Množica

Nastanek množice je povezan z veliko pogoji, ki se morajo izpolniti, da lahko rečemo, da imamo opraviti z množico. Množica na primer nastane, če ima nekaj posameznikov kak skupen interes, skozi ta skupen interes dobimo točko, ki skupino homogenizira, kar je eden od pogojev za nastanek psihološke množice. Takšna združba je potem po McDougallu označena za razdražljivo, impulzivno, strastno, omahljivo, nedosledno, je brez samozavesti, samospoštovanja in odgovornosti,¹ torej ravno nasprotne karakteristike od tistih, ki jih lahko pripišemo spodobnemu individumu, ki to množico sestavlja.

Na množico deluje več fizičnih dejavnikov, ki ustvarjajo potem patološko atmosfero, kot jo opisujejo praktično vsi avtorji množične psihologije, in so: število udeležencev, gostota in (izredno pomemben) dejavnik anonimnosti, poleg tega pa so tukaj še zunanji dejavniki, kot so temperatura okolja, sončne pege, gibanje, socialni dražljaji: velikost in število jedrnih skupin, govori, ter alkohol in druga mamila. Množice so si različne tudi glede na čas, ko so množice. Lahko so bežne, trajne, homogene, nehomogene, primitivne, členovite, takšne in drugačne množice torej, posebej pa moramo opozoriti na tiste vrste množic, ki jim bomo posvetili osrednjo pozornost, to pa so množice z vodjo. Teh vrst množic pa ni malo, če smo bolj natančni, so ravno te vrste množice najpogostejše. Med njimi so najbolj zanimive stalne množice, kot so država, cerkev, vojska ter nenazadnje v novejšem času nedvomno najbolj zanimiva množica, t.i. medijska množica.

POSAMEZNIK V MNOŽICI

Vsaka množica ima za osnovo posameznika, znotraj te pa posameznik pod nekimi določenimi pogoji čuti, misli in ravna povsem drugače, kot bi od njega sicer pričakovali, to je njegova uvrstitev v trumo ljudi, ki ima lastnosti psihološke množice. Po Le Bonu je množica provizorično bitje, sestoječo iz heterogenih elementov, ki so se za trenutek povezali, čisto tako kot tvorijo celice nekega organizma, ko se združijo, novo bitje s povsem drugimi lastnostmi, kot jih imajo posamezne celice.² Če so individumi v množici povezani v celoto mora obstajati nekaj, kar jih povezuje in prav to dejstvo je tisto, ki je osrednje vprašanje vse množične psihologije in edino, za kar lahko rečemo, da je za množico značilno.

Zavestno duhovno življenje individuma je le neznaten del ob njegovem nezavednem delu življenja, večina vsakdanjih dejanj je le učinek skritih motivov, ki nam uhajajo iz zavesti, v množici pa se še tiste redke individualne pridobitve posameznika izbrišejo, izgine vsaka karakterna značilnost ali posebnost, po kateri je nek posameznik prepoznan, namesto tega se uveljavi rasno nezavedno, ustvari se povprečni značaj množičnega individuma. Le Bonu se zdi, da posameznik v množici zadobi tudi nove značaje, občutek nepremagljive moči, v množici se znajde v okoliščinah, ki mu dopuščajo, da odvrže potlačitve nezavednih gonskih vzgibov. V masi se človek spusti na lestvi civilizacije za več stopnic navzdol, v osamitvi je izobražen posameznik, v množici pa navaden barbar, neke vrste gonskega bitja – spontan, togoten, divji, navdušen, junaški kot primitivec.³

V trumi je najpomembnejše stopnjevanje afektivnosti, ki mora nastopiti pri slehernem posamezniku, ta afektivnost se v masi širi hitreje kot virus in pri posamezniku, ki ga dobesedno zadane ustvari občutek, da so ukinjene vse individualne razmejitve, ta čustvena okužba množice pri posamezniku zavira intelektualne zmožnosti, tako da le ta podzavestno le še stopnjuje afektivnost in prepričanje, da je potrebno delati kot drugi in tako ostati v soglasju z soljudmi, to je čustvena vez, ki veže posameznike med seboj, poleg tega je potrebno dodati, da soglasje posameznika raste z velikostjo skupine. Te vrste sugestivnost znotraj množice povzroča, da se inteligenca povpreči na raven vseh, na ta način je mogoče množico opremiti z atributi individuma in jo proučevati na način kot preučujemo posameznika, množica kot oseba – mi.

