Peter Frederick Strawson se je rodil leta 1919 v Londonu. Je professor metafizike na Univerzi v Oxfordu. Strawson je eden vodilnih akterjev filozofije običajnega jezika. Strawson je na oči javnosti prvič prišel z člankom “On Referring” (1950) (O naslavljanju). V njem je v ospredju kritika Russellove teorije o deskripciji. Njegova prva knjiga Introduction to Logical Theory izdana leta 1952 obravnava njegovo analizo o razmerju med formalno logiko in logično shemo običajnega jezika. V svojem delu Individuals (1959; 2 izdaja 1965) Strawson postavi osebe in materialne objekte za gradnike vse vednosti. Leta 1977 je bil povišan v viteški naslov (znan je tudi pod nazivom Sir Peter Strawson). Ostala pomembna dela izpod njegovega peresa: Introduction to Logical Theory, Individuals: An Essay in Descriptive Metaphysics, in The Bounds of Sense: An Essay on Kant’s Critique of Pure Reason.
John Langshaw Austin (1911-1960) J. L. Austin se je rodil v Lancasterju in se je izobraževal na Oxfordu, kjer je po tem, ko je med drugo svetovno vojno služboval v britanski obveščevalni službi, postal profesor filozofije. Čeprav je bil občudovan kot učitelj je za življenja objavil le malo svojega filozofskega dela. Njegovo delo so šele posthumno zbrali njegovi študentje. V letih 1961 in 1962 sta bili tako objavljeni njegovi najbolj prepoznavni Philosophical Papers (1961) in Sense and Sensibilia (1962). Austin običajno raziskuje metode pristopa k filozofskim temam preko preučevanja običajnega vsakodnevnega jezika. V transkriptu njegovih predavanj na Harvardu: How to Do Things with Words (1961), predstavi to metodo kot razlikovanje med tem kaj rečemo, kaj s tem kar smo povedali mislili in kaj z tem kar smo izrekli dosežemo.
P. F. Strawson – Resnica
Strawsonov tekst o resnici se nanaša na razlago korespondenčne teorije resnice J. L. Austina.
Austin trdi, da je semantično napačno, trditi, da je resnica predikat stavka, po drugi strani pa je prav tako napačno predvidevati, da so relacije korespondence drugačne kot zgolj konvencionalne, to je napaka, ki modelira besedo na svet ali svet na besedo. Njegova teorija nam pove, da je izjava resnična, če je določena govorna epizoda povezana na konvencionalen način do nečesa posebnega. Nobeno Austinovo mnenje oziroma prepričevanje ni Strawsona zadovoljilo.
Korespodenčna teorija preprosto zahteva, ne prečiščevanja ampak eliminacijo.
1) Izjava: Neizpodbitno je, da uporabljamo različne samostalniške izraze kot slovnične subjekte resnice. Te so običajno v obliki samostalniških fraz: “Kaj on pravi”, ali “njegova izjava je”; ali izgovorjeno ali samostalniško-frazno s “ta” itd. Austin predlaga, da uporabimo izjavo in tako opravimo generalno dolžnost za takšne izjave kot ta. Strawson se z predlogom strinja. To nam bo onemogočilo na filozofsko neizročitven zaupni način, da z uporabo “resnice” govorimo o izjavah. Z izjavo “to je nezaupljiva pot”, Strawson misli na način, ki ne zaupa v katerikoli način narave izjave, tako da so videnja izjave samo iz perspektive historičnega, preteklega dogodka. Izjavi “trditev” in “izjava” imata paralelni in ustrezen dvojiški pomen. “Moja izjava” je lahko ali to kar jaz pravim ali to kar jaz govorim. Ko nekaj rečem je to gotovo zgolj epizoda. Kar pa jaz izjavljam, pa to ni. Je drugotnega pomena in ne tvorec, ki ga razglašamo, da je resničen. Reči resnico ni v tem kako jo rečemo, temveč da povemo nekaj resničnega. Ko rečemo sodbo o resnici, referiramo historični dogodek in ga postavljamo v kontekst z drugimi. Beseda “izjava” se je ločila od referenc do katerekoli govorne epizode. Epizode o katerih govorim so šepetanje, izgovorjava, tuljenje, ponavljanje. Izjava pa ni nekaj, kar je razvidno iz teh epizod. Niti če rečem, da je izjava resnična kot nasprotje temu, če rečem, da je bila resnična v teh različnih načinih, govorim posredno o teh epizodah ali katerikoli epizodah nasploh. Reči da je izjava resnična ni povezano z reči o govorni epizodi, da je bila resnična kot govor o izjavi ki je bila šepetana, kar je povezano z govorno epizodo, ki je bila šepetanje. “Izjava” kot beseda in fraza “kaj je rekel” kot konjunkcija “ta” sledeč mu samostalnik stavčnega člena je lahko ustrezen slovnično samostalniški, in je naprava, ki jo zaposlimo ob določeni priložnosti, posebej takrat ko uporabljamo besedo “resnica”.
