Mencius (371-289 p.n.št.) (Mengzi, Mencij) je kitajski filozof 4. stoletja pred našim štetjem, katerega vpliv na filozofsko tradicijo njegovega kulturnega kroga je primerljiv z vplivom sv. Pavla in Aristotela v zahodni filozofiji. Mencius, kar je latinizirana oblika njegovega imena Meng-tzu (Mojster Meng), se je rodil v Tsou, majhnem mestu na jugu province Lu, ki je v tedanjem času dinastije Chou predstavljala vrh kitajskega političnega in kulturnega razvoja. Mengzi je zase menil, da zgolj zagovarja in posreduje naprej učenje Konfucija. Njegova filozofija je po njegovem mnenju apologija in obramba Konfucijevega nauka pred doktrinami filozofskih rivalov, posebej pred egoizmom Yang Zhu in univerzalnim konsekvencionizmom Mozija. Nasprotno temu je bil Mengzi v osnovi zelo originalen mislec. Njegova doktrina o dobrem v človeški naravi je v marsičem presegla tisto, kar je o tem dejal Konfucij. Dolgo po njegovi smrti so Mengzijeve interpretacije konfucianizma postale ortodoksne, kar pomeni, da so njegova dela generacije kitajskih intelektualcev morale znati dobesedno na pamet. Njegova filozofija je okarakterizirana kot idealistična s predstavo, da je človekova narava v osnovi dobra.

STARA KITAJSKA MODROST
(11. knjiga – Gaozi 1.)
ČLOVEŠKA NARAVA
1.) Les in posodje
-človeško naravo bi lahko primerjal z vrbovino, dolžnost pa s kupami in skodelami. Človekovo naravo oblikujemo k ljubezni in dolžnosti, kot se iz vrbovine dolbejo kupe in skodele.
-Ali zmorete slediti naravi vrbovine, če iz nje izdelujete kupe in skodele, ali pa morete naravi vrbovine storiti silo, preden iz nje lahko izoblikujete kupe in skodele? In če morete storiti silo naravi vrbovine, da iz nje lahko izdolbete kupe in skodele: potem morete tudi človeški naravi delati silo, da iz nje lahko izoblikujete ljubezen in občutek za dolžnost. Zares vaše besede morajo učinkovati v tem smislu, da bo človeštvo v ljubezni in občutku dolžnosti uzrlo zgolj zlo.
2.) Voda
-Narava je kot vodni vrtinec. Pustite mu izhod na vzhod, pa bo voda odtekla proti vzhodu; odprite mu izhod na zahod – odtekla bo proti zahodu. Narava ne pozna razlike med dobrim in zlim, prav tako kot voda ne pozna razlike med vzhodom in zahodom.
-Gotovo, da voda razlike med vzhodom in zahodom ne pozna; toda ali tudi razlike med spodaj in zgoraj ne pozna? Človeška narava: nagiba se k dobremu, tako kot voda navzdol odteka. Ni ga med ljudmi, ki ne bi bil dober, tako kot ni vode, ki ne bi tekla navzdol. Sicer lahko napraviš, da voda brizgne navzgor, tja do tvojega čela – če udariš po njej; po cevi jo je mogoče tudi na hrib pognati; toda ali je to v naravi vode? Le posledica zunanjih okoliščin je to. Prav v istem smislu je pa človeška narava tako ustvarjena, da jo lahko k zlemu pripraviš.
3.) Življenje
-Življenje je to, kar označujemo kot naravo.
-Ali življenje označujemo kot naravo tako kakor označujemo belo kot belo?
Gaozi pritrdi.
-Ali je belina belega peresa enaka belini belega snega in ta enaka belini belega marmorja?
Gaozi je pritrdil.
-Potem je narava psa enaka naravi vola, in narava vola enaka naravi človeka?
4.) Lakota in ljubezen
-Poželenje po hrani in lepoti je v človekovi naravi. Zato je ljubezen nekaj znotranjega in ni treba, da pride šele od zunaj. Občutek za dolžnost je pa nekaj zunanjega, nič znotranjega.