Znotraj množice je posameznik kot bi se dalo reči obsojen na nesvobodo, ampak takšno vrsto nesvobode, ki jo lahko izbere, ko stopa v množico. Pri posamezniku na dan privre neka vrsta črednega gona, ki je drugače pri posamezniku zatrta za pomanjkanjem samostojnosti in iniciativnosti, kar slednjič pomeni padec v množični individum, kjer to dvoje lastnosti nadomešča anonimnost, osebkovo intelektualno dejanje je prešibko, zato čaka na odziv pri drugih, zakaj človek se v osami počuti nepopolnega in osamljenega, kar mu povzroča neugodje in podobno kot pri otroku tesnobo, ki se je poskuša rešiti z vstopom v množico. Eden najpomembnejših sredstev medsebojne identifikacije posameznikov znotraj množice in tudi voditeljeve sugestivnosti, je gotovo komunikativnost, o čemer bo v nadaljevanju še veliko govora. Še enega pomembnega vidika posameznika znotraj množice nismo omenili, to pa je njegov odnos do svojega vodje, voditelja množice. Med posamezniki znotraj množice obstaja interes, da so si vsi med seboj enaki, nekako po načelu, da če sam ne moreš biti privilegiranec, naj vsaj drugi ne bodo, vsi pa imajo težnjo, da jim nekdo gospoduje, zato se pravi, da je človek krdelna žival, ker je organizirana kot krdela v naravi.

Posameznik je izredno občutljiv na gibanje in predvsem na distribucijo prostora okrog sebe, se pravi na osebni prostor, takoj ko se meja tega osebnega prostora prekrši se posameznik vznemiri, kar poveča njegovo agresivnost in znotraj množice je praktično obsojen na omejeno gibanje in nenehno kršenje osebnega prostora. Teoretik množic Sighele pravi, da je človek po naravi agresivno in zločinsko bitje, okolje mu oblikuje zavore zaradi katerih se ta narava ne more uveljavit, v množici pa te zavore popustijo.⁴

PSIHOANALITIČNO O MNOŽICI

Eno najbolj relevantnih analiz obnašanja in sploh razlogov za nastajanje množic podaja psihoanaliza, že prej smo poudarjali, da je množica speljana na individum, na ta način je le ta bolj dovzetna za raziskave takšne vrste in najtehtnejšo razlago te vrste je podal prav njen utemeljitelj Sigmund Freud.

Skozi množico se posameznik počuti bolj naravnega, to pa tudi pomeni, da je duša množice enaka duši primitivnih in hkrati je tudi odsev duševnega življenja posameznika, njegove nezavedne komponente, zatrtega otroštva in takšnih in drugačnih nevrotičnih stanj. Za nevrotika ni merodajna objektivna, to je vsakdanja, temveč psihična realnost, histeričen simptom se upira na fantazmo namesto na resnično doživetje. V duševnem življenju množice se preizkušnja realnosti, kot v sanjah ali hipnozi umakne pred močjo afektivno zasedenih vzgibov želja. Ko posameznik zapade v afekte to pri njem kaj hitro povzroča nenadejane posledice, in ravno takšna posledica je na delu, ko poskušamo pojasniti duševne spremembe posameznika v družbi.

Množica povzroča močno in nepremagljivo nevrozo in v drugi fazi ugodje, ko smo se v množici sposobni toliko aklimatizirat, da lahko prekličemo svoje zavore. Vedenje v množici spominja na vedenje nespodobnega otroka ali stresnega nenadzorovanega divjaka, množica brez vodje je poleg tega podobna tropu divjih živali medtem, ko pa se organizirana množica zavoljo nekoga , ki jo vodi, giblje nekoliko bolj nadzorovano, v koliko ji je seveda voditelj kos, množica, ki je organizirana je zato na nek način na višji ravni in Freud pri svoji psihoanalitični analizi množice posebej poudarja pomembnost mesta vodje, ki je pri drugih avtorjih nekoliko v ozadju.