Bolj verjetno kot predpostavka, da navedemo izjavo za resnično, govorim o govorni epizodi, je teza, da v namenu da deklariram izjavo za resnično, se mora pojaviti znotraj moje vednosti, vsaj ena epizoda, ki je ustvarila izjavo. Po Austinu, to ni povsem tako. Priložnost, ko deklariram izjavo, ki je resnična, ne pomeni, da je nekdo dal izjavo, temveč predvidevam možnost, da jo bo kdo naredil. Primarno je doseči dejstvo, da je uporaba “resnice” poudarjene od nekoga za nazaj ali za naprej od aktualne ali nameravane izjave, ki je uporabljena tako, da okarakterizira takšne epizode.
Če ima Austin prav v nameri, da je v bazi govornih epizod, ki jih mi predvidevamo, “resnica”, bi bilo mogoče “reducirati” izjavljanje, za katero pravimo izjava v ne epizodnem pomenu, da je resničen do izjavljanja v katerih smo predvidevali resnico epizod. Austin nakaže, da je isti stavek mogoče uporabiti tako, da naredimo različne izjave.
Uporaba, ne le različnih sodb, ampak sodb z različnimi pomeni, o katerih dajemo vsi iste trditve, je tisti pomen “trditve” o katerem je potrebno diskutirati na način, da ji določimo njeno resničnost ali napačnost. Ljudje uporabljajo isto trditev, ko so besede, ki jih uporabljajo v situacijah, takšne, da so njihove trditve lahko le resnične ali napačne. Vsak, ki bo uporabil besedo neke situacije, v kateri nastopa “John”, bo dajal neko izjavo. Ko jaz izrazim besede “John je bil bolan” potem to rezultira govorno epizodo, ki je ali je bila resnična. Preprosto in jasno dejstvo je, da izrazi pojavljajoči se kot slovnični subjekti nikoli ne stojijo za takšnimi epizodami. Kar njihova vsebina nima nobenega izvora, četudi so določeni pojmi izvorni. “Izjava da p” ni dogodek, četudi je narejen prvič in znotraj moje vednosti, posebej, če govorim o resničnosti ali napačnosti. Če na primer opomnim na Platonov pogled, eventualno napačno pripisan Russlu in me nekdo popravi, potem jaz v tem nisem razkril, da sem govoril o dogodku ločenem z stoletji. Moja naznačena historična sodba je potem preprosto napačna.
2) Dejstva: Kaj pa je z drugim termom korenspodenčnih relacij. Za te Austin uporabi sledeče besede: “stvar”, “dogodek”, “situacija”, “stanje stvari”, “poteza”, in “dejstvo”. Vse te fraze morajo biti pretehtane skrbno. Skozi nezadostno diskriminacijo zadostnega med njimi, Austin poudarja asimilacijo dejstev do stvari, medtem pa spregleda uporabo “resnice”.
Austin meni, da se vsa stanja razvijajo tako referirajoče (demonstracija) kot okarakterirajoče (opis). Vprašljivo je, če se vsa navajanja razvijajo, čeprav je res, da nekatera se. Sledeči primer bi se dalo uporabit za podobno izjavo, izjavo, v kateri nastopata obe funkciji.
Mačka ima garje.
Ta papagaj veliko govori.
Njen spremljevalec je bil mož srednje postave, gladko obrit, dobro oblečen in z “nc” naglasom.