-Kaj pomeni to: ljubezen je od znotraj, dolžnost od zunaj?
-Če je drugi starejši ravnaj z njim kot s starejšim. To spoštovanje starosti ne izvira v meni. Natanko tako je, kot če belo stvar označujem kot belo, ravnajoč se po zunanjem dejstvu njene beline. Zaradi tega pravim, da je občutek za dolžnost nekaj vnanjega.
-Če belega konja označim kot belega, ali če belega človeka kot belega označim, ni v tem nobene razlike. Sedaj pa ne vem: ali ni tudi razlike med tem, če starega konja kot starega obravnavam, in tem, da starega moža kot starega obravnavam? Pa še to: Ali je starost dolžnost, ali pa je dolžnost spoštljivo obravnavanje starosti?
-Svojega brata ljubim; ne ljubim pa brata nekega moža iz Qina. Torej je na meni, da občutim te vrste nagnjenje. Zato to nagnjenje imenujem notranje. Obratno pa spoštujem starejšega sorodnika kakega moža iz Chuja, prav tako kot spoštujem svoje starejše sorodnike. Torej določa starost drugega, da začutim takšno nagnjenje. Zavoljo tega takšno nagnjenje imenujem vnanje.
-Pečenko, ki bi jo pripravil kak mož iz Qina, ravno tako rad jem kot tisto, ki sem si jo sam pripravil. Te zadeve so pa docela podobne. Ali je torej slast po pečenki tudi nekaj vnanjega?

Komentar k 11. knjigi iz Mencijeve knjige Mengzi, poglavij, ki govorijo o človeški naravi.
O človeški naravi je bilo v različnih civilizacija povedano že ogromno. Ogromno se je o njej govorilo tudi na bregovih Rumene reke, eden teh, ki je o človeški naravi govoril zelo izvirno, je bil Konfucijev učenec in priznan filozof Mencij, ki svojega učitelja sicer nikoli ni videl, bila sta pač rojena stoletji narazen, a je o nauku svojega učitelja verno pričal svojim sodobnikom. Njegovo početje pa ni bilo omejeno samo na Konfucijev nauk, temveč je vsaj tako uspešno širil tudi sebi lastnega, ki ga je ovekovečil v svoji knjigi izrekov ”Mengzi”, ki spada med štiri najpomembnejše knjige konfucijanstva. Čas ”stotih šol” (od 500 – 200 p. n. št.), to je približno čas v katerem je Mencij živel, je čas političnih premikov in družbenih sprememb, ki so se posebej razplamtele v času vojskujočih se držav in ki so opazno vplivale tudi na Mencijevo filozofijo, na njegov odnos do vladarjev in preprostih ljudskih množic, ter človeka kot takega, kar gre razbrati iz njegovega nauka. Veliko njegovih misli zadeva vprašanje vladanja in odnosov v državi, ne gre pa seveda niti mimo človekove narave. Knjigo ”Mengzi” je doletela čast, da je bila praktično šest stoletij učna snov kandidatov za službo v državni upravi. Mencij sam je sicer menil, da zgolj posreduje nauk svojega učitelja, vendar to ne bo držalo povsem, saj je s svojim delom in izvirnimi zamislimi pomembno vplival ne le na kitajsko, temveč na filozofijo nasploh.