Na določeni stopnji preučevanja množic Freud v teorijo psihologije množic pritihotapi tudi pojem libida, posebej presoden je libido v tistem delu množične psihologije, ki je pravzaprav množico konstruirajoči, to je pojem afektivnosti. Energija tistih gonov, ki se združno imenujejo ljubezen v smislu spolne ljubezni t.j. s ciljem spolne združitve, je tisto osnovno, kar lahko poimenujemo libido. Poleg tega so tu še druge oblike ljubezni, kot so samoljubje, ljubezen staršev, otrok, prijateljstvo in nenazadnje človekoljubje, kajti v množici je pomemben tudi efekt samožrtvovanja. Torej pridemo do ugotovitve, da so seksualni goni bistveni tudi za množično dušo, kajti množico, kot smo že ugotovili, očitno nekaj povezuje, neka sila, ki bi lahko bila vsekakor tudi Eros, ali vsaj neka oblika le te. Posameznik v množici raje opusti svoje posebnosti, zato, ker je z njimi raje v skladu kot v nasprotju, na nek način njim na ljubo. Izključno na principu libidalne zavezanosti so recimo povezane tudi nekatere pomembne množice, posebej to na primer velja za armado in cerkev. Ko je množica torej v libidualni strukturi je posameznik znotraj nje dokaj na varnem, ko pa ta struktura popusti, ja posameznik ponovno prepuščen samemu sebi in predvsem z nevarnostjo, kar izzove paniko, isto se zgodi tudi ob izgubi vodje. Vsako trajajoče intimno čustvo vsebuje usedlino odklanjajočih sovražnih čustev, ki uidejo zavesti samo z potlačitvijo, kar se dogaja med posamezniki tudi ko se združujejo v množico, ko nastopi na mestu te potlačitve neka oblika sovraštva do ljubljenih se pravi ambivalentnost, to ima za posledico, da netolerantnost znotraj množice izgine, osebni narcizem se omeji, medtem ko navzven množica deluje izrazito netolerantno po načelu kdo ni z nami je proti nam.

