Slavoj Žižek je profesor na inštitutu za sociologijo v Ljubljani in na EGSu – European Graduate School. Žižek v svojih zelo odmevnih teorijah uporablja popularno kulturo v navezi z zapletenimi teorijami francoskega filozofa in psihoanalitika Jacquesa Lacana, da bi na ta način pojasnil politično in popularno kulturo. Rojen je leta 1949 v Ljubljani, kjer tudi živi, a hkrati predava na številnih univerzah po svetu. Je gotovo eden najuspešnejših postlacanovcev, ki je objavil preko petdeset knjig, ki so prevedene v številne jezike. Je odkriti levičar in je poleg Lacana pod močnim vplivom Marxove teorije, Hegla in Schellinga. Po temperamentu bolj kot na teoretika spominja na revolucionarja. V 80 ih je bil v Sloveniji tudi politično aktiven in ima velike zasluge za osamosvojitev Slovenije. Večino njegovega dela je moralnega in političnega. Je filozof velike energije in karizme, kar mu je v svetu prineslo naziv enega največjih živečih filozofov. Osnovna težnja njegovega dela se zdi porušiti koordinate liberalne hegemonije. Produkcija kulturne razlike je po njegovem neučinkovita iluzija. Žižek trdi, da je pozni kapitalizem začel cel sklop alternativnih zapeljevanj, da bi tako oko in um zavedel od realnega. Realno tako obstaja samo kot fragment, kot sanje ali mora. Te sanje in more so sistemske, strukturne nevroze in so del koordinat hegemonije, ki je v stalni težnji po prevzemu realnega. Izbrana dela: The Sublime Object of Ideology, London: Verso 1989, 7th printing 1998; For They Know Not What They Do, London: Verso 1991, 3rd printing 1996; Looking Awry, Cambridge: MIT Press 1991, 8th printing 1998; Tarrying With the Negative, Durham: Duke University Press 1993, 4thd printing 1998; The Indivisible Remainder, London: Verso 1996, 2nd printing 1997; The Ticklish Subject, London: Verso 1999, 2nd printing 1999; Enjoy Your Symptom!, New York: Routledge 1992, 2nd printing 1994; Metastases of Enjoyment, London: Verso 1994, 2nd printing 1996; The Plague of Fantasies, London: Verso 1997, 3rd printing 1999…
Slavoj Žižek
Sreča po 11. septembru
Pozni socializem lepo opozarja na nasprotje med srečo in željo. V socializmu so bili mnogi srečni, saj so imeli zadovoljene tri temeljne pogoje sreče: materialne potrebe v osnovi, pa ne preveč; obstajal je Drugi, partija, ki se jo je dalo okriviti za vse in nenazadnje obstajal je neki Drugi Kraj, potrošniški Zahod, sanjski svet, ki se ga je občasno dalo obiskati, ni pa bil preblizu in ne predaleč. To ravnotežje sreče je zmotila želja, bila je tista, ki je ljudi prisilila da so se premaknili onstran in končali v sistemu, v katerem je večina manj srečna. Sreča je kategorija načela ugodja in to, kar jo spodkoplje je vztrajanje nekega onstran načela ugodja. Sreča je inherentno hipokritska, je sreča sanjarjenja o stvareh, ki jih dejansko nočemo. Ko današnja levica bombardira kapitalistični sistem z zahtevami, ki jih ta očitno ne more izpolniti, je to v osnovi igra histeričnega provociranja, ki razkriva nemoč gospodarja, kar pa ni edini cilj, ker tudi ti, ki jih izzivajo, dejansko nočejo, da bi se izpolnile. Konservativci, sklicujoč se na srečo, povsem legitimno upravičujejo svoje nasprotovanje radikalni vednosti, vednost nas konec koncev res naredi nesrečne. Nasproti neki prirojeni radovednosti Lacan postavi »o tem nočem nič vedeti«, vsak resnični napredek v vednosti je treba plačati z bolečim bojem zoper naša spontana nagnjenja. Dejstvo, da vem, da ve drugi resnico o meni, me izpostavi glodanju suma, na to vednost o vednosti drugega opozarja tudi Lacan. Kaj pa če je temeljna predpostavka, pojmovanje, da je etična dolžnost v tem, da drugega varujemo pred bolečino, da ga držimo v varovalni nevednosti, napačna. Sreča je bila najgloblja poteza 20. stoletja, saj so se vse politične ureditve opravičevale z obljubo sreče, po Badiou strast realnega. 