Ali je človekova narava dobra ali slaba, je bil v kitajski filozofiji eden osrednjih in najbolj problematičnih vprašanj. Vprašanje s katerim je imel ogromno problemov že Konfucij. ” Vsak naj deluje brez misli na lastno korist, deluje naj brezpogojno tako kot mora delovati, in da je to, kar mora biti.” Čeprav je razložil, kako naj človek deluje, da bo dobro, pa ni povedal zakaj naj človek deluje tako. Mencij je poskušal najti odgovor na to vprašanje in tako razvil teorijo o prvobitni dobroti človeške narave, s katero je tudi zaslovel. Po Menciju je torej narava (človeška) v bistvu dobra: ” Sleherni človek ima srce, ki ne more gledati trpljenja drugih. Sočutnost: če opazimo otroka, ki gre proti vodnjaku, se v srcu vsakega vzbudi strah in sočutje, to pa ne iz razlogov, ki bi mu koristili. Ni človeka brez sočutja v srcu, nikogar ni brez sramu v srcu in ni človeka brez skromnosti v srcu, brez občutka za pravico. Sočutje je začetek ljubezni, občutek sramu je začetek zavesti o dolžnosti, skromnost je začetek nravnosti, razlikovanje med pravico in krivico je začetek modrosti.”1 To mišljenje nikakor ni samo po sebi umevno in edino. Podobno optimističnega stališča o človeški naravi pri Konfuciju ne najdemo, o človekovi naravi pravi, da so sicer ljudje ustvarjeni za poštenost in so si zelo podobni, ko pa si naberejo izkušnje, se vsak razvije po svoje. Gaozi je bil Mengcijev sodobnik in je menil, da so ljudje po svoji naravi prvotno nevtralni in da je za razvoj krepostnega in družbi prilagojenega vedenja treba mobilizirati družbeno dediščino in jo z učenjem posredovati ljudem. Xunzi, še eden Menzijevih sodobnikov, je učil, da je človekova narava zla, človek je nevoščljiv in druge sovraži, rad sliši hvalo, vdaja se poželenjem in se žene za dobičkom.
Xunzi je verjel, da je človeka z pravom in vzgojo mogoče ohraniti v dobrem. Podobnih in drugačnih teorij lahko v kitajski filozofiji najdemo se nešteto, še toliko več pa če se ozremo na evropsko filozofijo, ki se je z vprašanjem človeške narave nič manj vneto ukvarjala predvsem na religiozni ravni.
Človeška narava je v knjigi ”Mengzi” podana na večjih mestih, najbolj nazorno pa na mestih, katerih komentar je pričujoči tekst. Forma samega podajanja je dialoška in podobno kot pri Platonu poteka med dvema filozofoma, lahko bi rekli med učencem in učiteljem, to sta v našem primeru Gaozi in Mencij, s tem da Gaozi vedno izpostavi neko vprašanje ali problem, ki ga Mengzi v odgovoru ali repliki najpogosteje z retoričnim vprašanjem zavrne ali potrdi. Celotna človeška narava je v tem primeru razložena na primerih, ki izhajajo iz narave, toraj so primere naravoslovne.
Prva primera, ki jo imata v zobeh, zadeva najpomembnejše lastnosti človeške narave, to sta generalno ljubezen in dolžnost. Gaozi označi ali primerja človeško naravo z vrbovino, dolžnost in ljubezen pa z iz nje izoblikovanimi skodelami in kupami. Pravi, da človekovo naravo oblikujemo k ljubezni in dolžnosti na podoben način kot iz vrbovine dolbemo kupe in skodele. Mencij pa odgovarja na način, da se z vprašanjem obrača na naravo same vrbovine, češ ali je dobro, da je potrebno vrbovini, če hočemo iz nje izoblikovati določen predmet, ki nam služi v dobrem namenu, storiti silo, saj predmet, ki ga izoblikujemo iz materiala ne more biti v naravi le tega. Ali je podobno potemtakem tudi s