Naslednja libidualna struktura je struktura libida kot zaljubljenosti. Posameznik in njegovo ljubezensko razmerje do staršev, posebej do očeta, se pravi oblika Ojdipovega kompleksa, ker je pač moški pogostejši udeleženec množic kot ženska (da pa tudi ona ni prikrajšana za delovanje množic, je na tem mestu pri ženski t.i. Elektrin kompleks), ima še dodaten pomen. Oče je za majhnega dečka ideal, vse kar si želi biti in tudi to kar hoče deček imeti, identifikacija je stopila na mesto izbire objekta, izbira objekta je regredirala v identifikacijo. Identifikacija, ki je v odnosu voditelj-množica izredno pomembna, je najpreprostejša oblika čustvene vezanosti na objekt, da tako postane nadomestek za libidalno objektivno vezanost, nastane pri vsaki na novo odkriti skupni točki z osebo, ki ni objekt seksualnih gonov: “Identifikacijo pozna psihoanaliza kot najzgodnejšo navezanost na kako drugo osebo. Deček se prav posebno zanima za svojega očeta, rad bi postal takšen kot on, rad bi v vseh pogledih stopil na njegovo mesto. Povejmo naravnost: oče je njegov ideal. To zadržanje nima nikakršne zveze z pasivno ali feminilno naravnanostjo na očeta (moškega), temveč je ostro moško. Dobro se sklada z Ojdipovim kompleksom in ga pomaga pripravljati. Deček hoče biti oče, ravna se po njegovi podobi. Posnema ga. Rad ima očeta, ker bi bil rad kot oče in rad bi bil kot oče, ker ima očeta rad. To dvoje je neločljivo. Ljubezen do očeta izhaja iz dečkovega poistovetenja z bitjo očeta. To je izvirna predojdipovska ljubezen. Izvornejša od nje je morda samo še ljubezen do matere, izhajajoča iz čisto seksualne zasedbe objekta pri materi, iz zasedbe objekta naslonitveniga tipa. Predojdipovska, izvorna dečkova ljubezen do očeta še ni prežeta z tekmovalnostjo, kljub temu ni mehka, kakršna je naslonitvena ljubezen do matere, marveč trda, ostro moška. To se potem odraža pri vstopu v drugi krog identifikacije z očetom. Na ravni objektne vezanosti na očeta. To se lahko zgodi šele v dobi Ojdipovega kompleksa. V ojdipovski fazi se sovražna volja nadomestiti očeta veže na objektno ljubezen do matere. Ta sovražna, morilska volja pa se lahko zlomi in tedaj oče, ki je bil doslej jazov ideal, postane objekt jazove ljubezni. To ne pomeni, da je ta objekt, kar se sicer zgodi znotraj zaljubljenosti, ideal jaza že tudi nadomesti, zavzame njegovo mesto. Kolikor oče kot objekt ljubezni ostaja nedosegljiv, tako da je za dečka kot tak že v naprej izgubljen, se objekt ne postavi na mesto ideala, pač pa identifikacija sama stopi na mesto izbire objekta: izbira objekta regredira v identifikacijo (bit isto kot oče), se pravi, spet postane identifikacija z idealom jaza.”⁵ Ob primeru izgube ljubljenega objekta nastopi v posamezniku uničujoče čustvo samoponižanja in samoočitanja, očitki pa v resnici veljajo objektu, kar pomeni maščevanje jaza nad njim, ker ga je zapustil.

V psihoanalitični razlagi je najpomembnejši moment ideal jaza, ki nastopi kot posledica prej opisanega identifikacijskega procesa. Predpostavka, da hipnoza deluje na množico kot zaljubljenost na posameznika, s tem da je hipnoza v rokah vodje, medtem ko lahko za zaljubljenost rečemo, da gre za navadno čutno ljubezen, ki pa vsebuje momente, ki so značilni za množico, kot je recimo, fenomen seksualnega precenjevanja, ko je ljubljeni objekt iznad vsake kritike, ali pa slepilo, ki podaja v subjektu nek idealiziran razlog ljubljenja. Zaljubljenec spoznava, da obravnava objekt kot svoj jaz, v zaljubljenosti se prelije večja mera narcističnega libida na objekt, objekt nadomesti ideal jaza, ki ga drugače ne bi dosegel, neke vrste gre za zadovoljitev narcizma. V mladostniški ljubezni je jaz vedno manj stabilen in nezahteven, medtem ko objekt vse bolj veličasten, dragocen, objekt je jaz takorekoč požrl, tako se umesti objekt na mesto ideala jaza. Zato je zaljubljenost na nek način osiromašenje jaza, zakaj predal se je objektu, ga postavil na mesto svoje najpomembnejše sestavine. V množici se pa izvrši tako, da hipnotizer stopi na mesto ideala jaza. Primarna množica je torej ta, ko neko število posameznikov postavi isti objekt na mesto ideala jaza in se torej v svojem jazu med seboj identificira.

V množici nastopa regresija duševne dejavnosti. V skupino primarnih gonov se kvalificirajo samouveljavitveni, prehranitveni, spolni in čredni gon. Množica je po Darwinu nekakšno oživljeno prakrdelo, kot je v vsakem od nas pračlovek. Praoče krdela še ni bil nesmrten, kot pozneje Bog, ko je umrl je bil nadomeščen – vodja. Praoče je množični ideal, ki obvladuje jaz namesto ideala jaza. Med svojim duševnim razvojem smo izpeljali ločitev svojega duševnega ustroja na koherenten jaz in na nezavedni potlačeni del, ki je ostal zunaj koherentnega jaza. V budnem stanju se posameznik zateka k umetnijam , da obide odpore, sprejmemo potlačeno v svoj jaz, s tem pa pridobimo navidezno ugodje, ki se pogosto izraža skozi humor. Ideal jaza obsega vsoto vseh omejitev, ki se jim naj jaz podredi. Če nekaj v jazu sovpade z idealom jaza, nas na zunaj obide občutek zmagoslavja, napetost med obema popusti, oziroma se izostri.