20 stoletje udejanja hrepenenje po novem redu. Na skrajni točki strasti realnega pride do premestitve, ko se preveč približamo želenemu objektu, se erotična privlačnost sprevrne v gnus do realnega golega mesa. V nori dobi globalnega kapitalizma je glavni rezultat revolucije, da družbeno dinamiko pripelje do zastoja, divja družbena aktivnost na razvitem zahodu zakriva temeljno enoličnost globalnega kapitalizma, odsotnost dogodka. Walter Benjamin je mesijanski trenutek definiral kot dialektiko v zastoju, v pričakovanju mesijanskega dogodka življenje zastane. V komunizmu samo vztrajanje na dogodku pripelje do imobilizacije na ravni pozitivne družben biti, razpadajoče hiše, življenje v preteklosti, so dokaz zvestobe dogodku. A ni tudi teror izraz strasti realnega, njegova temeljna predpostavka na začetku je bila, da je propad študentskih gibanj pokazal, da so množice tako globoko pogreznjene v potrošniško apolitično držo, da jih ni mogoče obuditi s pomočjo standardne politične vzgoje in ozveščanja, potrebna je bolj nasilna intervencija, da bi jih iztrgali iz njihove apolitične odrevenelosti iz njihove potrošniške hipnotične drže. Strast realnega doseže vrh v svojem navideznem nasprotju, v teatralnem spektaklu. Fenomen zarezovalcev, ki je strogo korelativen virtualizaciji našega okolja, zastopa namreč obupano strategijo povratka k realnemu telesu. Zarezovalci praviloma poročajo o tem, da se potem, ko vidiš kako ti teče kri iz rane, ki si si jo sam zadal, ponovno čutiš živega trdno postavljenega v realnost. Na današnjem tržišču najdemo vrsto proizvodov brez njihovih esencinalnih lastnosti, kava brez kofeina…. Navidezna resničnost preprosto posploši ta postopek ponujanja proizvodov, ki so oropani svoje substance, poskrbi samo realnost brez tistega jedra realnosti, izkusimo realno, čeprav to ni. Dialektike dozdevka in realnega ne moremo zvesti na elementarno dejstvo, da virtualizacija naših vsakdanjih življenj, izkustvo, da vse bolj živimo v umetno zgrajenem svetu, povzroči neustavljivo potrebo po povratku k realnemu, da bi ponovno našli trdna tla v neki resnični realnosti. Ampak: realno, ki se vrača ima status nekega drugega dozdevka: ravno zato, ker je realno, zaradi njegovega travmatičnega presežka značaja, ga nismo zmožni integrirati v našo realnost in smo ga potemtakem prisiljeni doživljati kot morasto prikazen. Nekaj podobnega se je zgodilo v primeru uročujočega rušenja WTCja. Realno samo je dojeto kot morasta irealna prikazen. Ponavadi rečemo, da fikcije ne bi smeli zamenjevati z realnostjo, lekcija psihoanalize je tukaj obratna realnosti ne smemo zamenjevati z fikcijo. V tistem, kar izkusimo kot fikcijo, moramo biti sposobni razločiti strogo jedro realnega, ki smo ga zmožni prenesti le, če ga fikcionaliziramo. Če je pravo nasprotje realnemu realnost, kaj če potemtakem tisto pred čemer zarezovalci bežijo ni enostavno občutek nerealnosti, temveč samo realno, ki izbruhne v preobleki neobvladljivih halucinacij , ki nas začnejo preganjati, ko enkrat izgubimo naše sidrišče v realnosti. K.G. Chesterton na