človekovo naravo, iz katere je mogoče dolžnost in ljubezen izoblikovati samo z silo. Kritično oceni Gaozijevo primero, kot tisto, v kateri bi človek ljubezen in dolžnost, prej kot dobro, ocenil kot slabo, če ne že kar zlo. O Mencijevem odnosu do ljubezni in dolžnosti smo nekaj že rekli in sicer smo ju spoznali v sočutju in sramu, silah, ki brez izjeme rezultirajo k srcu, ki je Mencijevo jedro dobrega, zato lažje razumemo Mencijevo oporekanje Gaozijevi primeri z kupami, ker Mencij ne meni, da je za oblikovanje ljubezni in dolžnosti sploh potrebna kakšna sila, temveč je to človeku že dano, če ne kar vrojeno. Na tej točki evidentno nastopi spor med Mencijem in Gaozijem, ki je za razumevanje človeške narave ključnega pomena, saj si drug napram drugega stojita dva povsem različna nazora o človeški naravi. Gaozijeva teorija nevtralnosti, potrebuje na poti k oblikovanju, zunanji poseg, ki ga primera z kupami, čeprav je res, da je podana v pogojniku, nazorno pokaže, katerega pa Mencijeva teorija prirojenosti dobrega zavrača. Mencij meni, da se dobro v človeku razvija kot drevo, ki raste samo od sebe, če le okoliščine niso za to neprimerne, med te neprimerne okoliščine pa sodi tudi zunanji poseg s silo, ki ga v primeri opisuje Gaozi. Preostane pa vprašanje, čemu naj se človek raje prepusti notranji rasti dobrega, kot da se odloči za tisto, predvsem lažje dojemljivo, ki jo prištevamo nižjim nagonom? Mencij odgovarja, da se človek ravno po elementih dobrega razlikuje od živali, zato mora to dobro razvijati, ker se le v tem človek prepoznava kot človek.
Naslednji, drugi od štirih tukaj obravnavanih odstavkov o človeški naravi pri Menciju, ki ga sproži Gaozi, zadeva zlo oziroma tiste vzvode v človekovi naravi, ki človeka prisilijo, da stori zlo dejanje. Tokrat je primera vodni vrtinec, ki razumljivo teče v smeri, ki ji jo lahko človek umetno določi. Gaozi zaključi, da tako kot voda ne pozna razlike med vzhodom in zahodom, tako tudi narava ne pozna razlike med dobrim in zlim. Mencij pritrdi podanemu mnenju, s tem da doda teorijo o vzrokih, ki silijo to isto naravo v zlo. Ta vzvod nazorno ponazori nadaljnjo preučevanje gibanja vode. Voda, ki odteka navzdol, k čemur je pač, dodal bi, da zaradi težnosti, nagnjena, po Menciju ponazarja dobro, ki mora biti logično v vsakem posamezniku, redki ekscesi nastopijo le v primerih, ki jih ponazori Mencij z vplivom okoliščin ali povedano na primeru vode, vodo je mogoče spraviti navzgor, torej nasprotno od naravno navzdol, samo kadar udarimo po njej, takrat jo umetno prisilimo da pljuskne v nenaravni smeri. Če zaključimo, je zlo le posledica redkih zunanjih okoliščin, prav tako je tudi človeška narava ustvarjena tako, da jo k zlemu pripraviš.
Nisem ravno prepričan, da je naravna pot vode navzdol, posebej če upoštevamo izhlapevanje, ali vedenje vode v breztežnostnem prostoru, zato je primera z vodo, po mojem malce vprašljiva, medtem ko pa se z samim objektom primere, v okviru Mencijeve teorije dobrega, lahko povsem strinjam. Ne glede na to bi bilo gotovo Mencija zanimivo slišati dandanes, ko bi uvidel, če bi, da je naravna pot vode navzgor in kako se le ta obnaša v breztežnostnem prostoru; bi njegova teza o vodi vzdržala ta preizkus, je pot navzdol res v naravi vode ali je to v njeni naravi ravno toliko kot je v naravi človeka, da hodi vzravnano?
