja po nalogi človeka nasploh in dalje človeka neke konkretne narodne skupnosti. To seveda velja še posebej za tistega, ki postane študent filozofije Zato lahko rečemo, da je naloga študenta kot študenta zavesten in konkreten prevzem naloge študenta kot človeka. Na dokončno odločitev za to nalogo, tj. na vpis, bi se moralo zato gledati kot na praznični trenutek, v katerem naši sonarodnjaki prevzemajo nase svoje (ki je obenem naše skupno) najgloblje poslanstvo. Če bo za novega, pravega študenta, vpis odločitev, bo vpis torej tudi slavje. Zato bo novemu študentu tuje »zabavno« ozračje brucovanj. Pa ne zato, ker bo sovraži veselje in igro, pač pa zato, ker jih bo zasovražil v trenutku, ko bosta izgubila globino, v trenutku, ko se bo sproščen smeh skrtovičil v ciničen nasmešek. Brucovanje bo postalo tisto, kar po svojem bistvu že je: slavje najgloblje odločitve, za katero se odločajo na novo vpisani in kateri pritrjujejo tisti, ki jo že živijo.
Ta najgloblja odločitev – odločitev za vpraševanje po Nalogi, ki nas kot študente že sedaj odločilno zadeva, pa je odločitev, ki nas ne more zares nagovoriti, če nas ne nagovori kot slovenske študente. To naše vpraševanje po Cilju ne more biti odvezano od vprašanja, kako ta Cilj uresničiti v konkretni skupnosti, v kateri se to vpraševanje že vselej dogaja – v slovenskem narodu ter v konkretni pokrajini, v območju katere se naše vpraševanje vselej nahaja – na Slovenskem.
“Vpis je odločitev. Vsaka samolastna odločitev nas meče onkraj nas samih, v neposrednost delovanja znotraj neke določene situacije in znotraj natančno zamejene pokrajine”
Zato bo naloga slovenskega študenta ne le vpraševanje o Cilju človeka nasploh, pač pa, dalje, o Cilju slovenskega človeka na slovenski zemlji. Šele tedaj bo vpraševanje študenta filozofije dobilo pravo težo in bo stopilo v nepreklicno zavezo s svetom dela, in torej v nepreklicno zavezo z vpraševanjem študentov iz drugih smeri, kakor tudi v nepreklicno zavezo s silami, ki oblikujejo slovensko državo. Šele tedaj bo nastopil novi slovenski študent, tj. študent kot delavec, kot oblikovalec nove, v najglobljem poslanstvu človeka utemeljene slovenske resničnosti. Njegovo vpraševanje bo postalo usodnostno in bistveno, kajti pahnjeno bo v konkretnost postavljanja in uresničevanja Načrta.
Kakšno bo torej to njegovo vpraševanje? Kakšne vrste odgovorov bo terjal od tistih, ki nosijo odgovornost, da ga vodijo k vse bistvenejšemu vedenju, tj. od profesorjev?
Prav gotovo jih ne bo spraševal na osnovi neke prazne radovednosti, pač pa izhajajoč iz svojega lastnega poslanstva, ki smo ga ravno opredelili kot vpraševanje po cilju tega poslanstva samega in po načrtu, ki naj določa, kako se ta Cilj uresniči na slovenskem.
Zato bo zahteval od profesorjev, pa tudi od sošolcev, v prvi vrsti pa od samega sebe:
– korenito vpraševanje po možnosti takega vpraševanja samega,
– korenito vpraševanje po obstoju poslednjega Cilja človekove eksistence,
– korenito vpraševanje po bistvu poslednjega Cilja človekove eksistence,
– korenito vpraševanje po temeljitem načrtu, kako ta Cilj uresničiti v slovenskem narodu.
Ne bo se zadovoljil s tem, da bi o teh vprašanjih slišal »mnenja« posameznih mislecev iz preteklosti ter posameznikov, ki tvorijo akademsko skupnost. Ne bo se zadovoljil niti z nekakšno »kulturo dialoga« med temi različnimi mnenji. Zahteval bo od celotne univerzitetne skupnosti kulturo odločanja, kulturo sklepov glede zgoraj zastavljene četvorne smeri vpraševanja. Šele taka naravnanost bo pahnila univerzitetno prakso proč od dolgočasne nezavezujočnosti in jo zavezala eksistencialni nuji vseh njenih sotvorcev. Če za to ne bo časa na rednih predavanjih, bo ta mladi človek prirejal pogovorne večere, katerih rezultate bo zapisoval in urejal v vse strožjo jasnost Cilja in Načrta.
Daleč od tega, da bi vpraševal in deloval iz nekakšne teoretične praznine, bo zahteval od sebe in od svojih vzpostavitev tesnega stika z vso slovensko realnostjo, dokler ne bo stopil na njivo prav tako samozavestno, kakor bo stopil v čitalnico, dokler se ne bo v Triglavski steni počutil prav tako doma, kot v študentskem domu, dokler ne bo izurjen v lovu na polhe prav tako, kakor v pisanju člankov.
Vse to bo zahteval študent bodočnosti, izzvan od Heideggrovega teksta, še bolj pa od lastne usodnosti. Vse to bo zahteval novi slovenski študent, ki oznanja novo Slovenijo. Še daleč je od nas, pa vendar vztrajno, neomajno prihaja. Skriva se v naših srcih. Prisluhnimo njegovemu velikemu pozivu!
Tam daleč,
pod težko goro,
pod črnimi skladi,
med prepad
grize vase živo življenje.
Velika pravda hoče v zorenje,
velika pravda dviga glavo
silnemu kralju Matjažu.
Sužnji,
ali slišite:
Nobena gora pretežka,
nobeno spanje pregloboko,
nobeno oko tak medlo,
nobeno srce tak ubito,
nobeno upanje tak prekleto,
da bi nekoč ne dišalo brona
silne ure.Edvard Kocbek (Rane pesmi)