Platonova kozmologija

Platon (427 – 347 p.n.št.) grški filozof, eden najbolj kreativnih in najvplivnejših mislecev v zahodni filozofiji. Rojen je bil v aristokratski družini iz Aten. Že v mladih letih se je zanimal za politično življenje Aten in bil do njega zelo kritičen. Postal je učenec že v tistem času razvpitega Sokrata, ki ga je vpeljal v filozofijo in dialektičen način podajanja znanja. Po »demokratični« smrti Sokrata, ki ga je zelo prizadela, je tudi zaradi strahu za svoje življenju zapustil Atene. Potoval je po Italiji, Siciliji in Egiptu. Leta 347 p.n.št. je v Atenah ustanovil svojo Akademijo, ustanovo, ki bi jo lahko šteli za prvo univerzo v Evropi. Eden najpomembnejših njegovih učencev je bil Aristotel. V želji po prakticiranju svoje filozofije in politike je leta 367 p.n. št. postal mentor novemu vladarju Syracusea, a njegov eksperiment ni prinesel želenih rezultatov. Zadnja leta svojega življenja je preživel v svoji Akademiji. Spekter tem s katerimi se je ukvarjal je v besedah skoraj nemogoče zaobjeti. Nemerljiv je tudi njegov vpliv. Večina njegovih del je pisana v obliki dialoga, kar njegovim delom ob nespornem filozofskem pomenu daje tudi veliko literarno vrednost. Pomembnejša dela: Menon, Kriton, Simpozium, Država, Apologija, Permenid, Zakoni, Timaj, Phaidon…

Vprašanja nastanka kozmosa in sploh vsega obstoječega, so tema, ki se ji ne more izogniti noben resen filozof in so kot takšna prisotna od samega začetka filozofije. Še več, sploh prva vprašanja, ki pomenijo začetek filozofije zadevajo nastanek sveta, torej kozmosa. Tales, miletski filozof, ki velja za očeta filozofske misli, se je spraševal po počelu (arche), po primarni snovi oziroma po tistem nekaj, iz česar je ves kozmos sestavljen. Tales je za arche spoznal vodo. Četudi Talesova rešitev zveni naivno, je bil to za tisti čas velik napredek od mitološkega slikanja sveta k čistemu filozofskemu naravoznanstvu. Naravoznanstvo je značilno tudi za Talesove naslednike, ki so zamisel o počelu vedno znova nadgrajevali in približevali še danes ne povsem znani resnici.

Kozmologija (kozmos-vesolje, logos-beseda), je veda, ki zadeva vprašanja vsega kar je, od najmanjšega delca, pa vse do univerzuma. Ko kozmologijo opredeljujemo kot znanstveno disciplino, ugotovimo, da je to predal v človeški zgodovini, ki združuje veliko različnih ved, vse pa imajo svoj izvor in predmet preučevanja na dejanskem začetku – začetku stvarstva. Druga, kozmologiji podobna veda, se imenuje kozmogonija, s to razliko, da kot taka sega na začetek vzpostavitve prvih religij in mitoloških gibanj, katerih jedro je bilo prav tako vprašanje nastanka sveta, vendar za razliko od kozmološke znanstveno-filozofske perspektive, katere začetnik je Tales, je le ta ovita v ogrinjalo mitološko-religioznega misticizma in je bliže teogoniji kot sami kozmologiji.

