27. 1. 2003 Kotiček

O ameriški morali

chestertonChesterton, G(ilbert) K(eith) (1874 – 1936) angleški kritik, esejist in pisatelj. Tekste, ki jih je pisal lahko razdelimo na socialni kriticizem, literarni kriticizem in teološko ali religiozno apologijo. Najsi bo tema takšna ali drugačna, je z svojim pikrim že skoraj nespodobno ciničnim razmišljanjem in v današnje čase skoraj ne več prevedljivim šarmom, uspel na svojo stran pridobiti tako rekoč, vsakega. Politično v mladih letih ekstremno liberalno nastrojen, se po kratki odisejadi radikalizma, sprevrne v “konzervativno” krščansko miselnost. V svoji formi je Chesterton še danes priznan kot mojster pisane besede, v kateri razvija pikro bistroumnost skupaj z paradoksalno nespoštljivostjo do skrajne meje resnosti, kar rezultira v eksplozivno mešanico, resne teoretične razprave in humorja. Najbolj je znan po delih kot so: Orthodoxy (Ortodoksija) (1909), The Napoleon of Notting Hill (Napoleon iz Nothing Hilla) (1904), The Man Who Was Thursday (Mož po imenu Četrtek) (1908), serija zgodb o očetu Brownu: The Innocence of Father Brown (1911)…

12438

G.K. Chesterton

O ameriški morali

(On American Morals)

Amerika se nam včasih ponuja, celo s strani Američanov (ti bi pa že lahko vedeli!), kot moralni ideal. Seveda obstajajo zelo resnične ameriške vrline; vendar pa bi tole vrlo pozicijo težko označili kot eno izmed njih. Če hoče kdo vedeti kakšen vrtinec šibkosti in nedoslednosti je lahko duh ameriške morale, mu je svetovano, da si pogleda, ne toliko vala kriminalnega nasilja ali charlestona, kot resne idealistične eseje izobražencev in kulturnih kritikov, kot so gospa Avis D. Carlson in njen esej `Wanted: A Substitute for Righteousness.’ (Iskan: Nadomestek za pravičnost). Z pravičnostjo seveda misli ozke tabuje Nove Anglije; vendar pa jih ne pozna prav dobro. V povzetku nam prikaže in prostodušno prizna, da so ‘merila za dobro in zlo v zatonu, da počasi zamirajo.’ Ta izjava se nam bo zdela manj nora, če upoštevamo, nekako radovedno, kaj sploh so merila za dobro in zlo – vsaj v njenem delu Združenih držav. Gre za utrinek nepojmljivega sveta.

Za primer vzame mladega moža, vzgojenega ‘v domu, kjer so mu poskušali privzgojiti dogmatičen razkol med dobrim in zlim’. In kaj je ta dogmatična razklanost? Ah, kaj le! Njegovi starši so mu dejali, da so nekatere stvari dobre in nekatere slabe. In za nekaj časa je sprejel to čudno delitev. Vendar pa fant, ko zapusti svoj dom ugotovi, da ‘popolnoma normalni in prijetni ljudje delajo stvari za katere misli, da so slabe’. Nato sledi razsvetljenje. Dekle lepo kot roža, ki jo ovija v meglico romantičnega idealiziranja, kadi kot kak nizkotnež najnižjega sloja, in ljubkuje kot kak filmski vamp. Njegovo srce zahrepeni po tovarištvu z steklenico, in pisateljica to poimenuje dogmatičen razkol med prav in narobe.