Z uporabo takšnega stavka referiramo na stvar na osebi z namenom, da ga okarakteriziramo. Referenca je lahko pravilna ali napačna. Opis je lahko pravilen ali nepravilen. Če je referiranje pravilno se konvencionalno vzpostavi relacija med besedami in stvarmi, ki jih referirajo. Te relacije, kot poudarja Austin so drugačne. Izraz uporabljen kot referirajoč ima drugačno logično vlogo kot izraz uporabljen kot opis. Drugače se referira do objekta. Da bi se izognili nadležnim frazam, bom govoril odslej o delih izjave trditve, čeprav deli trditev niso nič bolj izenačeni z deli stavka, kot so potem trditve izenačene z stavki.
Tisto do katere se referirajoči del trditve referira in katere opisni del trditve se sklada ali ne, je ta, o čemer ta trditev je. Na svetu ni za trditev ničesar drugega, kot biti povezana do ali neke sebi lastne ali do drugačne poti, v kateri so ti deli izjave povezani, s tem, za kar pri trditvi gre. Zahteva za nekaj na svetu, kar dela trditev resnično ali s čemer trditev korenspodira, če je resnično, je samo zahteva. In odgovarjajoča teorija, ki potrjuje, da je trditev resnična, je isto kot reči, da govorna epizoda konvencionalno povezana v določenem pomenu do takega poročila reproducira ta tip napake, ki jo ta zahteva nosi v sebi. Zaenkrat lahko rečemo, da trditev korenspodira do dejstev kot varianta rečenega, da je resnično, nikoli pa ne rečemo, da trditev korenspdira do stvari, oseb… Kar dela trditev “mačka ima garje”, za resnično, ni mačka sama, ampak stanje mačke in dejstvo, da ima mačka garje. Edini možni kandidat za mesto kaj na svetu pomeni trditev resnično, je dejstvo razmer. Austin ignorira razliko med “dejstvom” in “stvarjo”, kot da bi bila beseda “dejstvo” splošna, namesto, da velja za edinega vmesnega korelata besede “trditev”. Približno: stvar, oseba referirajo materialni korelat od referajočih delov trditve, kavliteta ali lastnost referenta je da poseduje psevdo materialni korelat njegovega opisnega dela, in dejstvo, do katerega trditev korenspodira, je psevdo materialni korelat trditve kot celote. Pomen se seveda reflektira v obnašanju besede “dejstvo” v običajnem jeziku. Besede kot so “dejstvo”, “resnica”, ”ugotovitev” in trditev, so združeni v stavčni člen in v tej skupnosti besed ni nič svetega. Dejstva so, kar trditev, če je resnična potrdi, dejstva niso to, o čemer je neka trditev. Austin beleži izraz “to dejstvo”, in nas ob tem opozori, da nas lahko zavede do identičnih dejstev z resničnimi trditvami in razloži njen obstoj, kot da določen namen v običajnem življenju zanika dinstinkcijo med reči nekaj res, in stvarjo ali epizodo o kateri govorimo. Austin se po Strawsonu moti, ker meni, da je trditev nekaj v svetu in dejstvo kot nekaj drugega v svetu.
Austin izraža dejstvo, da ni teoretične meje do tega, kar je lahko resnično rečeno o stvareh na svetu, so pa izredno natančno določene meje tega, kar lahko pove človek. Toda kaj je lahko bolj pravilno reči o dežju, kot trditi, da dežuje. Trditev in dejstvo se skladata.
Simptom Austinovega neugodja glede dejstva v njegovi preferenci izrazov “situacija” in “stanje zadev”, izrazov, katerih karakter in funkcija je nekoliko manj transparentna, kot ta o “dejstvu”.
Eden najbolj ekonomičnih naprav jezika je uporaba samostalniških izrazov za krajšanje, seštevanje in spajanje. Situacija ali stanje stvari je grobo rečeno partija dejstev ne partija stvari.
Za razumevanje Austina v oziru uporabe izrazov, je pomembno to, da ko “govorimo” o situacijah, te situacije niso, kot to misli on, pravilno identificirana z dejstvom, ki ga ugotavljamo mi. Če je situacija “subjekt” trditve kaj potem dela trditev resnično, to ni situacija, pač pa dejstvo, da ima situacija značilnosti, ki trdi, da jih ima.
