Sokratov daimonios

Jure Bukovnik je študent filozofije na Filozofski fakulteti v Mariboru.

Jure Bukovnik

Sokratov δαιμόνιον

1. Uvod

Kot je znano, Sokrat ni zapustil (ali pa ni ohranjenega) enega samega napisanega fragmenta svojega filozofskega nauka. Vse kar lahko izvemo o njem so zapisali drugi. To pomeni, da se lahko zanesemo le na sekundarne vire oziroma izročilo tistih, ki so ga poznali in pisali o njem ter o njegovem filozofskem nauku.

Podatki različnih avtorjev, ki pričajo o Sokratovem osebnem značaju in zunanji podobi so konsistentni. Bil je pravičen, skromen, prostodušen, ironičen, odrezav, poln humorja, karizmatičen itn. Njegova zunanja podoba je opisana kot nasprotje grškega ideala lepote. Nenavadnost oziroma skrivnostnost (átopon) vse njegove bitnosti je skupna osnova vseh opisov.

Tega pa ni mogoče trditi za podatke, ki pričajo o njegovem nauku. Izročili Ksenofona in Platona sta dva poglavitna vira, kjer se kaže ta nekonsistentnost. Oba sta bila Sokratova učenca. Nekoč je prevladovalo mnenje, da je Ksenofon zaradi svoje »treznosti« in »plitvosti« Sokrata prikazoval bolj »objektivno«, torej zgodovinsko bolj zanesljivo. Platonovi opisi pa naj bi bili preveč idealizirajoči in zato veliko bolj »subjektivni«.

Vendar se Ksenofon, za razliko od Platona, ni izkazal kot filozof. Zato bi lahko sklepali, da so Platonovi opisi bolj verodostojni, saj je Sokrata poznal in razumel bolje od drugih. Ksenofon pa sploh ni mogel dojeti globine Sokratovega nauka in smotra njegovih raziskav. Zato je njegov prikaz Sokrata mogoče interpretirati kot fikcijo, katere smoter je bila (retorična) hvalnica velikemu filozofu, ki je kasneje, ko je Ksenofon pisal o njem¹, med filozofi in retoriki veljal za »heroja«.

Ksenofonova interpretacija Sokrata bi naj bila zgodovinsko objektivnejša, vendar preskopa, ker o samem Sokratovem nauku pove premalo. Platonova pa pove preveč. Saj je med njegovo in Sokratovo intelektualno lastnino skoraj nemogoče potegniti ostro mejo, kar se kaže predvsem v njegovih poznejših dialogih.

Nekateri poznavalci so mnenja, da rešitev iz te zagate predstavljajo Aristotelova dela, v katerih kritizira Platona. Čeprav je res, da je Aristotel bil zgodovinsko bolj oddaljen Sokrata, in zato »svobodnejši« in potencialno tudi »objektivnejši«, pa je treba upoštevati dejstvo, da prav zaradi tega ni bil obremenjen s posredovanjem Sokratovega nauka in se je bolj ukvarjal z razvojem lastnega filozofskega sistema. Kljub temu pa nam veliko pove dejstvo, da se pri kritiki svojega učitelja opira prav na tiste zgodnje »sokratske« dialoge, v katerih je Sokratov nauk še najmanj »okužen« s Platonovimi idejami. Ti so: Kriton, Lahes, Protagoras in kasnejši Alkibiadov govor v Simpoziju in še posebej (učiteljevemu spominu posvečena) Apologija.

Ugotoviti kaj je zares Sokratovega je v strogem smislu nemogoče. Vendar smo temu še najbližje, če analiziramo Platonovo Apologijo in jo primerjamo ter dopolnimo s Ksenofonovo Memorabilio, ki govori o istem (zgodovinskem) dogodku, ob tem pa upoštevamo tudi Aristotela.

2. Sokratov δαιμόνιον

Razpoložljivi podatki (teksti), ki pričajo o Sokratu, so delo različnih avtorjev, ki so Sokrata spoznali na različne načine in pod vplivom različnih dejavnikov pisali o njem. Zato je treba poiskati nekaj, kar imajo vsi ti opisi »skupnega« oziroma podobnega. Omejiti se je treba na določen pojem oziroma izraz, ki so ga (vsak na svoj način) uporabljali in ugotoviti razlike oziroma podobnosti njegovih pomenov, ki jih določa njihova raba v stavku oziroma smiselna povezanost (teh stavkov) znotraj konteksta.