straneh Orthodoxy razkrije temeljno zagato psevdorevolucionarnih kritikov religije, ti začnejo z denunciranjem religije kot sile zatiranja, ki ogroža človeško svobodo, tako da žrtvujejo natanko tisto, kar so hoteli braniti, zadnja žrtev ateistične teoretske in praktične zavrnitve religije ni religija, temveč sama svoboda, ki naj bi jo religija ogrožala: ateistični radikalni univerzum, oropan religiozne reference, je sivi univerzum egalitarnega nasilja in tiranije. Ali niso liberalni borci na podoben način željni bojevati se proti antidemokratičnemu fundementalizmu, da bodo na koncu zavrgli samo svobodo in demokracijo, da bi premagali ta teror. Ali ne velja za naš posmoderni princip zavračanja velikih ideoloških stvari, za pojmovanja, da moramo v naši postideološki dobi, namesto da bi poskušali spremeniti svet, ponovno iznajti sebe, naš celotni unverzum, tako, da se udeležujemo novih oblik subjektivnih praks. Danes pomeni umik v zasebnost privzemanje formul zasebne avtentičnosti, ki jih propagira sodobna kulturna industrija. Temeljna resnica umika v zasebnost so javna intimna priznanja, proti tej vrsti zasebnosti je treba poudariti, da je danes edini način, da ubežimo pritiskom odtujenega poblagovljenja, da iznajdemo novo kolektivnost. Skrajni rezultat globalizirane subjektivizacije ni da objektivna realnost izgine, temveč, da izgine sama naša subjektivnost. Edini način da ima par intenzivno zapolnjujoče osebno razmerje ni v tem, da se pozabljajoč svet okoli sebe zazreta drug drugemu v oči, temveč, da medtem ko se držita za roke, skupaj zreta navzven, v tretjo točko, za katero sta oba angažirana. Obrat k našemu tuzemeljskemu življenju spremeni samo to življenje v abstrakten anemičen proces, nikjer ni ta paradoksni obrat bolje izražen kot v Sadovem delu, kjer neovirano zatrjevanje seksualnosti, oropano vsakršne transcendence, spremeni samo seksualnost v mehanično početje brez kakršnekoli avtentične čutne strasti. A ni podoben obrat viden v zagati današnjih postmodernih individumov, ki vse višje cilje zavračajo in svoja življenja posvetijo preživetju, življenju napolnjenem z bolj ali manj prefinjenimi in umetno vzburjenimi malimi ugodji. Pravi nietzscheanski paradoks je v tem, da je največji poraženec te navidezne zatrditve življenju proti vsem transcendentnim stvarem prav dejansko življenje samo. Kar naredi življenje vredno življenja je sam presežek življenja, zavest, da obstaja nekaj, za kar smo pripravljeni tvegati svoje življenje, šele ko smo pripravljeni vzeti nase to tveganje, smo zares živi. Chesterton to poudari ob paradoksu poguma: »Če se hoče vojak, obkoljen s sovražniki, prebiti iz obroča, mora združiti močno željo po preživetju s čudno ravnodušnostjo do umiranja. Ne se zgolj oprijemati življenja, kajti potem bo strahopetec in ne bo ušel. Ne sme le čakati na smrt, kajti potem je samomorilec in ne bo ušel. Prizadevati si mora za življenje v duhu divje brezbrižnosti do njega, želeti si mora življenje kot vodo in kljub temu piti smrt kot vino.« Postmoderna preživetvena drža se konča v anemičnem spektaklu življenja, ki životari kot svoja lastna senca. Tisti, ki zagovarjajo svetost življenja braneč jo pred grožnjo transcendentalne moči, ki na njej parazitirajo, končajo v nadzorovanem svetu, v katerem bomo živeli neboleče in varno in dolgočasno, svet v katerem so zaradi samega njegovega uradnega cilja, dolgega ugodnega življenja, vsa dejanska ugodja prepovedana oziroma nadzorovana.