Libido je v množici podrejen, in mora biti obvladan, da prinaša rezultate, kar je posebej pomembno za vodjo, ker pomeni obvladovati libido, hkrati zagotavljati večjo varnost množici. Mesto očeta, ki se navzame totemistične podobe v prakrdelu, pomeni degradacijo matriarhata, ki za odškodnino dobi pobožanstvenje, hkrati postane vzrok in nagrada umora očeta, se pravi za mesto vodje krdela – boj za oblast. V množici izstopa moment poenotenja in razosebljanja posameznika, s tem pa se posledično v njegovi zavesti izbrisuje pomen preteklosti in prihodnosti, tako postane indiferenten za vprašanja odgovornosti. Najmočneje na množico deluje človekov drugi jaz ali t.i. ono (Es)

DEJANJA MNOŽICE

Množica neomajno spoštuje tradicijo, poleg tega je zanimivo za razliko od posameznika sposobna velikega odrekanja, nesebičnosti, predanosti idealu, tako, da osebna korist pri množici nima izgledov, prav tako odklanja vse novo, čredni gon je namreč nekaj primarnega.

Množice še nikoli niso bile žejne resnic, za tako sprejmejo vsako informacijo, ki jim jo navrže njihov vsemogočni vodja, množice terjajo iluzije, irealno je vedno pred realnim, kar je za vodjo pomembna informacija, množica pomeni veliko nesebičnost in predanost in kot taka je sposobna biti tudi spodbujevalka velikih genijev in dejanj, tako da niso vsa njena dejanja nujno negativna.

V množici tulimo z volkovi. V množici namreč nastopa neka vrsta kolektivnega narcizma, ki ima za posledico sovraštvo do vsega izven množice, recimo tudi tujcev. Prva in edina zahteva množice do svojega vodje je zahteva po pravičnosti, po enakomerni ljubezni, na kateri je na primer osnovana tudi cerkev. Nesposobnost samoobvladovanja je v množici pogost pojav, saj pomeni, prekoračitev vseh zatrtih čustvenih pregrad in jih izpeljati v dejanju. Jaz in moj ideal se v množičnem stanju zlijeta skupaj, da stanja zmagoslavja nič ne moti.

Posebej potencirana je sramežljivost množice, ker povzročajo seksualne težnje neugodje in na ravni libida razdor množice, so le te zatrte, kar množico le še dodatno vzpodbuja. Kajti množica je primarno naravnana hedonistično in vse kar ji ne spodbuja enotnega ugodja, izloči. Tako velja tudi, ko govorimo o miselni shemi množice, kajti vse kar se ji ne prilagaja jo odbija in vznemirja.

Manjše skupine so sposobne biti bolj ustvarjalne od posameznika, vendar je tovrstna nevihta možganov omejena na izredno majhno skupino ljudi, kajti večja ko je vznemirjenost množice manjša je njena učinkovitost in sposobnost mišljenja in lastnega razsojanja. V množici smo anonimni, iz tega gre sklepati, da je vse dovoljeno, za čemer se skriva izogibanje odgovornosti. Kot taka je množica sposobna vsakega pripraviti, da sodeluje v krutostih, možna pa so tudi nenavadno plemenita dejanja, kajti v množici so potencirani občutki slave, časti in vere. Posamezniki v množici ob nevarnosti ne kažejo strahu, kar je lahko znanilec podzavestne agresivnosti, če ne celo instinkta smrti, kajti v množici posameznik dobesedno beži v naročje smrti z nasmehom na licu. Človek je v množici v celoti dehumaniziran. Množica je neka oblika posameznikove katarze, v njej se preliva veliko število patoloških stanj in frustracij in prav agresivnost je ena od najpogostejših posledic teh frustracij.