Izraz δαιμόνιον se sicer v pričujočih tekstih ne pojavlja pogosto² in je morda zato s pojmovno-analitičnega vidika manj primeren. Vendar pa je to pomanjkljivost izbora mogoče omiliti dejstvom, da je ta pojem z vsebinskega vidika zelo pomemben. Različna raba izraza δαιμόνιον predstavlja namreč eno ključnih točk razhajanja med Platonovim in Ksenofonovim interpretiranjem Sokrata.

Beseda δαιμόνιον se v grščini pojavlja v dveh oblikah. V samostalniški in pridevniški. Slovenski prevod korena tega izraza (daimon) je ‘démon’ oziroma »duh, ki odločilno vpliva na človekovo življenje in usodo: …«³. Δαιμόνιον je pomanjševalnica od δαιμου, torej ‘demonček’ ali duhec. Lahko pa je tudi srednji spol od daimonios, kar je pridevnik in pomeni ‘demonsko’ (nekaj) oziroma nekaj, kar pripada demonu.

2.1. Platon: Apologija

Kot je znano, se je v Apologiji sodna obtožnica (kot bi jo naj povzel Sokrat v svojem zagovoru) glasila nekako tako:

»Sokrates krši zakone, ker pohujšuje mlade ljudi in veruje v bogove, ki si jih je sam ustvaril, namesto tistih, ki jih piznava republika.«⁴

Del tega slovenskega prevoda je prevajalec označil z opombo, v kateri prizna, da se je besedi δαιμόνιον izognil prav zaradi njene »spreminjavosti« (samostalniška in pridevniška oblika, »pomen«). »Prosti« (dobesedni) prevod izvirnega dela teksta (hetera daimonia kaina)⁵ bi lahko bil: »(veruje v) druge, nove demone«. Beseda daimonia ni v rabi le kot srednji spol v tožilniku množine samostalnika δαιμόνιον, temveč bi v tem primeru lahko bila uporabljena tudi kot sred. sp. v tož. množ. pridevnika daimonios. Slovenski prevod bi se potem glasil: »(veruje v) druga, nova demonska (bitja)«⁶. Vendar se v obtožnici izraz ‘bitja’ ali kak podoben samostalnik ne pojavlja. Zato je njabolje, če razumemo besedo daimonia preprosto kot nekaj demonskega, se pravi da je prevod potem: »(veruje v) drugo, novo ‘demonsko’«. Izraz δαιμόνιον je v takih primerih »eliptično samostalniški« (Riddel 1867), t.j. pridevnik s »semantično luknjo«, kjer samostalnika ni potrebno omenjati, ker bi naj bil razumljen že v samem pridevniku.

Ko se kasneje Sokrat v svojem stilu zagovarja in sprašuje: (… esth’ hostis daimonia men nomizei pragmat’ einai, daimonas de ou nomizei; ouk estin).⁷, lahko to prevajamo: »Ali je kdo, ki veruje v demonsko, ne da bi veroval v demone? Ne, ni.«. Od tod sledi argument, s katerim ovrže trditev, da je ateist in poslušalce prepriča, da so demoni pravzaprvav neke vrste bogovi. Če veruje v ‘demonsko’, kot ga dolži obtožnica, veruje tudi v ‘demone’. Torej veruje v bogove, ki so sicer drugačni od državnih, ni pa ateist, kot ga je kasneje (s Sokratovo »pomočjo«) natančneje označil tožnik Meletos. Tu bi lahko sklepali, da bi lahko bil slovenski prevod besede δαιμόνιον tudi ‘božansko’.

Δαιμόνιον se v imenovalniku ednine prvič pojavi, ko se Sokrat sklicuje nanj kot na »nekaj božjega in božanskega« (θεΐόν τι καί δαιμόνιον)⁸, sicer pa ponavadi enostavno το δαιμόνιον.

Mnogokrat pa Platon besede δαιμόνιον sploh ne uporabi, temveč jo zamenja s frazami, kjer je operativna beseda ‘znak’: »božji znak« (τό τοϋ θεοϋ σημεϊον)⁹; »preroški znak« (τό ειωθός σημεϊον)¹⁰ ali samo »znak« (τό σημεϊον)¹¹.