Nekdo bi zdaj lahko rekel: “ni dvoma, “situacija”, “stanje stvari”, “dejstva”, so povezana na ta način z stavčni členi in trdilnimi stavki, in lahko služi na določen način in za določene namene, kot nedoločen nadomestek za specifične izraze teh različnih tipov. Tako je “stvar” torej povezana z nekaterimi samostalniki, “dogodki” pa z nekaterimi glagoli, samostalniki in stavki. Zakaj nedvomna razsodba v dobro stvari in dogodkov, ko pa so že sami del sveta ali njegove zgodovine? Zakaj ni tako tudi z situacijami in dejstvi?” Odgovor je dvojen:
i) Prvi del odgovora je ta, da se ves šarm govorjenja o situacijah, stanjih stvari ali dejstvih, kot vključenih ali kot delov sveta, sklada z mišljenjem o njih kot stvareh in skupinah stvari; tako, da je skušnjava govoriti o situacijah v govoru, primerno govorjenju o stvareh in dogodkih, ko je prvi korak že za nami, prevzemajoč. Austin tega ne priznava. Besedo “razložiti” vpelje kot nadomestek besede “dejstvo”. Problem z korenspodenčno teorijo resnice ni primarno v težnji zamenjave nekonvencionalne relacije, za kar je resnično v celoti konvencionalna relacija. Korespodenčna teorija misli o izjavah kot o “opisati to, kar jo dela resnično”, v tej smeri je lahko opisni predikat uporabljen le kot opis ali referajoči izraz referiranja stvari.
ii) Drugi objekt Austinovega tretmaja z dejstvi itd. “kot deli sveta”, ki jih deklariramo, kot da stojijo v določeni relaciji do izjave, če imamo izjavo za resnično. Austin pravilno ugotovi, da za nekatere namene, za katere mi uporabljamo jezik, mora korelirati besede jezika s tem, kar je mogoče najti v svetu. Niso vsi lingvistični nameni, za katere to drži, identični. Ukazi kot tudi informacije so ponavadi nosilci komunikacije. Ne bi bilo nič manj potrebe za konvencionalnimi povezavami med besedami in svetom, ker pač naš jezik vsebuje stavke nekateri med njimi so pač ukazovalni. Ampak te psevdo entitete, ki delajo izjavo resnično, se ne da predstavljati med nelingvističnimi korelati. Teh se ne bi dalo več najti. Če bi bila naša naloga pojasniti naravo prvega tipa predavanja, bi bilo to jalovo poskušati v terminih besed “dejstvo”, “izjava”, “resnica”, ker te besede vsebujejo problem ne rešitve. Kaj je na izjavi takega, kar bi lahko bilo resnično: to je tako, kot bi pojasnjevali, kaj pomeni ukazati, kaj je na ukazu takšnega, da ga ubogamo. Kaj je ubogljivost. Ubogljivost je konvencionalna relacija med ukazom in izvršitvijo. Uboga se jo takrat, ko korenspodira z izvršitvijo.
To je korenspodenčna teorija ubogljivosti. V teh primerih besede, ki se pojavijo v rešitvi utelešajo problem. Toda zakaj bi problem resnice razlagali dejansko kot stavčni tip razlage. Korenspodenčna teorija je lahko v celoti vidna le kot neploden poskus tega drugega poskusa. Ko te besede uporabljamo v vsakdanjem življenju govorimo z njimi in ne o njih, kar je določena zgradba razprave. Govorimo o stvareh, osebah, ampak na način, na katerega ne bi mogli, če ne bi bili izpolnjeni določeni pogoji. Problem uporabe besede “resnica” nam pokaže, kako besede spadajo v okvir diskurza. Najbolj gotova pot do napačnega odgovora je, da pomešamo ta problem z vprašanjem: Kakšen tip razprave je to?
