Immanuel Kant (1724 – 1804), eden največjih mislecev razsvetljenstva in eden najpomembnejših filozofov, kateremu smo dolžni marsikateri trend v racionalizmu. V filozofiji predstavlja novo vejo v razvoju filozofskega mišljenja, njegovo obsežno in sistematično delo na področju teorije znanja, etike in estetike je v veliki meri vplivalo na filozofe in filozofijo, ki mu je sledila, posebej to velja za razne nemške šole novokantovstva in idealizma. V filozofiji, ki je združila v eno racionalizem in empirizem je za Kanta naše izkustvo mogoče le v formah, ki jih določa naš spoznavni aparat, le v teh formah si namreč lahko zamislimo specifični obstoj česar koli. Pomembnejša dela: Critik der reinen Vernunft (1781; rev. ed., Kritik der reinen Vernunft, 1787) (Kritika čistega uma); Prolegomena zur einer jeden künftigen Metaphysik die als Wissenschaft wird auftreten können (1783) (Prolegomena); Critik der practischen Vernunft (1788) (Kritika praktičnega uma); Critik der Urteilskraft (1790, 2nd ed. 1793) (Kritika razsodne moči); Die Religion innerhalb der Grenzen der blossen Vernunft (1793; 2nd ed., 4 pt., 1794) (Religija v mejah čistega uma) etc…..
UVOD V KANTOVO ETIKO
Temelj Kantove etične drže je nedvomno ”Kritika praktičnega uma”, kjer etiko med drugim prepozna v fundementalni svobodi individuma in njegove sposobnosti po samo-oblasti. V razpravi se želimo posebej posvetiti Kantovemu izvajanju metodologije čistega praktičnega uma, ki ga predstavljamo v drugem delu, v središče prvega dela pa postavljamo Kantovo etiko samo, konkretno izpeljavo le te. To je tisti del Kantove misli, ki v njegovem repertoarju prav posebej zadeva ”Kritiko praktičnega uma”, delo ki je bilo tudi pri nastajanju te naloge osnovni pripomoček.
Še preden preidem na natančnejše izvajanje, pa želimo nekoliko širši vpogled v Kantovo etično filozofijo. V ospredju svoje etične filozofije Kant obravnava izjemno vlogo kakovosti volje, kot poglavitnega merila za vrednotenje kakega delovanja. Po tem ni mogoče ničesar neomejeno označiti kot dobro, ampak le za dobro voljo. Vrednost nekega delovanja se ne meri z želenim smotrom, ampak je cilj nekega delovanja le na področju naravne nujnosti. Delovanja so podrejena empiričnim naključnostim in jih po Kantu ne smemo imeti za nekaj svobodnega. Iz tega sledi, da nekemu delovanju naravno kvaliteto lahko daje le umu primerna kakovost volje. Dolžnost človeka osvobaja določenosti z naključnimi empiričnimi določili. Dolžnost nadomešča naravno nujnost, in to: ”z nujnostjo nekega delovanja na podlagi upoštevanja moralnega zakona.” Dolžnost sili človekovo voljo in delovanje k spoštovanju moralnih zakonov, ki izvirajo iz uma. Pri tem se neko delovanje na podlagi nagnjenja lahko naključno ujema s predpisi dolžnosti. To dolžnostno delovanje Kant imenuje legalnost v nasprotju z moralnostjo, ki predstavlja delovanje na podlagi dolžnosti. Najstvo se predstavlja v obliki imperativa. Kant razlikuje med hipertetičnim in kategoričnim imperativom. Prvi veljajo le ob predpostavki nekega želenega smotra in torej izražajo le pogojno najstvo. Kategorični imperativ pa nasprotno uveljavlja zakon formalno in absolutno, v najsplošnejši formulaciji je podan kot maksima, po kateri človek deluje vselej le tako, kot da bi to delovanje veljalo za načelo najsplošnejšega zakona. Biti samemu sebi zakon ni isto kot postavljati zakone samemu sebi, kar je prav to, kar trdi Kant. Volja je v vseh dejanjih sama sebi zakon, kar pa označuje le princip kako ne ravnati po nobeni drugi maksimi kot po tisti, ki jo imamo