Tretji odstavek ima za izhodišče tale Gaozijev stavek:” Življenje je to, kar označujemo kot naravo.”2 Mencij radovedno posplošuje, ko sprašuje, če je to življenje tako narava, kot je belo belo, kar mu Gaozi pritrdi. Ko se Mencij še ne zadovolji s povedanim nadaljuje s primerami, češ, ali je belina belega peresa enaka belini belega snega in le ta enaka belini belega marmorja in ko mu tudi za to primero Gaozi potrdi pravilnost, Mencij zaključi: ”Potem je narava psa enaka naravi vola in narava vola enaka naravi človeka?”3 Vprašalen stavek ostane brez pritrditve, pravzaprav brez odgovora, tako da se moramo zadovoljiti s povedanim in to razumeti povsem retorično, kot neke vrste potrditev prvega Gaozijevega stavka, v katerem poda izhodiščno pozicijo, češ, da je narava življenje samo. Narava je širok pojem, ki mora tako zaobjemati široko paleto pomenov in eden izmed bolj absurdnih je prav Mencijev zaključni, ko človekovo naravo primerja z živalsko, kar pa, to moram povedati takoj, ni nič slabšalnega ali kako drugače negativnega, kar je Mencij nakazal predvsem na nekaterih drugih mestih v tej isti knjigi, pač pa gre za golo enačenje človeške narave z živalsko, kar je v skladu z Mencijevo filozofijo gojenja dobrega v človeku, kar smo preučevali že v primeru prvega odstavka. Na nekem mestu Mengzi pravi:” Kako malo je tega, v čemer se človek razlikuje od živali. Preprosto ljudstvo tisto sploh prezre, plemeniti pa ohranja to v zavesti.”4 Edina razlika, ki je človeku evidentna, pa še to le peščici plemenitih, je razlika zaradi katere je človek človek, to pa je posedovanje štirih elementov dobrega.
Četrti, zadnji tukaj pod drobnogledom obravnavani odstavek, je dokaj splošne narave in je med vsemi najobsežnejši. Začne se v izhodišču do tega trenutka že ugotovljenega temelja človeške narave, ki je ljubezen in dolžnost in sicer se Gaozi sprašuje po izvoru obeh teh temeljnih lastnosti, za kateri trdi, da je ljubezen notranjega izvora, dolžnost pa zunanjega izvora, kar tudi nazorno pokaže na primerih. Pri tem je zanimivo, da ljubezen enači s poželenjem, češ, da je le to v človeški naravi, ki je razumljivo notranjega izvora. Mencij je kot ponavadi previden, in terja nadaljnja pojasnila. Nakar Gaozi pojasni isto še z primerom, v katerem za dolžnost navede spoštovanje do starejših, ki bojda izvira v nas, podobno za dolžnost navede dojem recimo neke barve, ki je jasno zunanjega izvora. Mencij z odgovorom seveda ni zadovoljen, in ga kritično zavrne na način, da v eni, združi obe predhodni Gaozijevi predpostavki; ni razlike če belega konja označi kot belega, kakor ni razlike če belega človeka označi kot belega, ni pa prepričan, kot sarkastično zavrne Gaozija, ali tudi ni razlike če starega konja obravnava kot starega in tem, da starega človeka obravnava prav tako. Sprašuje se nejeverno ali je starost dolžnost, ali pa je dolžnost spoštljivo obravnavanje starosti. Gazijevo tezo o vnanjosti in notranjosti temeljnih človekovih naravnih lastnostih tako skeptično zavrne z prepričljivim retoričnim preobratom, če pa že ne ravno zavrne, pa jo gotovo postavi na zelo majave noge. Vendar Gaozi tudi po tej izmenjavi argumentov ne popusti in vztraja pri svoji trditvi, ki jo podkrepi še z enim primerom. Dolžnost imenuje spoštovanje kateregakoli sorodnika tako svojega kot sorodnika kogarkoli drugega, če le gre za dovolj starega, torej gre za vnanji izvor dolžnosti, ljubi pa zgolj svojega brata, ne pa brata kogar koli drugega, iz tega sklepa, da je to nagnjenje prišlo iz njegove notranjosti. Mencij še slednjič replicira, na malce šaljiv vsekakor pa na zelo vabljiv in nenazadnje prepričljiv način. Pravi da pečenko je rad v vsakem primeru, pa če si jo pripravi sam, ali če mu jo pripravi kdo drug. Na to pa se še enkrat retorično sprašuje:” Ali je torej slast po pečenki tudi nekaj vnanjega?”5 pri tem očitno replicira tudi na Gaozijevo mnenje, da je ljubezen poželenje. Mencij se z Gaozijevo teorijo o vnanjosti in notranjosti izvora ne strinja in precej na široko še naprej, v naslednjih odstavkih razpravlja o tem vprašanju. Mencij na nekem mestu, ko razpravlja o življenjski moči, izrazi svoje nestrinjanje tako: ” Kar razumemo kot življenjsko moč, sodi k dolžnosti in življenjskemu smislu. Brez teh dveh mora shirati. Je nekaj, kar se rojeva z nenehnim izvajanjem svoje dolžnosti, ne pa nekaj, kar bi si mogli osvojiti z enim samim dolžnostnim dejanjem. Če človek ob svojih dejanjih ne more doživljati notranjega ugodja, mora ta moč zakrneti. Zato pravim, da Gaozi bistva dolžnosti ne razume, ker jo ima za nekaj vnanjega.”6 gre za zelo delikatno vprašanje, pri katerem sta se oba mojstra filozofije, kot že nič koliko krat prej, razšla, kar je predvsem posledica njunih teoretskih predpostavk.