Zdi se, kot da je kriterij za prav in narobe takšen, da se dekle s kajenjem cigarete spremeni v pravo hudičevko. In takšno dejanje je enako dejanjem spolne vampirke. In zdi se, da mladi mož, ki pije opojni liker, mora nujno biti ‘zloben’ in mora nujno zanikati razliko med dobrim in zlom. To je ‘merilo dobrega in zlega’, ki ga učijo po ameriških domovih. In popolnoma jasno je, da to sploh niso merila med dobrim in zlem. So ravno nasprotje. To je zadnja beseda, s katero bi ta pravila imenoval zdravorazumski človek. Ne gre za standarde: ne gre za teorijo; stvar sploh nima povezave s tem, kar je mišljeno kot pravilno in narobe. Gre za kaos družbenih in osebnih predsodkov in podoživetij, nekaterih snobovskih, večinoma provincialnih, vendar pa zelo trdnih in povezanih z materialističnim predsodkom do določenih stvari. Groza pred tobakom ni standard dobrega, pač pa ravno nasprotno. To pomeni ne imeti nikakršnega standarda za dobro in namesto tega sprejeti posamezne všečnosti in nevšečnosti kot nadomestek. Ne smemo biti posebej presenečeni, če mlad človek to zavrača takoj, ko dobi za to priložnost, ampak če s tem misli, da zavrača moralnost, mora biti skoraj tako zmeden, kot je njegov oče. In kljub temu pisateljica o kateri govorimo, mirno predlaga, da bi morali izgnati vse ideje o dobrem in zlu in opustiti ves človeški koncept abstraktne pravičnosti, samo zato, ker se nekega fanta v Bostonu ne da prepričati, da ne bi mislil, da je prijazno dekle hudič, če kadi cigareto.

Če odraščajoča generacija ne bo soočena z kaj hujšimi dvomi in težavami kot je ta, jih ne bi bilo težko sprijazniti z tradicijo resnice in pravice. Kljub temu menim, da je to epizodo vredno omeniti, zgolj zato, ker meče žarek svetlobe na moralno kondicijo Ameriške kulture v dobi puritanstva. In ko nam slednjič povejo, da je ameriški idealizem postavil standard, po katerem se mora ravnati tudi Anglija, bi si ob tem bilo vredno zapomniti kaj očitno mislijo z tem standardom in idealom. Zdi se, da se ogenj idealizma tako začne kot končna v dimu.

Moram reči, da sem povsem naključno bil priča temu čudnemu tabuju o tobaku. Seveda nešteti Američani pokadijo nešteto cigaret; veliko drugih tobak celo je, kar se mi osebno zdi bolj okulten užitek. Vendar pa obstaja nenavadna ideja, da je etika nekako povezana s kajenjem; in veliko kadilcev se ne strinja z kajenjem. Spomnim se, da sem nekoč zavoljo intervjuja sprejel dva ameriška novinarja v istem popoldnevu; pred mano na mizi je ležala škatla z cigarami in vsakemu sem ponudil svojo. Njuna reakcija (kot bi temu verjetno rekla) je bila za opazovalca na moč zanimiva. Prvi novinar je hipoma tiho otrpnil in nadaljeval v zelo hladnem tonu. Ne bi mogel na bolj jasen način izraziti, da sem poskusil pokvariti/napeljati častitljivega moža s sramotno in nečedno pregreho; kot da bi bil “Starec s planine”, ki mu ponuja hašiš, kateri ga bo spremenil v brezčutnega morilca. Reakcija drugega novinarja je bila še bolj markantna. Najprej je pogledoval dvomljivo; nato že malce prebrisano; nato je nervozno pomežikoval, kot da bi se spraševal če sva zares sama, končno pa se je olajšano in odkrito nasmejal:” Torej g. Chesterton, bojim se, da imam razvado.”