lahko za predmet samemu sebi tudi kot obči zakon, prav to pa je slednjič formula kategoričnega imperativa. Torej sta svobodna volja in volja pod nravnimi zakoni eno in isto. Sintetično apriorni stavek kategoričnega imperativa je potemtakem najvišji formalni princip, ki ga lahko um formulira v praktičnem oziru, da bi prisililo človeško voljo: ” Neodvisno od želenega objekta, pa hkrati vendar kot določilo poljubnosti spričo splošne zakonodajne forme, katere mora biti zmožno, obstaja edino načelo nravnosti.” Prikaz formalnega, splošno umnega principa delovanja, postane jedro Kantove teorije o svobodi. Po stališču iz Kritike čistega uma si je bilo mogoče svobodo le zamisliti. Kategorični imperativ kot načelo uma pa omogoča najstvo brez materialnih določitvenih razlogov kot so na primer vzgoja, moralni občutek, božja volja, stremljenje po sreči… Um se v dolžnosti podreja lastni zakonodaji. Um je avtonomen t.j. samozakonodajen. Človek kot čutno bitje je sicer podrejen heteronomiji moralnih zakonov, toda njegova volja je svobodna po določilu uma, s katerim je človek deležen inteligibilnosti razumskega sveta. Tako se tudi volja izkaže kot pozitivno svobodna. Vsaka stvar narave učinkuje po zakonih, le umno bitje ima zmožnost, da deluje po predstavi zakonov, po principih, ker ima voljo. Ker pa je za izpeljavo dejanj iz zakonov potreben um, volja ni nič drugega kot praktični um. Čisti um (neodvisno od vsega, kar je empirično in heteronomo) se praktično kaže v: ”avtonomiji načela nravnosti, ki določa voljo za delovanje.” Dobra volja se od patološke razlikuje po tem, da ni čutno pogojena. Njeno gonilo je upoštevanje zakona. To upoštevanje, ki omejuje samoljubje kot motiv delovanja, je pravzaprav moralni občutek. Odvisnost od moralnih zakonov pomeni svobodo svobodne volje, odvisnost od patoloških zakonov pa nesvobodo svobodne volje, svoboda s samim pojmom neodvisnosti potemtakem nima ničesar skupnega, kajti svoboda kot svoboda zakona, obstaja prav v odvisnosti od samozakonodajnosti, ki prihaja od uma. Ker moramo dobro voljo, ki je avtonomna, spoštovati tudi pri drugih osebah, se glasi druga formulacija kategoričnega imperativa, ki je hkrati vrhovno praktični princip: ”Deluj tako, da boš človeštvo, bodisi v tvoji, bodisi v osebi katerega koli drugega človeka, vselej uporabil kot cilj in ne zgolj kot sredstvo.” Upravičenost tega imperativa izpričuje po Kantu položaj človeka, ki se znajde v neznosnem stanju in bi se želel osvoboditi življenja. Če naredi samomor, samega sebe uporabi zgolj kot sredstvo, kar je v nasprotju s pravilom, da moramo samega sebe vselej obravnavati najpoprej kot smoter sam na sebi: ”Torej ne moremo razpolagati s človekom v svoji osebi, ga pohabiti, poškodovati ali ubiti.” Ubiješ lahko le človeka kot smrtno bitje, kot telesno in končno, ne pa človeka kot umsko bitje samo na sebi. Dialektika Kritike praktičnega uma označi kot predmet praktičnega uma najvišje dobro. Sledenje nravnemu zakonu in ne stremljenje k sreči, je splošni določitveni razlog volje. Pri ljudeh kot čutnih bitjih pa se mora popolnemu dobremu pridružiti tudi sreča. To anatomijo praktičnega uma Kant razrešuje takole: ”Samo sintetično je lahko ustvarjena neka zveza kot vzročna povezava, ki postavlja krepost kot vzrok.” Eudaimonija se lahko pridruži. Gotovo postane zveza obeh, najvišje in popolno dobro šele postulata božje eksistence, ki je porok za natančno soglasje z nravnostjo. Ker bitje v čutnem svetu nikoli ne doseže svetosti, zahteva neskončni napredek izpopolnjevanja tudi postulat neumrljive duše.
