BOG
Značilnost Blaisa Pascala je nasprotje in večna razpetost med Bogom in svetom, razumom in vero, čutnim in duhovnim, znanostjo in teologijo, začudujoče pa se nam morda zdi, da Blaise ta nasprotja ohranja, ter tako v celoti ostaja povezan z življenjem, hkrati pa popolnoma odprt Bogu: ” Veličine in bednosti človeka so tako očitne, da je nujno potrebno, da nas prava vera pouči o tem, da obstoji neko glavno počelo veličine v človeku, kakor o tem, da obstaja neko glavno počelo bede.”1 ta nasprotja, ki si jih človek nikakor ne zna razložiti, Pascal razloži: “Da bi človeka osrečili, mu moramo pokazati, da Bog biva; da ga je treba ljubiti, da je naša edina sreča, če smo v njem, in naša edina nesreča, če smo ločeni od njega.”2 Pascalu, kot lahko sklepamo, vse mišljenje in delovanje pomeni samo enosmerno pot, pot k Bogu. Ta pot je za večino od nas vse prej kot običajna. Združitev skrajno nasprotujočih si polov, nas v Pascalovem življenju lahko samo osuplja ali navdaja z občudovanjem. Krščanstvo presoja notranje, umsko se izreka o veri, čeprav je ravno vera nekaj, kar je z razumom še najbolj skregano, tega pa ne počne po principu umovanja, pač pa z neke vrste prirojeno intuicijo. Za Pascala je krščanska vera za razliko od poganskih, edina, ki priteguje razum in ima tako za svojo eksploatacijo na mesto raznih ritualov, človekovo notranjost, njegov razum.
Vprašanje Boga, je eno osrednjih človekovih vprašanj in je pogosti predmet obravnave človekove misli, vendar Bog, ki ga ta misel ustvari ni tisti pravi Bog, temveč zgolj človeški proizvod. Takšen je na primer Bog filozofov, oziroma filozofija sama, ki kot človeški proizvod ne more dati človeku primernega odgovora: ”Dolgo sem preučeval abstraktne vede, a zaradi okolnosti, da z malokom lahko o njih govoriš, so se mi uprle. Ko sem pričel preučevati človeka, sem uvidel, da ta abstraktna učenost ni zanj in da sem se bolj oddaljeval od svoje danosti, ko sem se zatapljal vanjo, kakor tisti, ki o njej ne vedo ničesar. Odpustil sem ljudem, da jo tako slabo poznajo.”3 Pascalov Bog je bil vse kaj drugega kot človeški proizvod, v katerem ni mogoče prepoznati resnice, zanj je Bog vseobsegajoč, nič se mu ne more umakniti, pomeni mu celovitost tako v mišljenju, ki od tega ni v ničemer neodvisno, kot v delovanju. Toda odnos, ki ga Blaise goji do Boga praktično vse svoje kratko življenje, je pogosto, kakor tudi njegova osebnost, razdvojen. Razpetost med razumom in sercem na eni strani dopušča Boga kot razodetje, avtoriteto, pozitivno teologijo, na drugi pa stvarstvo, človeško naravo, znanost, kritično presojo, razum in čustva. Odnos Boga do slehernega posameznika pa s te pozicije ni sporen, vedno gre za milost, ki je tisti blagor, ki nam ga Bog nudi: ”Če človek ni niti žival niti angel, je vendarle božanski po milosti.”4 Po tem, ko se Pascal navzame morale janzenistov, se pravi po njegovi spreobrnitvi, sta v ospredju boja za človekovo dušo predvsem dve sili in sicer poželenje in božja milost, kar je dediščina, ki jo je za sabo zanamcem pustil predvsem sv. Avguštin, katerega bralec in ideolog je med drugimi bil tudi Pascal. Ključ za razumevanje Boga, je po Pascalovem mnenju najprej v tem, da je le ta prvotno nekaj nedoločenega, a se človeku vedno bolj odpira in to preko srečanja z njim. Bog, je Bog živih, oče Jezusa, ki nam ga je razodel, ne pa narava, katere dokazi so preveč šibki, da bi obveljali. Človek spoznava Boga le po milost, Bog daje dovolj luči, da človek spregleda, če to sam hoče. Zato sta krščanstvo in Cerkev tako tesno povezana z Božjo podobo in posledično s sprejemanjem človeka pod okrilje Boga. Človek mora popolnoma priznati suverenost Boga nad sabo, dano mu je spoznati Boga s srcem, ki ljubi resnico in ohranja ponižnost. Ta ponižnost sega tako daleč, da mora človek postati Bogu suženj, šele tedaj božja volja človeka popolnoma prevzame in osvoji, da se ves preda Bogu.