VODJA

Množica izoblikuje nekakšen socialni gon, ki ni izvoren ampak ima svoj izvor v družinskem krogu in njeni ureditvi patriarhata, kjer je glava družine vedno oče, podobno je urejena tudi množica. Psihoanaliza je mesto vodje označila kot mesto, ki si ga posameznik omisli, ko opusti svoj ideal jaza in ga zamenja za množični ideal, ki je utelešen v vodji. Množica je ubogljiva čreda, ki ne more živeti brez gospodarja, instinktivno se podvrže vsakomur, ki se okliče za gospodarja. Vodja se v največji meri poslužuje sugestivnosti, ki je nasprotna lastnost izoliranega individuma, to je tudi neke vrste hipnoza, ki povzroči, da zavestna osebnost izgine, volje in razpoznavne zmožnosti ni več, vsa čustva in misli so usmerjena v eno smer, v potenciranje sugestivnosti, ki je vsakemu v množici dana že z rojstvom. Oseba, ki je v množici izenačena z hipnotizerjem je oseba vodje.

Sugestivnost pomeni posnemanje ali okuženost, je prafenomen, temeljno dejstvo človekovega duševnega življenja. Bistveno za sugestijo so pogoji, v katerih to vplivanje nastane. Množico vodi izključno nezavedno, v množici ni v interesu niti samoohranitev, nesposobna je trajne volje in občutek nemogočega izgine, je lahkoverna, nekritična in kar je predvsem pomembno, misli v podobah, ki prikličejo druga drugo po poteh asociacij, kot pri posamezniku v stanju prostega fantaziranja. Množica ne pozna ne dvomov in ne negotovosti, čustva so vedno čezmerna, takoj zaidejo v skrajnost, izražen sum se takoj sprevrže v gotovost, klic antipatije, se sprevrže v klic sovraštva. Predvsem pa množica verjame avtoriteti in brezmejno spoštuje moč. Od svojih junakov zahteva, da so močni, celo nasilni, biti hoče vladana in zatirana in se svojega gospodarja bati, jasnovidno je, da je množica izrazito konzervativna.⁶

Glavno sredstvo vodenja in izražanja vodje so besede, se pravi moč retorike, z obvladanjem katerega je pot vodenja poenostavljena, zakaj besede imajo nepredstavljivo moč, vodja sam mora biti močno fasciniran z osnovno idejo, da njegova vera lahko vzbudi v masi voljo, ni pa potrebno, da tudi sam zares verjame vanjo, pomembno je, da to pokaže. Ker množica z vodjem pridobi idejo, je zaradi tega popolnejša in smiselnejša.

Prestiž je neka oblika oblasti, ki jo nad nami izvajajo posamezniki s pomočjo vere v idejo. Poleg množic z vodjo poznamo tudi take brez njega, ki pa so zavoljo pomanjkanja organizacije razglašene za trumo. Z veliko vlogo vodje sta vsaj dve dolgozgodovinski množici, kot sta cerkev in armada in nenazadnje tudi država. V teh množicah je vsak posameznik v občutku stalne povezanosti z vodjo kot tudi ostalimi individumi, s katerimi si deli vzajemno ljubezen, kajti v množici sta pomembni vsaj dve čustveni vezi, ena veže posameznike med sabo, druga jih povezuje z vodjem.

Faktor identifikacije množice z vodjo je ključnega pomena, zakaj identifikacija se sploh ne briga za objektivno razmerje do posamezne osebe. Znotraj identifikacije je močno prisotno idealiziranje dotičnega objekta, poleg tega nas obogati z lastnosti objekta, s katerim se identificiramo. Dogaja se na relaciji od zaljubljenosti do hipnoze, zakaj proces podvrženja je podoben kot pri obeh naštetih. Hipnozo loči od množične tvorbe število, ki jo loči od zaljubljenosti to, da v njej ni neposrednih seksualnih stremljenj, tako je nekje na meji med obema. Bistva množice ni mogoče doumeti če odvzamemo mesto vodje. Za vodjo je v interesu, da so vsi posamezniki v množici enaki, vsi pa hočejo, da jim nekdo gospoduje, ker smo krdelna žival, smo podrejeni vodji, gospodarju. Na ravni simbolnega uboja očeta, se izvrši izbira novega vodje.