Ta znak prihaja do Sokrata v obliki glasu:

»To znamenje me spremlja že od malih nog in se mi javlja v obliki glasu, in vselej, kadar se javi, me svari pred čim, kar imam ravno namen storiti, prigovarja mi pa nikoli ne.«¹²

»Platonov Sokrat« lahko torej o obstoju nečesa kot je δαιμόνιον le sklepana (in to tudi stori) podlagi delovanja, ki ga lahko pripišemo le temu. V našem primeru je to delovanje ‘demonski’ (ali božanski, božji) znak, ki ga Sokrat zazna kot glas, ki ga opozarja samo kadar je na napačni poti. Še posebej pa poudari, da mu nikdar ne prigovarja. O njegovem obstoju lahko torej le posredno sklepamo, in sicer preko delovanja ki bi mu ga lahko pripisali. Pa še to je zelo pasivno in skrivnostno.

Znak oziroma vsebina sporočila je Sokratu takoj jasna, saj nikdar dobesedno ne navaja kaj mu δαιμόνιον sporoča. Le nekako odvarča ga. To pomeni, da je imel Sokrat vsakič, ko bi naj prejel sporočilo, že pripravljeno racionalno podlago, ki je bila neodvisna od ‘demonskega glasu’, in ga je dovolj prepričala o pravilnosti svojega dejanja, četudi znaka ni bilo. Zato ima za »svarilčev« molk racionalno razlago, ko našteje razloge za trditev, da smrt ni nič slabega, temveč dobrega, in na koncu svojega zagovora pravi: »Zato se moj notranji svarilec danes ni oglasil.«¹³

Ko kaže je Sokrat (kot ga interpretira Platon) svoje zapleteno pojmovanje δαιμόνιον-a spretno uporabil, z namenom dokazati, da ni ateist. Vendar je iz njegove rabe (kot smo jo analizirali) razvidno, da ne verjame v bogove kot bitnosti, ki bi determinirale njegovo delovanje in mu krojile usodo. Temveč daje prednost lastnemu razumskemu in moralnemu preudarjanju. Δαιμόνιον pa je pri tem le retorično sredstvo in nekaj, kar ne obstaja zunaj njega, temveč je njegova last.

2.2. Ksenofon: Memorabilija

Ksenofonova raba besede δαιμόνιον še zdaleč ni tako jasna in dosledna kot Platonova. Mogoče je opaziti, da jo uporablja na drugačen način.

Obtožnica se (po Ksenofonu) glasi nekako tako:

»Sokrat je kriv zavračanja bogov, ki jih priznava država in uveljavljanja čudnih božanstev: prav tako je kriv kvarjenja mladih.«¹⁴

Kot je razvidno ni bistvene ralike med Platonovim in Ksenofonovim navajenjem obtožnice. omembe vredno je le to, da je v Apologiji Platon uporabljal Sokrata v prvi osebi in je bil on tisti, ki jo je navajal, v Memorabilii pa jo navaja avtor sam in govori o Sokratu v tretji osebi.

Bistvena razlika v pojmovanju oziroma rabi besede δαιμόνιον se pojavi tako rekoč že na začetku:

»Sokrates je povedal kar je mislil: ko je rekel, da mu je božanstvo dalo znak (τό δαιμόνιον γάρ έφη σημαίνειν).«¹⁵

Če se zanesemo na Marchantov (poslovenjen) prevod, je tukaj δαιμόνιον pojmovan kot aktivnejši od tistega pri Platonu. Še več:

»Mnogim njegovim tovarišem je svetoval naj storijo to ali naj ne storijo tistega, v skladu z opozorili božanstva: in tisti, ki so nasvet poslušali, so bili uspešni, tisti, ki ga niso, so obžalovali.«¹⁶

Vidimo, da je δαιμόνιον Sokratu nudil strateško uslugo, ki jo je lahko uporabil pri prepričevanju in pridobivanju naklonjenosti drugih.

Očitno je, da je δαιμόνιον pri v Memorabiliah pojmovan kot nekakšen okultni prognostikator ozioma prerok, ki ve kaj se bo zgodilo in Sokratu nekako prerokuje ter mu s tem pomaga tudi pri pozitivnih odločitvah. V takem kontekstu se pri Platonu ne pojavi.

Kot sem omenil že v uvodu, Ksenofon sam ni bil filozof in ni dovolj poznal Sokratovega filozoskega nauka. Se pravi, da njegovih argumentacij ni enostavni ni znal rekonstruirati ali pa se iz kakšnih dugih razlogov ni želel izpostavljati. Kot kaže je raje ubral morda bolj družbeno konformno pot, ki je bila zato tudi bolj »objektivna«. Zgrešila pa je prav to, kar je za zanimivo za filozofsko raziskovanje, ki temelji na samospoznavanju ter povezovanju logosa in mitosa. Prav to je Platonu pomagalo na poti do lastnega nauka o idejah.