Platon (427-347 pr. n. st.), veliki grški filozof, ki velja se danes za enega največjih mislecev, je vprašanjem kozmologije namenil svoje predzadnje delo Timaios, kar pa še ne pomeni, da je Platon to temo zapostavljal, prav nasprotno, ves svoj filozofski razvoj je kazal živo zanimanje za vprašanja, ki so potem predmet tega teksta. Gre za delo, ki je vse do 17. st. veljal za enega najpomembnejših Platonovih filozofskih spisov. Zato ni naključje, da je Platon na znameniti Raffaellovi freski “Atenska šola” upodobljen z rokopisom Timaja pod roko. O pomembnosti tega teksta, priča tudi izjava sholastičnega Platonovega komentatorja Prokla, da sta za razumevanje resnice pomembni samo dve deli iz zakladnice človekove misli, eno izmed teh je gotovo Timaj. Dramaturško je postavljen takoj za dialogom Država, katere povzetku smo priča v uvodu Timaja. V razpravi so ob Sokratu udeleženi še: sofist Kritias, sirakuški državnik Hermokrates in Timaios iz Lokrov, po katerem je ta tekst tudi dobil naslov. V krogu zbudi Sokratovo zanimanje manjkajoči peti sogovornik, ki naj bi bil Platon. Po klasifikaciji antične deksografije je tekst fizikalen, tema naravna. Po klasifikaciji zgodovine, se prišteva k filozofiji narave. Opuščanje dialoške forme, ki je pri Platonu značilno za njegovo pozno obdobje, je prisotno tudi v Timaju. Čeprav je uvod v Timaja še v obliki dialoga, je nadaljevanje čisti monolog, ki ga spelje od prisotnih določeni Timaios, kot tisti, ki je najbolj poučen o vprašanjih kozmologije. Timaj je v Platonovem opusu eden od štirih del, ki imajo za osnovni cilj vprašanje delovanja idealne države, katere temelje je postavil v že omenjenem dialogu Država. Dialog Kritias je primer konstruiranja etnološko-mitološke idealne države, nedokončani dialog Hermokrates je primer socialno-politične osnove idealne države, medtem ko je Timaj kozmološko-naravna osnova funkcioniranja idealne države. Timaj je impresiven v toliko, v kolikor je to nekakšna antična enciklopedija v malem, saj v svoje križarjenje po znanju tistega časa vključuje: matematiko, astronomijo, fiziko, kemijo, biologijo, medicino, psihologijo… Pred analizo Platonovega Timaja naj opozorimo na očiten, čeprav Platon na to ne opozarja, pitagorejski vpliv na vsebino Timajevega govora. Nekateri analitiki tega teksta celo trdijo, da so bili Platonu, pri ustvarjanju osrednjega, sicer izmišljenega lika Timaja, za vzor nekateri vidnejši pitagorejci, v podkrepitev te teze se navaja njegovo Lokrovsko poreklo, to je področje v katerem so delovali pitagorejci. Ne gre pa pozabiti tudi na Demokritov atomističen vpliv, ki ga je sicer Platon ostro kritiziral, a se v tekstu najde marsikaj, kar bi lahko pripisali atomistični teoriji. Našlo bi se tudi kaj, kar bi bilo mogoče pripisati Heraklitu.

Telo kozmosa, torej kozmos sam, je ustvarjen po podobi – vzoru najlepšega, najboljšega dobrega, v katerega vlogi Platon ustvari napol mitološko bitje stvaritelja in hkrati stvaritev v eni osebi- osebi Demiurga. Dober Demiurg je najbolši izmed vzornikov, urejeni svet pa najlepši od vsega, kar nastane. Kozmus je podoba nekega vzora. Vsaka stvar nastane, zaradi kakega vzroka – vzrok je činitelj, Demiurg – akter, dejavnik, ki neko stvar oblikuje glede na nek vzorec, merilo, ki mora biti večna, nespremenljiva, da bo ustvarjeni izdelek lep, zakaj svet kot ga zahteva država mora biti lep, urejen in ustvarjen po večnem vzoru ne nastalem. Demiurgos – javni delavec, delavec; ustvarjalna sila: creator.

Da je kozmos telo, ki ga lahko otipamo, vsebuje v svoji stvaritvi vso materijo, ki je osnovna substanca kozmosa, to so po Platonu ogenj, voda, zrak in zemlja. Ker je svet viden in otipljiv, spada med nastale stvari ki imajo za svoj nastanek nekakšen vzrok. Otipljivosti ni brez trdnosti, te pa ni brez zemlje, medtem ko je pogoj vidnosti ogenj. Zveza med otipljivostjo in trdnostjo tvori čutni svet. Tudi idealen svet mora biti telesen. Svet ni večen, saj ima svojega povzročitelja – očeta. Štirje omenjeni elementi: ogenj P, voda H, zrak A in zemlja G so v medsebojnem sorazmerju P:H = A:H = H:G (Ti. 32 b,c), zato v svetu vlada prijateljstvo. Svet je po svoji zunanji obliki sferičen, ker zunaj njega ne more biti ničesar, tako je hkrati krog najpopolnejši lik ( Ti. 33 b).

Ker je kozmos živo bitje, ki v sebi vsebuje vse dobro, kot tudi um in red, nujno poseduje tudi svojo dušo. Če pa naj bo svet glede na svojo enotnost enak vzoru, mora biti eden edini in proizveden po zgledu na vsestransko popolno živo bitje. Duša, ki je bila ustvarjena pred sferičnim kozmosom, vlada kozmosu, ker poseduje um dan od Demiurga; um je dan duši, duša je dana telesu. Demiurg v sredino svetovnega telesa postavi dušo (Ti. 34 a). Duša po Platonu obdaja celoten kozmos in ga oblikuje, je pred kozmično materijo in je njena gospodarica. Kozmična materija je znotraj duše (Ti. 36 d). Duša ni v telesu dobesedno, temveč se iz centra sveta giblje enakomerno na vse strani. Svetovna duša je področje, v katerem je vse deljivo in nedeljivo, vse bivajoče in nebivajoče, bit in istost, drugost in različno, stalnost in gibljivost.