METODOLOGIJA ČISTEGA PRAKTIČNEGA UMA
Ker je metodološko gledanje za Kanta izrednega pomena, se sprašuje kako čista praktična načela razumeti, da bi jih bili sposobni znanstveno spoznati, se pravi to, kar se v okviru teoretičnega edino imenuje metoda, to je načelo uma oziroma sistem, ki ga um reprezentira. Metodologija, kot nam pove že beseda, se razume kot način, kako je mogoče zagotoviti zakonom čistega praktičnega uma vstop v človekov čud in vpliv na njegove maksime, če povzamemo na kratko, se zastavi vprašanje, kako je mogoče um narediti tudi subjektivno praktičnega ne le objektivno, kar že je. Po črki zakona, ki predstavlja legitimnost, in je tisto pravo po merilih človeka, bi v naših dejanjih lahko našli sledi duha, le te tega pa verjetno ne bi mogli najti v naši naravnanosti. Čud, ki ga človek prav posebej neguje, spravimo v tirnice moralno dobrega, to je t.i. človeška čud, ki predstavlja čisti moralni razlog, ki ga mora človekov čud absorbirati, da bo človeka mogoče učiti dostojanstva, ki mu ga morda še manjka. Kant na opažanjih dokaže, da je ta lastnost naše čuti, ta dovzetnost moralnega interesa, gibalna sila čiste človeške predstave o kreposti, je hkrati edino gonilo k dobremu, metoda za utemeljitev in kultinuiranje prave moralne naravnanosti. Družabni pogovori, kratkočasje, pripovedovanje, šale in podobne dejavnosti človeka v imenu zabave in kratkočasje, ki pa se kaj kmalu izčrpajo, šale pa kaj kmalu postanejo neslane in družbi neprimerne. Morda lahko nekoliko bolj pritegne le naravna vrednost dejanja, generalno to pomeni prepoznavanje značaja osebe, ki sodijo o drugih, tako Kant. Ta vzorec kratkočasja poskuša nato prenesti na mlajšo z predsodki še ne okuženo populacijo, splošno na mlade, ki na tem principu pri njih sproži presojanje, v katerem bi le ti razločili večjo ali manjšo veličino dejanj, na ta način tudi mlada mladost pokaže napredek svoje razsodne moči, kot so poštenost, obžalovanje ali zaničevanje. Toda vprašanje, ki si ga Kant na tem mestu zastavi je, ali bi ta mlada mladost takoj razlikovala dolžnost in vrednost, ki si jo človek mora pripisati z zavestjo, da ni prekršil dolžnosti. Takšna popolnost, ki jo še dandanes lahko zaznamo le v fiktivnih delih, kakor v Kantovem času le v romanih, danes morda le še na filmu, to je popolnost tiste vrste, ki je za navadnega človeka nedosegljiva.
Odpiramo novo poglavje v Kantovem gledanju metodologije kritike praktičnega uma in sicer vprašanje, ki nastopi in ga Kant poskuša na primerih tudi nakazati je, kaj je čista naravnanost, s katero preverimo moralno vsebino slehernega dejanja. Na posameznih primerih nato pokaže značilnosti čiste kreposti. Dan je zgled desetletnega fantiča, katerega razsojanje je vzeto pod drobnogled. Zgodba, je zgodba o poštenjaku, ki ga hočejo pripraviti do tega, da bi se pridružil obrekovalcem nedolžne osebe, da bi mu podkrepili motiv mu nudijo ugodnosti, toda tudi za ne vstop na njihovo stran obljubljajo sankcije. Krepost je na tem primeru toliko vredna, ker toliko stane. Dečkova reakcija na zgodbo je pričakovano negativna, deček se identificira z žrtvijo, trpinom, to je za Kanta dokaz, da je temelj vsakega čistost naravnega načela, da je moralni zakon tisti, ki primarno vpliva na človeško srce, metaforično rečeno. V danem primeru ima največjo moč prav neomejeno spoštovanje zakona, za katerega smo že dejali, da je primarno spoznan v človeku. Če bi dajali podobne zglede za vzor in jim jih predstavimo kot plemenita, bi jih s časom spremenili v fantiste, zato morajo biti načela zgrajena na pojmih. Moralni zakon zahteva izvrševanje iz dolžnosti, kar pomeni, da ljubezni na primer ne moremo niti predpostaviti, o dejanju kot plemenitem in v njem je več moči, kot na primeru dolžnosti. Takšna primera se nam pojavi recimo na zgledu brodoloma, ko recimo da tvegaš lastno življenje za rešitev drugih, če se dogodi, da ga izgubiš, to pomeni, da si izpolnil dolžnost do samega sebe. V okviru tega se zastavi vprašanje, a je izpolnitev dolžnosti do samega sebe tudi če zastavimo življenje za domovino? Kant sklene da je dolžnost dolžnost in da torej ni razlike v okoliščinah. Metoda, ki smo jo sposobni izluščiti iz povedanega nas pouči: presojanje v skladu z naravnim zakonom obvelja za naravno pravilno, sprejemamo ga v navado, zakaj presojanje daje krepost ali način mišljenja glede na moralne zakone oziroma formo lepote, saj moralna naravnanost je nič drugega kot čistost volje. Opozoriti moramo tudi na najsplošnejše maksime metodologije moralne omike, ki je hkrati Kantov obči imperativ dolžnosti:” Deluj tako, da bi maksima tvojega delovanja vselej lahko veljala kot načelo splošne zakonodaje.” Maksime so subjektivna načela. Kot določitvena načela, po katerih se volja odloča, tvorijo njeno vrednost in s tem tudi vrednost in s tem tudi vrednost delovanja nasploh. Naravno dobra ta načela postanejo šele potem, ko zadostijo formalnim kriterijem kategoričnega imperativa. Morajo pa biti taka, da bi lahko veljala za vsa umna bitja. Tako na primer maksima, da je dovoljeno lagati tem merilom ne zadostuje, saj bi morali v tem primeru hoteti, da vsi lažejo. Tako ima zakon dolžnosti zaradi pozitivne vrednosti lažji vstop spoštovanju do nas samih v zavesti naše svobode. Maksima je v okviru povedanega in v senci kategoričnega imperativa, subjektivno načelo, ki ni vzeto iz lastnosti objekta, temveč iz interesa uma glede na neko možno popolnost spoznanja tega objekta. Praktične maksime pa so praktični zakoni, kolikor postanejo hkrati subjektivni razlogi delovanja tj. subjektivna načela. Torej lahko rečemo, da je ta vrhovna maksima dejansko le vrhovni kategorični imperativ, ki je lahko le en sam in to je prav ta, če opisno povzamemo ”deluj le po tisti maksimi, za katero bi obenem lahko hotel, da postane obči zakon.” to je tisti brezpogojni imperativ, ki kot tak reprezentira neko dejanje, kot objektivno nujno po njem samem, brez odnosa do kakega drugega smotra in velja zaradi te svoje brezobzirne neodvisnosti hkrati kot apodiktično načelo.