Človek je krhko bitje, ki lahko kaj hitro podleže svojim slabostim in se upre poti milosti, ki ga lahko edina dvigne na pravo raven. Razum je tisti, ki ve, da je človek ubog, a je s tem, ko se ukloni veri, šele zares velik. Človek ostaja omejen, prav s tem priznavanjem svoje omejenosti, pa daje mesto Bogu: ” Če Bog ne obstaja, človek s tem da vanj veruje ne bo izgubil ničesar, če pa Bog obstaja, bo človek s tem da vanj ne veruje, izgubil praktično vse.”5
SRCE IN UM
Genij Blaisa Pascala vedno znova skrbi, da ga dobrih tristo let po njegovi smrti, še vedno nosimo po jezikih in ne malo je takih, ki ga nosi tudi v srcu, kot svojega vzornika, kot ideal. Srce je tudi tisti organ, ki zaznamuje njegovo občutenje Boga in čeprav ga zgodovina ceni predvsem kot veleum, je njegova resnična veličina v srcu: ”Srce sega globlje, ima svoje razloge, ki jih razum ne razume.”6 Zdrav čut je nad razumom, vera nad razumskim razglabljanjem, zato je tudi človeku mogoče priti do zadnje resnice oziroma spoznanja.
Pascalov prispevek zgodovini in človeštvu je nepojmljiv, kar velja tako za moralno humanistično plat njegovega dela, kot za znanstveno matematično preučevanje. Že v otroštvu je kazal izredno nadarjenost, zato mu je tudi oče posvečal še prav posebno pozornost, tako, da se je Pascal razvijal še hitreje. Čeprav mu je oče dostop do matematike in geometrije omejeval, je Blaise na lastno pobudo, že z dvanajstimi leti sam pričel preučevati geometrijo in odkril 32. Evklidov zakon. Seznam njegovih znanstvenih dosežkov je izredno dolg in zajema tako pomembna odkritja, kot so zakoni atmosferskega pritiska, ravnotežja tekočin, aritmetični trikotnik, verjetnostni račun, hidravlična stiskalnica in še veliko drugega. Vse to so odkritja, ki so mu še dodatno potrjevala prepričanje, da pri znanosti gre za eksperimentalno metodo raziskovanja, kar je v njem ojačalo mnenje, da človek v splošnem opravlja Sizifovo delo, nikoli ne pride do želenega cilja, ne najde tistega, kar je dejansko iskal, zato potrebuje obilo zdravega duha , ki mu bo odprl oči za sicer nedoumljive, pa vendar bistvene razsežnosti. Vse dosežke na področju znanosti je dosegel že zelo zgodaj v mladosti, oziroma v mlajših letih, ko iskanje sreče in vere še ni bilo tako intenzivno, čeprav je vero lahko venomer črpal iz dokaj pobožne družine, ki mu je vedno stala ob strani.
Človek vse v življenju postavlja v red, saj mu je tako olajšano dojemanje. Pascalov delež k sistematizaciji je ob Aristotelu gotovo največji. Konec koncev je svoje analitično geometrijsko mišljenje več kot koristno uporabil pri sestavljanju prvega računskega stroja, ki je še danes osnova tistega, kar je znatno prispevalo k odkritju prvega računskega stroja, ki je postal temelj mehanizma, ki ga danes poznamo kot računalnik. Zgodba o nastanku tega stroja je izredno zanimiva. Njegov oče je bil kraljevi komisar zadolžen za pobiranje davkov in ko je Blaise videl koliko problemov povzročajo razne računske operacije, se je odločil oblikovati stroj, ki bi to opravljal namesto človeka, tako je izoblikoval računalnik, ki je opravljal štiri osnovne računske funkcije. Ta stroj, ki ga je poslal švedski kraljici, ga je proslavil po vsej Evropi.