Sokratska težnja po logičnem utemeljevanju se pri Platonu prepleta s pesniškim izražanjem. To pa ne pomeni, da jih uporablja kot okras, kar bi lahko izraz njegove miselne neprodornosti, kot je to opaziti pri Ksenofonu. Mite, prispodobe in primere uporablja, da z bi njimi opisal nekaj kar je izraz nekega izkustva biti, ki presega sam pojem. Podobno je s Sokratovim δαιμόνιον-om oziroma z ‘glasom’, ki ga najverjetneje Sokrat ne sliši tako kot sliši ptičje petje, temveč gre tudi tu za prispodobo. To je neke vrste »notranji glas«. Njegovega sporočila se Sokrat zave, brez da bi ga dejansko slišal.

2.3. Aristotel: Retorika

Aristotel v Retoriki našteva metode logičnega sklepanja, ki temeljijo na tem, kar je bilo s strani nasprotnika/sogovornika rečeno proti nam. Med drugimi primeri omenja tudi Sokrata in analizira njegovo sklepanje, pri čemer postavi definicijo pojma δαιμόνιον, na podlagi katere bi naj bi Sokrat zavrnil Meletovo obtožbo, da ne veruje v obstoj bogov:

»daimonion ni nič drugega kot Bog ali delo (ergon) Boga,«

iz te definicije naj bi Sokrat izpeljal sklep, da:

»kdor misli, da obstaja delo Boga, nujno misli tudi, da obstaja Bog.«¹⁷

Evidentno je, da je Aristotelova definicija pojma logično pravilna, saj Sokratovo sklepanje izhaja iz obtožnice, ki temelji na razlikovanju med ‘demonskim’ in ‘bogovi’. Sokrat pa dokaže, da je to razlikovanje napačno.

‘Delo’ oziroma dejavnost (poieîn) je aristotelska kategorija, ki se povezuje s tvornikom ali tvornim glagolskim načinom. Vendar pa se je treba zavedati, da pri Aristotelu na tem mestu ne gre za (nepristransko) poročilo o Sokratu, saj se je tu ukvarjal s sistematizacijo metod logičnega sklepanja in je sokratsko uporabil kot primer ene teh metod.

Je Sokratov δαιμόνιον, kot smo ugotovili v Apologiji, veliko bolj pasiven. Sokrat v svojem vprašanju: »Ali je kdo, ki veruje v demonsko, ne da bi veroval v demone?« sicer ne uporabi besede ‘delo’, ki bi neposredno kazala na njegovo dejavnost. Zato pri Aristotelovi definiciji pojma δαιμόνιον ne gre za tisti »notranji glas«, ki Sokrata »spremlja že od malih nog«. Res pa je, da ga je uporabil kot retorično sredstvo in z njim zavrnil obtožbo.

3. Zaključek

Ugotovitev, da je Sokratov δαιμόνιον nekaj kar je njemu lastnega, je v skladu z njegovim prizadevanjem za resnično vednostjo, ki je povezano z njemu najljubšim delfskim geslom »spoznaj samega sebe«. Zato je Aristotelova definicija tega pojma tukaj irelevantna saj mu služi za prikaz sokratske metode logičnega sklepanja, ki temelji na splošni definiciji pojma, mi si prizadevamo ugotoviti kaj je Sokratov δαιμόνιον.

Glede na njegovo rabo v Apologiji, je Sokratov δαιμόνιον njegova intuicija, na katero se zanaša, kadar mu racionalni razlogi ne ponujajo dovolj, da bi z njimi nekomu pojasnil svoje spoznanje. V skladu s svojo zvijačnostjo in domiselnostjo jo interpretira tako, da ga lahko drugi razumejo in da jim pokaže, kako se motijo, ko ga na primer obdolžijo brezboštva. Pri tem uporablja besedo δαιμόνιον oziroma besedne zveze, ki se nanj nanašajo.

Res je, da Sokrat preiskuje kaj je vsaka stvar in s tem, ko najde temelj filozofskega raziskovanja v pojmu stvari, utre pot atiški pojmovni filozofiji, vendar je očitno, da se definiciji pojma δαιμόνιον izogne oziroma ga ne definira jasno. To stori šele Aristotel, ko njegovo metodo induktivnega sklepanja znanstveno utemeljuje in jo strne v svoj sistem. Pri tem pa izgubi tisto, kar nas zanima in kar bi lahko zares spoznali le, če bi hodili po Sokratovi poti samospoznavanja.