SKLEP H KRITIKI PRAKTIČNEGA UMA
Kant v sklepu svoje Kritike praktičnega uma na samem začetku le te , kot vodilo za zaključek poda mnenje, ki hkrati opisuje čustvo vzvišenosti, da sta le dvoje stvari tisti, ki navdajata človekov čut vselej z novim in naraščajočim občudovanjem ter nenazadnje tudi strahospoštovanjem: eno je zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni, Kant pravi:” Neposredno ju povezujem z zavestjo moje eksistence.” Prvo se začenja tam, kjer zasedamo v zunanjem čutnem svetu, ter širimo postavo – zakon, v kateri smo vsi, pa vse do nepregledno velikega, kjer svetovi sledijo svetovom. Drugo se začenja z našim nevidnim sebstvom, z našimi individumi, ter nas prikazuje v svetu, ki mu gre resnična neskončnost, a ga lahko razume in začuti le razum – Kant spoznava, da z njim (z vidnim svetom vred) ni povezan le naključno, tako kot tam, ampak obče in nujno. Prvo individum izniči pomembnosti, kot živalske kreature. Drugi pa nasprotno neskončno dviga našo vrednost kot inteligentnih bitij, s pomočjo sleherne osebnosti, v kateri nam moralni zakon življenje, ki je neodvisno od živalskosti in nasploh vsega čutnega – le to sega v neskončno. V trenutku, ko občutek nelagodja razrešimo v čustvo vzvišenosti, to ni le vzvišenost do zunanjega sveta, temveč v prvi vrsti vzvišenost do samega sebe. Ali še drugače rečeno, občutek sublimnega, katerega hrbtna stran je vselej neko nelagodje, zahteva od subjekta, da določen del sebe samega motri kot tujek, kot nekaj, kar ne pripada njemu, temveč zunanjemu svetu. Na eni strani začutimo svojo lastno majhnost in nepomembnost, hkrati pa se naša zavest rešuje natanko na tisto mesto, od koder lahko izrekamo te vzvišene sodbe in od koder se lahko celo odpovemo tistemu manjvrednostnejšemu delu naše biti. Z občutkom sublimnega je namreč po Kantovih besedah povezano neko cenjenje samega sebe. Na tem mestu Kant navaja zglede za svarilo, a tudi za posnemanje, kot pravi sam. Opazovanje sveta se je začelo z najčudovitejšim prizorom, končalo pa se je z astrologijo. Moralo se je začeti z najplemenitejšo lastnostjo v človeški naravi, ki meri na neskončno korist, končala pa se je z zanesenjaštvom ali praznoverjem. Medtem, ko je najpomembnejši del opravila odvisen od rabe uma. Razgradnja po metodi uma, ki je rodila vede kot so matematika, kemija, fizika, nas navdaja z upanjem, da bomo znali podobno razgraditi tudi moralne zakone naše narave s pomočjo tako imenovanega razsojajočega uma. Pod tem ne razumemo le tega, kar je potrebno storiti, se pravi, kar mora učitelj razbrati za vodilo, da bi bili sposobni dobro in vidno utreti pot k modrosti, ter na ta način druge obvarovali pred stranpotmi znanosti, katerih hranilec mora ostati filozofija. Občinstvo naj bo še naprej deležno njenih naukov, ki se jim še le tako pokažejo v vsej svoji razvidnosti in jasnosti.