Problemi Pascalovega mišljenja so najprej matematični in se s tem ponovijo v redu filozofije, vere. Čeprav znanstveno delovanje, po sprejetju Jezusa v svoje bitje, ni bilo več tako pogosto v njegovi domeni, je kljub razmeroma kratkemu življenju na področju znanosti opravil izredno teoretično delo. Določene razprave, ki jih je pisal med tem časom segajo že globoko na področje, ki zadeva teološka vprašanja. Čeprav strogo znanstvena, je na primer razprava o praznem prostoru, ki je z znanstvenega aspekta izredno pomembna, postavljena izven okvira govorjenja o metafiziki. S tem je praznemu prostoru odtegnjeno nepotrebno mistificiranje. Na ta način je Pascal določil realno osnovo za razumevanje praznega prostora kot ga poznamo danes, pravi: ”Prazen prostor ni nič drugega kot prazen prostor.” Tako odpravi strah pred praznino, kajti ta je le eksperimentalno dokazljiva in matematično izračunljiva razsežnost. Ni mogoče, da bi svetloba v praznem prostoru napravila kakšno spremembo gibanja, ker je le ta mogoča le na steni posode, ki obdaja prazen prostor. Morda še značilnejša in pomembnejša, predvsem pa bolj znana so njegova razmišljanja o neskončnosti. Končna in neskončna količina se ne razlikujeta po količini ampak po redu: ”Neskončno gibanje, točka, ki vse napolnjuje, gibanje v mirovanju: neskončno brez količine, nedeljivo in neskončno.”7 Uvidimo, da neskončno obstaja, toda za njegovo naravo ne vemo. To dvoje teorij obravnavamo podrobneje, saj sta v principu precej podobni Pascalovemu slikanju Boga. Tako, kot se nam zdi nerazumljivo, da Bog je, je nerazumljivo tudi, da Boga ni. Ta vprašanja, ki jih Pascal poskuša rešiti, na koncu koncev, vsemu povedanemu navkljub, še vedno vodijo k filozofiji. Šele na tem mestu se pokažejo nasprotja, ki so neprenehoma razdvajala Pascala in mu niso dopustila, da bi se zadovoljil s filozofijo in t.i. Bogom filozofov. Pascal evidentno ni filozof v najožjem pomenu besede: ”Blaisov jezik je moralno in duhovno razmišljanje in ne razodeva prave filozofske strogosti.”8 Res pa je, da ga lahko brez najmanjšega pomisleka, v razsežnosti njegovega dela primerjamo z največjimi filozofi. Njegova filozofija, je filozofija človeka in celote, ter nenehnega iskanja, le to je sicer polno nasprotij, kar je svojevrsten Pascalov paradoks. Vsa vprašanja, vso njegovo snovanje od matematike do teologije ga na koncu vedno pelje k temeljnim vprašanjem celote, ki je v končni fazi vedno Bog. Modrovanje pri katerem gre filozofu za jasnost in dodelanost, je sicer na videz popolno, vendar se mu odmakne nekaj najbolj bistvenega, to je življenje in tako ne more zajeti človeka kot celega enovitega bitja. Vera postane vse bolj stvar razuma in ne volje, kar pomeni pri Pascalu, tudi vse večji razkorak med teologijo in filozofijo, ki se slednjič popolnoma pretrga. Zato moramo svojo vero zasidrati na čustvu, v nasprotnem primeru bo vedno majava in ne bo služila svojemu prvotnemu namenu.
V svojem iskanju je Pascal določeno obdobje posvetil visoki družbi, da tudi med njimi začuti, če je na pravi poti. Med Pariško eminenco v letih 1651 in1654, torej tik pred svojim spreobrnjenjem, je izredno cenjen in spoštovan predvsem zaradi svojega genialnega in pronicljivega uma. V tem času stikov z najodličnejšimi v Parizu usmeri Blaise svojo dejavnost na obče človeške probleme. Predvsem pod vplivom seznanitve z deli Montaigna, spozna upravičenost svojega prepričanja o človekovi bedi. ”Srečen je tisti, ki ima jasno in trdno spoznanje samo s srcem in mu ni potrebno razglabljati z razumom, kjer se mu ponavljajo stalni dvomi in nikoli ne pride stvarem do dna.”9 S tem jasno izrazi svoje prepričanje, da so človekove sodbe ne toliko napačne, kot varljive. Iz tega lahko sprevidimo, da ima tudi Pascalovo znanstveno delovanje globoke korenine v razsežnosti človeškega, v njegovem samotolmačenju. Morda je prav zato Pascalova misel tako tragična, ker poskuša obrati človekovo dvojno razpetost med naravno in simbolično objektivno pozicijo, tako je življenje nenehen boj, ki mu človek nikoli ni sposoben priti do dna. Človek je tako nenehno razpet med svetom in Bogom, zato sta bolečina in žrtev tako neločljivo povezani z našim življenjem. Če človek hoče obstati mora najti smisel vsemu svojemu početju. Kje ga iskati ni več vprašanje, ki bi ga lahko našli v tradiciji, temveč samo in izključno pri samem sebi. Pascal je bil telesno šibko in občutljivo bitje, poleg tega je trpel za prirojeno živčnostjo, pa vendar si ni nikoli iskal bližnjic, saj kot pravi: ”Ne pomilujte me v bolezni, kajti bolezen je naravno stanje kristjana, saj smo tedaj takšni kot bi vedno morali biti, to je trpeči, polni bolečine, oropani vseh dobrin in čutnih užitkov, osvobojeni strasti, brez častihlepja in v stalnem pričakovanju smrti.”10