Duša je zgrajena na protislovju istega in različnega. Kako je Demiurg zgradil dušo kozmosa je razvidno iz naslednjega shematskega opisa:

Nasprotja atributov vesoljne duše vodijo k enemu cilju, k nesmrtnosti vesoljne duše – delo nesmrtnega, mora biti nesmrtno. Duša je zgrajena na načelu reda in je harmonična po svojem delovanju. Nastanek svetovne duše: nastane z mešanjem, katerega osnova je razdelitev celotne biti na večno in nedeljivo naravo istega in na telesno spremenljivo in deljivo naravo drugega ali razlike. Z mešanjem dobimo tretjo formo biti, to je mešana bit. Enotnost teh treh rodov biti je osnova svetovne duše. Substanca svetovne duše se deli na vnanji krog istosti in notranji krog razlike (Ti. 36 c). Duša dobi matematično-harmonično določitev – ideja svetovne harmonije. Duša je enaka struni, ki se deli po harmoničnem razmerju tonov, dobimo harmonijo svetovne duše, ki daleč presega harmonije, ki jih človek izvabi iz svojih glasbenih instrumentov.

Potem, ko je Demiurg takšno dušo združil z telesom kozmosom in ko mu je določil smer gibanja, je le to zaživelo kot živo bitje. Nič nastalo ni končno, zato Demiurg vzpostavi gibljive podobe trajnega življenja – čas. podoba tega časa je nebo. To ni čas v podobi linearnega časovnega poteka, kot si ga razlagamo danes, pač pa čas, katerega bistvo je določeno kot nebo na osnovi števila in ima tri forme: preteklost, sedanjost, prihodnost, medtem, ko večna bit pozna le sedanjost. Čas obstaja le za spreminjanje ne pa za večno bit. Mirjen je z gibanjem sonca in meseca. Krog je le prispodoba za čas, s čemer je mišljeno periodično gibanje teles. Vsaka zvezda ima svoje število gibanja – svoj čas (prve ure so bili planetarni sistemi). Astronomija: zvezde se gibljejo v ravnini razlike, razdeljena na člene zaporedja 1, 2, 3, 4, 9, 8, 27 – harmonija svetovne duše. To je tudi proporcija oddaljenosti planetov od Zemlje. Platon te teme v Timaju označi za postranske (Ti. 38 e). Astronomija pa je postavljena med filozofsko nujna znanja, saj je postala znanost o resnično bivajočem. Nastajanje časa je delitev duše (Ti. 47 a).

Materija je eden pomembnejših vidikov Platonovega kozmosa. Kot smo že povedali ima kozmos telo, sestavljeno iz štirih substanc, ki imajo znotraj geometrično-aritmetičnega vesolja, svoje nespremenljive geometrične oblike. Bistvo vsakega telesa je globina ali gostota, vsako gostoto pa nujno obdaja ploskev. Vsaka pravokotna površina sestoji iz trikotnikov, vsi trikotniki pa spet izvirajo iz dveh: enakokrakega pravokotnega trikotnika in pravokotnega trikotnika z različnima stranskima kotoma. Ta trikotnika sta izhodišče za razlago elementarnih teles (Ti. 53 d,e). Prvo telo, ki izvira od obeh, je tetraeder in simbolizira ogenj (gibljiv, najmanjši, prediren, najostrejši), drugi oktaeder, ki simbolizira zrak (ker je po kvaliteti na sredini), tretji ikozaeder vodo (precej negibni,veliki, togi) in četrta kocka, ki simbolizira zemljo (ni gibljiva, stabilna). Liki so takšni kot atomi – nevidni, vidimo šele skupek večjih. Peto geometrijsko telo je Demiurg uporabil za celoto sveta (Ti. 55 c). Ker materija ne vsebuje enakih in uravnoteženih sil, tudi sama ni v ravnovesju. Red nekako obstaja že pred nastankom urejenega sveta (Ti. 53 a), v materiji so sami nastali nekakšni sledovi elementov, ki jih je Demiurg nato uredil s formami in števili. Čeprav se materija giblje brez razloga in mere, le ta ni brezoblična. Elementi se med seboj spreminjajo in med sabo prehajajo eden v drugega, toda nobeden se ne pokaže kot tole, temveč vedno kot takšnost – kvaliteta (Ti. 49 d). Definitivno lahko izrazimo le tisto v čemer se vedno vsaka kvalitativna določenost elementov pokaže in od koder spet izgine. Materijo lahko opišemo z različnimi prispodobami, oblike se spreminjajo, materija ostaja (Ti. 50 b). Pramaterija je kakor plastična masa – vedno se spreminja – materija je pramasa. Tisto, kar v materijo prihaja in iz nje odhaja, so podobe večno bivajočega, ki jih večna bit na neizrekljiv način vtisne v materijo. Večni princip – oče, materija – mati, kar nastane je potomec (Ti. 50 d). Materija predstavlja tretji rod biti, ob boku sveta idej in čutnega sveta. Materija mora biti neizoblikovana – brez form, ki jih bo sprejela. Če naj sprejme vse tipe stvari, mora biti materija zunaj idej. Materija je nevidna, brezlična forma, ki sprejema vse, je spoznavna, doumljiva, vendar na težaven način.