3) Konvencionalna korenspodenca: Zdaj bo bolj jasno kaj vidi Strawson tako napačnega v teoriji Austina o relacijah napram izrazom. Glavna zmeda nastopa zavoljo razglasitve neke trditve za resnično, s čemer se relacija med trditvijo in svetom, ki se jo naša dekleracija trudi doseči, spremeni v zgolj konvencionalno relacijo in tako, ki jo lahko spreminjamo po volji:
(a) semantična stanja, ki morajo biti uresničena, da je določena trditev resnična, da je lahko s tem tudi sama resnična
(b) kaj je trditi, ko je določena trditev že določena, da je resnična
Na primer, A je trditev in B razglasi A trditev za resnično. Potem je za B-jevo trditev, da bi bila resnična, potrebno, da besede uporabljene pri A, ki trditev ustvarijo, stojijo v določeni konvencionalni povezavi z svetom, potem bi ta jezikovna pravila, ki krepijo to povezavo, bila pravila, ki motrijo obe, tako A in B. (Nič bolj ni absurdno predlagati, da B, ki izraža svojo trditev, izjavlja, da so ta semantična stanja izpolnjena, potem nam je predlagati, da A, ko daje svojo trditev izjavlja, da so ta semantična stanja že izpolnjena.) Besed ne moremo uporabljati, ne da bi jih omenili. Austin ima prav, ko pravi, da je trditev resnična, pomeni: da so zgodovinska stanja stvari, do katerih je soodnosen z demonstracijskim odnosom, tip, s katerim se stavek uporabi kot trditev (to je korelat po opisnih konvencijah). Potem, ko deklariramo trditev za resnično mi ali:
govorimo o pomenu besed, ki jih govornik uporablja za svojo trditev, kar je tudi priložnost za našo uporabo resnice. Ali
pravimo, da je govornik uporabil besede, ki jih je uporabil pravilno.
Očitno je narobe, da počnemo katerokoli od teh stvari. Kajti besedo “resnica” uporabljamo, ko so semantični pogoji, kot jih opisuje Austin, izpopolnjeni. Škoda je narejena že z vprašanjem: Kdaj uporabljamo besedo “resnica”?, namesto, da bi vprašali: Kako uporabljamo besedo “resnica”?
4) Uporaba “ta” stavčnega člena in “trditve”, “resnice”, “dejstva”, “pretirano” etc.:
(a) Več je možnosti izjavljanja o stvari X, poleg gole uporabe stavčnega vzorca X je Y. Veliko teh uporablja stavčni člen “ta”:
Kako pogosto ti moram povedati
Danes sem se naučil
Presenetljivo je
Dejstvo je
Pravkar so me spomnili na dejstvo Da X je Y
Neizpodbitno je
Resnično je
Zasnovano je onkraj vprašanja
(b) Veliko je okoliščin, v katerih se lahko stavčna paleta X je Y uporabi za stvari, ki niso samo izjavljajoče, da je X Y. Z izgovorjavo tega preprostega stavčnega primera, lahko izražamo raznorazna dejanja.
(C) V večih primeri, ko izražamo stavke na ta način, imamo na voljo primeren kontekst, določen skrajševalni postopek, ki nam omogoča, da trdimo X je Y, ne da to stavčno paleto dejansko uporabimo. Primer: če kdo vpraša, je X Y, lahko to potrdimo z preprostim da, podobno je tudi v obratnem primeru, kar lahko zanikamo z preprostim ne. Zdi se mi jasno, da v teh primerih beseda “resnica” in “neresnica” funkcionirajo kot okrajšave, podobno kot sistem trditve na enak splošen način kot ostali citati. Dejstvo je, da se “resnica” pojavlja kot gramatični predikat.
(d) Zavračam tezo, da je fraza “je resnično” logično odvečna, skupaj z tezo, da je propozicija resnična, je to samo trditev in reči, da je napačna, je kontradikcija.
(e) Uporaba besede “resnica” predstavljena tukaj, ni samo razsežnost njene uporabe. Vse te razsežnosti uporabe imajo neko določeno kontekstualno nujnost, ki je očitno odsotna, ko govorimo nek stavek, kot je na primer: “Kar je J včeraj rekel, je povsem res”. Tukaj se kontekst izgovorjenega ne identificira z trditvijo, o kateri govorimo in tako uporabimo opisno frazo, da opravimo nalogo. Ampak opisna fraza ne identificira dogodka, skozi trditev poskrbimo za implikacijo dogodka, ki ga je J zagrešil včeraj, s čemer izrazimo trditev v obliki, ta p.