Pascal potrjuje povezanost med samo vsebino krščanskega razodetja in človekovo naravo, kar je predvsem posledica njegovega boja zoper jezuitsko moralo in zagovora janzenizma, iz česar je Pascal zrasel v samoniklega, evangeljsko mislečega in čutečega kristjana. Boju proti jezuitom je posvetil izredne pamflete v obliki pisem, ki jih je izdal pod naslovom ”Pisma provincijalu”, ki so njegovo drugo najznamenitejše delo, hkrati pa se z pisanjem teh pamfletov preseli v zaključno obdobje svojega življenja in ustvarjanja, ki ga med janzenisti preživi v znamenitem Port-Royalu. Izključno se posveča pisanju apologije krščanstva, ki zaradi prezgodnje smrti, posmrtno prerasejo v ”Pensees”. Metafizično dokazovanje, filozofsko umovanje je malikovanje, saj se človek pri tem pravzaprav želi povzpeti na raven Boga in določiti njegovo razsežnost. Človeku pa je po drugi strani dano Boga spoznati z srcem, ki ljubi resnico in ohranja ponižnost. ”Misli” (Les Pensees) so delo, ki je utemeljeno na prepričanju in filozofiji kako ljubiti Boga oziroma kako neprijetno je brez te ljubezni, so Pascalovo najznamenitejšo delo, ki bo za vekomaj obveljalo kot nekakšna apologija krščanstva, čeprav je Pascal nameraval takšno knjigo oblikovati posebej. Misli so naravnane k iskanju in odkrivanju človekove sreče tam, kjer je njen pravi vir, v veri. Ali človek more biti srečen ne da bi samega sebe presegel in postavi v širše, višje okvire? Človek se ne sme sprijazniti s svojo končnostjo, ampak si mora odgovoriti na vprašanje od kod in kam. Če bo znal biti ponižen, ga bo končno doletela milost.
VERA
Morda je človeštvu lahko žal noči 23 novembra l. 1654, noči, ko je Pascal doživel svoje prvo spreobrnjenje, po katerem je vse svoje preostalo življenje, tudi zaradi tega, preživel v samostanu Port-Royal, med ljudmi, ki jih je posebej zadnja leta, vneto zagovarjal v boju proti jezuitom, torej med janzenisti. Posvetil se je izključno pisanju apologetskih spisov, v katerih opravičuje krščanstvo, Boga in vero, kot temelje človekovega življenja in njegove sreče, ki jo je Pascal sam tako vneto iskal vse do tlej. Kakor se nekateri ne morejo načuditi njegovi odločitvi, da se posveti nečemu tako simetralno nasprotnemu kot se teologija oziroma vera na prvi pogled zdi, tako so drugi tega toliko bolj veseli.
Poleg vsega naštetega je v Pascalu prežeta vsa človekova tragičnost in veličina, ki je na njegovem primeru potencirana do že prav grotesknih razsežnosti. Njegova vera, ki je skozi leta njegovega znanstvenega delovanja samo rasla, bi nas lahko po neki poti napeljala k razmišljanju, kako to, da toliko znanstvenikov skozi resnice, ki jih v svoji stroki preučujejo in spoznavajo, najde pot k Bogu. V čem je ta racionalna moč, ki jo človek črpa iz tako preprostega dejanja kot je na videz verovanje.
Pascalova vera je iz leta v leto vneto rasla, vse dokler ni dosegla takšnih razsežnosti, da si je njegovo življenje preprosto podredila, saj kot pove tudi sam, postati mora suženj Boga. Zanimivo na tej točki je, da se takšna mogočna vera plodi na izredno majhnih dejanjih, ki jih človek prepoznava, na svoji poti k iskanju sreče ali spoznanja, kot izredno pomembna.
Ta vprašanja nam v spominu ponovno prikličejo film »Breaking the waves« (Lom valov) Larsa von Trieria, ki se zdi apologija tovrstnih prizadevanj; v njihovem središču tli odgovor: moč vere.
Lom valov je emocionalen in spiritualen, z vero, da Bog ne samo vidi, temveč tudi razume velik del tistega, kar ga zadeva. Govori zgodbo o Bess, ženski prav otroške naivnosti, ki se žrtvuje, da ohrani življenje moškega, ki ga ljubi: ”Bog da, pa tudi vzame”. Pascal trdi, da ima vsak neki smisel, ki ga ohranja v veri, Bess temu ob bok pomenljivo pove: ”God gives everyone samething to be good at. I’ve always been stupid, but, I’m good at this.”11
Tako za Pascala kot za Bess je značilna vera brez objekta, ni pomembno če je, pomembneje je, da vanj verjameš. Razumu tukaj ni mesta, v ospredju je razum srca.