Materija ima znotraj Platonove kozmologije dokaj dvoumno vlogo, saj predstavlja zraven kozmosa in njene duše še tretje delo Demiurga, ki pa po svojih atributih ni nesmrtno, temveč umrljivo, za kar je sicer Demiurg po dokončanju svojega velikega dela stvaritve kozmosa, angažiral nižje bogove in druga bitja, ki so dokončala njegovo delo. Ustvaril je štiri oblike življenja, to so: nižji bogovi ali nebeški rod bogov, nato so krilata bitja in se gibljejo po zraku, vodna bitja po vodi in četrta oblika življenja, ki se giblje po zemlji. Nižji bogovi so ustvarjeni z namenom, da ustvarijo ostala smrtna in nepopolna bitja.

Nižji bogovi so po navodilih svojega velikega predhodnika, tako oblikovali po aritmetičnih pravilih tudi človeka. Po proporcionalnem sistemu so nas ustvarili iz delov kozmične duše, materije in kozmosa.

V osnovnih potezah je torej Platonov kozmos oblikovan, ne smemo pa pozabiti na dvoje osnovnih gibal, ki so in še oblikujejo kozmos, to sta um in nujnost.

Nastajanje sveta je mešanje, združevanje nujnosti in uma. Nujnost je vse tisto, kar se veže na pojem narave – netehnične, nedemiurške določenosti: medsebojno gibanje, odbijanje, trki materije. Je določitev medsebojnega razmerja uma in materije (Ti. 48 a). Nujnost je tisto nujno gibalo, ki um do neke mere omejuje – nujnost (ananke), je tisti preostanek kaosa, ki nas determinira. Um, ki vlada nujnosti, jo prepričuje, večino stvari v materiji vodi k najboljšemu, na ta način in s tem, da nujnost podlega in popušča razumnemu prepričevanju – tako je nastalo to vesolje. Prepričevanje spoprijatelji sovražne sile, ki učinkujejo v vesolju (Ti. 88 e). Seveda je um vse tisto, kar je po svoji naravi umno, lepo in sploh dobro. Demiurg je najprej uredil svet nujnosti, nato pa je iz njega sestavil svetovno celoto – enotno živo bitje, ki v sebi združuje vsa živa bitja, materija – nujnost (Ti. 69 c). Demiurg, ki je vidni svet, kakor se giblje brez reda, privedel v red (Ti. 30 a). Svet ne bi bil vreden te dejavnost, če ne bi bil prežet z umom (Ti. 30 b). O vsem nastalem imamo le verjetna mnenja in prepričanja, resnična spoznanja pa le o nespremenljivi biti, razmerje med bitjo in postajanjem je enako razmerju med prepričanjem in resnico. Struktura narave je takšna, da ustreza možnosti človeškega umskega vplivanja. Svoboda je v mejah nujnosti, akcija v mejah fatuma, kaos v mejah kozmusa.

Velik del Timaja je posvečen človeški naravi in njegovi fiziologiji. Podan je v obliki dotedanjega znanja o anatomiji človeka in načinu funkcioniranja bistvenih človekovih organov. Čeprav Timaj ni anatomski priročnik, ali priročnik kake druge medicinske vede, je v njem najti kar nekaj zanimivih medicinskih opazk. Od opisa človekovih fizioloških značilnosti, preide na opisovanje teorije zaznavanja določenih čutnih kvalitet, kot so toplo, hladno, okusno….(Ti. od 61 a do 69 a)

Očitno je, da se Platonov kozmus navdihuje svoje geometrično – aritmetične pravilnosti pri pitagorejcih, od katerih se je Platon veliko naučil. Povsem jasno se Platonova teorija kozmosa naslanja na števila in nato naprej na harmonijo kozmosa, kar so pitagorejski izrazi. V končni fazi bi pitagorejsko maksimo: omnia in numera et mensura (vse je v številu in meri), lahko pritrdili tudi Platonovemu pojmovanju kozmosa in sklenili, da gre pri Timaju za Platonovo filozofijo narave, ki je hkrati teorija naprednega pitagorejstva. Vsekakor pa k temu moramo pridodati, da gre za veliko bolj teološko kot tehnično plat razlage narave, vendar z izostrenim občutkom za naravna dogajanja.