(f) Primer stavka: “Mačka je na podstavku”. Primer poudarja pomembnost koncepta “priložnosti”, katerega lahko uporabimo kot izjavno napravo, ki je subjekt razprave in tako zmanjšamo izjavni karakter njene uporabe.
(g) Austin si prizadeva pravilno diferencirati negacijo in napako, najti razliko med izjavo X ni Y in zanikano izjavo X je Y, kar je enako, kot v primerih, ko se vprašanje resnice ali napake trditve X je Y, ne pojavi.
(h) Kvalifikacijo moje teze, da z uporabo “resnica” in “neresnica” ne govorimo o govornih epizodah, je potrebno dovoliti za primere, kjer naš interes ni primaren, kar govornik izjavlja, ampak govornikovo izjavljanje samo. Ta primer ne potrebuje analize.
(i) Najti moramo lažji način pojasnitve besede “resnica”, ko zadeva v isti razred, kot določene druge besede, ki pa ne sodijo v isto skupino kot “resnica” in “napaka”. V vsakem jeziku, v katerem je mogoče podati neko trditev, je ta ali resnična ali napačna. Kdaj lahko rečemo, da je trditev p pretirana. Austin meni da beseda “pretirano” stoji na relaciji med trditvijo in nečim na svetu ekskluzivne trditve, kar pa bi bilo preveč poenostavljeno.
Niso vse Austinove besede takšne, ki nam pomagajo priti do “resnice”. Če je neka izjava resnična ali ne, je to stvar tega, kako stvari stojijo, ali je trditev pretirana je odvisno kako stvari stojijo, če pa je trditev preveč zgoščena, ali preveč splošna, je odvisno od tega, kar poslušalec hoče izvedeti. Svet ne zahteva, da je z eno oceno detajla opisan raje kot z drugo.
5) Področje “trditve”, “resnice”, “napake” in “dejstva”. Ukazi in vprašanja običajno ne zahtevajo, da so trditve dejstev: niso resnične ali napačne. Austin nas opozarja, da je veliko izrazov, ki niso niti izpraševalni niti ukazovalni v formi, v kateri jih mi uporabljamo tudi v druge namene, kot so reportaže in napovedi. Svetuje, da se vzdržimo besed kot “resnica” in “napaka”. Z restrikcijo se Strawson ne strinja v nekaterih kontekstih.
Kar Strawsona bolj teži, je Austinova lastna analiza tega tipa diskurza. Prvič, težave so ukoreninjene v relacijski teoriji resnice kot take, drugič, vztrajanje teh težav v drugi obliki, ko je “teorija resnice” pred nami razkrita, kot začetek analize delanja izjav jezika.
Dejstvo je, da mačka sedi na klopi, oziroma bolje, to je stanje stvari. Težavnejši so primeri, ko je stanje nekoliko bolj zapleteno. Na primer, najpreprostejši primer, ki vsebuje negacijo. S katerim tipom stanja stvari, je stavek “Mačka ni na klopi”, korelat konvencijam opisa? Austinovo stališče negativne trditve, uniči preprostost zgodbe, z ustvaritvijo potrebe po drugačnem smislu resnice. In kar je še huje, vse trditve ne zaposlujejo konvencij demonstracije. Razlika med različnimi tipi trditev in njihovi vzajemni relaciji, je primer za previdno deskripcijo. Nič ni dobljeno, če jih dobimo skupaj pod opis, ki je primeren samo enemu, četudi je to, temeljnemu tipu.
6) Sklep. Strawsonov glavni ugovor Austinu je tale. Austin opisuje pogoje, ki morajo ostati, če želimo pravilno spoznati trditev za resnično. Njegova detajlna deskripcija teh pogojev, je z rezervo pravilen kolikor je mogoče, četudi je posamezni odnos, preozek. Glavna napaka je predvidevati, da z uporabo besede “resnica”, izjavljamo te pogoje za veljavne. Da je to napačno, je pokazala detajlna preiskava obnašanja takšnih besed, kot so “trditev”, “dejstvo” etc. To tudi razkriva nekaj poti, v katerih resnica pravzaprav funkcionira kot trdilna naprava. Kar najbolj bega, je napaka razlikovanja med nalogo pojasnjevanja narave določenega tipa komunikacije, od problema dejanskega funkcioniranja besede “resnica”, znotraj sestave tega tipa komunikacije.