Gotovo bi se dalo o človeški naravi pri Menciju še veliko razpredati, da o njej na splošno sploh ne govorim, toda tako kot marsikaj v filozofiji je to, če se izrazim v prispodobi, dokaj tanek led, govoriti o filozofiji, ki ti ni tako blizu, pa je še toliko bolj tvegano. Mencij me v marsikaterem oziru spominja na grškega Platona, ne le da sta živela približno v istem obdobju, temveč je njuna podobnost tudi v njunih prizadevanjih na državniškem področju, kjer je tudi Mencij, podobno kot Platon poskušal uveljaviti svojo predstavo, ne toliko najpopolnejše, kolikor najpravičnejše države. Za povrh je tudi njuno vodilo in najvišja resnica neko dobro, čeprav se zavedam, da je kontekst, v katerih sta to dobro razumela povsem različen. Mencijeva človeška narava je izredno izvirna in izrazito optimistično – pozitivno naravnana, kar je v pričo redkosti za pozdraviti in nenazadnje prava osvežitev v primerjavi z zahodno vse prevečkrat zapeto religiozno predstavo. Za sklep, Mencijev sklep:” Goni, ki sodijo k človekovi naravi, nosijo v sebi kal nagnjenja k dobremu; na to mislimo ko pravimo, da je človeška narava dobra. Če kdo zlonamerno ravna, ne gre iskati napake v prirojenih nagnjenjih. Čustvo solidarnosti je vsem ljudem lastno, čustvo sramu in odpora tudi, čustvo spoštovana tudi, občutek za to, kaj je primerno in kaj ni, tudi. Čustvo solidarnosti vodi v ljubezen, občutje sramu in odpora rodi misel za dolžnost, čustvo spoštovanja vodi k modrosti. Ljubezni ter občutka za dolžnost, dostojnost in modrost nam nihče ni od zunaj vlil, temveč so naša izvirna last, le da ljudje ne pomislijo na to. Zato se tudi reče: ”Kdor jih išče jih tudi dobi; kdor se ne zmeni zanje, jih izgubi.” Če ugotavljamo tolikšne razlike, da imajo nekateri tega dvakrat, celo neskončno več kot drugi, se dogaja pač tako, ker le ti svojih zasnov zmožnosti ne razodenejo dovolj očitno.”7 To najbolj nazorno potrjuje Mencija, se pravi, da se potrjuje kar sam. Kar temu odstavku sledi, je citat iz Knjige pesmi in ki se avtorju tega komentarja dozdeva dovolj pomenljiva in lepa, da si jo je drznil postaviti na sam konec, pričujočega prispevka o Mencijevi teoriji človeške narave:
”Nebo je ustvarilo človeške množice
in kjer je stvar, tam je tudi pravilo.
Če človek ostaja zvest naravi, ki mu je dana,
je na poti k najvišji kreposti.”8