Ker tudi jaz premorem to razvado – pa si nikoli nisem predstavljal, da bi bila kakorkoli povezana z moralnostjo oz. nemoralnostjo – sem z njim globoko zabredel v debato o nemoralnem življenju. Ugotovil sem, da gre za sicer popolnoma normalno osebo. Bil je kar inteligenten, sploh kar zadeva ekonomijo in arhitekturo; vendar pa je njegov moralni čut popolnoma izginil. Res si je predstavljal, da je malce ‘zločinsko’, da kadi. Ni imel nobenega ‘merila o dobrem in zlem’, oziroma to merilo v njem ni trenutno samo ‘spalo’, temveč je bil popolnoma brez njega. Vendar kakorkoli že, v tem je srž in test. Nihče, ki premore abstraktna pravila o dobrem in zlu, ne more misliti, da je etično sporno kaditi cigaro. Vendar pa je ta možakar imel monolitno trdne poglede na nekatere stvari, kar je bila pač tradicija v njegovem plemenu. Tisti, ki pravijo, da so Američani večinoma potomci ameriških Indijancev, bi iz tega lahko potegnili nauk, da mistična grozljivost pred materialnimi stvarmi izvira iz tega barbarskega sentimenta. Bojda bi naj rdečekožni Indijanci sodili in obsodili tomahavk, kot krivca za uboj. Zgledujoč se po tem primeru si zlahka predstavljamo belca, ki obsoja steklenico, ker se je preveč vlila v človeka. Prohibicijo včasih slavijo zavoljo enostavnosti; glede na zapisano bi jo z enako enostavnostjo lahko obsodili za njeno divjaštvo. Vendar pa sam ne trdim česa tako absurdnega, kot je teza, da so Američani divjaki; menim pa tudi, da dejstvo, da niso potomci divjakov, niti nima kakšne teže in vloge. Kultura je tisto, kar šteje in ne etnologija. In kultura, ki jo obravnavamo je neposredna potomka angleške kulture. Od koderkoli že izvira, naj poudarim tisto res pomembno stvar: da obravnavana kultura zares ne pozna pravega pomena besed ‘dobro’ in ‘slabo’. Obstranska sentimentalna pripomba, ki jo lahko uporabim, je v tem, da se določene navade niso zdele primerne v starih lesenih bajtah in mestih. Pomislim lahko tudi na obstransko utilitaristično pripombo, ki pravi, da določene navade niso neposredno uporabne v novih združenih skladiščih in novem finančnem peklu. Če njegova priletna mati ali njegov ekonomski gospodar ne odobrava pipe v ustih mladeniča, bo to označeno kot greh; ali pa kot nekaj blizu tega, odvisno pač od etične filozofije in njene podobe greha. Človek ne seka drv za ogrevanje, če kadi; in človek ne ustvarja velik dividend za Velikega šefa tako, da kadi; in zato ima kajenje pridih nečesa grešnega. O tem, kar so veliki teologi in filozofi mislili z besedo ‘greh’ imajo ljudje toliko pojma kot ga ima majhen otrok ki pije mleko, o njegovi toksološki analizi. Zdi se kot pohvala njihovim vrlinam, da tako zanemarjajo odnos do ‘greha’. Izjava ‘nimam pregreh’ si ne zasluži vedno komentarja italijanskega kardinala : ‘Tole ni pregreha, sicer bi jo imeli.’ Vendar pa kardinal vsaj ve, da ne gre za pregreho; kar kaže na jasnost njegovih misli. Vendar pa pomanjkanje jasnih standardov med temi, ki mislijo da je neko dejanje pregreha, lahko vodi do začetka hudih nevšečnosti in zatiranj. Moja dva ameriška novinarja, bi – potencialno – lahko uspela v težnji, da zapišeta grešnost cigar v ameriško ustavo.

Gospe Avis Carlson bi si zato drznil reči, da prepiri in vprašanja ne prihajajo na površje zato, ker imajo puritanski jenkiji preveč moralno držo, pač pa zato, ker je imajo premalo. Ne prihaja do tovrstnih vprašanj zaradi premočnega in prenagljenega razlikovanja med prav in narobe, ampak, ker so preveč razpuščeni in nejasni. Delujejo po asociacijah in ne po abstrakcijah. Zato klasificirajo kajenje, nespodobno namigovanje ali prijateljevanje z steklenico v skupino greha v duši. Upam vsaj, da bodo vsaj nekateri fundamentalisti kaj bolj fundamentalistični kot to. Ljudje v Tennesseeju so baje zelo željni potegniti črto med človekom in opico. Domnevno, za nekatere preveč nestrpni so tudi potegniti črto med črnim in belim človekom. Naj mi bo dovoljeno upati, da bodo uspeli potegniti kaj bolj logično črto tudi med dobrim in slabim človekom? Nekaj te razlike in težave je lahko vidne, če primerjamo stari Ku Klux Klan z novim. Stara skrivna združba, naj je bila pravična ali ne, imela je določen cilj: nastrojena je bila napram nekomu. Nova skrivna združba se zdi usmerjena napram vsem, pogosto proti komerkoli, ki pije, spet drugič proti vsem, ki kadijo. Te sorte nedoločen fanatizem je največja nevarnost za ameriški temperament in dobro je vztrajati, če se človeka že mora preganjati, da bodo ravnali veliko bolj premišljeno, če bodo preganjali v skladu z vero.