Ko se nekdo odtrga od množice, se postavi v vlogo očeta, postane prvi epski pesnik, ki z domišljijo in besedo snuje imaginarno množico. Ustvarja heroje, ki jih množica časti, oziroma jih ovekoveči, heroj pa postane tisti, ki je očeta ubil. Pesnik je nekdo zunaj množice, ki piše o dejanjih vodje množice, piše mite, ki so svarilo in vodilo množicam, sam pa je tako rekoč indiferenten, so neke vrste ustvarjalci privilegiranih fantazem. Množica je sfantazirano krdelo, ki večja kot je, lažje je vodljiva, pozornost je tem bolj usmerjena na vodjo, kar povečuje hipnotičnost množice.

Za vtis enakosti, je priporočljivo množico obleči v enako obleko, jih skratka uniformirati, ker izniči vsako primes ostankov osebnosti in je zlitje bolj homogeno in enotno. Načini vplivanja vodij na maso so različni, lahko preko stališč, mnenj, interesov, vrednot , navad, propagande ali vzgoje. Različni pristopi vodje do množic so mogoči, vse pa imajo za cilj vplivati na množico in si jo v končni fazi podrediti, to pomeni, jo narediti lažje vodljivo.

NOVE MNOŽICE

Nove množice so predvsem tiste, nastale v zadnjem stoletju in so nova oblika množic, t.i. medijske množice, ki med seboj niso vidne – nevidne množice. Pravzaprav so to množice v domačem naslonjalu, a z skupnim imenovalcem, recimo, radiom, televizijo ali če smo aktualni internetom, ki so novi izvori manipulativnosti množic. Vendar moramo biti pri obravnavi teh množic veliko bolj previdni, zakaj pristati moramo na povsem novo psihologijo množic.

Nove medije moramo razumeti kot propagandna sredstva, med katera v prvi vrsti spadajo: knjige, časopisi, radio, televizija, letaki, pošta, telefon itd. Od vseh teh medijskih sredstev so za množico najbolj dovzetne tiste, ki so dostopne milijonskemu občinstvu, ob vsakem času na vsakem kraju. Na primer tiskana beseda izredno sugestivno vpliva na ljudi, to kar se govori mogoče ni res, to o čemer se pa piše, pa naj bi gotovo držalo.

Televizija ima naslednje psihološke prednosti pred ostalimi mediji: Stvarnost pričara bolj kot katerikoli drugi medij, identifikacija z junaki je zaradi tega močnejša in lažja. TV gledajo ljudje ponavadi v družinskem krogu, kar povzroča razpravljanje, sam proces gledanja je izrazito nenaporno dejanje in v glavnem pasivno, TV vpliva podobno kot hipnoza, gledalec pred zaslonom je omamljen, zavest oslabljena, podzavest ojačana. Poleg tega je TV izrazito enosmerno sredstvo, je nekako na mestu vodje, zato je tudi sugestivno tako močna. Ima pa tovrstna množica tudi predvsem eno pomanjkljivost (morda bi kdo drug lahko dejal prednost), medijska množica je predvsem množica izoliranih posameznikov.⁷

Nekateri sociologi so napovedali, da bo medijska množica s časom izpodrinila pravo množico, vendar se je v zadnjih desetletjih izkazalo, da ljudje morda prav zaradi pomanjkanja interakcije in ker je pač tip eden najbolj presodnih človekovih čutov, potrebujejo množico kot neke vrste katalizator. Razumeti natančno zakaj je to tako, je podobno težko, kot poglavarju nekega primitivnega kanibalističnega plemena, ki jih je civilizacija poskušala spraviti na pravo pot: “Odvzeti nam hočete ves smisel življenja.”⁸